Fotografija: Maja Drolec
Mary Basson; Slikarka, Učila International, 2019, prevedla Neža Kralj
Življenjska zgodba Gabriele Münter je pripoved o junaštvu v času osebne in zgodovinske krize.
Mary Basson, avtorica romana Slikarka in docentka v Umetnostnem muzeju v Milwaukeeju, kjer hranijo največjo zbirko slik Gabriele Münter (1977, Berlin – 1962 Murnau, Bavarska) v Severni Ameriki, je napisala življenjsko zgodbo slikarke in njenega učitelja Vasilija Kandinskega (1866, Moskva – 1944, Francija), začetnika abstraktnega slikarstva in enega najpomembnejših umetnikov 20. stoletja, v času osebne in zgodovinske krize. Münterjeva je bila ekspresionistična slikarka, ki se je ukvarjala z grafičnim tiskom. V vojnem in povojnem obdobju ji je uspelo ohraniti pomemben del umetniških del Vasilija Kandinskega in jih je skupaj s slikami drugih umetnikov iz združenja Modri jezdec (Kandinski, Aleksej Javlenski, Franc Marc, Alfred Kubin) in z nekaterimi svojimi slikami razstavila v muzeju.
Bassonova spretno prepleta življenje zgodovinskih likov in dogodkov ljudi, ki so plod pisateljičine domišljije. V Evropi v začetku 20. stoletja na nezakonsko zvezo Gabriele Münter in Vasilija Kandinskega gledajo z neodobravanjem, njuna skupna umetniška pot pa pomeni začetek abstraktnega ekspresionizma v slikarstvu.
V Evropi v začetku 20. stoletja na nezakonsko zvezo Gabriele Münter in Vasilija Kandinskega gledajo z neodobravanjem, njuna skupna umetniška pot pa pomeni začetek abstraktnega ekspresionizma v slikarstvu.
Roman se uvodoma dogaja v bavarskih gorah, leta 1902, ko se mlada slikarka Gabriele (Ella) Münter zaljubi v svojega učitelja Vasilija Kandinskega. Zgodba se prične zapletati, ko nadarjena risarka Münterjeva izve, da je profesor K. oženjen, a jo vseeno zapeljuje, pri čemer izvemo, da “Ella ni bila tisto, za kar se je imela pred nekaj trenutki.”
Profesor je od nje zahteval, da zapusti Koch, kjer je potekalo učenje slikanja, in si poišče novega učitelja, ker žene ni mogel poslati nazaj v München, kjer je Ella nameravala študirati na damski akademiji. Profesor K. jo je navduševal za slikarstvo, a je kljub temu pristala, da se umakne za kratek čas.
V njej so odzvanjale, kot beremo v romanu, njegove besede: »Zame je svet eno: slikarstvo ali glasba, barva ali zvok – vse je eno. Vaša duša sliši isto kot moja.« Ella se je zaljubila vanj. “V njegovi družbi je pozabila, da sta ločena posameznika. Želela se mu je tako približati, da ne bi bila več dva.”
V njej so odzvanjale, kot beremo v romanu, njegove besede: »Zame je svet eno: slikarstvo ali glasba, barva ali zvok – vse je eno. Vaša duša sliši isto kot moja.« Ella se je zaljubila vanj. “V njegovi družbi je pozabila, da sta ločena posameznika. Želela se mu je tako približati, da ne bi bila več dva.”
Prijateljici Olgi je pojasnila, da odhaja zaradi zobobola. Tudi sestra ji je očitala, da se skriva za svojim fotoaparatom in premalo hodi med ljudi.
S slikanjem akta ob vrnitvi Ella doživi zrelostni izpit in potrditev, da je kot slikarka prerasla ljubiteljsko fazo. Zbliža se z ženo Vasilija Kandinskega – Anjo Čimnjakin, ki se je ukvarjala s književnostjo. Spet se zbližata s Kandinskim, ki Elli obljublja, da se bo ločil, in na ta način zaživita skupaj.
Sledijo potovanja; po Evropi in Afriki, Kandinski preizkuša nove tehnike slikanja, nove barve in nove podobe. V Münchnu si najameta vsak svoje stanovanje, a se dnevno srečujeta. Ella se preskuša z lesorezom v secesijskem slogu. Naselita se v Murnanu (1908), tržnem mestecu ob vznožju bavarskih Alp, kjer Vasilij slika in piše, Ella slika, opravlja gospodinjska dela, predstavlja se za gospo Kandinski, čeprav to ni bila, obenem pa čuti, da jo vaščani zaničujejo, ker živi s poročenim moškim. Ko se potoži Vasiliju, je le-ta noče poslušati in začutimo, da ljubezen na njegovi strani začne usihati. Pričakovala je, da jo bo Vasilij zasnubil, a tega ni dočakala.
“Ljubezen je bila očitno zgolj bežni sončni žarek na okenskem steklu, ki sveti le eno uro, preden potemni v senco,” beremo v romanu, ki je dragocen tudi zaradi tega, ker razpira neznano ljubezensko zvezo na začetku 20. stoletja.
“Ljubezen je bila očitno zgolj bežni sončni žarek na okenskem steklu, ki sveti le eno uro, preden potemni v senco,” beremo v romanu, ki je dragocen tudi zaradi tega, ker razpira neznano ljubezensko zvezo na začetku 20. stoletja.
Kandinski se je v letih 1913 in 1914 dvignil visoko nad oblake, nekatere njegove slike so postale popolnoma abstraktne, povsem se je posvetil simbolnemu in duhovnemu izrazu. Med umetnikoma se je od tu dalje začela kazati razpoka. Ko sta Nemčija in Rusija stopili v vojno, je Vasilij odšel v Pariz in se ni več oglašal na njena pisma. Med vojno je Ella težko živela, bila je ženska brez statusa, moža, brez denarja, preživljala se je z risanjem portretov.In kljub vsemu je upala, da se bo Vasilij vrnil.
Leta 1921 je prejela pismo Vasilijevega odvetnika, naj Kandinskemu vrne vse risbe in slike, ki so ostale v njeni hiši, ko je zbežal v Rusijo in kasneje v Francijo. Vasilij se je med tem poročil z Nino Andrejevno. Nikoli več se nista srečala.
Sreča v dvoje se konča še pred nacističnim čiščenjem »izrojene umetnosti«.
V Berlinu je Ella na silvestrski zabavi spoznala kritika Johannesa Eichnerja, s katerim je potem živela do konca življenja. Iz Münchna sta preselila na deželo, saj je bilo tam življenje cenejše in enostavnejše ali kot beremo v romanu: “To bo drugačna vrsta ljubezni. Prijateljstvo. Ljubeče prijateljstvo z moškim, ki umetnico imel rad in jo je ščitil.”
Naselila sta se na deželi v Murnau, kamor je Ella v klet skrila platna Vasilija Kandinskega, potem ko je izvedela, da so začeli preganjati Žide, komuniste in da so pokradli vse slike skupine Modri jezdec – mojstrov abstrakcije, razen Kandinskega. Nacistično čiščenje “degenerirane umetnosti” je torej prikazano kot nekakšen absurd, ob čemer se Ellin znajde na preizkušnji.
Nacistično čiščenje “degenerirane umetnosti” je torej prikazano kot nekakšen absurd, ob čemer se Ellin znajde na preizkušnji.
Nacionalsocialisti torej zažigajo knjige (1933), dogodek v gledališču in kinu (1937), ko je vstop Židom prepovedan, pa je tisti, ki Ello močno pretrese. Na umetniški razstavi nacisti žaljivo prikazujejo »izrojeno umetnost« (tudi Kandinskega). Zasežejo večino del Modrega jezdeca, razen njenih in tistih, ki jih je Ella lahko skrila.
Po vojni pa je zbirko podarila muzeju Lenbachhausu.
Roman se dotakne ženskih tem; ženske v romanu so večinoma omejene s tradicionalnimi vlogami (Ellina sestra Emmy, prijateljica Olga – slikarka), Ella je počasi, a vztrajno utirala pot v moški svet »resnega slikarstva« in presegla številne družbene norme. Zdi se, da ženske kljub vsemu nikakor ne morejo preseči navideznih preprek in doseči enakosti med spoloma. Gabriele na primer nikoli ni postala članica Modrih jezdecev, čeprav je vseskozi prisotna s svojo fotografijo, umetniškimi slikarskimi deli in budnim očesom za umetnost. V času nacističnega čiščenja »degenerirane umetnosti« se izkaže Ellin pogum in ljubezen do umetnosti in Kandinskega, saj ji uspe skriti in tako ohraniti v Nemčiji veliko večino umetnij Vasilija Kandinskega.
Zdi se, da ženske kljub vsemu nikakor ne morejo preseči navideznih preprek in doseči enakosti med spoloma. Gabriele na primer nikoli ni postala članica Modrih jezdecev, čeprav je vseskozi prisotna s svojo fotografijo, umetniškimi slikarskimi deli in budnim očesom za umetnost.
Knjiga je tenkočutno podana ljubezenska zgodba slikarke Gabriele Münter, ki ni nikoli prenehala ljubiti Vasilija Kandinskega. Tudi potem ne, ko se je začel odmikati od nje, se v drugo poročil in zahteval svojo zapuščino, ki jo je Ela uspela med vojno rešiti, kajti nacisti so hoteli uničiti ruskega komunističnega slikarja, svetovnega slovesa. Njen drugi moški Johannes ji je stal ob strani in celo bolje od nje zaznal, kako jo tlači teža zgodovine
Čeprav so ji nacisti grozili, ni klonila. Pogumno se je soočila z oviro, še nikoli se ni tako dobro obvladala. V to je usmerila vso svojo energijo. Vidmo, kako je v sebi našla moč, ki jo je vodila in ji ni pustila odnehati, predvsem pa moč, ki je presegla naklonjenost in osebni izraz.
Ljubiti je v njenem času pomenilo, da se odpoveš samemu sebi. Ko si nekoga ali nekaj v celoti ljubil, si se žrtvoval za ta višji smisel. Če si imel srečo v ljubezni, izgube nisi nikoli obžaloval.
Na koncu je Ella spoznala, da je z reševanjem Vasilija Kandinskega rešila tudi samo sebe ali kot beremo v romanu: “Ko odhaja iz muzeja, vidi njegove bleščeče modre in razkošno rdeče, ki se v osvetljeni sobi razpršijo na koščke barv, zaradi katerih bi najraje plesala. To so njene slike in zdaj jim je dala življenje. Živele bodo naprej, ko nje ne bo več.”
Na koncu je Ella spoznala, da je z reševanjem Vasilija Kandinskega rešila tudi samo sebe ali kot beremo v romanu: “Ko odhaja iz muzeja, vidi njegove bleščeče modre in razkošno rdeče, ki se v osvetljeni sobi razpršijo na koščke barv, zaradi katerih bi najraje plesala. To so njene slike in zdaj jim je dala življenje. Živele bodo naprej, ko nje ne bo več.”
Roman je zagotovo poklon slikarki in ženski, ki je bila že od otroštva samosvoja, vendar je sledila svojim sanjam, tako v umetniškem ustvarjanju, kot v osebnem življenju, pri čemer vidimo, da je plačala visoko ceno. Ta rahla otožnost, ki pronica skozi pisanje, je morda tudi tisto, kar je presežno v romanu.
