Fotografija: Pexels
***
Celotno mesto je bilo na trnih. Ovešeno s tisočerimi girlandami in lampijončki je na vsakem koraku dajalo vedeti, da se ima zgoditi nekaj pomembnega. Na vseh koncih in krajih so plapolale zastave, pročelja so bila slavnostno razsvetljena, cerkve pražnje napravljene. Vzdolž visoke ograje Frančevega mostu so postavili kot kopja prišpičene palice in nanje navesili živordeče lampijone, s cerkve Marijinega oznanjenja so vihrale velike rdeče zastave z belimi križi, vrh stopnišča pa so pred vhod postavili visok kip Device Marije in ga vsega obdali z lučjo.
Jožef, Stanislav in Jožek so se kot medvedi, zaviti v zimske plaščke, trudili prebiti skozi mestni vrvež. Z odprtimi usti je Stanislav taval čez Kongresni trg in se ni mogel načuditi, kako visoki so drogovi s katerih plapolajo rumeno črne zastave. Jožek se je medtem zagledal v Bogato okrašen kip Emone, ki je pritegnila množico opazovalcev.
»Pridite že,« je siknil Jožef, trdno prepričan, da se prijatelja prepogosto ustavita in da ne bodo nikamor prebili, »če bosta stala za vsakim vogalom, ju ne bomo nikoli videli.«
»Zakaj naju zmeraj preganjaš!« se je uprl Jožek.
»Saj vaju ne,« je odrezavo zabrusil Jožef in premeril Stanislava, če je opazil Jožkov spodrsljaj.
»Prav preganjaš naju! In ukažeš!« je vztrajal Jožek.
»Priganja naju, priganja, si je mislil. Ne preganja. In ukazuje,« se je vmešal Stanislav, ki je vse pogosteje miril prepire med obema Jožefoma. Trudil se je Jožku pojasniti razliko, pa ju je Jožef že gnal naprej.
Tako kot vsa Ljubljana so drli proti postaji kolodvora, na kateri bosta zdaj zdaj izstopila cesar in cesarica. Mestni veljaki so jima šli že naproti v Trbovlje. Grof Chorinsky, glavar dežele Kranjske je bil tam, pa odposlanci kranjskih plemenitašev, namesto vojvode Radetzkega pa je šel visoke goste pozdravit feldmaršal Nobili. Tudi poveljnik 11. žandarmerijskega polka oberlajtnant Anton John je priromal v Trbovlje. Tam so se na vsa grla drli naj živita Cesar in Cesarica in bili sploh ganjeni nad visokim obiskom.
Tako kot vsa Ljubljana so drli proti postaji kolodvora, na kateri bosta zdaj zdaj izstopila cesar in cesarica. Mestni veljaki so jima šli že naproti v Trbovlje. Grof Chorinsky, glavar dežele Kranjske je bil tam, pa odposlanci kranjskih plemenitašev, namesto vojvode Radetzkega pa je šel visoke goste pozdravit feldmaršal Nobili. Tudi poveljnik 11. žandarmerijskega polka oberlajtnant Anton John je priromal v Trbovlje. Tam so se na vsa grla drli naj živita Cesar in Cesarica in bili sploh ganjeni nad visokim obiskom.
Tudi boter Terpinc je komaj čakal, da bo bogato okrašena lokomotiva s cesarskim parom peljala mimo njegovega gradu. Grajske stolpe je dal razsvetliti z bengalskim ognjem, v umetnih piramidah pa je razstavil kmetijsko in obrtniško orodje. Vaška dekleta in fante je dal napraviti v narodne noše ter vso grajsko dvorišče obdal z lučjo, ki bi človeka oslepila, če bi jo predolgo gledal.
Ob devetih so na gradu zadoneli topovi. Množica pred postajo je vsako topovsko salvo pospremila z navdušenim ploskanjem. Jožef se je držal za ušesa, Stanislav pa se je trdno oklepal Jožka, da ga ne bi izgubil v nemirni množici.
»Kam pa siliš, črnuhar?« se v Stanislava zarenčal sivobrad gospod in ga odrinil s palico.
»Pazi no, pokveka zamorska,« se je v Jožka zapičila njegova soproga, ko ji je po nerodnosti stopil na obleko. Jožef jih je poskušal postaviti ob skupini deklet, pa so te vreščavo izpovedale svoj gnus in fante naganjale drugam. Naj so se še tako trudili, da bi prišli bliže vhodu stavbe, jih je razvneta čreda meščanov odrivala zdaj na eno, zdaj na drugo stran.
»Živijo! Živijo! Živijo!« je kričala množica in fantje so vedeli, da sta cesar in cesarica pravkar stopila z vlaka. Ko se je vik in krik nekoliko polegel, so lahko slišali župana Burgerja.
»Mestna županija z magistratom pozdravlja preveselega srca Njuni Veličanstvi v imenu prebivalcev verno vdanega glavnega mesta in srčne radostno kliče – Dobrodošli v presrečnem mestu!« Množica je zavpila s tako silo, da bi se krhka cesarica, dva meseca po porodu, kaj lahko prelomila v pasu, če je ne bi skupaj držal najboljši steznik, kar se ga je dalo dobiti. Po pozdravnem govoru so se v sprevodu odpravili do slavnostne dvorane Stanovske palače, kjer kar ni hotelo biti konca slavospevov. V dvorcu je bilo tudi odrejeno stanovanje za odlična gosta in njuno hčerkico. Cesarski par in mestni dostojanstveniki so se peljali s kočijami, topovi z gradu so grmeli, donelo je zvonjenje mestnih cerkva in navdušujoči klici množice so rezali mrzel novembrski zrak. Pred dvorcem se je zbralo dvesto gimnazijcev z baklami in sedemdeset pevcev, ki so se zunaj pred hišo odrezali s pesmijo, zloženo prav za to priložnost. Note in besedilo sta potem Cesar in Cesarica dobila v dar.
»Mestna županija z magistratom pozdravlja preveselega srca Njuni Veličanstvi v imenu prebivalcev verno vdanega glavnega mesta in srčne radostno kliče – Dobrodošli v presrečnem mestu!« Množica je zavpila s tako silo, da bi se krhka cesarica, dva meseca po porodu, kaj lahko prelomila v pasu, če je ne bi skupaj držal najboljši steznik, kar se ga je dalo dobiti. Po pozdravnem govoru so se v sprevodu odpravili do slavnostne dvorane Stanovske palače, kjer kar ni hotelo biti konca slavospevov. V dvorcu je bilo tudi odrejeno stanovanje za odlična gosta in njuno hčerkico. Cesarski par in mestni dostojanstveniki so se peljali s kočijami, topovi z gradu so grmeli, donelo je zvonjenje mestnih cerkva in navdušujoči klici množice so rezali mrzel novembrski zrak. Pred dvorcem se je zbralo dvesto gimnazijcev z baklami in sedemdeset pevcev, ki so se zunaj pred hišo odrezali s pesmijo, zloženo prav za to priložnost. Note in besedilo sta potem Cesar in Cesarica dobila v dar.
»Ste le prišli!« si je vidno oddahnil Prečastiti, ko so se fantiči prikazali pred cerkvijo Sv. Trojice, kot so se bili domenili. Prvič jih je pustil v taki množici same kolovratiti po mestu in ves čas je trepetal, da se jim ne bi kaj zgodilo. Pohiteti so morali, saj jih je čakala še pomembna naloga. Prečastiti je pograbil Jožefa za roko, ta Jožka in ta na koncu Stanislava. V gosjem redu so vijugali med množico meščanov, ki se je trla pred palačo. Komaj so prišli pred vhod, ki je bil namenjen ne toliko pomembnim meščanom, že jih je tam ustavil orožnik in jih začel nesramno meriti.
»Kam pa vi?« je bilo težko ne opaziti osornosti v vprašanju.
»Pričakujejo nas« je mirno rekel Prečastiti, preden se je zrinil mimo naduteža.
»Pazite na te opice, da nam ne bodo noter vsega ponečedile,« si je zadnjo besedo vzel orožnik.
V dvorani je župan Burger še kar drobil dobrodošlico in so veljaki vzklikali na vsa grla in mahali v zrak z rokami, ko so je sedemnajst mestnih otrok napravljalo v bele tunike. Ravno pravi čas so prihiteli Prečastiti in zamorčki. Tako hitro so se morali obleči, da si je Stanislav tuniko obrnil narobe in je zato Jožka preostanek večera sililo na smeh. Tudi Senap in Hadige sta bili tu, prav tako oblečeni v beli tuniki. Prvič so se videli. Prečastiti je sicer nekaj govoril o deklicah, tudi sestra Katarina je dekletoma pripovedovala o fantih, a v vseh teh mesecih se niso videli.
»Weka mot! – Pusti me pri miru,« se je Stanislav zakadil v Jožefa, ki mu je na vse načine hotel popraviti tuniko. Deklici sta oživeli.
»I lolo leb Acholi? – Govoriš Ačoli?!« sta skoraj hkrati hlastnili.
»Eyo …« je pritrdil Stanislav in kot bi sanjal gledal zdaj eno zdaj drugo. Zdelo se mu je da mu bo razneslo glavo od vseh misli, ki so mu rojile po glavi in jih nikoli ni mogel prav izraziti. Zdaj so kar v slapu silile v usta, preskakovale ena drugo, da bi se čimprej izlile čez jezik. S čim začeti, ko pa je toliko tega. Še preden je dobro premislil, že so jih potisnili v dvorano pred Cesarja in Cesarico.
“O, daj, daj, da mater te imenujemo, saj ni slajšega glasu od tega,” je stopila pred Cesarico ena izmed deklet v otroškem zboru, ki je Cesarici podarila knjigo. Ob njej ji je druga deklica podala še krasen venec s svilenim trakom, ki je imel na enem koncu napis “Preserčno ljubljeni Materi,” na drugem pa “Otroci Krajne”.
Cesarica se jim je zahvalila in le na kratko ošvrknila pet črnih obrazov, ki so svetili v morju belih tunik.
»Otroci Kranjske,« se je sama pri sebi nasmehnila Cesarica in Cesarju pomignila s pogledom.
»Otroci Kranjske,« se je sama pri sebi nasmehnila Cesarica in Cesarju pomignila s pogledom.
Dolgo v noč je Ljubljana slavila visoka gosta, in še ko so lezli v posteljo, so fantje lahko slišali navdušene vzklike z ulice. Stanislav je, pa čeprav je bil še kako utrujen, tiste noči le s težavo zaspal.
***
Sestre Uršulinke so Cesarico pozdravile že na glavnem vhodu. Dostojno so jo sprejele, kot se za visoko gostjo spodobi. Za začetek so jo pospremile v izbo predstojnice, ki ji je med drugim podarila skromno zvezen zvežčič. Cesarica je bila nad skromnim darilom nekoliko presenečena, a ob cvetju, portretih in bogatih darilih ni hotela kazati razočaranja. Mati predstojnica je cesaričino zagato opazila, tudi sestra Katarina jo je, čeprav je stala nekoliko na strani. Torej so jo gotovo opazile tudi druge sestre. Na predstojničin znak so jo pospremile v veliko sobo, kjer so bile v belih svečanih oblekicah že zbrane gojenke. Te so Cesarici najprej predstavile Vero, upanje in ljubezen, za tem pa zapele še cesarsko pesem. Nato je vsaka izmed deklet stopila pred Cesarico, se priklonila in ji podarila lično izdelano oblačilce za njuni hčerki. Kmalu sta bili na vrsti Senap in Hadige. Sestre so jima lase spletle v okorni kiti, ki sta jima padali za ušesi. Kar dolgo so se mučile z njima in se trudile ukrotiti žimasto grivo.
Prva je bila na vrsti Senap. Že dosti preden se je Cesarica pokazala na glavnem vhodu, so ji sestre v roke potisnile drobno suknjico, ki jo je ves čas trdo stiskala, da je imela prste že čisto omrtvičene. Ob pogledu nanjo se je Cesarica zdrznila. Še ne devetnajstletna, je imela za sabo že dva poroda, zadnjega, v katerem je rodila nadvojvodinjo Gizelo le nekaj mesecev pred tem utrujajočim potovanjem. Ni bila vajena, da bi se ji zamorci toliko približali, tu v Ljubljani pa jo pozdravljajo skoraj na vsakem koraku. Tudi v Trstu in Milanu jih bo videla, tudi v Benetkah, tega se je še kako zavedala, ampak tukaj, v Ljubljani, se ji je zdelo to sila nenavadno.
Ni bila vajena, da bi se ji zamorci toliko približali, tu v Ljubljani pa jo pozdravljajo skoraj na vsakem koraku. Tudi v Trstu in Milanu jih bo videla, tudi v Benetkah, tega se je še kako zavedala, ampak tukaj, v Ljubljani, se ji je zdelo to sila nenavadno.
Senap se je priklonila, iztegnila roke, ena od cesaričinih dam pa ji je hitela iz rok jemati suknjo. Senap je opazila, da je ni odložila skupaj k drugim darilom, temveč, da jo je podala gospodu z ostro pristriženo črno brado in od blata oškropljenimi hlačami. Ta je suknjo nemarno preložil in jo skril za hrbet. Tudi s Hadigejinim darilom, umetelno spleteno otroško odejo, so naredili enako. Še pozno v večer sta se dekleti pogovarjali o nenavadnem vedenju Cesarice, ki pa sta ga opazili samo oni. Še sestri Katarini se ni zdelo nič nenavadnega in ju je odslovila z besedami, da si samo domišljata. Tudi Cesarica je pozno v večer razmišljala o zamorčkih, ki jih je videla te dni. Tudi Sofiji, svoji starejši, je govorila o nenavadnih deklicah, ki ju je videla. Dečkov ni omenila. Še ne dve leti stara Sofija ni niti malo razumela o čem ji pripoveduje mama. Tudi Cesarju je hotela Cesarica kaj reči, a ta je tako ali tako ne bi poslušal, zatopljen v svoja premlevanja o vojaštvu. Preden je legla v posteljo, se je spomnila zvežčiča, ki ga je dobila v dar. Debelušasta dama s poltjo podobno postanemu mleku, je jadrno odhitela ponj in ga med kupi daril iskala skoraj četrt ure. Cesarici to ni bilo najbolj po volji, zato se je dama začela osladno opravičevati. Takoj ko jo je vladarica odslovila in je lahko smuknila iz sobe, je izpod životca potegnila srebrno prisrčnico in jo hlastaje izpraznila. Njena lica niso nič več spominjala na postano mleko.
Tudi Cesarica je pozno v večer razmišljala o zamorčkih, ki jih je videla te dni. Tudi Sofiji, svoji starejši, je govorila o nenavadnih deklicah, ki ju je videla. Dečkov ni omenila.
Cesarica se je v svoji dolgi, sinje modri spalni srajci splazila v posteljo, si prezeble nožice pokrila s debelo pernico in se zatopila v branje. Prvih nekaj strani, kjer je bila na dolgo in široko popisana simbolna pomembnost krsta, je preletela. Dolgočasilo jo je, pa tudi puhla ceremonijska latovščina se ji je precej upirala.
»Poslušaj, poslušaj,« je končno našla nekaj zanimivega in to želela deliti s Cesarjem.
»Kaj je, dragica?« je Cesar ženi na ljubo hlinil radovednost.
»Nek Olivieri razvaža zamorske otroke po Cesarstvu in drugod po Evropi in mislim, da sem ravno odkrila nekaj o teh dveh zamorkah, ki sva jih videla tukaj.«
»Česa ne poveš!« Cesarju nikoli ni uspelo prikriti svojega pokroviteljskega tona, kadar je govoril s Cesarico. Tudi takrat ne, ko ni mislil tako. Zagotovo mu je med vsemi zadevami, ki so se zvrstile na njegovi mizi, kdaj prišlo tudi poročilo o tem Olivieriju, a res si ni mogel priklicati v spomin, da bi o tem že kaj podrobnega slišal.
»Poslušaj,« se ni pustila motiti, »ena od teh deklet se imenuje Zeineb, stara je okoli 13 let, rjavkaste polti, iz Benesuefa v Egiptu, približno 2 dni od Kaira. To bo gotovo ena izmed teh, ki sem jo videla pri Uršulinkah.«
Cesarja je zgodba resda pritegnila, a kaj lahko bi z njo počakal do jutra. Zaspan se je prevalil na bok in se trudil ostati buden.
»Njenemu očetu je bilo ime Horšid, mami pa Bahita,« je nadaljevala Cesarica, » še brata in sestro ima!« Zgodba se ji je zdela na moč zanimiva.
»Drugi deklici je ime Hadiga,« to je gotovo tista druga, »menda prihaja iz območja Bahar el- Azrek južno od Kartuma.«
Cesar se je zasmejal: »Bahr el-Azraq, to je Modri Nil, tepkica.«
»Ukradli so jo materi Ajavi in jo prodali kot sužnjo v Kairu.«
»Drugi deklici je ime Hadiga,« to je gotovo tista druga, »menda prihaja iz območja Bahar el- Azrek južno od Kartuma.«
Cesar se je zasmejal: »Bahr el-Azraq, to je Modri Nil, tepkica.«
»Ukradli so jo materi Ajavi in jo prodali kot sužnjo v Kairu.«
Cesar je že nekaj časa dremal, ko ga je hipoma predramil Cesaričin vzklik: »Še ena je, Fatima!« Vseh enajst strani zvežčiča je moral pretrpeti ubogi Cesar, preden je lahko ponovno zatisnil oči.
Naslednjega dne je bila Ljubljana še posebej slavnostno okrašena. Mestni veljaki so razglasili praznični dan, v časopisu pa so natisnili posebno pesnitev, ki naj bi polepšala spomin na Cesaričin god. Trgovine so bile zaprte, meščani pražnje napravljeni. Po cerkvah so se pele zahvalne maše. Knezoškof Wolf je ob devetih maševal pri Uršulinkah, tam je bil tudi Cesar in mnogi dostojanstveniki. Godovnica je k Uršulinkam odšla ob desetih na tiho mašo. Nobene od zamorskih deklet ni več videla.
