Fotografija: pixels-minan
Tina Perić: Ćrtice, Spremna beseda Goran Vojnović, založba Goga, 2024
“Z napadanjem ljudi ne boš nikoli prepričal, da bi postali bolj odprti, kvečjemu nasprotno. Potrebni so dialog, dialog, izobraževanje, medsebojno spoznavanje in še enkrat dialog,” zapiše Tina Perić v svojem novem romanu Ćrtice. Z odprto dikcijo in tudi dobršno mero ostrine, pa vseeno lahkotno in zabavno, brez grenkobe, se Tina Perić dotakne globokih ran in neizrečenih resnic slovenske družbe iz zgodnjih devetdesetih. “Ampak z vsakim klicem znova me je šokirala predvsem ta odkrita ksenofobija, ki je spominjala bolj na sovraštvo kot na strah pred drugačnim. Do takrat sem bila prepričana, da živim v relativno liberalni državi, kjer smo do tujcev prijazni in odprti. Radi jim pokažemo svojo lepo naravo, do njih nismo naduti, kvečjemu obratno, in potem so tudi oni prijazni do nas. Šele takrat sem dojela, da je zelo pomembno, kdo so ti tujci, od kod prihajajo in najtežje, kakšno barvo kože imajo in mogoče celo bolj pomembno, kdo je njihov bog, če že verjamejo vanj,” zapiše v svojem prvencu. Opominja nas na nekaj, česar ne želimo slišati, in ob tem navede primer, ki je tako jasen in vsakdanji, da nenadoma spoznamo – rasizem nima samo zgodovine, ampak je tudi stvar naše današnjosti, verjetno pa tudi prihodnosti. Birokratska poteza, ki je zadobila v otroškem življenju glavne junakinje posebno ime – »problem s papirji« –, Mijinega očeta Milana ni samo izbrisala iz registra stalnega prebivalstva in mu onemogočila delati ter odvzela vseh pravic, temveč ga je tako rekoč izbrisala tudi iz njenega življenja. Na srečo ne trajno, kot zapiše dr. Milica Antić Gaber.
Birokratska poteza, ki je zadobila v otroškem življenju glavne junakinje posebno ime – »problem s papirji« –, Mijinega očeta Milana ni samo izbrisala iz registra stalnega prebivalstva in mu onemogočila delati ter odvzela vseh pravic, temveč ga je tako rekoč izbrisala tudi iz njenega življenja. Na srečo ne trajno, kot zapiše dr. Milica Antić Gaber.
Kot bralka tega prvenca, ki se loteva izjemno problematične teme, se iskreno sprašujem, kako se počuti tujec, begunec iz Sirije, pisateljica ga imenuje Mehmed, ob iskanju stanovanja.
Ko opazujemo Mehmeda, ki mu nihče noče oddati strehe nad glavo v Ljubljani, vidimo, kako se vzpostavlja ta nova ekonomija, povezana z migranti, ki živijo svoje muke, ves čas pod nadzorom, ves čas odrinjeni, pri čemer se, vsaj včasih, razsežnosti svojega pekla niti ne zavedajo. Mia, hči izbrisanega očeta, je vedno znova šokirana nad ksenofobijo, in ne glede na to, da je od šestega leta stigmatizirana in podvržena čefurofobiji. Njeno celotno življenje se vrti okrog absurda izbrisanosti iz registra stalnega prebivalstva.
Saj ne da bi bilo šokanto dejstvo, da sodobni svet še vedno temelji na ogradi, meji, ali bolje rečeno – klasifikaciji in hierarhizaciji, bolj gre za to, da Tina Perić v pretresljivi, a hkrati topli in izrazito lepi družinski zgodbi izpostavi najmlajšega otroka izbrisanega junaka; Mia Batić nam razkriva svoje strahove in bolečine ki jih je doživela, in ki so posledica nacionalistične ideologije in diskriminacije ter soočenje z njimi. Družba se je resda opravičila, kar se marsikje, recimo v Srebrenici, še ni zgodilo. In zagotovo je na ta način vrnila delček dostojanstva ljudem, ki jih je leta in leta izključevala in izganjala. Seveda se zastavi vprašanje, ali jim lahko kdorkoli vrne vse zgrešene trenutke njihovih življenj? Ukradene. Iz objesti.
Družba se je resda opravičila, kar se marsikje, recimo v Srebrenici, še ni zgodilo. In zagotovo je na ta način vrnila delček dostojanstva ljudem, ki jih je leta in leta izključevala in izganjala. Seveda se zastavi vprašanje, ali jim lahko kdorkoli vrne vse zgrešene trenutke njihovih življenj? Ukradene. Iz objesti.
Sama sem kot priseljenka za izbrisane slišala morda leta 2006, zagotovo ne prej. Ni me zanimalo. Niti takrat. Tako kot me resnično niso zanimale begunske zgodbe o težkem življenju, ki so jih nam, z izkušnjo vojne, pripovedovali tisti, ki so po mojem tedanjem mnenju lahko vsak dan svojega begunstva hodili po cesti, brez da jih ostrostrelec imel na tarči, ali da bi jih zadel delček granate, vsak dan so imeli za jedli in niso mrzlih noči prebedeli v vlažni, popolnoma temni kleti svojega bloka, kjer so čakali informacijo, ali se bodo očetje, bratje, fantje tudi tokrat vrnili s fronte, ali pa morda ne … Dokler nisem zacelila svojih ran, ki so nastale med vojno, med obleganjem Sarajeva, me ni zanimala bolečina drugih ljudi. Kot ni zanimala marsikoga drugega. In kot še danes marsikoga, vsak ima seveda svoje razloge, ne zanima. A danes vem, da bi nas moralo zanimati.
Ko validiramo tujo bolečino, celimo lastno.
Grozo, ki jo vsak dan doživljajo begunci in čefurji in vsi drugačni v Sloveniji, to grozo o kateri piše tudi Tina Perić v svoji knjigi, nisem odkrila tako davno nazaj. Bilo je pred dvema letoma, po svečani akademiji ob ustanovitvi Bosanskega akademskega društva v Sloveniji, na koktejlu v Cankarjevem domu, ko sem od mnogih sedaj uspešnih Bosancev, ki so si zasnovali tu, v Sloveniji, slišala, da so jim pedagoške delavke na šolah predlagale, da naj se ne vpišejo na gimnazijo. Ker so Bosanci. Gimnazija naj bi bila namreč pretežka za Bosance.
V tem kontekstu je moč reči, da je Perićeva s svojim pisanjem izrisala nekaj, kar razumemo kot kategoriziranje, rasno razvrščanje. Ta kodeks spreminjanja migranta ali priseljenca v figuro “kategorije razlike”, je podan na umirjen, malodane jasen način, zaradi česar nas ta proza še toliko bolj zadane. Vse slike so torej čiste: Helenca, ki je bolj zgubana, kot bi morala biti letom primerno, ne le zaradi večne cigarete v roki; drobna, svetlolasa Mia; dobrodušni čefur, vedno tu za svoje družinske člane; Katarina in njen brat, ki v resnici ni polbrat, ker polsestra in polbrat nista kategoriji, to tako ali tako ne obstaja, saj nikogar nimamo radi samo s polovico svojega srca …
Ta kodeks spreminjanja migranta ali priseljenca v figuro “kategorije razlike”, je podan na umirjen, malodane jasen način, zaradi česar nas ta proza še toliko bolj zadane.
V zgodbi o Aneli, deklici, ki malo Mio označi za “četnika”, le dan potem ko sta se spoznali in igrali, medtem ko so Aneli četniki ubili očeta in »vse njeno«, se odpre pogled na vsakdanje absurdnosti, ki jih prinaša delitev na “vaše in naše”. Pogled na to, kako vojna metastazira in kako amputirani organi hudo fantomsko bolijo, a nikdar več ne zrastejo nazaj. Sovraštvo je namreč zelo enostavno: razdeliš svet na prijatelje in sovražnike, izbereš stran, zbiraš argumente, zakaj sovražiti.
Toda ljubezen, izgleda, ni tako enostavna.
Perićeva pa se ne ustavi le pri temi izbrisanih; dotakne se tudi feminizma, diskriminacije debelih ljudi ter kompleksnosti življenja v nacionalno mešanih partnerskih zvezah v družbi, kjer je celo ime “Bosanc” postalo žalitev.
Perićeva pa se ne ustavi le pri temi izbrisanih; dotakne se tudi feminizma, diskriminacije debelih ljudi ter kompleksnosti življenja v nacionalno mešanih partnerskih zvezah v družbi, kjer je celo ime “Bosanc” postalo žalitev.
Zelo dobro se spomnim svoje zmedenosti, ko sem prvič slišala ta izraz.
Kako je lahko žalitev geografsko dejstvo? Da si se rodil v Bosni? Ali v Ugandi?
S svojim zabavnim delom Perićeva ne le razkriva temne plati slovenske družbe, temveč tudi odpira vrata k večno potrebnem premisleku o strpnosti, sprejemanju in enakosti. In o tem, da ti pojmi niso in nikdar ne bodo floskule, razen iz ust skorumpiranih politikov.
Njeno delo na ta način ni le roman, temveč odmeven klic k premiku in razmisleku.
Moški, ki ga ljubim, pogosto reče, da je edini način, da se sami pred seboj rešimo diktature razsvetljenstva. Bolj ko razmišljam, bolj sem prepričana, da je to diktatura, ki se ji ne bi smeli upirati.
Jezik, ki ga Tina Perić uporablja v svojem romanu, je mladosten, zabaven, plastičen – prepletajo se knjižna slovenščina, čefurščina, celo angleščina, tako da je ta jezik fluiden, pretočen, takšen kot ga uporabljamo v vsakdanji rabi. Čeprav sem osebno bolj naklonjena rabi čistega jezika, je uporaba takšne mešanice, zlasti v tem trenutku, ko politične oblasti v Sloveniji ocenjujejo, da otrokom priseljencev ne bodo omogočile učenja maternega jezika, ker to naj ne bi bilo v korist slovenski državi in njenim prebivalcem, »saj vsaka druga oseba na ulici govori enega izmed teh jezikov«, več kot smiselen. Vsekakor roman, ki je prišel v pravem trenutku, in roman, ki o identitetnih vprašanjih govori na nov in svež način.
Čeprav sem osebno bolj naklonjena rabi čistega jezika, je uporaba takšne mešanice, zlasti v tem trenutku, ko politične oblasti v Sloveniji ocenjujejo, da otrokom priseljencev ne bodo omogočile učenja maternega jezika, ker to naj ne bi bilo v korist slovenski državi in njenim prebivalcem, »saj vsaka druga oseba na ulici govori enega izmed teh jezikov«, več kot smiselen.
