Nika je sijala v vsej svoji ženskosti, kljub temu, da je veljala za bolj deško. Sploh pa me je njena kratka pričeska šokirala.
“Vou, kaj si nardila z lasi! Ne morem verjet! Sj ti paše!”
“Pa ja, hvala, po tem ko se je Aleksandra izolirala od mene, sem potrebovala spremembo še zaradi vseh ostalih prej. Vse tja do Davida sežejo prilagoditve, in to da, si pobrijem lase je sigurn osvobajajoče. Poleg vsega ostalega. Ne da se mi več. Ne da se mi več nikogar. Sploh, ker pa imam druge skrbi, to z nono in podobno. Neka intimna razmerja so mi tazadnja briga. Baje da je to ghostanje zdej in. Prvič čula, slučajno, ker sem jamrala znancu okrog tega izginotja.”
“Ghostanje?”
“Pojma nimam … moram še prebrat kaj o tem. Mislim, da gre za to, da ljudje brez kakršnekoli potrebe po objasnjevanju ignorirajo, blokirajo določeno osebo. Ne glede na to, da je mogoče še dan prej bila s prsti v tvoji vagini.”
“Fak!”
“Ghostanje?”
“Pojma nimam … moram še prebrat kaj o tem. Mislim, da gre za to, da ljudje brez kakršnekoli potrebe po objasnjevanju ignorirajo, blokirajo določeno osebo. Ne glede na to, da je mogoče še dan prej bila s prsti v tvoji vagini.”
Vse skupaj se je še vedno slišalo precej bolje, kakor moje zadnje razmerje, kjer je bila moja edina skrb, da mi Tanja ne bi domov privlekla spolno prenosljive bolezeni, ker potem ko nisva več bili spolno aktivni, dvomim namreč, da je zdržala na suhem in predvidevam, da se je zapletala tudi z moškimi, ker sem po naključju vstopila v kopalnico, medtem ko je ona držala v rokah palčko, brez besed sem zaprla vrata, naj dela kar hoče, nisva se več pogovarjali in zagotovo je to bil še eden izmed vseh drugih razlogov za zamenjavo ključavnice, pri čemer me Nika ni obsojala in jaz nisem obsojala nje, le z navdušenjem je prisluhnila vsem prigodam, včasih tudi v strahu, da je zanosila z Davidom, zavidala mi je namreč ali kot je rekla: “Ti vsaj ne moraš zanositi, ker imaš razmerje s pičko”, tudi če bi bila noseča, Davidu ne bi povedala, samo splav bi naredila, brez njegove vednosti,
“Ampak, mu res ne bi nič rekla? Pomoje ne bi zdržala.”
“Lepo te prosim, še z enim Davidom bi se morala ukvarjat, poleg tega, da bi nardila splav? Ne, sigurn ga ne bi vpletala v to. Sama bi bla kriva, ker nočem tablet.”
Sama bi bla kriva, ker nočem tablet.”
“Mhmmm, dobr, da si vzela že kaj slabšega od tabletk.”
“Mater si prijazna.”
Najini pogovori so se odvijali med sprehajanjem psa med oljčniki, pod pokopališčem, proti Novi vasi, Nika je imela za psa poskrbljeno bolje kot za človeka in njen pes je bil deležen večje pozornosti, kakor sem je jaz bila kdajkoli deležna od Tanje, še zložljivo podloženo podlogo iz lanu je vlekla s seboj na ramenih, vodo, zanjo in za psa, kastriranega že ob posvojitvi, saj v zavetišču napeljujejo na kontrolirano razmnoževanje in proti širjenju spolno prenosljivih bolezni.
“A veš kaj razmišljam, da glede na to, da je Rory kastriran, bi mogoče bilo smiselno, da bi vsaj več moških sprejelo odločitev za vazektomijo. Dobr, spolno prenosljive bolezni ne bi preprečl, ampak vsaj reprodukcijo. Recimo tebe je skrbel, ko si delala test za nosečnost, njega ni, drgač ti vrjetn tut ne bi not spustu.”
“A veš kaj razmišljam, da glede na to, da je Rory kastriran, bi mogoče bilo smiselno, da bi vsaj več moških sprejelo odločitev za vazektomijo.
“Ja … ne govor, vsakemu moškemu, še ženski, kadar omenim kaj takega, nastane cel halo. Neverjetno a, da so celo ženske zaščitniške do moških in kot da prav hočejo prevzemat vso odgovornost nase in prelagat krivdo s tem, ko je naprimer noseča, na njega. Vidiš, da še sama sem imela te pomisleke, kako sem sama kriva, ker nisem jemala tabletk.”
Ko sva se spuščali po poti pod pokopališčem, proti Nikinem stanovanju, sem še bolj razumela njeno zadovoljstvo po selitvi v to majhno Istrsko vas, s cerkvijo v sredini vasi poleg njenega stanovanja, nebo je bilo brez konca obarvano oranžno, bele lise odseva sončnega zahoda od daljnega morja, ki je izgledal precej bližje kot je bil v resnici, oljčniki in cesta, vse je bilo obsijano z umirjeno toplo oranžkasto svetlobo, dokler nisva prišli v stanovanje, Nika je nahranila psa in cela nahajpana rekla:
“Evo, stuširam se, namažem in greva!”
“Ja, sam fajn bi blo, da bi se js tut…”
“Ja valda, sj te bom počakala, ne bom šla sama.”
Nisem mogla verjet, kako je namenjala toliko pozornosti svojemu videzu, kljub pobritim lasem, in je zares izgledala huda, sama se nisem dobro počutila v svoji koži, v prsih me je tiščalo, nisem mogla zadihati s celimi pljuči, ker me še vedno v mislih preganjajo podobe Tanje, kako je obstala pred vhodnimi vrati in živčno vstavljala ključ v nepravo ključavnico, mogoče sem pretiravala, mogoče bi morala ravnati drugače, čeprav me je tisti kavč v lastnem stanovanju do konca zdelal, spanca si skoraj nisem morala privoščiti, kaj šele da bi se samozadovovljevala, ker resnično ne bi prenesla njenega komentiranja in zgražanja, njej je bilo lažje, ni se sekirala za pospermane madeže, jaz pa se tudi nisem več trudila z zamenjevanjem posteljnine, ker je vedno bilo polno oblačil v pranju, mojih in njenih, če je ona že kdaj dala v stroj umazana oblačila, je nastal cel mavrični kaos, sploh ker nisem imela veliko lepih oblek, me je precej zmotilo, kadar sem videla kakšno strgano majico, saj ni zapirala kovinskih zadrg na hoodie-jih in vse tanjše majice, obleke so imele polno luknjic, kadar sem ji to omenila, je bil učinek enak, kot bi bile besede izpraznjene, pogrešala sem občutek občudovanja in zaželjenosti, tako kot na začetku, preden se je naselila v stanovanje, klepetali sva cele dneve, sploh ob večerih, preko videoklica sva se povezali, dokler nisva zaspali in prvi pogled zjutraj je bil pogled na Tanjin obraz, pred vsakim srečanjem sem si z epilatorjem odstranjevala dlake na nogah, okrog vagine me je preveč bolelo in sem jih raje povoskala, lakirala sem si nohte, sedaj pa nimam več energije za to, Nika jo ima, čakam, da si lokalno popravi okrušen lak, kar zna izvesti tako prefinjeno, da se ne opazi popravek, v stanovanju je zadišalo po laku, Tanjo je vonj motil, skoraj na skrivaj sem si tu in tam nalakirala nohte, vonj jo je začel motiti kasneje, tako kakor je mene, priznam, začel motiti vonj po tobaku šele po nekaj nesporazumih, dokler je vse teklo, dobesedno vse, vključno z vlago obeh vagin, samo od sebe in še nisva živeli skupaj, sem po tem ko sva se zadovoljili, zaspala nestuširana, da je vonj tobaka namerno ostajal na laseh in oblačilih ob kuhanju jutranje kave in je kavni zoc bil le moj problem, tako kot je sedaj moj problem, da imam slabo vest zaradi blokiranja njene številke, nič več ustavljanja na bencinskih črpalkah, avtobusnih postajah samo zato, da bi preverila ali mi je morda poslala kakšno sporočilo, kdaj bo imela čas, da me pogreša, če lahko pride na obisk, vso to pričakovanje izpisanega Tanjinega imena s srčkom poleg je preraslo v blokiranje njene telefonske in izbris številke, za vsak primer, da si ne bi premislila in je ne bi poklicala, iz usmiljenja.
pogrešala sem občutek občudovanja in zaželjenosti, tako kot na začetku, preden se je naselila v stanovanje, klepetali sva cele dneve, sploh ob večerih, preko videoklica sva se povezali, dokler nisva zaspali in prvi pogled zjutraj je bil pogled na Tanjin obraz, pred vsakim srečanjem sem si z epilatorjem odstranjevala dlake na nogah, okrog vagine me je preveč bolelo in sem jih raje povoskala, lakirala sem si nohte, sedaj pa nimam več energije za to
“Lahko greš, se bom tu namazala.”
“Omg, men je kr nerodn, si ti ziher, da boš šla z mano?”
“Dej nehi, pejt hitr pa grema. V svet!”
Še vedno sem se počutila dovolj spočito in imela sem dovolj energije, če nisem čutila celo določene mere olajšanja, da sem se odločila za vožnjo z mojim avtomobilom, morda tudi zaradi tega, da ne bi razmišljala in govorila preveč o Tanji, kljub vsemu bi se mi najverjetne ulile solze in ne bi želela uničiti razpoloženja, Nika nad idejo, da bi vozila, ni bila preveč navdušena, saj je menila, da ne poznam dovolj dobro primorskih cest in bi bilo bistveno lažje, če bi vozila ona, ker sem dobila menstruacijo in Nika uporablja zgolj menstrualno skodelico in pralne dnevne vložke, trgovine pa so bile že zaprte, zato sva se ustavili na bencinski črpalki, Nika je skočila po tampone, da mi ni bilo potrebno ugašati in zapuščati avtomobila, samodejno sem preverila telefon, aplikacijo, zdelo se je, kot da že cel svet ve, da sem samska in bodo iz vseh strani začela leteti sporočila, napaljevanja na pogovor in vedno novi dražljaji, nenadoma je avtomobil poskočil in bam, se zaletel v spredaj parkiran srebrn BMW petka, starejši model, samo čakala sem, kaj se bo zgodilo, iz avta je stopil mlad moški, z gelom v črnih čisto kratko postriženih laseh, diamantki v ušesih, sem že vohala težave, hitro sem stopila ven, verjetno sem delovala panično, čeprav mi je bilo vseeno.
samodejno sem preverila telefon, aplikacijo, zdelo se je, kot da že cel svet ve, da sem samska in bodo iz vseh strani začela leteti sporočila, napaljevanja na pogovor in vedno novi dražljaji,
“Joj, res ne vem, malo sem se zamislila in imela še vedno v prvi prestavi, kljub zategnjeni ročni …”
Tip si je ogledoval zadnji odbijač, na katerem ni bilo niti muhinega dreka, kaj šele praske.
“Gospa, drugič boste morala bolj pazit, ne vem tole, glejte malo, dobro, ja ni nič, recimo, ne morete tako, …”
Ah, ti egocentriki, željni povzdigovanja, bom že požrla, samo da je mir.
“Res se opravičujem.”
Usedla sem se v avtomobil, Nika je prihajala s stisnjenimi prsti skupaj, narahlo je pomaknila zapestje gor in dol, kar je nakazovalo na novo pridobljeno italijansko kretnjo “Cosa?!”, zaprla vrata in vprašala, kaj se je zgodilo:
“A vidiš, boljše, da bi vozila jaz, pa si ti sigurna, da lahko voziš? Še dobro, da si sploh prišla do mene … varno!”
Fotografija: Nives Urleb
Usedli sva se v Bar Lord Byron, irish pub v starem mestnem jedru Kopra, z zeleno obarvanim lesom obdano fasado stavbe, z zlato ukrivljeno pisavo, jerto okrog vhodnih vrat in s pravim pridihom irish puba opremljeno notranjostjo, temnejši prostor z masivnimi mizami in s kamnitimi obok je spodbujal pitje alkohola, ampak ne piva, raje kaj močnejšega, kar je opazil tudi natakar, ko je pristopil k mizi, z nasmeškom je nagovoril Niko:
in s pravim pridihom irish puba opremljeno notranjostjo, temnejši prostor z masivnimi mizami in s kamnitimi obok je spodbujal pitje alkohola, ampak ne piva, raje kaj močnejšega
“Tebe sem nekje že srečal, ne spomnim se kje?”
“Uf, to pa ne vem, sem dosti okoli.”
“Kaj bosta spili?”
“Dve rudi.”
Nič nisem rekla, ker nisem imela pojma kaj je to ruda, ampak ponavadi sva vedno z Niko ali pri Niki pili dobro žganje.
“Vsaka eno, ali zate dve? Meni izgledaš, da rabiš dve.”
Ušel mi je nasmešek. Nika je bila hladna kot špricar. Samozavestna.
“Ne, ne, vsaka eno, čeprav bi komot spila dve.”
Natakar je šel prinesel tisti dve rudi, ničesar več ni komentiral, samo nazdravili sva in potem sem ji rekla:
“Pa kako ti rata, da se z vsakim prideš do neke interakcije?”
“Ne vem, vseeno mi je za vse, najverjetneje se me res od kje spomni, zadnje čase res hodim na vse možne dogodke.”
Jamrala sem ji o vseh svojih pomislekih, odločitvah, izkazovala spoštovanje do njenega poguma, samostojnosti in še česa, delila z njo svoje misli o najinih prigodah o otroštvu, smejali sva se kot dve kokoši, kakor bi temu rekli na primorskem, brez oziranja na druge, kaj šele na enega natakarja, dokler ni Nika predlagala, da bi skadili čik, ampak tega seveda nisva imeli, saj je le ona kadila in še to le občasno, prišli sva na idejo, da bi šli pogledat ven, na teraso, tam bova zagotovo našli koga s čiki, Nika se je nato odločila nagovoriti tipa v grupi, najine starosti, če ga lahko prosi za en cigaret, je rekla, jasno je bilo, da smo vsi že malce opiti, skupina fantov še bistveno bolj od naju, zato je Nika še toliko lažje pristopila:
smejali sva se kot dve kokoši, kakor bi temu rekli na primorskem, brez oziranja na druge, kaj šele na enega natakarja,
“Izvoli.”
Prižgal ji je cigaret.
Nika je globoko potegnila, da je zagorelo.
“A tako dobro mi ga lahko potegneš?”
Samo čakala sem, kaj se bo zgodilo, zadrževala smeh, nisem si upala odvleči Nike.
“Samo dobro ližem.” Pri tem se je nasmejala s privzdignjeno ustnico, ugasnila čik v njegovo bundo, se obrnila, me brez besed prijela pod komolec, s pokončno dvignjeno glavo sva šli v smeri proti parkingu, dokler ni rekla:
“Prasica seksistična, in takle iztirjenec se sigurn ne bi odločil za vazektomijo.”
