Presunljiva, tudi rahlo otožna pripoved o gospe Vidi, ki se čuti zapuščeno … Njen mož je pokojen že štirideset let, otroci pa jo le poredko obiščejo. Soseda ob njej razmišlja, da bližnji le težko sprejmemo, da se naši starši starajo in da jim pojenjajo moči, ker ob tem spoznavamo, da se tudi mi staramo.
Lep portret starejše gospe, ki spozna, da nekoč v preteklosti niti niso znali ubesediti določenih bolečin, zdaj pa je nastopil čas, da svojim najdražjim pove, da jih pogreša …
***
Vida, stara dvainosemdeset let, je vitalna in urejena gospa. Sama živi v vrstni hiši. Vsako jutro, ne glede na vreme, okrog osme ure odpre balkonska vrata. S seboj prinese belo rjuho, jo močno otresa in vmes zlaga. Vse težke misli, ki so se nabrale ponoči, energično odvrže in pošlje v vesolje. Vsak večer se tako uleže na nedolžno, neomadeževano posteljo.
S pogledom se premaknem na njeno kuhinjsko okno. Tako kot vsak dan je bilo tudi tokrat njene naslednje opravilo dvig težke lesene žaluzije. Odmakne še nežno zelenkasto zaveso. Prinese si skodelico kave, naredi požirek in jo odloži na okensko polico. Zagleda se v idilično zimsko pokrajino; veje kivija pokrite z belo odejo, kvadratki kovinske mreže za kumare so obrobljeni s snegom in videti je grme brstičnega ohrovta, ki s svojo zeleno barvo razbijajo belino. Ptičja hišica na sosedovem drevesu je napolnjena s semeni, ob straneh pa visijo oljne pogače. Vida premika glavo in spremlja ptice, ko se prerivajo med seboj. Kos hoče biti glaven in naganja vrabčke, čeprav je hrane za vse dovolj.
Ko se ptički nasitijo in odletijo, se njene oči zagledajo nekam v daljavo, verjetno v preteklost. Njen obraz, ki je rahlo posut s pegami, dobi užaloščen, razočaran izraz. Že štirideset let je minilo, odkar ji je umrl mož. Zdi se ji, da je vedno težje prenaša samoto. Pogosto hodi na pokopališče in mu sproti poroča o lepih in hudih trenutkih. Zadnjih pet dni pa zaradi poledice ni zapustila doma.
Pomaham ji, nasmehne se in me z živahnim gibanjem roke povabi k sebi. Pokimala sem. V alu folijo sem zavila še topel jabolčni zavitek s skuto, ki ga Vida obožuje. Že dolgo ne peče več, z izjemo orehove potice, ker pravi, da je z njo manj dela.
Zdi se mi, kot da grem k svoji mami, ki je umrla pred petimi leti. Vida ji je zelo podobna, živahna je in zelo rada govori. Moja mama pa je tudi zelo rada prepevala. Vida mi je takrat prisluhnila in me znala potolažiti.
»Kako ste?« sem jo vprašala. Njen obraz je bil žalosten kot deževno nebo.
»Otožno. Nobeden od sinov se ni spomnil, da je na današnji dan pred štiridesetimi leti umrl oče. Nisem ju hotela obvestiti, in zdaj sem žalostna. Zaradi poledice pa še na pokopališče ne morem k njemu,« njen glas je zadrhtel, a je solze pogoltnila.
»Kar tukaj prižgite elektronsko svečko, mož bo razumel, saj ga običajno obiščete kar nekajkrat na teden. Sinova pa bosta morda še poklicala, saj se je dan šele začel.«
»Miha me je že poklical, pa ni nič omenil. Med obletnicami in prazniki se vedno bolj vračam v preteklost. Takrat smo veliko delali, v službi, gradili hišo, a imela sva se rada in je bilo lepo. Zdaj ko so vnuki že večji, me ne potrebujejo, pogrešam bližnje. Saj me vsak dan nekdo pokliče, a več bi mi pomenilo, če bi prišel k meni, vsaj za pol ure. Nočem jih obremenjevati, postorim vse sama, le okna mi umije snaha. Saj mi rečejo, če bom kaj rabila, naj jih pokličem.«
»Sinova sta bila ob smrti očeta še otroka, dvanajst in šestnajst let. Zaradi očetove bolezni sta bila zelo prizadeta in nista uživala brezskrbne mladosti, na primer, nista se igrala na ulici z drugimi otroki. Starejši je nahranil očeta in celo zamenjal plenice, ko sem bila v popoldanski izmeni.«
»Težko je tako mladim otrokom, ko vidijo nemočnega starša, kar jih prisili, da hitreje odrastejo.«
»Takrat smo nosili vsak svojo bolečino. Narobe je bilo, ker se o občutjih nismo pogovarjali med seboj. Toda v resnici se nisem bila sposobna o tem pogovarjati. Z obilico dela sem odganjala žalost. Ne vem, zakaj po vseh teh letih zdaj na starost to tako živo doživljam. Tesnobo mi povzroča tudi ujetost v stanovanju.«
»Napovedana je otoplitev in ko boste odšli v naravo vas bo njena moč pozdravila.«
»Imate prav. Poglejte, uredila sem si album. Vsak dan ga vsaj enkrat pregledam. In se tudi nasmejim,« je dejala in se vrnila v sedanji svet.
Vida je vstala in mi skuhala svojo posebno kavo z dodatkom sveže naribane čokolade. Razživela se je, ko je ob gledanju slik pripovedovala zgodbice. Tudi moja mama se je z gledanjem fotografij rada spominjala svojega življenja in na koncu je vedno rekla, da zdaj čaka na pravnuke. Enega je res dočakala.
Fotografija: Zhang Kaiyv (Pexels)
Zaprla je album in nekaj zamrmrala. »Nekaj sem še hotela povedati, pa sem v trenutku pozabila. Opažam, da sem se začela starati. Aja, sin mi je prinesel tole škatlico s predalčki za zdravila, da ne bi kaj zamešala ali pozabila. Vanjo razporedim tablete za cel teden.« Malo je premolknila in nadaljevala:» Pa saj so dobri moji najbližji, a nimajo časa, da bi pogosteje prišli in bi malo poklepetali. To pogrešam, vedno bolj.«
»Danes so takšni časi, da zaposleni veliko delajo, tudi doma. Še sami nimajo časa, da se spočijejo, kaj šele, da bi imeli čas za druge,« sem jih opravičevala.
»Če pogledam svoja sinova in vnuke, imajo hiše, avte, potujejo, ampak imeli bi še več. Starejši je doživel že infarkt. Po okrevanju se je spet popolnoma vpregel v voz, ne zna se ustaviti in predati firmo. Skrbi me za njegovo zdravje.«
Vida je še vedno razlivala svojo ljubezen na vse okoli sebe, otroke in vnuke. S sinovoma in vnuki je vzdrževala stik, vendar se ji je zdelo, da se niso zmožni zares posvetiti njej in njenim občutkom. Prah, ki se je nabral, ovira pogovor med njo in sinovoma.
Še nekaj mi je hotela povedati. Dolgo je mencala, preden je prišla z besedo na dan. »Vem, da vam lahko zaupam še eno mojo bolečino. Sinova sta mi prinesla vlogo, da se prijavim za dom starejših. Govorila sta, da se tam vedno kaj dogaja in bom lahko izbirala družbo.«
Vida se je upirala tej ideji. Kljub osamljenosti ni želela pristati na to, da bi neznanci skrbeli za njo v zadnjih letih njenega življenja. Še vedno je popolnoma samostojna, le včasih jo telesna utrujenost prisili k počitku.
»Vlogo oddajte za vsak slučaj, kar ne pomeni, da boste tja tudi odšli,« sem ji dejala razumevajoče.
»Oba sinova živita blizu, a nobeden od njiju ni izrazil želje, da bi me sprejel na svoj dom. Potarnala sem le, da mi je ob večerih in zdaj pozimi neprijetno, depresivno se počutim.«
Kratko je zavzdihnila.
»Oh, ne bojim se smrti, saj vem da me tam zgoraj čakajo znane duše. Ko bom umirala si želim, da bodo bližnji z menoj delili dotik bolj kot besede. Želim si, da bi mi močili suha usta in mi lajšali težko dihanje ter morebitne bolečine.«
»Zaupajte vse to svojim bližnjim ali pa zapišite na list in dajte v nočno omarico,« sem ji svetovala.
Kljub svoji dobri volji je čutila, da je postala breme, ki ga nihče od njih noče prevzeti. Še pred pol leta se je počutila koristno, ko je kar pogosto čuvala vnukinjinega psa, ki pa je pred kratkim poginil zaradi starosti. Tako tudi vnukinja ne prihaja več tako pogosto k njej.
Vida je vstane in pokazala na sosedino hišo.
»Kako predana in ljubeča so sosedina dekleta. Pogosto prihajajo. Slišim večere polne smeha. Ob vikendih jo velikokrat vzamejo k sebi ali pa gredo skupaj na sprehod, v trgovino.«
Povesila je oči in naslonila glavo na dlani. Sosedova hiša je postala njen tihi opomnik, da bi lahko bilo drugače. Skušala je skriti solze, ki pa so ji vseeno zdrsele po licu. Vse bolj jo je preplavljala osamljenost, nekakšen nemi krik, ki se ga njeni bližnji niso zavedali.
»Gospa Vida, mislim, da ni tako hudo. Če bi prižgali luč, bi bila slika veliko lepša.«
Zasmejala se je in rekla, naj ji pojasnim, kaj mislim.
»Otroci težko sprejmemo, da se naši starši starajo in jim pojenjajo moči, ker ob tem spoznavamo, da se tudi mi staramo. Večina otrok se le zaveda, da je del človekovega dostojanstva tudi, da bližnjim v zadnjem obdobju življenja nudiš zavetje, skrb, oporo, nato pa živiš dalje svoje življenje z mirno vestjo in z upanjem, da bo naslednja generacija spet naredila, tako kot je prav.«
»Včasih je bilo tako. Tudi jaz sem bila ob svojih starših in tastu, ko so umirali. Hvaležna sem bila, da smo bili lahko skupaj.«
»Povejte bližnjim, tistemu, s katerim ste si najbližje, kako ste se danes počutili žalostno, ker se nihče ni spomnil na vašo bolečino. Nerodno jim bo, pogovorili se bodo med seboj in verjamem, da bodo bolj pozorni do vas.«
»Zanima me, v kakšnem spominu me bodo ohranili moji otroci in vnuki. Vid bo gotovo rekel, da so babičina vmešana jajčka s čebulo najboljši zajtrk,« se iz srca nasmeje.
»V lepem spominu, gospa Vida. Ne čakajte, da pridejo sami, kar vljudno jih povabite. Ne poznajo vaših občutkov, če vedno rečete, da ste dobro, morda celo mislijo, da ne potrebujete njihove družbe.«
Gospa Vida se je sklonila proti nizki mizici in začela zadovoljno jesti štrudelj, ki sem ji ga prinesla.