Foto: Pexels, Natalia Vaitchevich
Nekoč sem mislila, da ljudje z leti postajajo modrejši. Danes nisem več tako prepričana. Sivi lasje ne pomenijo nobene modrosti. Nekateri postajajo samo vse bolj izkušeni v dokazovanju, da se nikoli niso motili. Kar je, če dobro pomislim, precej nenavadna življenjska ambicija.
Človek se rodi brez enega samega prepričanja o svetu, potem pa naslednjih sedemdeset ali osemdeset let zbira dokaze, da je imel že od začetka prav.
Prav v tem je največja ironija človeškega razvoja. Na svet pridemo popolnoma nevedni, a radovedni. Kot otroci postavljamo vprašanja, odrasle spravljamo v zadrego in se ne sramujemo priznati, da česa ne razumemo. Potem odrastemo, pridobimo izobrazbo, preberemo nekaj knjig, plačamo nekaj položnic in nenadoma naj bi vedei vse. O politiki, medicini, podnebju, vojnah, vzgoji otrok in, seveda, o življenju ljudi, ki jih še nikoli nismo srečali.
Posebej veliko vemo o slednjih.
Sokrat, ki je svoje filozofsko življenje posvetil preizpraševanju navidezne vednosti, bi imel danes verjetno precej težav. Njegov znameniti dvom bi se izgubil nekje med komentarji na Facebooku, kjer ljudje z osnovnošolsko samozavestjo razpravljajo o kvantni fiziki, imunologiji in mednarodnem pravu. In kjer je stavek »o tem ne vem dovolj« skoraj enako redek kot samokritika pod objavo politične stranke.
Sokrat, ki je svoje filozofsko življenje posvetil preizpraševanju navidezne vednosti, bi imel danes verjetno precej težav. Njegov znameniti dvom bi se izgubil nekje med komentarji na Facebooku, kjer ljudje z osnovnošolsko samozavestjo razpravljajo o kvantni fiziki, imunologiji in mednarodnem pravu.
Nevednost namreč ni več posebej moteča. Moteče je, če jo kdo opazi.
Zadnje čase opažam še nekaj zanimivega. Ljudje svojega mnenja ne doživljajo več kot zaključek razmišljanja, temveč kot del osebne identitete. Kot da priznanje zmote ne pomeni, da smo napačno presodili neko dejstvo, ampak da smo sami nekako manjvredni.
Če ugotovim, da sem se motila glede gospodarske politike, še nisem neumna. Če spremenim mnenje o človeku, še nisem nedosledna. Če po dvajsetih letih priznam, da sem verjela nečemu napačnemu, s tem ne izbrišem dvajsetih let svojega življenja.
Toda mnogi to očitno doživljajo drugače. Raje bodo branili trditev, za katero še sami slutijo, da ne drži, kot pa izrekli tiste tri preproste besede.
Motil sem se.
Psihologija pozna pojav potrditvene pristranskosti. Ljudje smo nagnjeni k temu, da lažje sprejemamo informacije, ki podpirajo naša obstoječa prepričanja, medtem ko nasprotne dokaze obravnavamo precej strožje. Kar je, priznajmo, praktično. Če vsak dan beremo samo tisto, kar potrjuje našo pamet, se lahko v posteljo odpravimo zadovoljni, ne da bi se morali z njo posebej ukvarjati.
Družbena omrežja so tej človeški slabosti ponudila skoraj idealno bivališče.
Če vsak dan beremo samo tisto, kar potrjuje našo pamet, se lahko v posteljo odpravimo zadovoljni, ne da bi se morali z njo posebej ukvarjati.
Družbena omrežja so tej človeški slabosti ponudila skoraj idealno bivališče.
Tam si lahko človek ustvari svet, v katerem ima vedno prav. Kjer so vsi njegovi prijatelji razumni, vsi nasprotniki pa bodisi pokvarjeni bodisi neizobraženi. Kjer se argumenti ne tehtajo, temveč se štejejo všečki. In kjer je zadnji komentar pogosto razumljen kot zmaga, čeprav je njegov avtor že pred petimi odgovori izgubil stik s temo.
Toda najbolj me ne skrbijo ljudje, ki se motijo. Skrbijo me ljudje, ki so izgubili sposobnost, da bi svojo zmoto sploh prepoznali.
Med obojim je velika razlika.
Človek, ki se moti, se lahko še česa nauči. Človek, ki je prepričan, da se ne more motiti, pa je svoje izobraževanje pravzaprav že zaključil. Ne glede na to, koliko diplom, nazivov ali let življenja ima za seboj.
In če je tak človek samo naš nekoliko naporen sorodnik, se bo stvar verjetno končala pri nedeljskem kosilu. Če pa vodi državo, vojsko, versko skupnost ali veliko podjetje, lahko postane njegova nezmožnost priznanja zmote precej dražja. Škoda je, da tega računa ne bo sam plačal.
Zgodovina je polna ljudi, ki so bili pripravljeni žrtvovati življenja drugih, samo da jim ne bi bilo treba priznati, da so sprejeli napačno odločitev.
Zgodovina je polna ljudi, ki so bili pripravljeni žrtvovati življenja drugih, samo da jim ne bi bilo treba priznati, da so sprejeli napačno odločitev.
Nekateri so zaradi lastne nezmotljivosti uničili države. Drugi družine. Tretji so, nekoliko skromneje, zgolj poskrbeli, da z njimi nihče več ne želi govoriti.
Vsem pa je skupno nekaj: o sebi so imeli praviloma precej dobro mnenje.
Še posebej zanimivo postane, ko se človekova nezmotljivost preseli na področje morale. Ko posameznik ni več samo prepričan, da ima prav, ampak tudi, da je zaradi tega boljši človek.
Takrat nasprotno mnenje ni več drugačen pogled na stvarnost, temveč osebna žalitev. Dvom postane izdaja. Vprašanje provokacija. Dokaz sovražna propaganda.
Resnica pa mora potrpežljivo počakati, da končamo razpravo o tem, kdo jo ima v lasti.
Toda tudi sama nisem imuna na to slabost. Z leti sem se nekajkrat znašla v neprijetnem položaju, ko sem morala priznati, da sem človeka napačno ocenila, da sem bila krivična ali da sem se preprosto motila. Priznam, ni prijetno. Ego se pri tem vede kot razvajen otrok, ki so mu sredi trgovine povedali, da ne bo dobil igrače.
Toda po začetnem nelagodju se zgodi nekaj presenetljivega.
Olajšanje.
Ni vam več treba braniti nečesa, v kar ne verjamete. Ni vam treba iskati novih argumentov za preteklo napako. Ni vam treba izmišljati razlag, zakaj so vsi drugi razumeli narobe tisto, kar ste vi povedali povsem jasno.
Lahko preprosto rečete: motila sem se.
In svet se ne podre.
Pravzaprav postane nekoliko večji.
Lahko preprosto rečete: motila sem se.
In svet se ne podre.
Pravzaprav postane nekoliko večji.
Ker se v njem nenadoma pojavi prostor za nekaj, česar prej ni bilo. Za novo misel. Za tujo izkušnjo. Za drugačno razlago. Za možnost, da resnica ni bila ves čas na naši strani, ampak je morda potrpežljivo čakala nekje drugje.
Zato je sposobnost spreminjanja mnenja ena najbolj podcenjenih oblik človeške inteligence. Ne zato, ker bi bilo vsako novo mnenje nujno boljše od starega, temveč zato, ker pomeni, da smo pripravljeni ponovno premisliti.
Seveda obstaja razlika med človekom, ki spreminja mnenje zaradi novih spoznanj, in človekom, ki ga spreminja glede na smer vetra. Prvemu bi rekla misleč človek. Drugemu politik. Čeprav je to, priznam, nekoliko krivično do prvega in morda preveč prizanesljivo do drugega.
Ne zagovarjam sveta brez prepričanj. Nasprotno. Mislim, da moramo imeti vrednote, načela in pogum, da jih branimo.
Toda načelo ni isto kot predsodek. Doslednost ni isto kot trmoglavost. In zvestoba resnici nikakor ne more pomeniti zvestobe lastnim napakam.
Morda bi bilo zato koristno, če bi otroke poleg poštevanke, slovnice in državnih simbolov učili še nečesa precej preprostega: kako dostojanstveno priznati, da nimajo prav.
Da se človekova vrednost ne zmanjša, če se česa nauči.
Da sprememba mnenja ni vedno poraz.
In da nihče, prav nihče, nima tako popolnega razumevanja sveta, da bi lahko prenehal poslušati druge.
Predstavljam si družbo, v kateri bi politik na tiskovni konferenci mirno povedal, da je sprejel napačno odločitev. Zdravnik priznal, da je precenil svoje znanje. Profesor, da se je nekaj naučil od študenta. Starš, da je bil nepravičen do otroka.
Kakšen škandal bi to bil!
Verjetno bi morali za vse štiri poklicati nujno medicinsko pomoč.
Predstavljam si družbo, v kateri bi politik na tiskovni konferenci mirno povedal, da je sprejel napačno odločitev. Zdravnik priznal, da je precenil svoje znanje. Profesor, da se je nekaj naučil od študenta. Starš, da je bil nepravičen do otroka.
Kakšen škandal bi to bil!
Verjetno bi morali za vse štiri poklicati nujno medicinsko pomoč.
In vendar bi bilo takšno priznanje morda najprepričljivejši dokaz njihove verodostojnosti.
Nekoč sem mislila, da je modrost predvsem v tem, koliko stvari človek ve.
Danes mislim, da je precej bolj povezana s tem, koliko stvari je pripravljen ponovno premisliti.
Morda se tudi tokrat motim.
Ampak, glejte, vsaj pripravljena sem razpravljati o tem.
