Fotografija: pixel-tima-miroschnichenko
Neda se je prebudila ob pol šestih, za pol ure si je po nepotrebnem skrajšala spanje. Vedno je bila vznemirjena, kadar je odhajala od doma, tokrat pa še posebej, saj se je odpravljala na izlet brez prijateljice Olge, čeprav si je priznala, da je to morda celo dobro, torej, da bo spoznala nove ljudi. Želela si je najti sogovornike, ki bi kot ona poglobljeno razmišljali o umetnosti mirnega življenja in znali vzpostaviti dobre medsebojne odnose, ter najti ravnovesje v življenjskem ravnovesju posameznika. Na videz je Neda sicer poznala večino potnikov. Med njimi se še ni počutila domače, zdelo se je kot da je ločena z zeleno zdravniško zaveso, vse je slišala, le v notranjosti ni zaznala topline. Skupnosti upokojencev se je priključila šele pred časom. Pristni odnosi se ne vzpostavljajo tako hitro kot se tali triglavski ledenik.
Najprej je opravila kratko jutranjo telovadbo, nato pa je pogledala skozi okno. Pokrajina, ki jo je ob tem času običajno pozdravljalo sonce, je bila pokrita z gostim meglenim pregrinjalom. Videla je le bližnje hiše in okrog njih ozelenela drevesa, bolj oddaljena narava pa se je sramežljivo skrila pred svetom. Bila je skoraj simbol Nedinih notranjih občutij – temačna, enolična, brez pravega obeta. Veter, ki je prečesaval okolico, ji je pošiljal sporočila, katerih vsebine ni mogla razbrati.
Na dogovorjeno mesto je prispela predzadnja. Večina sopotnikov se je ob glasnem pozdravljanju že namestilo na svoje sedeže. Sosedo Olgo je Neda poznala iz prejšnjih izletov, saj je vedno izstopala s svojo vpadljivo garderobo, tokrat pa so bila vsa njena oblačila v travnato zeleni, in prav takšni so bili tudi njeni dolgi umetni nohti. Rdeče ustnice, ki so bile verjetno napolnjene z botoksom, pa so se bohotile kot makov cvet. Izmenjali sta si le pozdrav, potem pa se je Olga posvetila mobitelu, kot da pestuje dojenčka; nežno se mu je smehljala.
Sosedo Olgo je Neda poznala iz prejšnjih izletov, saj je vedno izstopala s svojo vpadljivo garderobo, tokrat pa so bila vsa njena oblačila v travnato zeleni, in prav takšni so bili tudi njeni dolgi umetni nohti. Rdeče ustnice, ki so bile verjetno napolnjene z botoksom, pa so se bohotile kot makov cvet. Izmenjali sta si le pozdrav, potem pa se je Olga posvetila mobitelu, kot da pestuje dojenčka; nežno se mu je smehljala.
Med potjo se je začela megla raztapljati, razkrivajoč čudovito raznoliko štajersko pokrajino. Tudi Nedine meglice negotovosti so se razpršile, čeprav se je počutila osamljeno kot vrabec v zimski tišini. Ni bila rada sama, a tudi ni marala vsake družbe. Rada je svoje misli in izkušnje delila z drugimi in tudi poslušala njihove zgodbe, ni pa vsiljevala svojega mnenja. Govorila je, da je druženje zdravilno za dušo. Člani v novem društvu so se ji zdeli povezani med seboj in bili so prijaznejši tudi do nje kot nove članice. Vesela je bila, da niso bili strogo grupirani kot so bili ljudje v prejšnji skupini. Toda pri navezovanju stiskov jo je omejevala slaba izkušnja; razočaral jo je nekdaj zanesljiv sogovornik Bogdan. Dolgo je trajalo, preden je zbrala pogum, da ga je soočila s tem, kar je slišala, vendar je vztrajal pri svojem zanikanju. Trdil je, da so to le spletkarske izmišljotine, ter obtožil tiste, ki so ji to povedali, da so zlonamerni in nezanesljivi, a se ni bil pripravljen soočiti z njimi.
Neda je bila obupana nad odkritjem, da ima Bogdan dva obraza – prijaznega in očarljivega, a v resnici je bil zahrbten in manipulativen. Spraševala se je, zakaj to počne?
Sopotnica je končno odložila telefon. Neda je tudi tokrat spregovorila prva. Zdelo se ji je, da druge ženske ne potrebujejo stikov, delovale so, kot da so same sebi dovolj, morda pa je bila ona posebna. Mislila si je, da neoliberalna družba vzgaja in ljubi individualiste.
Toda kadar si v težavah, potrebuješ sočloveka, ki te razume in posluša, takrat spoznanje, da si sam, močno boli.
Toda kadar si v težavah, potrebuješ sočloveka, ki te razume in posluša, takrat spoznanje, da si sam, močno boli.
Zaradi dežja so namesto obiska zeliščnega vrta zavili v bližnje gostišče. Združili so po dve mizi in se posedli.
Tajnica Marta je navrgla nekaj šal, potem se je Neda premaknila k drugi mizi. Izkoristila je trenutek tišine, ter previdno posegla v diskusijo: »Prejšnji teden sem bila na pohodu, še vedno čutim bolečine v nogah. Priznam pa, da me je gibanje osvobodilo, sicer ne vem česa, počutim se lahkotno kot srnica.«
Erik je s kimanjem naznanil, da bo nadaljeval razpravo: »Gibanje in še enkrat gibanje ter uravnotežena prehrana, pa bomo vsi srnice ali srnjaki. Še nekaj je pomembno za človeško telo, samodejno čiščenje celic. Ta proces se imenuje avtofagija. To je naravni mehanizem, s katerim se celice same obnovijo in odstranjujejo poškodovane ali nepotrebne delce. Avtofagija je čistilni servis za naše telo, ki mu omogoča, da ostane zdravo in učinkovito deluje. Proces čiščenja se začne izvajati od 12 do 16 ur po zadnjem zaužitem obroku.«
Vsi povprek so začeli govoriti kot največji strokovnjaki, čeprav je marsikdo za izraz avtofagija slišal prvič. Neda bi najraje povzdignila glas, želela jim je reči, naj dvignejo roko. Toda ni želela nastopati pokroviteljsko, zato je vstala in odšla na stranišče.
Ko se je vrnila, je prisedla k drugi mizi.
Nastopil je trenutek tišine.
Potem je začel pripovedovati Ivo: »Dragi moji, svoj vikend v Beli krajini sem s težkim srcem prepisal na sina,« je dejal z žalostnim glasom. »Prejšnji mesec je umrl še moj zadnji tamkajšnji prijatelj. Ta kraj, ki sem ga imel nekoč tako rad, se mi zdi grozen in strašljiv. Vsak kotiček, vsako drevo, vsak kucelj, me spominja na izgube, ki sem jih doživel.«
Potem je začel pripovedovati Ivo: »Dragi moji, svoj vikend v Beli krajini sem s težkim srcem prepisal na sina,« je dejal z žalostnim glasom. »Prejšnji mesec je umrl še moj zadnji tamkajšnji prijatelj. Ta kraj, ki sem ga imel nekoč tako rad, se mi zdi grozen in strašljiv. Vsak kotiček, vsako drevo, vsak kucelj, me spominja na izgube, ki sem jih doživel.«
»Toda Ivo, spomni se, da so tam tudi lepi spomini na smeh, na prijateljstvo, na ljubezen, Ti spomini so del tvojega življenja in nobena izguba ne more izbrisati njihovega pomena,« ga je potolažil moški v skupini.
Naslednja se je oglasila Tonja: »Jaz pa moram prodati hišo. Dolgo sem premišljevala o tem, potem pa sem začela pisati seznam razlogov, zakaj moram to storiti. Hiša je prevelika, finančno požrešna in počutim se odrezano od sveta, ker so redke avtobusne povezave, čeprav mi je v njej lepo. Oba otroka sta si ustvarila novi dom v tujini.«
»Še vedno se moramo neprestano nekaj odločati. Tonja, nov začetek ti bo prinesel nove priložnosti. Bližje bomo, lažje se bomo bolj pogosto družili. Vse je za nekaj dobro,« je dodala Magda.
»Prijatelji,« je začela Sabina, »upokojitev je najlepši čas v življenju, če le nimaš minimalne pokojnine in so otroci preskrbljeni, ter sta oba partnerja kolikor toliko zdrava. Če pa ženska postane vdova, se mi zdi nepravično, da dobi le majhen vdovski dodatek po možu. V Avstriji imajo bolj pravično ureditev, vsaj zdi se tako, in zato tudi ni toliko revnih vdov.«
»Prijatelji,« je začela Sabina, »upokojitev je najlepši čas v življenju, če le nimaš minimalne pokojnine in so otroci preskrbljeni, ter sta oba partnerja kolikor toliko zdrava. Če pa ženska postane vdova, se mi zdi nepravično, da dobi le majhen vdovski dodatek po možu. V Avstriji imajo bolj pravično ureditev, vsaj zdi se tako, in zato tudi ni toliko revnih vdov.«
»Toda le s politiko se ne smeš pretirano ukvarjati, ali pa se vsaj ne sekirati za stvari, ki jih ne moreš spremeniti,« je pripomnila Meta.
»Pomembno je, da ostajamo razumni in kritični. Življenje po upokojitvi je prekratko, da bi ga preživljali v brezplodnih prepirih in nenehnem stresu. Posvetiti se moramo stvarem, ki nas osrečujejo in bogatijo naša življenja,« je zaključila razmišljanje Mojca
Ko so dobili pijačo, je Ivo naredil požirek kave in z nasmeškom nadaljeval: »Staranje je čudovita stvar, kajne? Nihče se mu ne more upreti, pa četudi ima denar.« Zasmejali so se in Ivo je postajal vse bolj sarkastičen: »Poglejte okoli sebe. Vsi ti naši obrazi so kot umetnine, ki pripovedujejo zgodbo o življenju. Gubice na obrazu so kot pesem časa, ki sporoča, da smo prehodili že dolgo pot. In vendar kljub vsemu večina žensk želi ohraniti mladostni videz, kot da bi lahko ustavile čas.«
»Ampak veste, da je staranje lahko tudi darilo. Darilo, ki nam omogoča, da cenimo vsak trenutek, da se naučimo ceniti stvari, ki so resnično pomembne v življenju – ljubezen, prijateljstvo in zadovoljstvo s tistim, kar imamo,« je dodal Mito.
»Ampak veste, da je staranje lahko tudi darilo. Darilo, ki nam omogoča, da cenimo vsak trenutek, da se naučimo ceniti stvari, ki so resnično pomembne v življenju – ljubezen, prijateljstvo in zadovoljstvo s tistim, kar imamo,« je dodal Mito.
Milka, ki pa ni mogla prav glasno govoriti, je vstala in začela pripovedovati: »Najprej naj povem, da to ni reklama za cepljenje proti klopnemu meningocefalitisu, je pa koristno za samske. Klop se mi je prisesal skoraj na nedostopnem mestu tam zadaj. Ko me je začelo močno srbeti, sem poklicala prijateljico in kaj je našla, kot buciko velikega napadalca, ki mi je vztrajno sesal kri, na srečo ni bil okužen. Kje sem ga dobila, ne vem. Ta golazen leze vsepovsod. Že naslednji dan sem se naročila za cepljenje, da bom bolj mirno spala. Vam, ki imate partnerje, priporočam, da vsak dan drug drugemu dobro pregledate vsak delček gole kože; kaj ni to super predigra, morda pripelje do nepozabnega vrhunca.«
Sproščeno so se zasmejali in padle so različne okusne in manj okusne pripombe.
Takrat je pristopila Marija, članica izvršnega odbora društva, in zamenjala temo: »Dragi moji, poskrbeti moramo za podmladek, starejši umirajo, a mladih ni. Zakaj se v našo skupnost ne včlanjujejo mlajši upokojenci?«
»Ne čutijo potrebe, verjetno se osrečujejo z nakupovanjem,« se je vključila Neda, »toda to zadovoljstvo je kratkotrajno. Kmalu se pojavi občutek praznine in razočaranja zaradi neupravičeno porabljenega denarja za nepotrebne stvari. To lahko vodi samo v žalost. Le druženje s soljudmi lahko pomiri in to resnično potrebujemo. Pravzaprav je tole deževno vreme pripomoglo, da se pogovarjamo med seboj.«
»V naši skupnosti gotovo najdeš sorodne ljudi, ki ti lahko pomagajo na nerešljive probleme pogledati z drugega zornega kota, in tako opaziš podrobnosti, ki jih prej nisi videl, in najdeš nove rešitve,« je rekla Marija.
»Je pa tudi res, da nekdo, ki nikoli ni občutil zares hude bolečine, težko razume druge ljudi in jim pomaga,« je dodal Stane, ki se je naslonil na mizo in nekoliko otožno začel razmišljati, da je njihova skupnost kot velika življenjska mreža, spletena iz niti povezanosti, razumevanja, sodelovanja, kreativnosti. Moramo pa biti potrpežljivi kot pajek, si je mislil, ki čaka na svoj plen, ko pletemo sebi primerno socialno mrežo. V njej lahko nastane luknja, ki pa se da vedno zakrpati.
»Je pa tudi res, da nekdo, ki nikoli ni občutil zares hude bolečine, težko razume druge ljudi in jim pomaga,« je dodal Stane, ki se je naslonil na mizo in nekoliko otožno začel razmišljati, da je njihova skupnost kot velika življenjska mreža, spletena iz niti povezanosti, razumevanja, sodelovanja, kreativnosti. Moramo pa biti potrpežljivi kot pajek, si je mislil, ki čaka na svoj plen, ko pletemo sebi primerno socialno mrežo. V njej lahko nastane luknja, ki pa se da vedno zakrpati.
»Pomembno je, da na supu svojega življenja lovimo svoje notranje ravnotežje, pravzaprav je potrebno ohranjati v ravnovesju šest soodvisnih razsežnosti človekove eksistence; telesno, duševno, duhovno, socialno, razvojno in bivanjsko dimenzijo,« je veselo dodala Neda.
Nekateri so zastavili še nekaj vprašanj, dokler se ni zunaj zjasnilo, in je Marta vstala, ter naznanila nadaljevanje začrtane poti; obrnila se je k Nedi, se je narahlo dotaknila, v znak prijateljstva, ki se je spletlo med njima, in s tihim in zaupnim glasom dejala, da na naslednjem srečanju lahko razjasnijo nerazrešene dileme.
