Fotografija: Branka Bilbija
Čigava zgodba je to? Kdo pošilja pošasti in ljubimce v moje življenje? Kdo je narisal zemljevid, ki ga držim v roki in po katerem se ravnam misleč, da sledim svoji poti? Kdo bo na koncu zagrnil zaveso in kdo iz prve vrste aplavdiral nastopajočim?
Pot me je vodila daleč od doma, tja v tuje kraje, kjer so ljudje temnejše polti in bolj vedrega srca. Tja kjer se pišejo zgodbe v Veliko Knjigo življenja, kjer se vsak podpiše pod svojo zgodbo in se le-ta pripoveduje iz generacije v generacijo.
Včasih sem mislila, da tudi jaz pišem v Veliko knjigo življenja, dokler nisem nekega dne ugotovila, da jo skozi mojo podobo piše maja mama, ki si je želela, da postanem vse, kar sama ni uspela postati. Ona je bila upornica in se ni uklonila svoji mami. Čeprav si je babica želela, da bi postala psihologija, se je ona vpisala na oblikovno. Z lahkoto. Jaz pa nisem nikoli imela te moči. Izbrala sem pot beračenja in na dnevni ravni prosila za drobtine ljubezni, ki me nikoli niso zares nasitile.
Postala sem podoba pričakovanj učiteljev, ki so v meni videli tisto nekaj več, kot da to ni imelo nič opraviti z urami preživetimi za pisalno mizo. Nikoli se nisem imela za pretirano pametno, le delovni stol mi je postal udoben in knjige so me zamotile pred življenjem, ki je čakalo name, da ga opazim. Hkrati pa me je gnala želja po potrditvi in pohvali, ki je postajala vedno bolj mamljiva omama.
Nikoli se nisem imela za pretirano pametno, le delovni stol mi je postal udoben in knjige so me zamotile pred življenjem, ki je čakalo name, da ga opazim. Hkrati pa me je gnala želja po potrditvi in pohvali, ki je postajala vedno bolj mamljiva omama.
In potem so tu pričakovanja vseh mojih fantov, ki so vedno tako lepo igrali na karto mojih sposobnosti, ki je bila edina karta, ki sem jo imela v rokavu, s katero sem igrala vse igre, v vseh odnosih in na delovnih mestih, ne vedoč, da mi je zakrila moj pravi obraz in dušo, saj mi je preprečila spoznati kdo zares sem.
Moja duša je venela. Moj korak se je umiril. Včasih sem le zrla v piko. Zavedala sem se, da imam le luščino, telo, v katerem ni nikogar doma, v katerem doni praznina. Hotela sem kričati, a nisem imela moči. Želela sem jokati, a solze so ostale ujete v očeh. Angeli so našli pot do mene le še preko krikov skozi demone. Le tako sem se še zdrznila. Ostala sem le jaz, jaz v izginevanju. Morala sem oditi, da bi lahko prišla. Nekam. Domov. K sebi.
Vedno sem bila finančno preskrbljena. Mama in oče sta lažje poskrbela za hrano na mizi, kot hrano, s katero bi nahranila mojo lačno dušo. Verjetno sta tudi sama bila duhovna berača. Le kdo bi ju krivil! Vsak da, le kar je sam prejel oz. kar sam ima. Nič me ne ovira, da ne bi odšla. Ne rabim seštevati prihrankov. Lahko le grem.
Od nekdaj me je klicala Kuba, a sem kot mnoge druge, ignorirala tudi njen klic. Tokrat sem jaz poklicala njo in sprejela me je v svoj topel objem. Prevzele so me njene barve. Prevzel me je ples, ki je vpet v njihov vsakdan. Sive, črne in bele avtomobile iz Slovenije, so zamenjali pisani avtomobili nekega drugega časa. Kot da tam čas ne obstaja, kot da jih ne preganja, jih ne opominja, da se vsak dan bližajo zadnji postaji tega življenja.
Fasade hiš so pisanih, živih barv z barvitimi polkni. Ženske so tako lepe, žametne kože, z gostimi, naravno kodrastimi lasmi in temnih oči. Oblečene v dolga pisana krila. Kubanke imajo prirojeno naravno hojo, ki premika celotno telo. Njihova hoja spominja na hojo slavne manekenke na modni pisti. Moški so zagoreli, visoki, postavni in pokončni.
Fasade hiš so pisanih, živih barv z barvitimi polkni. Ženske so tako lepe, žametne kože, z gostimi, naravno kodrastimi lasmi in temnih oči. Oblečene v dolga pisana krila. Kubanke imajo prirojeno naravno hojo, ki premika celotno telo. Njihova hoja spominja na hojo slavne manekenke na modni pisti. Moški so zagoreli, visoki, postavni in pokončni.
Vse je v gibanju. Otroci se lovijo po ulicah, na vozovih se prodajata dišeča zelenjava in sadje, ki mamita s svojim vonjem in videzom. Pred hišami plapola perilo, ki ga sušijo sončni žarki. Dvorišča pa krasijo palme in velika cvetoča drevesa, ki oddajajo svoj sladek vonj po celi soseski. Vonjave se prepletajo in zasenčijo najboljši Chanelov parfum.
Internet je redko dostopen. Ljudje sedijo na dvoriščih in se pogovarjajo. Kapitalistična roka še ni posegla v njihove domove tako močno kot je v naše. Imajo še čas za življenje, čas za sočloveka, čas za vdih in izdih. Kljub revščini zaznavam bogastvo, ki ga oni morda ne vidijo, ker niso obiskali našega dela sveta, kjer so nam dali vse za ceno tega, da so nam vse vzeli. Slaba kupčija.
Posedala sem z domačini na njihovih dvoriščih. Toliko smeha nisem slišala morda še nikoli. Ko je smeh stvar navade in ne rabiš razloga zanj. Ko otroci sedijo v maminih naročjih in jim one pletejo kitke ali pol ure spenjajo lase. Ker imajo čas. Ker nimajo interneta. Ker imajo svoj človeški wifi, ki poteka od enega do drugega srca.
Bivala sem pri osemčlanski družini. Očetu Jasielu, čigar ime naj bi nosilo simboliko božje sile in mami Amiliji. Imela sta tri otoke, ki so se večino časa s sosedovimi otroci igrali na dvorišču. Z njimi pa sta živela tudi Jasielova starša in njegova babica, ki naj bi bila celo življenje ena boljših vrtnark v mestu, o čemer je vsekakor pričalo njihovo dvorišče in notranja postavitev čudovitega doma.
Eno sobo so oddajali, da so lažje preživeli iz meseca v mesec. Moja soba je bila majhna, a občutek je bil, da je večja od mojega osemdeset kvadratnega stanovanja v središču Ljubljane. Po stenah so visele slike rož in mestnega utripa. Na okenski polici so bile vijolične rože, ki so imele podoben vonj kot vrtnice, ki se jih spominjam z babičinega vrta na gorenjskem. Moja postelja je bila prekrita s pisano deko, ki je bila ročno delo, in na kateri so bili razni motivi rož. Okrogla mizica je bila prekrita z belim prtom, na njej pa so bile nežno roza rože.
Nebo je bilo večino časa brez oblačka, kot da nima meja. Občudovala sem barvitost cvetlic in bujnost rastlin. Veliko je Kraljevskih palm, ki sežejo petindvajset metrov v višino. Kot ogenj žarijo drevesa s široko razraslo krošnjo posuto z obilico cvetov. Pred hišo je stalo ognjeno drevo, ki mu oni pravijo Flamboyant in je visoko dvanajst metrov, njegovi listi pa so blede do smaragdno zelene barve.
Nebo je bilo večino časa brez oblačka, kot da nima meja. Občudovala sem barvitost cvetlic in bujnost rastlin. Veliko je Kraljevskih palm, ki sežejo petindvajset metrov v višino. Kot ogenj žarijo drevesa s široko razraslo krošnjo posuto z obilico cvetov. Pred hišo je stalo ognjeno drevo, ki mu oni pravijo Flamboyant in je visoko dvanajst metrov, njegovi listi pa so blede do smaragdno zelene barve.
Za hišo je rastel tobak, ki se je bohotil čez celo zadnje dvorišče. Amilija mi je razložila, da ga izkoristijo do popolnosti. Liste uporabijo za cigarete, sredinske žile, ki ostanejo, so za pripravo insekticida, preostali deli pa so za kompost. Tako so najboljše njihove cigare narejene iz čistega ekološko pridelanega tobaka, ki ga za boljši okus škropijo in obdelujejo z mešanico gvajave, ananasa, limone, ruma, vanilije in cimeta. Kljub temu, da nisem kadilka, me ta vonj omami, ali pa le paše v tisti prostor in čas.
Na ulicah nisem zasledila veliko kadilcev cigar, ko pa stopiš na glavne ulice ali pred večje trgovine, pa jih kadijo starke oblečene v dolga pisana krila z rožami v bujnih, črnih laseh, ki se nastavljajo mimoidočim, da bi ohranile priljubljen motiv.
Bila sem na drugem koncu sveta. Imela sem načrt obiskati velik del države, a na koncu sem se zadrževala le na enem manjšem delu zemljevida, ki sam ga imela v roki. Veliko časa sem preživela z družino pri kateri sem bivala. Na dvorišču pred hišo smo posedali za ogromno mizo, ki jo je krasil bel prt, pisani svečniki in ogromni šopki rož. Tam smo jedli. Vsak obrok je bil praznovanje. Najlepši kozarci so bili vsak dan na mizi in prav tako njihova odprta srca.
Čutila sem, da so me vzeli za svojo. Želeli so poslušati o mojem kraju, družini, o mojih uspehih in porazih. Težko so dojeli, da še nimam otrok. Da živim sama. Da imam tako veliko stanovanje le zase. Da večino časa preživim na delovnem mestu. In ko sem poslušala sebe, kako jim pripovedujem o tem, sem lahko tudi sama začutila nesmisel bivanja.
Čutila sem, da so me vzeli za svojo. Želeli so poslušati o mojem kraju, družini, o mojih uspehih in porazih. Težko so dojeli, da še nimam otrok. Da živim sama. Da imam tako veliko stanovanje le zase. Da večino časa preživim na delovnem mestu. In ko sem poslušala sebe, kako jim pripovedujem o tem, sem lahko tudi sama začutila nesmisel bivanja.
Odšla sem na drugi konec sveta, da bi se lahko uzrla doma na lastnem domačem pragu. Tako to gre. Vedno pridemo domov. Tudi če je to prazno stanovanje, tudi če nas čakajo neizrečene besede svojim staršem in neizjokane solze, ki čakajo na svojo štafeto. Šla sem, da bi končno lahko prišla. Prišla k sebi in se vprašala ali sem pripravljena na nov zemljevid. Tokrat z mojim lastnim podpisom.
