Rebecca še vedno pazi na Eloino, ki obema z Jean-Paulom zelo dosti pomeni. Eloina je v linearni dimenziji, nato pa se bo transformirala in se preselila v kvantno dimenzijo. To pomeni, da bo njeno telo umrlo, njena zavest in informacije o njenem DNK-ju pa se preselijo v kvantno dimenzijo, iz katere se lahko kasneje s svojim kiborgom spet vrne v realni svet.
Ne gre za to, da bi bila Rebecca vsevedna, pač pa, da Igor Čuhalev na fluiden in kritičen način premišljuje o tistem, kar imenuje univerzalna inteligenca … Če ljudje verjamejo, da so odločitve univerzalne inteligence zmeraj pravilne, potem so te odločitve kot dogme, o katerih se ne razpravlja in se univerzalna inteligenca tako spremeni v božansko inteligenco …
***
V letalu je bilo prijetno toplo. Rebecca je v priročni kuhinji pripravljala prigrizek. Slišalo se je, kako je odpirala predale in iskala hrano, ki bi jo lahko uporabila. Ob tem si je tiho popevala melodijo, ki se je Eloini zdela znana, vendar se ni spomnila, kje jo je že slišala.
Ventilatorji so tiho šumeli in dovajali topel zrak, osvetlitev je bila pritajena, saj se je Rebecca odločila, da morata varčevati z energijo. Eloina je bila vesela, da se ji ni bilo treba odločati ali iskati rešitev, saj je bila po dogodkih na letališču popolnoma izčrpana. Poslušala je Rebeccino popevanje in oči so se ji počasi zapirale.
»Večerja,« je zaklicala Rebecca, ki je prihajala iz kuhinje. Odgovora ni bilo. Hotela se je še enkrat oglasiti, ko je opazila, da je Eloina zaspala. Nasmehnila se je in se s krožnikom vrnila v kuhinjo. Odprla je vrata pilotske kabine in sedla na pilotov sedež. Spredaj je bilo letalo pokrito s snegom, na srečo pa je ob straneh sneg drsel po vetrobranskem steklu, tako da je lahko pogledala skozi okno. Zunaj se je že popolnoma stemnilo, vendar je iz snežink, ki so se zaletavale v steklo kabine, sklepala, da še zmeraj sneži.
»To bo še zanimivo, Becky,« je tiho mrmrala. »Prvi dan, ki ga preživim v realnem svetu in že doživim pustolovščino, ki si je v varnem zavetju Jean Paulove zavesti ne bi znala predstavljati. Rušenje letališke stavbe, poškodba in umik Jean Paula v kvantno dimenzijo in moj prevzem njegovega transformacijskega kiborga. In sedaj sedim tukaj, skupaj z Eloino in skušam najti način, kako bi se lahko rešili. Moram priznati, da sem si všeč v tej uniformi stevardese.«
Na hodniku so se zaslišali tihi koraki, ki so se bližali. Ozrla se je.
»Becky, s kom se pogovarjaš?« se je na vratih pokazala Eloinina skuštrana glava.
»Sama s seboj. Če se bom slišala, bom mogoče lažje našla rešitev,« se je zasmejala Rebecca. »Za tabo na pultu je večerja. To je vse, kar sem našla.«
»Kaj pa ti, ne boš jedla?«
»Energije imam še za kakšen teden, vmes pa se bo, upam, že pokazalo sonce.«
»Oh oprosti, že pri Jean Paulu pozabljam, da je njegovo telo kiborg, tako resnično se zdi. In enako velja tudi zate.«
»Hvala za kompliment Eloina, tudi sama sem si všeč v tej uniformi,« je dejala in se zasmejala. Eloina se je vrnila z večerjo na svoj sedež, Rebecca pa je začela raziskovati pilotsko kabino. V kotu je opazila poslovno torbo in v njej našla prenosni računalnik. Vklopila ga je in se takoj spomnila, da so lokalne komunikacijske povezave v svetovni splet verjetno poškodovane, ker je letališka stavba porušena. Vendar se je računalnik takoj povezal.
Seveda, je pomislila, pilot si je omislil satelitsko povezavo in tako bova tudi midve na tekočem z informacijami. Ampak tudi satelitska povezava nama ne pomaga, saj se je očitno celotno komunikacijsko omrežje zrušilo zaradi intenzivnega sneženja v vsej Kaliforniji.
Vrnila se je v potniško kabino, kjer je Eloina že pojedla večerjo in se udobno namestila čez dva sedeža, da bo prespala noč.
»Ti prinesem še odeje?«
»Prosim, če jih imava,« ji je odgovorila Eloina.
»Seveda, potem pa bom popolnoma ugasnila luči. Zdi se, da se je celotna Kalifornija ustavila in bo šele zjutraj mogoče pogledati, kakšne so možnosti, da naju rešijo.«
Rebecca je prinesla dve odeji in pokrila Eloino, ki je že spala. Ugasnila je luči in se je še sama zleknila na sosednja sedeža. Tišina in tema sta v njej sprožili močan občutek osamljenosti. Zmeraj je bila senca v zavesti Jean Paula in izkušnje njegovega življenja so bile tudi njene. In čeprav je bila pripeta na njegovo zavest, si je včasih želela, da bi hotela tudi sama preizkusiti življenje. Želje, ki so bile samo v njeni podzavesti, v resnici pa se je bala, da bi morala zapustiti udobno zavetje Jean Paulovega življenja, kjer se je počutila popolnoma varna.
»Jean Paul, vrnila se bom k tebi, ko se boš regeneriral. Medtem pa bom pazila na Eloino, ki obema zelo dosti pomeni,« je tiho zamrmrala in se preklopila v stanje spanja.
Fotografija: ustvarjeno z Microsoft Bing
Jutro je presenetilo z bleščečimi sončnimi žarki, ki so se odbijali od zasnežene pokrajine. Prva je vstala Rebecca in skuhala kavo in pripravila zajtrk. Ob vonju dišeče kave je tudi Eloina odprla oči, sedla in se pretegnila.
»Becky, tako si prijazna, kava, zajtrk in še jutranji nasmeh.«
»Hvala Eloina, ampak veš zame je to prvič, da skrbim za nekoga v linearni dimenziji. In Jean Paul mi je do sedaj nudil zavetje, torej se mu moram vsaj malo oddolžiti, da poskrbim zate.«
»Ali je kaj novic na svetovnem spletu?«
»Ne in to je čudno. Splet se je zjutraj vzpostavil in kot vzrok za prekinitev navedel sončno nevihto. O snegu pa skoraj ni informacij,« je odgovorila Rebecca.
» Torej je vse, kar se dogaja tukaj samo najina iluzija, prav tako pa tudi nekaj sto mrtvih potnikov, ki jih je pokopal sneg in streha letališke zgradbe. Tukaj mora biti še drug vzrok, da ni o tem nikakršnih novic. Becky, ali se lahko povežeš v kvantno dimenzijo in pridobiš informacije, kaj se dogaja?«
Po kratkem molku, ko se je slišale samo kapljice, ki so padala na krilo ob topljenju snega, se je oglasila Rebecca. »Vse to prikrivanje sneženja in uničenja letališke stavbe je delo univerzalne inteligence.«
»Ampak zakaj, saj je njena naloga, da pomaga ljudem in jih vodi?«
»Se strinjam Eloina, vendar če hoče pomagati ljudem mora imeti izbrano karizmo, da ji ljudje verjamejo in se ravnajo po njenih nasvetih.«
»Kakšno karizmo?«
»Karizmo nezmotljivosti. Če ljudje verjamejo, da so odločitve univerzalne inteligence zmeraj pravilne, potem so te odločitve kot dogme, o katerih se ne razpravlja in se univerzalna inteligenca tako spremeni v božansko inteligenco.«
»Še zmeraj ne razumem, Becky,«
»Jean Paul ti je pripovedoval, da se je pri iskanju rešitve segrevanja planeta zgodila napaka in je bilo izločeno preveč ogljikovega dioksida iz ozračja, kar je pripeljalo do male ledene dobe, ki jo imamo sedaj. Univerzalna inteligenca je vodila celoten projekt in bi ob izbruhu podvodnih vulkanov morala ustaviti dodajanje železa na morsko površino. Vendar tega iz neznanega razloga ni storila. In sedaj skuša prikrivati klimatske posledice te napake, saj je vendar nezmotljiva,« je nekoliko posmehljivo končala Rebecca.
»Kaj pa letališče?«
»Saj veš Eloina, kdor obvladuje komunikacijske kanale, ta ustvarja našo realnost.«
»In kakšna je najina realnost?«
»Popijva kavo, ker je to verjetno najina zadnja,« ji je odgovorila Rebecca.
»Ne norčuj se, Becky.«
»Poglej, pred nekaj minutami je univerzalna inteligenca sporočila, da je na letališču pri Los Angelesu pristalo letalo iz Južne Amerike. Pri zdravstvenem pregledu enega od obolelih potnikov so ugotovili, da je zbolel za zelo nalezljivo in smrtonosno ebolo. To je vodilo do zaključka, da so se tudi drugi potniki v letalu okužili. Še pred pregledom obolelega potnika se je večina njegovih sopotnikov pomešala med množico čakajočih na letališkem terminalu. Ker gre za neozdravljivo obliko bolezni, ki bi lahko ogrozila celotno Kalifornij, so se zdravstvene oblasti odločile, da letališki terminal zaprejo in se ga preventivno uniči. S tem se bo preprečil prenos nevarnega virusa, ki bi se lahko izmuznil iz karantene. Uničenje je predvideno v naslednjih tridesetih minutah.«
V letalu je nastala tišina. Sončni žarki, ki so prodirali skozi majhna okna v notranjost potniške kabine, so risali čarobne figure na praznih sedežih, slišalo se je kapljanje snega, ki se je talil in nekje v daljavi so verjetno vzletela letala, ki so prinašala smrtonosni tovor na mrtvo letališče.
»Becky, saj se šališ,« je vsa bleda izjavila Eloina. Odgovora ni dobila. Rebeccin resni obraz ji je povedal, da tečejo zadnje minute njenega življenja, medtem ko bo se bo Rebecca podobno kot Jean Paul umaknila v kvantno dimenzijo.
V očeh so se ji pojavile solze in zdelo se ji je, da se ji življenje počasi odvija pred očmi.
»Eloina, obstaja še ena možnost, vendar je povezana s tveganjem in tvojo odločitvijo,« je zašepetala Rebecca in jo prijela za roko. Pogledala jo je v oči in za trenutek pomolčala.
Kiborg Jean Paula je poseben, videla si, da ima možnost transformacije oblike telesa med sorodnimi DNK. In mogoče je slutil, da se bo nekoč znašel v takšni situaciji, kot si sedaj ti. Zato ima tudi sposobnost skenirati DNK in preseliti človeško zavest v kvantno dimenzijo. Kot veš, je ta prehod enosmeren. Tvoje telo ob tem umre, tvoja zavest in informacije o tvojem DNK pa se preselijo v kvantno dimenzijo, iz katere se lahko kasneje s svojim kiborgom spet vrneš v realni svet.
Fotografija: ustvarjeno z Microsoft Bing
»Če prav razumem, imam dve možnosti,« je začela jecljati Eloina, »prva je bombandiranje letališča, kjer bom zagotovo umrla in druga, kjer bo umrlo moje telo, zavest pa se bo preselila v kvantno dimenzijo iz katere se bom lahko vrnila.«
»Tako je,« je še zmeraj nežno, vendar nekoliko nestrpno potrdila Rebecca, »in časa nama že počasi zmanjkuje.«
»Želim se pridružiti Jean Paulu,« je zašepetala.
Rebecca je pokimala in jo objela. Ob tem je njeno telo zažarelo, kot da je dobilo svetlo modro avro, ki je objela obe dekleti. Objem je trajal minuto, dve, potem jo je izpustila iz objema.
»DNK sva preskenirali in sedaj bova prenesli še tvojo zavest,« ji je z umirjenim glasom razlagala Rebecca. »Eloina prosim sedi, jaz pa bom položila roke na tvoje sence.«
»Preden začneva, se ti želim zahvaliti, Becky, ti si moja najboljša prijateljica in če prenos ne bo uspel, vedi, da si naredila zame vse,« ji je v solzah zašepetala Eloina.
Rebecca, ki so ji prav tako silili solze v oči, je pokimala in položila roke na njene sence. Okrog Eloinine glave se je ustvarila rdeča avra, ki je prehajala v oranžno, rumeno, zeleno, modro, vijolično in na koncu belo svetlobo, ki se je razširila skozi ves prostor in nato ugasnila. Rebecca je počasi umaknila roki in glava Eloine je brez življenja omahnila na naslonjalo sedeža. Poravnala ji je koder, ki ji je padel čez oči in sprožila razgradnjo svojega kiborga.
Zunaj se je slišalo brnenje letalskih motorjev, ki je bilo zmeraj glasnejše in kmalu so se zaslišale eksplozije, ki so dosegle tudi njuno letalo.
»Ali sva končali?« je Eloina zaslišala svoj glas ali zgolj misel. Odprla je oči in pred seboj zagledala neskončni ocean sinje modre barve, v katerega je bila potopljena. V vodi so kot kresnice utripale drobne iskrice, ki so bile različnih barv. Največ je bilo belih, med njimi so bile tudi zelene in vijolične.
»Dobrodošla v kvantni dimenziji,« je zaslišala glas v svojih mislih. Usmerila je pogled v zeleno kresničko, iz katere se ji je zazdelo, da je prišla misel. In v trenutku, ko jo je pogledala se je pojavila 3d slika, hologram Rebecce, ki se ji je smehljala.
»In že si osvojila prvo pravilo naše dimenzije. Če želiš s kom navezati stik, moraš samo za nekaj trenutkov zadržati pogled na njegovi kvantni avri, ki jo vidiš kot utripajočo kresničko in pojavil se bo hologram te osebe.«
»Kako pa bom vedela, katera kvantna avra komu pripada?«
»S tem si ti ni treba beliti glave. Dovolj je, da pomisliš na kakšno osebo ali skupino oseb v kvantni dimenziji in že bodo vse v tvoji bližini. In ko boš usmerila svoj pogled, boš že vedela, kdo se ti bo prikazal,« ji je potrpežljivo razlagala Rebecca.
»Becky, samo še eno vprašanje, zakaj so avre različnih barv?«
»Vidiš to pa je ena od skrivnosti, ki jih še nismo razvozlali. Ko smo na začetku aktivirali kvantno dimenzijo, so bile v njej samo zavesti ljudi, ki smo jih prenesli iz linearne dimenzije in vse so bile zelene barve. Potem pa so se čez nekaj časa začele pojavljati tudi avre bele barve. Ker nas je bilo tedaj v kvantni dimenziji že precej prenesenih, sprva nismo opazili, da se bele avre drugačne, saj so prav tako komunicirale, le njihov hologram je bil nekoliko svetlejši. Potem smo ugotovili, da so duše umrlih odkrile našo dimenzijo in se začele preseljevati vanjo, saj vse še zmeraj gojijo spomine na svoje življenje in jim stik z našimi kvantnimi zavestmi predstavlja nekakšno domotožje na čas, ko so še živele. Podobno, kot se mi spominjamo svojih umrlih in jih pogosto vidimo v sanjah ali jih v mislih prosimo za nasvet.«
»Ali lahko vidim Jean Paula?« je neučakano vprašala Eloina in še preden je dokončala vprašanje, se je pojavila vijolična avra, ki jo je hipnotično privlačila, tako da je usmerila pogled vanjo. Pojavil se hologram Jean Paula, ki je z zaprtimi očmi nepremično sedel v meditacijskem položaju.
»Povedala sem ti, da se zavest Jean Paula regenerira po šoku, ki mu je poškodoval zavest. Sedaj mora znova povezati spomine od rojstva do nesreče na letališču. Tako bo obnovil svojo osebnost in spet vzpostavil nadzor nad zavestjo v kvantni dimenziji. Vijolične avre so torej zavesti, ki so v stanju regeneracije. In okrog Jean Paula lahko vidiš še bele avre, ki ga spremljajo. To so duše njegovih sorodnikov, ki so mu prišle pomagat pri obnavljanju spominov.«
Fotografija: ustvarjeno z Microsoft Bing
Eloino pritegne ena od belih kresničk. Ko se zazre vanjo, se pokaže spokojen obraz nasmejane gospe srednjih let, ki se ji je zdela znana, čeprav se ni spomnila, kje jo je že videla.
»Pozdravljena, Eloina,« je zaslišala med svojimi mislimi, »sem Jean Paulova mama in midve se nisva še nikoli srečali,« jo je prijazno pozdravila.
Eloina se je spomnila, da je Jean Paul izgubil mamo, ko je bil še majhen. Nekoč je videla njeno sliko v družinskem albumu.
»Vendar sem bila vesela, da sta se z Jean Paulom spoznala in srečala na vlaku. Tisti dan se je hotel vrniti z naslednjim vlakom, vendar sem bila jaz tista, ki sem mu vsilila misel, da se mora vrniti ob običajnem času, ker je to zanj pomembno.«
»Kako, saj ste takrat bili že deset let mrtvi,« je presenečena vprašala Eloina.
»Draga moja, mame zmeraj skrbimo za svoje otroke, ali o njih razmišljamo ali pa jih spremljamo. Od svoje prezgodnje smrti sem bila zmeraj ob njem in ga skušala tolažiti in ga usmerjati, ko je potreboval kakšen nasvet.«
Eloina jo je začudeno pogledala.
»Saj je tudi tvoja mama ves čas s tabo,« in pogledala na desno, kjer se je svetlikala bela avra.
Eloina se je uzrla in prikazala se je podoba mame. Bila je mlajša, ko se je je spominjala in na njenem obrazu tudi ni bilo sledov težke bolezni, zaradi katere je umrla, preden sta se spoznala z Jean Paulom.
»Mama,« jo je pretresena poklicala.
»Eloina, moja deklica, kako sem vesela, da si se rešila iz letališča in da se lahko spet pogovarjam s tabo.«
»Kako pa si vedela, kaj se dogaja na letališču?«
»O draga moja, saj sem ves čas s tabo. Tudi tedaj, ko si odhajala na vlak, kjer sta se srečala z Jean Paulom, sem bila s teboj.«
Rebecca, ki je bila še zmeraj prisotna, se je zasmejala, da so jo vsi pogledali.
»Z Eloino sva imeli včeraj pogovor o dogodkih, ki se nam slučajno zgodijo in kasneje vplivajo na naše življenje. A priznati moraš Eloina, da v tvojem prvem srečanju z Jean Paulom ni bilo praktično nobene slučajnosti,« in je pogledala obe mami, ki sta se pritajeno muzali.
Potem so vse podobe izginile in ostali so samo svetleče kresničke, ki so lebdele in se premikale v sinje modri tekočini. Samo med svojimi mislimi je še zmeraj slišala Rebecco.
»Sedaj te bom pustila samo. Če me potrebuješ, samo pomisli name in se bom povezala s s tabo. Prepusti se sinjemu toku naše kvantne dimenzije in začutila boš, kako te nekatere avre privlačijo. Poveži se z njimi in dobila boš mnoge odgovore, ki si jih pogosto postavljaš.«
Eloina se je prepustila sinjemu toku, ki jo je lenobno nosil med raznobarvnimi avrami. Nenadoma se ji je zazdelo, da se hoče nekdo povezati z njo in pred seboj je ugledala znan obraz.
»Teta Rosa, si to ti?« je presenečeno vzkliknila.
»Draga moja Eloina, vesela sem, da te srečam v zeleni avri. Pogosto mislim nate in včasih sem te tudi tolažila, takrat ko se je Jean Paul ponesrečil.«
»Hvala, teta Rosa, še zmeraj se spomnim obiskov, ko so me tvoje zgodbe popeljale v svet pravljic in domišljije. Potem si zbolela za demenco. Zelo sem trpela, ko smo te obiskovali in si kar strmela v prazno.«
»Demenca je bila tudi zame huda preizkušnja in kljub temu, da nikogar več nisem prepoznala, se je del mene zmeraj veselil vašega obiska in energije, ki ste jo prinesli.«
»Zakaj ljudje zbolijo za demenco?«
»Moj otrok, enostavno vprašanje in zapleten odgovor.« Nekoliko je pomolčala in Eloini je bilo skoraj žal, da jo je vprašala, vendar jo je to vprašanje zmeraj preganjalo, odkar je teta Rose zbolela in kasneje umrla za demenco.
»Vsak človek, ki se rodi, ima zastavljeno svojo življenjsko pot,« je začela pripovedovati. »in mora v življenju skoz izkušnje, ki njegovo dušo dvignejo na višji nivo zavedanja. To pomeni, da se počasi usmerjenost iz posameznikovega trenutnega udobja spreminja v opazovanje širše časovne slike, ki vključuje tudi odnos do drugih ljudi.«
Eloina jo je gledala, vendar je bilo jasno, da povedanega ni razumela.
»Poglej, recimo da se tvoj otrok ne želi učiti in ga ti kot sočutna mama razumeš in ga podpiraš v njegovi lenobi. Ta otrok bo imel velike težave, ko bo odrastel, pri sprejemanju odgovornosti in vključevanju v družbo, kar bo boleče zanj in za mamo, ki ga bo morala še zmeraj podpirati.«
»Sedaj razumem. Dejansko smo vsi ljudje med sabo povezani in si pomagamo igrati vloge, ki jih imamo v svojih življenjskih scenarijih.«
»Tako je, vendar se nekateri, čeprav gredo večkrat čez bolečo izkušnjo, iz nje nič ne naučijo. To je tako, kot če greš v kino in si ogledaš film, ki se ti ne zdi zanimiv. Ko prideš domov in te vprašajo, kakšna je bila vsebina, samo odkimaš in rečeš, da ni bil zanimiv.«
»In kaj bi ti Eloina predlagala v takem primeru, da bi si človek zapomnil vsebino filma?«
»Najbolje bi bilo, da si ga ogleda še enkrat ali dvakrat.«
»Bravo, moje dekle, in enako je pri demenci. Obstajajo ljudje, ki so v svojem življenju doživeli različne preizkušnje, vendar o njih niso razmišljali in se jih niso dotaknile na čustvenem nivoju, kjer bi se morali spremeniti. In potem, da jim ni potrebno v ponovno življenje, reinkarnacijo in še enkrat skozi vse te izkušnje, se jim v bolezenskem stanju demence začne ponavljati film njihovega življenja tako dolgo, dokler ga ne osvestijo. Seveda so ti bolniki tudi veliko čustveno breme za svojce, kar pa je spet novo opozorilo njim, da življenje uživajo v sedanjem trenutku, saj preteklost je že minila in prihodnost še ni prišla. In večina ljudi vas še zmeraj živ v preteklosti ali prihodnosti, samo ne tukaj in zdaj.«
Eloina je ob tem odgovoru začudeno razprla oči ob spoznanju, ki ji ga je podala teta Rosa, njena prva otroška učiteljica in teta.
