»Če stvari ne zapišeš, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete«

Annie Ernaux, francoska pisateljica, Nobelova nagrajenka za književnost, se je rodila 1. septembra 1940 v Lillebonneu. Njen književni opus obsega več kot dvajset del. Piše še danes, njena zadnja knjiga je izšla leta 2022, medtem ko je svojo prvo knjigo izdala že leta 1974.

Leta 2022 z Nobelovo nagrado nagrajeni roman La place, je pripoved o njenem očetu, v kateri nam razgrne njun odnos. Prav pisanju o odnosih je Ernauxjeva v svojih delih namenila precej prostora. Poleg tega, da je večina njenih del avtobiografskih, vanje vedno vpleta pereča družbena vprašanja, predvsem razredne razslojenosti francoske družbe, saj sama izhaja iz delavske družine. V svojih delih se loteva tudi druge problematike, še zlasti vsega, kar je povezano s položajem žensk v družbi. Svojega kritičnega pogleda sicer ne izrazi neposredno, pač pa skozi svojo, mestoma surovo, a zelo osebno doživeto pripoved. 

Dogodek in druga besedila so, v prevodu Suzane Koncut, izšla pri založbi Mladinska knjiga leta 2023 v zbirki Kondor, kot skrbno izbran in aranžiran »šopek«.

Knjiga Dogodek zasnovana kot roman

Annie nam v štirih zgodbah – slikah razgrne svoje življenje, življenje ženske: prestrašene in izgubljene, zaljubljene in strastne, tudi ljubosumne in celo neprizanesljive do moških. Začenši v študentskih letih z Dogodkom, nato nas z Ljubimcem popelje v svoje zrelejše obdobje, ženstveno obdobje strastne zaljubljenosti, v tretji zgodbi Okupacija jo spoznamo z njene manj prijetne plati, kot ljubosumno zapuščeno žensko, da nas na koncu lahko vrže v zgodbo, ki razgrinja njeno intimno razmerje z Mladeničem – to je tudi naslov četrte zgodbe –, ki je tri desetletja mlajši od nje. Čeprav zajame časovni razpon od leta 1963 do leta 2000, je nizanje zgodb zasnovano zelo spretno, tako, da na koncu, ko bralec prebere celotno knjigo, dobi občutek, da je ves čas imel v rokah roman. 

Čeprav zajame časovni razpon od leta 1963 do leta 2000, je nizanje zgodb zasnovano zelo spretno, tako, da na koncu, ko bralec prebere celotno knjigo, dobi občutek, da je ves čas imel v rokah roman.

»L’Evenement«, Dogodek, kot nosi naslov prva zgodba v originalu, je izšel sprva kot samostojna knjiga. Kratka zgodba z zelo močno osebno noto in sporočilom, ki ga pred bralca položi Annie Ernaux. Doživeta je skozi lastno izkušnjo, ko si 23-letna Annie najprej sama poskuša s pletilkami odstraniti plod, nato pa le poišče »splavušo«, kot imenuje žensko, ki se ilegalno ukvarja s prekinitvami nosečnosti in nato po zapletih pristane v bolnišnici.

Prvo in zadnjo zgodbo spretno poveže, ko zapiše, da okno stanovanja, v katerem konce vikendov preživlja s svojim ljubimcem, gleda na pročelje stavbe, v kateri je nekoč bila bolnišnica. Prav tista bolnišnica, kjer se znajde januarja 1963, ko jo sprejmejo po opravljenem splavu na črno. Dogaja se nekje v 17. okrožju Pariza, kamor se pripelje z vlakom. S preprostim opisovanjem, najprej ulic, po katerih hodi, da bi prišla do naslova in nato prostora, kjer se je vse dogajalo; posode vrele vode na štedilniku; mize pokrite z belo brisačo kot podaljška postelje; sive glave med njenimi nogami kakor tudi strahu, pošastne bolečine in joka; pred bralčevimi očmi ustvari vso neznosnost dogodka. Preveva jo občutek zapuščenosti in žensko, ki je bila njena rešitev na koncu vidi v podobi čarovnice ali stare zvodnice. Izbor besed ne bi mogel biti bolj preprost, da učinkuje surovo.

“Nezakonit splav”

Zgodba je postavljena v leto 1963, torej več kot desetletje prej, preden je bil v Franciji odpravljen »nezakonit splav«. Zakonodaja o načrtovanju rojstev v Franciji datira sicer v leto 1967, ko je bil sprejet ustrezen zakon, ki je med drugim uvedel tudi oralno kontracepcijo (1967 la pilule devient legal, kot je zapisano na spletni strani parlamenta) ter v francoskem parlamentu sprožil razpravo o umetni prekinitvi nosečnosti, ki je nato v utrezni zakonodoji bila legalizirana leta 1974.

Zgodba je postavljena v leto 1963, torej več kot desetletje prej, preden je bil v Franciji odpravljen »nezakonit splav«

Če se sedaj ozremo v naš prostor, slovenska Ustava v 55. členu določa, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno. Z novo ustavno ureditvijo je odločanje o rojstvu otrok postala svoboščina v primerjavi s prejšnjo ureditvijo, ko je bila to pravica. Iz te svoboščine med drugim izhaja za ženske tudi pravica do umetne prekinitve nosečnosti. Slovenska pravna ureditev priznava kombiniran koncept, kar pomeni, da je umetna prekinitev nosečnosti na zahtevo ženske dovoljena do desetega tedna nosečnosti, kasneje pa z odobritvijo komisije ob izpolnjenih zakonskih pogojih, torej če za to obstajajo indikacije. Ta pravica je strogo osebna in se priznava tudi mladoletni ženski, na kar njeni starši kot zakoniti zastopniki nimajo vpliva. Podrobneje to področje ureja Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ta zakon je začel veljati leta 1977. V tistem obdobju je slovenska pravna ureditev veljala za naprednejšo v Evropi. (Povzeto po članku Ide Filipčič, predavateljice socialne pedagodike, objavljenem v reviji Zdravstveni zbornik leta 1997.)

Zaljubljena ženska srednjih let

Tudi druga zgodba Ljubimec govori o ženski, tokrat o zaljubljeni ženski srednjih let, ki ima za ljubimca poročenega moškega, tujca z vzhoda. Podoben je Alainu Delonu. Lahko bi rekli neka običajna scena o poročenih moških, tujcih, ki odidejo na delo drugam, daleč iz svoje dežele in si v novem okolju najdejo ljubico. A s perspektive ženske je to videti povsem drugače. Vanj se namreč strastno zaljubi in prav ljubezen dvigne njuno razmerje s povsem običajnega ljubimkanja v strastno razmerje, ki njo notranje izpopolnjujejo in daje smisel njenemu življenju, bivanju. Tudi v tej zgodbi ostane Annie zvesta svojemu na trenutke surovemu jeziku pisanja. Na primer ko opiše svoje stanje, potem ko sta z ljubimcem prekinila, daj jo je bolelo vse telo. »Izruvala bi to bolečino, a bila je vsepovsod.« Neposredno, prvinsko, brez olepševanja. Bralca presune. 

Lahko bi rekli neka običajna scena o poročenih moških, tujcih, ki odidejo na delo drugam, daleč iz svoje dežele in si v novem okolju najdejo ljubico.

Njeno čustvo do moškega, ki ga je nekoč ljubila, je bilo tako globoko, da fotografijo, edino, ki jo ima, odnese na grobnico svetega Antona v Firencah in jo pusti tam skupaj s prepognjenim listom, na katerem je prošnja po njegovi vrnitvi. Čeprav bi njen um, če ne bi bila zaljubljena, takšna ravnanja vrednotil kot otročja. V nas ne vzbuja nikakršnega pomilovanja, nikakršnega začudenja, kako se lahko kaj takega dogaja izobraženi in načitani ženski, ki bi morala že na začetku zveze vedeti, kako se bo vse skupaj končalo. Sploh, če smo tudi sami doživeli podobno izlušnjo. Ljubezenska čustva pač ne izbirajo.

Na prvo nedeljo vojne, gre za spopad med Irakom in zahodno koalicijo leta 1991, jo ponovno pokliče in preplavi jo groza. Tri dni po ponovnem snidenju je odpotoval domov, nista se več videla, moški, ki ga je nosila v sebi, ko je bil še tu, ni bil isti. Na koncu zgodbe izvemo, kaj je tisto, kar jo je gnalo, za kar je bilo vredno se predati nečemu že vnaprej izgubljenemu. Kot deklici ji je pomenilo največje razkošje krznen plašč, dolga obleka in vila na morju. Pozneje se ji je zdelo, da je razkošje živeti kot intelektualec. Zdaj je prepričana, da je razkošje tudi, da lahko živiš strast do moškega ali ženske.  

Druga v vrsti

V tretji zgodbi se preselimo v leto 2000, ko se po osemnajstih letih zakona razide s svojim partnerjem. Sprva se je zdi dobro, da ga je zapustila, saj se je življenja z njim nekako naveličala. Kljub vsemu se še občasno srečata, a med njima ni več čustev kot nekoč, dokler ji ne obelodani, da sedaj živi z drugo žensko, kar v Annie sproži močno ljubosumje. In kot zapiše sedaj »ni bila več čuvarka njegovega sprotnega življenja«, ko jo ob srečanjih nagovori: »A ti nisem povedal?« Bila je le druga v vrsti.

Zdelo se ji je nedopustno, da je ob vseh možnostih, ki jih je imel, dal prednost sedeminštiridesetletni ženski. Le s težavo se je sprijaznila s tem in je šla celo tako daleč, da je v detektivski maniri raziskovala, kdo naj bi bila ta ženska. Ob ugotovitvi, da je postala »zamenjivi del serije«, jo je spravljalo v vse večji obup. Nekega sobotnega večera, ko je ob pogledu na pariške ulice ponovno razmišljala o njem, kako sta preživljala skupne vikende, brez pravega veselja in presenečenja, si je priznala, »da je rit druge ženske najpomembnejša stvar na svetu. Zaradi riti zdaj pišem.« Torej kljub grenkobi in žalosti, ki jo je doživela v obdobju po razhodu, nam svojo bolečino mestoma prikaže na humoren način. Še ene odlika vrhunskega pisanja Annie. Kljub temu, da se ji je zdelo njeno trplenje »glede na druga, telesna in družben trpljenja absurdno ali kar nezaslišano«, ga je imela »vendarle raje od nekaterih spokojnih in plodovitih obdobij v svojem življenju.« Torej še ena žviljenjska resnica od prenekaterih v knjigi!

Nekega sobotnega večera, ko je ob pogledu na pariške ulice ponovno razmišljala o njem, kako sta preživljala skupne vikende, brez pravega veselja in presenečenja, si je priznala, »da je rit druge ženske najpomembnejša stvar na svetu. Zaradi riti zdaj pišem.«

»Če stvari ne zapišeš, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete«

V zadnji zgodbi z naslovom Mladenič pisateljica prikaže še intimno izkušnjo z ljubimcem, ki je mlajši od nje skoraj trideset let. Odkrito nam prizna, da ni večje naslade od pisanja knjige. Morda jo je prav ta želja, da bi sprožila pisanje knjige, pripravila do tega, da je mladeniča povabila k sebi domov. Na začetku avantura, je postopoma postala zgodba, ki sta jo hotela izživeti. Njegovo stanovanje, v katerem sta preživljala konce tedna, je imelo pogled na bolnišnico, sedaj izpraznjeno, v katero so jo sprejeli neke januarske noči zaradi krvavitve, ki je bila posledica splava. 

V zadnji zgodbi z naslovom Mladenič pisateljica prikaže še intimno izkušnjo z ljubimcem, ki je mlajši od nje skoraj trideset let. Odkrito nam prizna, da ni večje naslade od pisanja knjige.

Osupljivo sovpadanje je bilo zanjo znamenje, da mora to zgodbo izživeti, jo ubesediti, saj kot je zapisano na hrbtni platnici te knjige, »če stvari ne zapišeš, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete.« Lahko le  domnevamo, da gre v tej podrobnosti, zgolj za resnično naključje ali pač nekaj, kar si je kot pisateljica v ustvarjalni svobodi preprosto izmislila.

Eden od njenih občudovalcev Nichola Lezard (Dhaka Tribune) namreč zapiše, da ima kot pisateljica svojstven stil pisanja, ko avtobiografsko izkušnjo združi s fikcijo, da nastane neke vrste mešanica, imenovana z angleško besedo »autofiction«. 

Tako kot bralec te zgodbe, si je tudi sama zastavila vprašanje, kaj jo veže na mladeniča. Odgovor je preprost: z njim je želela ponovno podoživeti svoje življenje ali kot se izrazi, prečkati vse starosti v življenju. Ne pove naravnost, da ji način življenja in miselnost današnje mladine ni niti najmanj po godu, pač pa to izreče posredno. Nič kaj ni prizanesljiva do mlade generacije. Pri mladeniču je namreč odkrila, da je »v delu videl samo obliko prisile, ki se ji ni hotel ukloniti, če so bili možni drugi načini preživetja.« Za razliko od Anniene generacije, za katero je bilo v mladosti imeti poklic, pogoj svobode.

Ne pove naravnost, da ji način življenja in miselnost današnje mladine ni niti najmanj po godu, pač pa to izreče posredno. Nič kaj ni prizanesljiva do mlade generacije.

Šele proti koncu zgodbe odpre vprašanje ali okolica sprejema takšno razmerje. Odgovor je jasen, večinoma ne ali s pomilovanjem ženske ali moškega.

Družbeni kontekst

Odlika njenega pisanja je v prvi vrsti odkritost, čeprav razgalja zelo intimna doživetja, tako svoja kot tudi moških ob njenem boku. Navaja letnice, kar je dobro, da se lahko bralec postavi v čas, v katerem so se zgodbe dogajale, zato da lažje razume družbeni kontekst. V vsaki od zgodb odpre tudi pereče družbeno vprašanje, če že ne odpre, pa ga vsaj nakaže. Tako piše o absurdnosti in nesmiselnosti tedanje ureditve v Franciji o prepovedi umetne prekinitve nosečnosti, dotakne se vprašanja bivanja tujcev, razredne razlojenosti in nedostopnosti nekaterih javnih storitev državljanom ter o nezinteresiranosti dela mlade populacije po družbenih spremembah.

Odlika njenega pisanja je v prvi vrsti odkritost, čeprav razgalja zelo intimna doživetja, tako svoja kot tudi moških ob njenem boku. Navaja letnice, kar je dobro, da se lahko bralec postavi v čas, v katerem so se zgodbe dogajale, zato da lažje razume družbeni kontekst

Prav slednje je bilo postavljeno v ospredje v utemeljitvi Švedske akademije, da v svojem pisanju »konsistentno in iz različnih vidikov raziskuje življenje, zaznamovano z močnimi spolnimi, jezikovnimi in razrednimi nesorazmerji«.