Nato sem spregovorila o Severini. O tem, da so ji zaradi proceduralnih napak vzeli skrbništvo. Otroka bo videla ob torkih in četrtkih samo nekaj ur dnevno, vsak drug vikend. Ne zato, ker bi bila neodgovorna ženska, ker bi ga zapostavljala, ker bi bila nasilna. Niti ne zato, ker ni bila zmožna poskrbeti zanj. Severina je pač predstava, manifestacija tega, kar se dogaja mnogim ženskam, le da te nimajo ne denarja, ne moči, da bi se zoperstavljale sistemom.Omizje se je kaj hitro razdelilo na skupino, ki je zagovarjala Severino in tisto, ki je zagovarjala Milana. Prijateljičin mož se je postavil na stran sodišč, procesov: »Ne rečem nič, ampak zagotovo je odločilo na podlagi nekaterih dejstev, mi v javnosti ne vemo dovolj. Sistemi delujejo«. Čutila sem, kako se je ovil v nevtralno pozicijo, ker mu je bilo to v danem trenutku najlažje. Nisem mogla ostati tiho. Nasprotno, bila sem dovolj samozavestna, da sem diskusijo skušala poglobiti. Severina je ženska z močjo, denarjem, je hkrati tudi seksipilna in živi javno življenje. Njen Instagram je poln čudovitih fotografij, njena skrb za javno podobo je skrbno načrtovana. Ima izklesano telo in daje vtis brezskrbne ženske. Vse ali pa vsaj večina žensk bi rade bile Severine. Vedrana Rudan o njej v svoji kolumni zapiše, da ženska izziva institucije, jih javno žali, ob tem pa se obnaša kot moški. Ne spoštuje šole, učiteljic, tet v vrtcu, ne socialnih delavcev, ne spoštuje niti sodišč. Severina je opomin, kaj se zgodi z žensko, ki ne spoštuje sistema in se mu upira. Tako žensko se kaznuje. Ampak ona je zgolj vrh ledene gore, zgolj tisto vidno, prezentirano, naplavljeno. Kaj pa vse ostale ženske? Ki niso takoj javno izpostavljanje in se o njih ne piše? Moški tega ne razumejo, mi je odzvanjalo v glavi. V Sloveniji ločitveni procesi trajajo nekaj let. Natančnega podatka nisem našla. Ob razvezi z otroci pa razveze trajajo nekje od 14 mesecev naprej. Na našem druženju sem molčala o tem, da sem se sama ob ločitvi znašla tudi v dolgotrajnem sodnem procesu, kjer se mi je uspelo ločiti šele po treh letih pravdanja in dveh prepovedih približevanja. Tri leta mukotrpnega prihajanja na sodišče, izvedenskega mnenja, ki me je stalo celo premoženje, poslušanja številnih kritik in sodb, ki jih je bivši izrekel pred menoj. Dolgo trajajoči procesi ločitve so v škodo otrokom, vsem v družini in marsikdaj povzročijo večjo škodo, kot sama ločitev.
V Sloveniji ločitveni procesi trajajo nekaj let. Natančnega podatka nisem našla. Ob razvezi z otroci pa razveze trajajo nekje od 14 mesecev naprej. Na našem druženju sem molčala o tem, da sem se sama ob ločitvi znašla tudi v dolgotrajnem sodnem procesu, kjer se mi je uspelo ločiti šele po treh letih pravdanja in dveh prepovedih približevanja. Tri leta mukotrpnega prihajanja na sodišče, izvedenskega mnenja, ki me je stalo celo premoženje, poslušanja številnih kritik in sodb, ki jih je bivši izrekel pred menoj. Dolgo trajajoči procesi ločitve so v škodo otrokom, vsem v družini in marsikdaj povzročijo večjo škodo, kot sama ločitev.Tudi v svoji knjigi Zapisano v telesu govorim o ženski, ki doživlja intimnopartnersko nasilje (posilstvo v zakonu) in je nato na sodišču soočena z zunanjim (poenostavljenim) pogledom sodnice na situacijo. Moja knjiga ni edina.
Fotografija: osebni arhiv Polone Wallas
V knjigi V njeni koži društva SOS so prisotne zgodbe 23 žensk, ki so bile vse žrtve intimno partnerskega nasilja. Kako nemočne so v odnosu, je seveda izjemno pretresljivo, še huje pa je njihovo moč zaznati pred institucijami. Ženska potrebuje podporo okolice, potrebuje podporo sistema, večkrat pa se zgodi, da prav ta odpove. Avtorice zapišejo, da se »po prekinitvi razmerja nasilje nikakor ne konča in da se to nadaljuje preko institucij. Povzročitelj praviloma uporabi vse mehanizme, da začne žrtev ustrahovati prek institucij, z odvzemom otroka, s finančnim izčrpavanjem … na institucijah žrtve doživljajo reviktimizacijo, saj jim v postopkih, če nimajo fizičnih poškodb, velikokrat ne verjamejo in njihovo izkušnjo psihičnega nasilja minimalizirajo.«Ženska potrebuje podporo okolice, potrebuje podporo sistema, večkrat pa se zgodi, da prav ta odpove.Še posebej kočljivo je psihično nasilje, ki sloni zgolj na izjavah ženske, ki pa nima nobenih prič, materialnih dokazov, če pa jih zbere, teh ni mogoče povezati s storilcem. In tu se pravzaprav vse začne. Komu verjeti? Naš pravni sistem pravi naslednje: »Vsakdo velja za nedolžnega, dokler se ne ugotovi njegova krivda«. Ta premisa pa večkrat v procesih, kjer je prisotno nasilje (še posebno psihično, ekonomsko), povzroči veliko škodo. Sistem daje občutek, da ima storilec več pravic kot žrtev. Ženske ob tem ponovno občutijo strah, nemoč, žalost, ponovno podoživljajo krivice in pa občutek, da se jim ne verjame, se pa zato verjame povzročitelju. Dajana Janjatovič pravi, “da na sekundarno viktimizacijo tako otrok, kot žrtve nasilja vpliva večkratno zasliševanje in podoživljanje travmatičnega dogodka pred neznanimi ljudmi (policisti, tožilcem, odvetnikom, sodniki, izvedenci), dolgotrajnost postopka in s tem povezana negotovost glede izida postopka, slabše razumevanje, vznemirjenje in poznavanje pravnega sistema ter odnos s storilcem in s tem povezani občutki krivde”*.
Dajana Janjatovič pravi, “da na sekundarno viktimizacijo tako otrok, kot žrtve nasilja vpliva večkratno zasliševanje in podoživljanje travmatičnega dogodka pred neznanimi ljudmi (policisti, tožilcem, odvetnikom, sodniki, izvedenci), dolgotrajnost postopka in s tem povezana negotovost glede izida postopka, slabše razumevanje, vznemirjenje in poznavanje pravnega sistema ter odnos s storilcem in s tem povezani občutki krivde”*.Poznam mnoge druge ženske, ki so se zaradi pomanjkanja denarja, čakanja na odločitev ali pa že načetega zdravja odločile tako, da so se raje pogodile z bivšim partnerjem, popustile, četudi v lastno škodo ali še huje – v škodo otrok, kot pa da bi privolile v dolgotrajne postopke ali celo v soočenje s storilcem. Za potrebe knjige Zapisano v telesu sem se pogovarjala z nekaterimi ženskami, ki so preživljale stisko tudi po tem, ko so odšle iz razmerja. Petra na primer, mi je pripovedovala, da sodnica ni bila zadovoljna z njo, ker je bila preveč pasivna, neartikulirana in prevečkrat zmedena. »Soodgovorna ste«, ji je rekla čez visoko in dolgo mizo v dvorani. Petra ni imela podpore ne sistema, ne družine, še skupni prijatelji so že zdavnaj odšli (strah, da bi bili pozvani v postopek kot priče jih je enostavno odpihnil), tisti pa, ki so bili pozvani, so bili nevtralni, oziroma niso hoteli zavzeti stališč. Ampak nevtralnost je nevarna, niso vedeli, da s tem ščitijo tistega močnejšega. »Zdaj jim je žal, prijateljem« mi reče Petra, »ampak je prepozno. Ženska, ki zahteva, ki je v konfliktu s partnerjem, ostane velikokrat sama. Tudi jaz sem ostala sama.« Kasneje se je izvensodno pogodila za skupno skrbništvo, čeprav so otroci pri izvedenki izrazili drugačno mnenje. Tanja mi pripoveduje, da je njen bivši mož proti njej sprožil zgolj deset prijav na policiji in eno tožbo za zanemarjanje otroka. Vse so bile ovržene, le obiskovanje Policije in sodišč je postala nočna mora. »Veš, natančno poznam mize v sprejemni sobi Policije Bežigrad, pa pisarne v zgornjem nadstropju stavbe, pa prostore policijske postaje Vič. Vsakič sem govorila z drugim policistom, vsakič ponavljala zgodbo, z več ali manj razumevanja z druge strani. »Petri je njen bivši v avto namestil sledilno napravo, ki jo je avtomehanik kasneje tudi odkril. Na policiji so naredili zapisnik, tožilec pa je zaključil, da ni dovolj materialnih dokazov, ki bi lahko bremenili povzročitelja. »Kljub temu, da je nekaj mesecev vedel, kje se gibljem, se pojavljal v ključnih trenutkih, vzel otroka iz avta, me zasledoval in klical, kadar sem se oddaljevala od svojega doma. Policija ni imela dovolj dokazov in primer je bil zavržen.«
»Veš, natančno poznam mize v sprejemni sobi Policije Bežigrad, pa pisarne v zgornjem nadstropju stavbe, pa prostore policijske postaje Vič. Vsakič sem govorila z drugim policistom, vsakič ponavljala zgodbo, z več ali manj razumevanja z druge strani.Sanja pripoveduje, da je pred kratkim odšla na Center za socialno delo, saj njen bivši ne spoštuje ritma, ki ga je določilo sodišče. »Socialni delavec, čigar polico je krasil priročnik dr. Jordan Peterson, mi je svetoval, naj popustim. Da prihaja čas, ko morata najstnika biti več pri očetu. V njegovih očeh sem kot mama opravila, treba jih je prepustiti v vzgojo očetu. Tudi če fanta ne želita biti tam, poskušata od očeta zbežati, me kličeta, da jima je težko, ker se kregajo in nimata pogojev za učenje, se moram ugrizniti v ustnico in popustiti.« Sanja se je spraševala, od kdaj je v očeh sistema nehala biti mama? Sistemskih neenakosti je veliko. Pripadam generaciji, ki je v težkih trenutkih prepevala in plesala na pesem Diane Ross »I will survive«, danes pa ženske in dekleta prepevajo pesem »I can buy myself flowers« Grammyjeve nagrajenke Miley Cyrus. To me veseli in srčno upam, da bo nova generacija žensk drugače razmišljala, da bo znala uveljavljati svoje pravice in si jih bo še dodatno izbojevala. Ali pa kot bi rekla Slavenka Drakulić »Boj za ženske pravice ni nikoli izbojevan« in mislim, da je na eni strani treba budno spremljati in popisati neenakosti, ki se nam dogajajo v vsakdanjem življenju, hkrati pa glasno opozarjati na tisto, kar je vredno ohranjati. Srčno upam, da bodo v prihodnje sistemi prijaznejši do žensk, da se jim bo nudilo zaščito in ustrezno podporo. Nekatere stvari, kot je direktno srečanje s storilcem na sodiščih, enostavno ni sprejemljivo. Upam, da jih sistem za njihovo resnico ne bo kaznoval in jih bo drugače obravnaval.
Pripadam generaciji, ki je v težkih trenutkih prepevala in plesala na pesem Diane Ross »I will survive«, danes pa ženske in dekleta prepevajo pesem »I can buy myself flowers« Grammyjeve nagrajenke Miley Cyrus. To me veseli in srčno upam, da bo nova generacija žensk drugače razmišljala, da bo znala uveljavljati svoje pravice in si jih bo še dodatno izbojevala.Ampak dvomim. Vse me smo Severine.
***
Severini je kasneje sodišče vrnilo skrbništvo, pisanje tega članka je potekalo v vmesnem obdobju. Vseeno pa stoji vse zapisano, odločitev, da ji sina odvzamejo zaradi proceduralne napake je nedopustna. Niti vrnitev skrbništva skoraj mesec dni kasneje ne popravi napake, ki jo je sistem zakrivil. Viri in citati:- * V njeni Koži: dr. Jasna Podreka in Mojca Suhovršnik, mag; Teoretični uvod v knjigo: Zakaj še vedno govoriti o nasilju nad ženskami, str 26.
- **JANJATOVIĆ, Dajana, 2021, Preprečevanje sekundarne viktimizacije otrok, žrtev nasilja v družini
- https://www.rudan.info/severina-nije-nasa-cura/
