Fotografija: Mirjam Dular
Moj oče je prišel v Slovenijo študirat, tu se je oženil in ostal. Naučil me je srbskega jezika, moja srbska babica, ki je svoja zadnja leta tudi preživela z nami v Ljubljani, pa me je imela najraje od vseh svojih, to je obeh vnukov, čeprav ni imela veliko izbire. Dedek je umrl davno pred mojim rojstvom, drugih sorodnikov po očetovi strani pa nisem poznal. S svojo melanholično slovansko dušo, modrimi očmi, visoko rastjo in belimi dlanmi z dolgimi, lepimi prsti naravnost pašem v nekoliko hladno, zadržano slovensko okolje.
S svojo melanholično slovansko dušo, modrimi očmi, visoko rastjo in belimi dlanmi z dolgimi, lepimi prsti naravnost pašem v nekoliko hladno, zadržano slovensko okolje.
A ob koncu odraščanja v osemdesetih sem se namenil poiskati korenine, svojo tako imenovano identiteto po očetu. Otovoril sem se s kavo, praški in bananami in se odpeljal v njegov rojstni kraj v Vojvodini. Dalj časa sem zaman iskal hišo, potem sem se ustavil v neki kafani in spraševal po prednikih.
“Da,” se je izza omizja dvignil beloglavi čika, “poznam. Pridi z menoj!”
Sledil sem mu kot kužek do cerkve, okrog katere so bili posajeni nagrobniki. Peljal me je na levo in mi pokazal grob.
“Na pol,” je zakrilil z rokami, “so katoliki, na drugi strani pa pravoslavci.”
“Na pol,” je zakrilil z rokami, “so katoliki, na drugi strani pa pravoslavci.”
Potem sva hodila po ulicah, ki so me obmetavale z amorfnimi reminiscencami, od katerih pa mi je vsaka ušla iz rok, še preden sem jo mogel ujeti ali stisniti k sebi in ugotoviti, ali gre za babičino pripoved ali moj fragmentiran spomin iz otroštva.
Čika se je ustavil pred nizko zidano hišo z majhnimi, prežečimi okni. Nisem je prepoznal, tista iz mojega časa je bila neprimerljivo večja in višja od mene, a pod luščljivo belo fasado sem opazil vodeno zelene ostanke nekdanje barve. In staro, zdaj suho slivo na vogalu, vonj po praženi rdeči papriki in po zatohli postelji.
“Ampak tu zdaj živijo Djordjevići,” je rekel, “tvojih ni več. Lahko pa te peljem k edinim preostalim sorodnikom tvoje bake.”
“Pelji me!” sem hotel v nestrpnem pričakovanju nekakšne tetke in ujaka, družine.
Tavala sva po ulicah, dvoriščih med hišami in prečkala travaste vrtove, on spredaj, na pol oprezajoč nazaj, če mu sledim. Zelo pomembno se je ustavil ob majhni, nizki koči, pred katero je buhtelo od kadečega se zunanjega štedilnika.
»Tu,« je pokazal, »tvoji rođaci”, nekaj zavpil skozi priprta vrata in nakazal, da odhaja, komaj sem mu uspel izraziti hvaležnost.
Koža na okroglem obrazu črnolasega fanta, ki sem ga ocenil moje starosti, je bila temno rjava, njegove majhne, okrogle, mravljasto begave črne oči so me preiskovale z višine mojih prsi. Avtomatsko sva si podala roki, moja je bila najbrž vlažna, njegova pa rjavega, suhokuščarjevega otipa. Dal sem mu kavo, pralni prašek in banane. Darila ni zavrnil. Naročil je ženski v koči, da naj nam skuha kafu. Večkrat se je od nekod prikazala vsakokrat malo drugačna, skodrana otroška glavica.
Pogovor ni stekel. S prabratrancem sva se spogledovala, tu in tam je kateri od naju nagnil glavo v desno in priprl eno oko — to je bila najina edina skupna karakteristika. Premalo. Nisem bil na ustreznem mestu. Raje bi obdržal le tiste neopredeljene, natrgane, pa vseeno toplo nostalgične spomine na babičino staro, zeleno hišo, skupaj z njeno temačno notranjostjo, ki jo je vonj pečenih paprik, – čeprav se jih, krvavordečih in posutih z belim, naoljenim česnom, tedaj nisem upal niti poskusiti, – spremenil v ringelšpilasto hrepenenje.
Pogovor ni stekel. S prabratrancem sva se spogledovala, tu in tam je kateri od naju nagnil glavo v desno in priprl eno oko — to je bila najina edina skupna karakteristika. Premalo. Nisem bil na ustreznem mestu.
Kavo sem vročo zlil vase, hotel sem se samo še čim hitreje posloviti, rekoč da moram ujeti avtobus do železniške postaje. Prabratranec je nekaj namignil svoji ženski, videti je bilo, da ga je razumela in urno mu je prinesla napeto težko, belo polivinilasto vrečko, ki mi jo je izročil. Ob robovih je bila natrgana in črnikasto umazana.
Tri do robov polne steklene embalaže sem prestavil v svoj nahrbtnik, vrečo pa z dvema prstoma odvrgel v veliko posodo, na katero sem naletel ob cesti in jo imel za smetnjak.
Skozi veliko okno vlaka sem zrl v odmikajoča se, prevelika polja. Ničkolikokrat sem poskušal od začetka razmisliti o vsem skupaj in si v glavi zložiti spomine, pričakovanja in vtise v koherentno sliko, ki bi me obenem umestila v svet in potolažila. Pa sem se vsakokrat izgubil v stranskih mislih, dokler nisem zaspal. Šele ljubljanska železniška postaja me je do konca predramila in strašansko razveselila. Vrnil sem se domov, tedaj le podzavestno vedoč, da pradoma ne bom več iskal.
Čez nekaj časa sem drugega za drugim previdno odprl steklenico in steklena kozarca. Tako dišeče šljivovice, tako slastnega džema in tako okusnega ajvarja nisem pil in jedel ne prej ne kasneje.