Fotografija: ustvarjeno z umetno inteligenco
Deklica je stara enajst let.
Zjutraj vedno vstane nekaj minut prepozno. Mati jo kliče iz kuhinje, ona pa še vedno išče zvezek, ki ga je prejšnji večer pustila nekje med posteljo, preprogo in knjigo, ki jo je brala pod odejo, čeprav bi morala že spati.
Morda ima dolge črne lase, ki jih zjutraj na hitro splete v kito. Morda ima na enem kolenu še vedno krasto od padca. Morda je njen najljubši svinčnik zelen. Morda ne mara matematike, ker se ji ulomki zdijo izmišljeni samo zato, da bi otrokom grenili življenje. Ali pa jo obožuje in rešuje naloge hitreje od fantov v razredu.
Morda ima najraje biologijo.
Srce, pljuča, kosti, kri …
Morda jo človeško telo tako čudi, da že pri enajstih govori, da bo nekoč zdravnica.
Mati se nasmehne.
»Najprej pojej zajtrk.«
Deklica zavije z očmi, ker matere vedno govorijo takšne dolgočasne stvari, medtem ko se otrokom mudi v pomembnejši svet.
Deklica zavije z očmi, ker matere vedno govorijo takšne dolgočasne stvari, medtem ko se otrokom mudi v pomembnejši svet.
V šolo.
Morda ima najboljšo prijateljico, s katero si med poukom podajata listke. Morda sta se včeraj sprli in danes ne govorita. Morda bo do velikega odmora vse pozabljeno. Morda je zaljubljena v dečka iz sosednje klopi in tega ne bi priznala niti pod grožnjo smrti.
Morda rada piše.
Morda si v zadnji del zvezka zapisuje stavke, za katere misli, da jih nihče nikoli ne bo prebral.
Morda bo pisateljica.
Morda bo arhitektka.
Morda veterinarka.
Morda učiteljica.
Morda bo nekega dne odkrila nekaj, česar pred njo ni odkril nihče.
Morda bo samo dolgo iskala, kaj želi postati, in bo pri dvajsetih trikrat spremenila mnenje.
Tudi to je svoboda.
Pravica otroka, da še ne ve.
Pravica, da sanja deset različnih življenj, preden izbere enega.
Potem dopolni dvanajst let.
Njen brat naslednje jutro vstane, se obleče, vzame torbo in gre v šolo.
Ona ostane doma.
Na začetku je morda torba še vedno pripravljena ob vratih.
Zvezki so v njej.
Svinčnik je ošiljen.
Domača naloga narejena.
Toda nihče ne pride ponjo.
Pa ni bolna.
Starši niso ostali brez denarja.
Šola ni porušena v vojni.
Pot do nje ni prenevarna.
Ne zato, ker ne bi bila dovolj pametna.
In niti zato ne, ker se ne bi želela učiti.
Ostane doma zato, ker je deklica.
Pet let po ponovnem prihodu talibanov na oblast je Afganistan edina država na svetu, v kateri so dekletom sistematično prepovedani srednješolsko in univerzitetno izobraževanje. Deklice lahko hodijo v šolo približno do šestega razreda. Potem se vrata zaprejo. Do konca leta 2025 je bilo zaradi prepovedi iz nadaljnjega izobraževanja izključenih že več kot 2,2 milijona deklet.
Toda vrata učilnice niso edina, ki se zaprejo.
Pet let po ponovnem prihodu talibanov na oblast je Afganistan edina država na svetu, v kateri so dekletom sistematično prepovedani srednješolsko in univerzitetno izobraževanje. Deklice lahko hodijo v šolo približno do šestega razreda. Potem se vrata zaprejo.
Za njimi se začnejo počasi zapirati tudi druga.
Vrata univerze.
Vrata poklica.
Vrata lastnega denarja.
Vrata gospodarske neodvisnosti.
Vrata javnega življenja.
In za mnoge tudi vrata pravice, da same odločijo s kom bodo živele.
Deklica, ki je še pred nekaj meseci govorila, da bo zdravnica, počasi razume nekaj, česar otrok nikoli ne bi smel razumeti.
Da ni problem v tem, ali je dovolj sposobna za uresničitev svojih sanj.
Problem je, da ji sanje niso dovoljene.
Ne more več resno načrtovati, da bo zdravnica, če ne sme končati srednje šole.
Ne more postati inženirka.
Ne more postati profesorica.
Ne more študirati prava.
Ne more se odločiti, ali jo pri osemnajstih zanima nekaj povsem drugega, ali pa bo šla študirati fiziko.
Pri dvanajstih letih že ve, da vprašanje, ki ga otrokom drugod po svetu odrasli tako radi zastavljamo Kaj boš, ko boš velika? zanjo postaja skoraj žaljivo.
Kaj naj bo?
Najvarnejši odgovor je tisti, ki ji ga je družba pripravila vnaprej.
Hči.
Potem nekogaršnja žena.
Potem mati.
In morda vse življenje nič, kar bi bilo samo njeno.
To ne pomeni, da afganistanske ženske nimajo sanj. Prav nasprotno.
Pomeni, da je oblast njihove sanje razglasila za nedovoljene.
To ne pomeni, da afganistanske ženske nimajo sanj. Prav nasprotno.Pomeni, da je oblast njihove sanje razglasila za nedovoljene.
In kot da to ne bi bilo dovolj, je maja letos talibanska oblast sprejela še Dekret št. 18, ki je sprožil novo mednarodno ogorčenje zaradi določb, ki omogočajo in utrjujejo otroške poroke. Oče ali ded lahko odloča o poroki mladoletnice; dekličin molk po puberteti pa se lahko razume celo kot njeno soglasje. Pred letom 2021 je bila zakonsko določena starost za poroko deklet šestnajst let, poroke deklic, mlajših od petnajst let, pa so bile po zakonu o odpravi nasilja nad ženskami kriminalizirane. Te pravne in institucionalne zaščite so talibani razgradili.
Zato pri tej deklici dopolnitev dvanajstih let ni pomenilo samo konec šole.
Pomenilo je začetek čakanja.
Čakanja, da nekdo drug odloči, kaj se bo zgodilo z njenim življenjem.
UNICEF ocenjuje, da je bilo 28 odstotkov afganistanskih žensk poročenih še pred osemnajstim letom; njihovi podatki opozarjajo tudi na poroke pred petnajstim letom.
To ne pomeni, da bo vsaka afganistanska deklica pri štirinajstih postala nekomu žena.
Pomeni pa, da je to dovolj običajna možnost, ki se je začenja bati.
In zdaj si poskusimo predstavljati nekaj tako preprostega.
Naša deklica ima štirinajst let.
V neki drugi državi bi morda sedela v svoji sobi in se jezila zaradi testa naslednji dan.
Na mizi bi imela odprt učbenik in telefon, ki bi ji neprestano odvračal pozornost.
Morda bi se z materjo prepirala zaradi prekratkega krila.
Morda bi prvič sama odšla v kino.
Morda bi ugotovila, da noče več biti zdravnica, ampak fotografinja.
Morda bi bila prepričana, da nihče na svetu še nikoli ni bil tako nesrečno zaljubljen kot je ona.
Pri štirinajstih bi morala imeti pravico biti smešna, dramatična, pametna, lena, ambiciozna, zmedena.
Morala bi imeti pravico obstajati samo kot otrok.
Toda nekje v Afganistanu lahko štirinajstletnica namesto tega posluša odrasle moške, ki se pogovarjajo o njeni poroki.
O njej.
Kot da je samo stvar.
In ne bo nikoli nič drugega.
Toda nekje v Afganistanu lahko štirinajstletnica namesto tega posluša odrasle moške, ki se pogovarjajo o njeni poroki.O njej.Kot da je samo stvar.In ne bo nikoli nič drugega.
UNICEF je leta 2025 objavil zgodbo petnajstletne Afganistanke Laale in njene matere. Mati je pripovedovala, da je bila stara deset let, ko so talibani v devetdesetih prvič zaprli šole, pri štirinajstih pa so ji starši uredili poroko. Danes Laala gleda svojo hčer in se boji, da se bo zgodovina ponovila.
Včasih zgodovina ne potrebuje stoletij, da se ponovi.
Dovolj je ena generacija.
Mati in hči.
Dve deklici, rojeni v različnih desetletjih.
Ista zaprta šolska vrata.
Isti strah.
Številke so pri velikih tragedijah zahrbtne.
Dva milijona in nekaj deklet je toliko, da človek na koncu ne vidi nobenega obraza več.
Zato se mi zdi pomembneje razmišljati o eni.
O tisti, ki je nekoč zjutraj tekla v šolo in pozabila zajtrk.
O tisti, ki je imela najljubšo učiteljico.
O tisti, ki je poznala odgovor, pa ni dvignila roke, ker jo je bilo sram.
O tisti, ki je v zvezek napisala svoje ime in za njim: dr. med.
O tisti, ki je pravkar ugotovila, da je včeraj smela vedeti več, danes pa nič več.
In potem jo bodo morda počasi učili tudi nekaj drugega.
Da je tako prav.
Da obstajajo stvari, ki niso zanjo.
Da je preveč znanja za žensko lahko nevarno.
Da mora dober človek sprejeti svoje mesto.
Da je poslušnost vrlina.
Da je preveč znanja za žensko lahko nevarno.Da mora dober človek sprejeti svoje mesto.Da je poslušnost vrlina.
Da je njeno življenje nekaj, o čemer odločajo drugi.
Da znanje ni nekaj, kar pripada človeku, ampak nekaj, kar oblast lahko razdeli glede na spol.
Bratu več.
Njej nič.
Človek bi pričakoval, da bi bila takšna odločitev leta 2026 obveljala za nezaslišano.
Pa ni.
In morda je prav to najstrašnejši del te zgodbe.
Ne trenutek, ko se barbarstvo zgodi.
Temveč trenutek, ko se nanj navadimo.
Ko novica, da milijoni deklet ne smejo v šolo, sploh ni več deležna pozornosti.
Preberemo jo med kavo. In nanjo naslednji hip pozabimo.
Afganistan. Talibani. Ženske. Prepovedi.
Da, vse to že vemo.
In smo vedeli že vnaprej.
Zato s pogledom samo zdrsimo naprej.
Pet let pomeni veliko časa.
Otrok, ki je bil leta 2021 star sedem let, je danes star dvanajst.
Njegov svet se šele odpira.
Če je deček.
Če je deklica, pa v resnici niti ne.
V teh petih letih je zrasla cela generacija otrok, za katere prepoved izobraževanja žensk ni več izredni ukrep nove oblasti, ampak običajna resničnost.
Nekatere deklice se skoraj ne spominjajo Afganistana, v katerem so njihove starejše sestre smele nadaljevati šolanje.
To je eden od načinov, kako se represija spremeni v nekaj trajnega.
Najprej nekaj prepoveš.
Potem vztrajaš.
Potem pustiš, da se čas izteka.
Dokler se ta čas ne zdi kot večnost.
Človeštvo ima neverjetno sposobnost, da se navadi skoraj na vse.
Po določenem času se o prepovedi ne govori več kot o škandalu, ampak kot o »razmerah v državi«.
Diplomati začnejo iskati načine sodelovanja.
Države govorijo o pragmatizmu.
Odprejo se vprašanja trgovine, varnosti, migracij, regionalnih interesov.
Besedišče se spremeni.
Kar je bilo nekoč nezaslišano, se spremeni v okoliščino.
In prav jezik je pri tem izjemno pomemben.
Vedno je bil.
O odvzemu osnovnih človekovih pravic začnemo govoriti kot o »kulturnih razlikah«, »verskih pravilih«, »notranjih zadevah« ali »tradicionalnih vrednotah«.
In prav jezik je pri tem izjemno pomemben.Vedno je bil.O odvzemu osnovnih človekovih pravic začnemo govoriti kot o »kulturnih razlikah«, »verskih pravilih«, »notranjih zadevah« ali »tradicionalnih vrednotah«.
Kot da beseda »tradicija« spremeni naravo krivice.
Kot da beseda »kultura« lahko izbriše deklico.
Ne izbriše je.
Kultura ni čarobna beseda, s katero lahko opravičimo vse.
Prav tako tudi ne kultura.
Noben običaj ne postane človekova pravica samo zato, ker obstaja dolgo časa.
In nobena vera, nobena kultura in nobena politična ideologija nima pravice deklici povedati, da je njena radovednost manj vredna od radovednosti njenega brata.
To ni vprašanje Zahoda proti Vzhodu.
Ni vprašanje kršanske Evrope proti islamu.
In kdor dela tovrstne zaključke, ženskam v Afganistanu dela še eno krivico.
Kajti največji odpor proti talibanskim prepovedim prihaja tudi od Afganistank samih.
Od žensk, ki poučujejo skrivaj.
Od deklet, ki se učijo doma.
Od učiteljic, ki tvegajo, da bi ohranile vsaj drobec znanja.
Od žensk, ki niso nikogar prosile, naj jih osvobodi njihove kulture, ampak prosijo samo, naj jim njihova oblast ne odvzame njihovega življenja.
Ko Afganistanka zahteva pravico do izobraževanja, ne prosi Zahoda, naj jo reši islama.
Zahteva pravico do lastne prihodnosti.
Pravico, da sama določi, kaj ji pomenijo vera, kultura, družina in življenje.
Včasih slišimo tudi argument, da se Afganistan sooča z drugimi težavami.
Z revščino.
Lakoto.
Varnostjo.
Politično nestabilnostjo.
Seveda jih ima.
Toda prav zato se prepoved izobraževanja žensk zdi še bolj absurdna.
Država, kjer se bori z revščino, vsaj polovici svojega prebivalstva preprečuje, da bi postale bodisi zdravnice, učiteljice, inženirke, raziskovalke, bodisi ekonomistke.
Država, ki potrebuje zdravstveno osebje, zapira dekletom vrata univerz.
Država, ki potrebuje razvoj, sistematično proizvaja neizobraženost.
In potem bo čez desetletje nekdo govoril o tem, kako je Afganistan »zaostal«.
Kot da se je zaostalost zgodila sama od sebe.
Ni se.
Proizvaja se.
Korak za korakom.
Kot da se je zaostalost zgodila sama od sebe.Ni se.Proizvaja se.Korak za korakom.
Prepoved za prepovedjo.
Vrata, ki ostajajo zaprta.
Generacija za generacijo.
Če deklici pri dvanajstih letih prepoveš vstopiti v šolo, ji nisi vzel samo nekaj let možnosti do izobraževanja.
Zožil si ji prihodnost.
Imela bo manj možnosti, da sama zasluži.
Manj možnosti, da bo gospodarsko neodvisna.
Manj možnosti, da zapusti nasilnega moža.
Manj možnosti, da odloča o tem, kdaj in s kom bo imela otroke.
Manj možnosti, da razume svoje pravice in jih tudi zahteva.
Manj možnosti, da nekega dne svoji hčerki omogoči življenje, ki ga sama ni bila deležna.
Ker izobrazba samo to.
Pomeni moč.
In prav zato ga avtoritarne oblasti tako pogosto najprej vzamejo tistim, ki jih hočejo nadzorovati.
Nepismena ženska je odvisnejša.
Ženska brez poklica je toliko kot ujeta.
Ženska brez javnega prostora je toliko kot nevidna.
Ženska, ki ji že kot deklici dopovedujejo, da svet zunaj hiše ni zanjo, bo nekoč veliko težje zahtevala svoje mesto v njem.
Morda zato sploh ne gre predvsem za šolo.
Za oblast gre.
Za vprašanje, kdo ima pravico govoriti.
Kdo ima pravico zaslužiti.
Kdo sme potovati.
Kdo sme odločati.
Kdo lahko odide.
In kdo mora prositi.
Znanje je nevarno za vsak sistem, ki temelji na popolni poslušnosti.
Še posebej znanje žensk.
Ker izobražena ženska ne pridobi samo informacij.
Nenadoma zna ubesediti tisto, kar se ji dogaja.
Pridobi primerjavo.
Pridobi možnost, da zasluži.
Pridobi ljudi zunaj svoje družine.
Nenadoma zna ubesediti tisto, kar se ji dogaja.Pridobi primerjavo.Pridobi možnost, da zasluži.Pridobi ljudi zunaj svoje družine.
Pridobi predstavo o tem, da lahko življenje izgleda tudi drugače.
Pridobi možnost izbire.
In možnost izbire je za vsak režim, ki želi nadzorovati žensko življenje, največja nevarnost.
Zato se mi zdi nevarno, kadar takšne prepovedi obravnavamo kot nekaj eksotičnega, oddaljenega, skoraj folklornega.
Kot zgodbo o nekih drugih ljudeh v neki zelo drugačni državi.
Pravice namreč redko izginejo v enem samem dnevu.
Veliko pogosteje se najprej začne razprava o tem, ali jih morda vendarle potrebujemo toliko.
Ali je ženskam res treba omogočiti vse.
Ali ni enakost vendarle šla predaleč.
Ali morda tradicionalna družina ne bi bila srečnejša, če bi se ženske nekoliko manj ukvarjale s kariero in nekoliko več s skrbjo za dom.
Ali ni nekaj naravnega v tem, da ima vsak spol svojo vlogo.
Med takšnimi evropskimi razpravami in talibansko prepovedjo šolanja je seveda ogromna razlika.
Primerjati jih neposredno bi bilo neumno in nepošteno.
Toda korenina misli je nevarno podobna:
prepričanje, da lahko nekdo drug ženskam določi meje njihovega sveta.
Zato Afganistan ni samo zgodba o Afganistanu.
Je skrajni primer nečesa, kar bi morali prepoznati povsod: gre za trenutek, ko družba začne verjeti, da pravice žensk niso pravice, ampak privilegiji.
Nekaj, kar jim je bilo dano.
In kar jim je zato mogoče tudi odvzeti.
Zato Afganistan ni samo zgodba o Afganistanu.Je skrajni primer nečesa, kar bi morali prepoznati povsod: gre za trenutek, ko družba začne verjeti, da pravice žensk niso pravice, ampak privilegiji.Nekaj, kar jim je bilo dano.In kar jim je zato mogoče tudi odvzeti.
V Afganistanu je danes ta meja brutalno jasna.
Dvanajsto leto.
Do včeraj učenka.
Danes dekle, ki mora ostati doma.
Njena šolska torba še vedno leži nekje v kotu.
Njeni zvezki so še vedno nekje raztreseni.
Njena inteligenca ni izginila.
Njena radovednost tudi ne.
Morda še vedno ljubi biologijo.
Morda še vedno zna na pamet vse kosti človeškega telesa.
Morda še vedno, čisto potiho, ko je nihče ne sliši, izgovori:
ko bom velika, bom zdravnica.
Toda zdaj že ve nekaj, česar pri enajstih še ni vedela.
Da to ni načrt.
Da gre za prepovedano misel.
Nič od njenega talenta ni izginilo.
Izginila je samo možnost.
In to je najbolj natančna definicija sistemske diskriminacije:
človeku ne odvzameš sposobnosti.
Odvzameš mu možnosti, da bi jih uporabil.
Potem minejo leta.
In nekdo pokaže statistiko, v kateri je manj zdravnic, manj profesoric, manj znanstvenic, manj žensk na položajih odločanja.
In nekdo reče:
»Vidite. Žensk pač ni.«
Kot da niso bile nekoč tam.
Pri enajstih.
V učilnici.
Z roko v zraku.
Kot da niso bile nekoč pri dvanajstih ustavljene pred vrati.
Pet let po vrnitvi talibanov se svet počasi uči živeti z dejstvom, da milijoni afganistanskih deklet ne obiskuje srednje šole.
Tega ne smemo imeti za samoumevno.
Ne zato, ker lahko jutri iz Ljubljane spremenimo Afganistan.
Verjetno ga ne moremo.
Ampak zato, ker obstajajo stvari, ki jih človek ne sme videti kot normalne samo zato, ker trajajo dovolj dolgo.
Obstajajo krivice, ki ne postanejo nič manjše zato, ker smo o njih že stokrat slišali.
In obstajajo deklice, ki jih ne smemo spremeniti v statistiko samo zato, ker jih je preveč, da bi poznali njihova imena.
Zato si bom predstavljala eno.
Tisto enajstletnico.
Z zelenim svinčnikom.
S kito, ki jo je mati zjutraj spletla nekoliko postrani.
S torbo ob vratih.
Z biologijo, ki jo ima najraje.
In z otroško gotovostjo, da bo nekoč zdravnica, ker otroci še ne vedo, da obstajajo odrasli, ki menijo, da lahko odločajo celo o tem, o čem smejo sanjati.
Potem pride njeno dvanajsto leto.
Brat odide v šolo.
Ona ostane doma.
In morda bo čez dve ali tri leta začeli razpravljati tudi o njeni poroki.
Potem pride njeno dvanajsto leto.Brat odide v šolo.Ona ostane na pragu.In morda bo čez dve ali tri leta začeli razpravljati tudi o njeni poroki.
O njenem možu.
O njenem domu.
O njenih prihodnjih otrocih.
Preden je sploh dobila možnost ugotoviti, kdo je ona.
Deklica, ki pri dvanajstih letih izgubi pravico do izobrazbe, ni »afganistanska posebnost«.
Ni diplomatski problem.
Ni kulturna zanimivost.
Je otrok, ki mu je država odredila, da je napačnega spola in da zaradi tega ne more nadaljevati šolanja.
Nobena tradicija na svetu ni dovolj sveta.
Nobena oblast dovolj legitimna.
Nobena vera dovolj velika.
Da bi lahko stopila pred enajstletno deklico, zaprla vrata njene učilnice in ji rekla:
od tod naprej ne smeš več postati, kar si želiš.
