***
Dež se je zlival kot bi se pretrgalo nebo, žlebovi na strehah niso požirali vse vode, ki se je v slapovih usipala na ulico. Veter se je sunkovito zaganjal vzdolž ulice po kateri sem hitela z majhno potovalko, obešeno čez ramo. Noge mi je hromila teža mokrih hlač, ki so se ovijale okoli njih, stopala so plavala v premočenih supergah. Odprla sem vrata železniške postaje, zatohla mešanica tujih vonjev je butnila vame. Na hitro sem vrgla pogled na odhode vlakov. Še pet minut do odhoda. Kupila sem karto in se spustila v tek skozi podhod do drugega perona. Stopila sem na vlak in se zavedela, da mi voda kaplja od brade in las, da teče od mojih hlač v čevlje in pod mojimi nogami nastaja luža. Obrnila sem se desno, skozi vrata stopila v vagon in se sesedla na prvi stol, premočena, premražena, zasopla in trdno odločena, da grem. V neznano. Svojega telesa, vse mokrote in hladu sploh nisem čutila. Stisnila sem se v kot, k nogam položila svojo malo potovalko in naslonila glavo na šipo. Vlak je odpeljal.Svojega telesa, vse mokrote in hladu sploh nisem čutila. Stisnila sem se v kot, k nogam položila svojo malo potovalko in naslonila glavo na šipo. Vlak je odpeljal.Predramil me je mraz, ki se je v kapljicah spuščal po hrbtu in lezel v moje kosti. Od oblačil je puhtela vlaga, stol pod mano je bil čisto premočen. Vstala sem, pobrala potovalko in začela iskati stranišče, da bi dala nase vsaj kakšen kos suhih oblačil, ki bi se morebiti našel v potovalki. Poiskala sem stranišče, majhno neugledno luknjo, kjer je bilo prostora komaj za školjko in človeka, ki se spravi vanjo. Ko sem vstopila, sem skozi ozka vrata potegnila za sabo še potovalko in jo postavila v kot zraven školjke, ki sem jo pokrila, sedla nanjo in se trudila sezuti superge. Ko mi je končno uspelo, sem vodo iz obeh odlila v mali lijak nasproti vrat. S težavo sem potem slekla še premočena oblačila, ki so se lepila na mojo kožo in še težje nato na vlažno telo navlekla kavbojke in pulover. Pogledala sem se v majhno ogledalo na steni in se prestrašila podobe, ki je zrla vame v ogledalu. Kratki lasje se niso še čisto posušili, lepili so se na čelo in na lica. Pogledala sem roke, praske in odrgnine v zapestjih so pričale o pravkar minulih dogodkih. Zaprla sem oči in zbrisala misel nanje, pobrala potovalko, ko sem nanjo naložila premočena oblačila, z drugo roko segla po supergah in se bosa nekako prerinila skozi vrata. Sedež na katerem sem sedela prej, je bil moker, zato sem se presedla naprej. Sicer pa je bil vlak skoraj prazen. Samo tri glave so še kukale iznad naslonjal sedežev. V trebuhu mi je zakrulilo. Že kakšne tri dni nisem zares jedla. Nazadnje košček suhega kruha danes zjutraj, ki sem ga našla v posodi za kruh na pultu mamine kuhinje, preden sem naredila načrt za pobeg.
V trebuhu mi je zakrulilo. Že kakšne tri dni nisem zares jedla. Nazadnje košček suhega kruha danes zjutraj, ki sem ga našla v posodi za kruh na pultu mamine kuhinje, preden sem naredila načrt za pobeg.Potem sem se spomnila na vse svoje premoženje, ki je bilo v žepu na notranji strani vetrovke in hitro potegnila vetrovko k sebi, da bi preverila, če je še tam. Vsi moji prihranki, ki so se nabrali v treh letih od štipendije in v zadnjem letu od dela v trgovini, so bili tam. Varčevala sem in sanjala, da bom bogata, da bom lahko šla od doma, nekam kjer bom lahko začela živeti po svoje. Zdaj sem na poti. Prvi korak je bil postopno dvigovanje mojega prihranka na bankomatih. Denar sem shranjevala v žep na notranji strani vetrovke, od katere se ves ta čas nisem ločila. Potipala sem po vetrovki in po obliki in debelini vedela, da je vse še vedno na svojem mestu. Počutila sem se vsaj malo pomirjena. Potovalko sem stisnila pod sedež, vetrovko sem obesila na sedež pred seboj in spet naslonila glavo na okno. Drevesa ob progi in luči v daljavi so počasi drsela mimo, moje misli so bežale skupaj z njimi. Ob polnoči bom na cilju, na zadnji postaji vlaka, na katerega sem se vkrcala. Kaj me čaka tam, kaj in kako bom naprej? Do jutra tako ali tako ne morem nič, počakala bom, da se življenje začne, potem se bom sproti odločala. Sredi misli sem zaspala … Sunkovito sem pograbila vetrovko, ker me je predramilo premikanje na prednjem sedežu. Ko sem spet odprla oči, sem videla, da je starejši gospod sedel na sedež pred menoj. Vse je dobro, vse je prav, sem se tolažila, a do konca poti nisem več zatisnila očesa. Vlak se je bližal končni postaji, mestne luči so postajale vse gostejše in potovanje je bilo zaključeno. Vetrovka se je po štirih urah skoraj posušila, le ob šivih je bila še mokra, zato sem jo oblekla. Ko sem izstopila, sem začutila oster nočni zrak. Očitno je tudi tukaj še pred kratkim deževalo, saj je bilo na razdrapanem pločniku še vedno polno luž. Najhuje je bilo z mojimi supergami, ki so bile še kar naprej mokre, pravzaprav popolnoma neuporabne. Nataknila sem jih na noge, a jih nisem zavezala, saj sem vedela, da jih bom ob prvi priliki spet sezula. Železniška postaja je bila ob tem času docela prazna, vsi lokali so bili zaprti in okenca za informacije in prodajo kart prav tako. Sedla sem na najbolj oddaljeno in najbolj skrito klopico, sezula mokre copate in si obula edine nogavice, ki sem jih še imela v potovalki.
Fotografija Lilijana Homovec
Noge sem potegnila k sebi in jih objela, glavo sem naslonila na kolena. Zdaj sem šele začutila, kako me bolijo roke, skelijo zapestja, kako me peče v notranjosti. Nikoli več ga nisem želela srečati, sploh pa ne v mamini družbi in gledati, kako se zaljubljeno božata in smehljata drug drugemu. Na bruhanje mi je šlo že ob misli na ta prizor.Nikoli več ga nisem želela srečati, sploh pa ne v mamini družbi in gledati, kako se zaljubljeno božata in smehljata drug drugemu. Na bruhanje mi je šlo že ob misli na ta prizor.Nikoli več nisem želela slišati obtožb iz maminih ust. Govorila je, da sem nevoščljiva, ker se je povzpela na družbeni lestvici, saj se je poročila z odvetnikom in na ta način ne pripada več samo meni. Tega me je obtožila, ko sem ji povedala, kaj se mi dogaja. Nikoli več ga nisem želela srečati, sploh pa ne v mamini družbi in gledati, kako se zaljubljeno božata in smehljata drug drugemu. Na bruhanje mi je šlo že ob misli na ta prizor. Nikoli več nisem želela slišati obtožb iz maminih ust, češ, da sem nevoščljiva, ker se je povzpela na družabni lestvici, odkar se je poročila z odvetnikom in ne pripada več samo meni. Tega me je obtožila, ko sem ji povedala, kaj se mi dogaja. Zdaj me je začelo zebsti od utrujenosti, vlage, lakote. Verjetno tudi zato, ker je adrenalin počasi popustil. Zavedela sem se, da sem čisto na dnu, čisto sama, z nekaj sto evri v denarnici in nekaj oblačili v potovalki. Na nikogar se nisem mogla obrniti. V moji glavi je bila zmeda, iz katere se je izluščila ena sama misel nikoli več …
Zavedela sem se, da sem čisto na dnu, čisto sama, z nekaj sto evri v denarnici in nekaj oblačili v potovalki. Na nikogar se nisem mogla obrniti. V moji glavi je bila zmeda, iz katere se je izluščila ena sama misel nikoli več …Morda sem na trdi klopi celo zadremala, kajti počasi se je tema začela umikati jutru. Na postajo so začeli prihajati ljudje. Dotaknila sem se svojih superg, še vedno so bile mokre, a sem jih obula, si oblekla še vetrovko in s potovalko čez ramo počasi odšla z železniške postaje. Stopala sem po ulici tlakovani s kamni, ki so bili gladki in svetleči od neskončnih stopinj. Zavohala sem vonj po svežem kruhu in se odpravila po ulici v smeri, od koder je vonj prihajal. Prišla sem do pekarne, ki je bila že odprta. Od pričakovanja me je v želodcu stiskalo in v ustih se mi je nabrala slina ob misli na svežo hrustljavo skorjo in še rahlo toplo in voljno sredico. Vstopila sem, police še niso bile polne a vseeno so že ponujale obilje različnih vrst kruha, tako da sem oklevala, kaj naj vzamem. Na koncu sem izbrala najobičajnejšo belo štruco. Najprej sem jo nesla k obrazu in jo še enkrat povohala od blizu. Omamno … Prvi sončni žarki so oplazili strehe hiš in počasi začeli spreminjati ulice v mravljišče. Ljudje so še s sanjami na svojih vekah stopali po ulici in hiteli v službo, šolo, po opravkih na tržnico ali kam drugam. Ko sem prispela na konec ulice, se je odprl pogled na morje. Stopila sem do zidu, ki je ločil obalo od poti, ki je tekla ob njej in sedla na rob. Vzela sem štruco in odtrgala krajec. Še enkrat sem ga povohala in zagrizla v slastno hrustljavo vsebino.
