Naš človek na nebu. Skoraj resnična zgodba o Josipu Križaju, Mladinska knjiga, 2023.
Vladimir P. Štefanec (1964, Ljubljana), ki je znan kot pisatelj publicist, ter predavatelj, in je do sedaj objavil že več kot enajst leposlovnih knjig, med njimi romane Viktor Jelen, sanjač, (Mladinska knjiga, 2002), Republika jutranje rose (Mladinska knjiga, 2006), Odličen dan za atentat, (Mladinska knjiga, 2010), Najlepša neznanka svetlobe, (Mladinska knjiga, 2018), je roman Naš človek na nebu (2023) napisal na podlagi resničnih biografskih podatkov.
Gre torej za romansirano zgodbo o Josipu Križaju (1911-1948), pilotu slovenskih korenin. Njegovo razburljivo življenje je bilo razpeto med željo po letenju, svobodi in bojem proti fašizmu. Roman prepričljivo sledi zgodovinskim okoliščinam v Italiji, Španiji in Jugoslaviji, kar pomeni, da skuša kontekstualizirati neko okolje in čas. Pisatelj je namreč kronološko sledil Križajevemu odraščanju, izobraževanju in usposabljanju za poklic pilota, “ki ga je za vedno vpisal v zgodovino letalstva na Slovenskem”. Zgodba natančno in dosledno povzema ter dodatno osvetljuje obdobje med letnicama rojstva in smrti pilota Križaja, torej med letoma 1911 in 1948, zlasti na območju sedanje Primorske, Italije, nekdanje Jugoslavije in celo Španije. “To je bil čas velikih tranzicij, razkolov, vojn, menjav vladarjev, prave eksplozije sovražnosti in rasizma, vzniklih zaradi večvrednostnega dojemanja pripadnikov italijanske in nemškega naroda ter njihovih ozemeljskih apetitov,” kot je zapisala Nada Breznik v recenziji za MMC (9. april, 2024). Josip Križaj je torej kot vojaški pilot španske vojske vstopil v vojno dogajanje, da bi svojo domovino in tudi širšo Evropo ubranil pred naraščajočim fašizmom. Križaj se je že v domačem kraju, ki je mnogo let doživljal pritiske fašizma, vključil v organizacijo slovenskih in hrvaških domoljubov, protifašistov, imenovano TIGR.
Gre torej za romansirano zgodbo o Josipu Križaju (1911-1948), pilotu slovenskih korenin. Njegovo razburljivo življenje je bilo razpeto med željo po letenju, svobodi in bojem proti fašizmu. Roman prepričljivo sledi zgodovinskim okoliščinam v Italiji, Španiji in Jugoslaviji, kar pomeni, da skuša kontekstualizirati neko okolje in čas. Pisatelj je namreč kronološko sledil Križajevemu odraščanju, izobraževanju in usposabljanju za poklic pilota, “ki ga je za vedno vpisal v zgodovino letalstva na Slovenskem”.
Roman, ki temelji na dejstvih, skuša z literarnimi postopki priti do globljih uvidov o življenju Josipa Križarja, in celo zaobjeti njegov sanjski svet ter seveda ambicije, ki so se porodile v zgodnji mladosti. Jože Križaj je bil rojen dva meseca po strmoglavljenju pilota Rusjana (1911), v kamniti vasici Kopriva, katere zavetnik je sv. Elija, ali kot beremo v romanu, “frfotač na ognjeni vpregi, vnebovzetni vzornik, zavetnik letalcev.” Pri stricu se je učil trgovskega poklica in predvsem veliko bral. To pomeni tako revije kot časopise o pilotih (Vitezi v zraku) in o veliki vojni. V tem smislu je na primer poveden prizor, ko se sreča s Tonetom; slednji mu pove, da je ukinjen pouk slovenščine v šolah, zato ga le-ta nagovarja za sodelovanje pri odporu proti fašistom.
Štefanec, ki je ustvaril psihološki portret pilota Križaja, tudi njegove dvome, strahove in nelagodja, ki jih je samo zavoljo narodne pripadnosti in družbenega statusa doživljal v tujem okolju, na primer v Italiji, poskuša prodreti v legendo o junaku in ustvariti resnično človeško podobo. Ko ga zagledamo, kako “Trdno drži svoj leseni kovček, s temno sivim blagom prevlečeni kovček, najboljšega, kar jih je bilo doma, in odločno stopa svojemu cilju naproti, ga razumemo kot človeka, ki mu letenje pomeni življenje, hkrati pa se pisatelj ves čas sprašuje, je bil Josip Križaj sanjač, avanturist ali heroj?
Ko ga zagledamo, kako “Trdno drži svoj leseni kovček, s temno sivim blagom prevlečeni kovček, najboljšega, kar jih je bilo doma, in odločno stopa svojemu cilju naproti, ga razumemo kot človeka, ki mu letenje pomeni življenje, hkrati pa se pisatelj ves čas sprašuje, je bil Josip Križaj sanjač, avanturist ali heroj?
Junak potuje skozi Milano, Firence in Rim, nato je prišel v Capuo, kjer je kraljevo italijansko vojno letalstvo urilo pilote različnih vojnih letal, Križaj je končal podoficirsko pilotsko šolo, vseskozi se čuti svobodni duh, ki hodi svoji usodi naproti. Kot je poudarila že Nada Breznik v omenjeni recenziji, Vladimir Štefanec “uvaja glasove, ki si na vsak način razlagajo Križarjev značaj ali komentirajo njegove odločitve.”
To mnogoglasje pomeni, da pisatelj ves čas sproti preverja svoja spoznanja in razvozlava realni svet in ga skuša interpretirati. Ko je jasno, da je osrednji junak z odliko zaključil tečaj ter opravil še izpite za civilnega in nato še za lovskega pilota, ko se je izkazal še z akrobatskim letenjem na letalskih mitingih, na katerih je redno sodeloval, pa je bila njegova prošnja za poklicnega pilota brez obrazložitve in brez možnosti pritožbe zavrnjena, je jasno, da pisatelj ostaja na strani resničnosti in da sosledja dogodkov ne zvaja v predvidevanja. Tudi tako ugotovimo, da ga je letenje vznemirjalo in napolnjevalo z močno življenjsko silo. Imel je mnogo dobrih prijateljev, med njimi tudi Bartolina iz Milana in na poti v Španijo Vandinija, ki je kasneje padel za republiko. Križaj je bil na vsak način deležen občudovanja; šlo je za resnično nadarjenega pilota ali kot beremo v romanu: “Okus po nebu mu vse bolj leze pod kožo, drugačno sonce tam zgoraj mu je vedno bolj domače.”
Ko je jasno, da je osrednji junak z odliko zaključil tečaj ter opravil še izpite za civilnega in nato še za lovskega pilota, ko se je izkazal še z akrobatskim letenjem na letalskih mitingih, na katerih je redno sodeloval, pa je bila njegova prošnja za poklicnega pilota brez obrazložitve in brez možnosti pritožbe zavrnjena, je jasno, da pisatelj ostaja na strani resničnosti in da sosledja dogodkov ne zvaja v predvidevanja.
O njegovi herojskosti priča tudi naslednji podatek: leta 1929. je bil izbran med najboljšimi za »noro eskadriljo«, ki bo zastopala letalsko akademijo na manevrih. Predstava mu je zelo dobro uspela in pridobil je naklonjenost Itala Balba, ki je bil sicer futurist, (zagovarjal je vojno, bil je prepričan fašist), a občudoval je nadarjenega pilota, kakršen je bil Križaj; podelil mu je medaljo antične boginje zmage Nike in lovorjev venec. Obenem pa je Križaj dobil tudi sovražnika, tekmeca, čeprav si še malo nista bila enakovredna po sposobnostih, Magistrina, nadutega in premožnega pilota, ki ga je kasneje celo dvakrat prestrelil na nebu, saj je imel boljše letalo kot Križaj, a vojskovala sta se vsak na svoji strani.
Ker ni dobil mesta poklicnega pilota, je med letalskim mitingom Križaj z letalom iz Italije pobegnil v Jugoslavijo. Njegovo dejanje je sprožalo tako občudovanje kot sumničenje in ga je spremljalo na njegovih številnih nalogah kasneje v Španiji in proti koncu vojne tudi v Jugoslaviji, kjer se je boril proti okupatorjem.
Njegovo dejanje je sprožalo tako občudovanje kot sumničenje in ga je spremljalo na njegovih številnih nalogah kasneje v Španiji in proti koncu vojne tudi v Jugoslaviji, kjer se je boril proti okupatorjem.
Od te točke dalje vidimo, da Križaj ni več pripuščen vznikanju življenja, pač pa tudi smrti.
Komunist Tone mu je na primer doma povedal za Špansko državljansko vojno, kjer je divjala vojna proti fašizmu: “To je bil boj idealistov tiste generacije. Z vsega sveta so prihajali, s trdno vero, da se borijo za pravično stvar, za boljši svet.”
Roman torej uvede tudi nekaj epskega duha, kar v roman uvede dobršno mero intenzitete, ki je zelo dobrodošla: v veliki zgodovinski drami nad Alkazarjem (trdnjava v Toledu) je bilo Jožetovo letalo s številko 13 drugič sestreljeno. Pristal je s padalom, ujela ga je tujska legija, fotografije z njegovim »ožganim« obrazom in ugibanjem; “je Križaj mrtev?” so poletele po Evropi. Križaja so zaprli v zaporu Salamanca, kasneje je pristal v zaporu v Rimu, od koder ga je rešilo posredovanje mednarodnega Rdečega križa.
Opisov, kako je Križaj odšel v Jugoslavijo, kjer ga je Kranjc vabil v partijo, a on je odšel v Španijo, se še nadalje drži zgodovinska doslednost. Prostovoljci so prihajali v Španijo, kjer se je odvijal boj proti fašizmu, – boj za mir in napredek sveta. Jože se je spremenil v drugačnega človeka, “ki je prišel reševat samega sebe, iskat odgovor na vprašanje, kdo pravzaprav je.” Prostovoljci in vojaki – piloti – so tvorili letalsko obrambo obalnih mest, kjer je bila najprej premoč španskih in tujih fašistov. Pisatelj lepo ponazori, kako je Jože razmišljal, da je njegova naloga še težja od Sizifove. “Sizif ni srečen, le kako naj bi bil srečen?” Ko so se kasneje po Evropi podpisovali sporazumi, ko so Rusi že odhajali, se je Jože spraševal, “ali bo on kar ostal, ostal tam gor na španskem nebu, in opazoval kdove kaj, morda nekaj, česar sploh ni več.”
Ko so se kasneje po Evropi podpisovali sporazumi, ko so Rusi že odhajali, se je Jože spraševal, “ali bo on kar ostal, ostal tam gor na španskem nebu, in opazoval kdove kaj, morda nekaj, česar sploh ni več.”
Razmišljenost junaka in razburkana zgodovinska situacija se potem izteče v odhod domov, v Ljubljano na Nebotičnik, kjer se je počutil bližje nebu. Jugoslavija je bila tik pred drugo svetovno vojno. Križaj je odšel v Smederevsko Palanko, kjer je druge pilote učil pilotiranja, postal je narednik kraljevega letalstva, pilot v rezervi. V Sarajevu je naletel na letališče brez letal. Sledila je poroka s pilotko Jeleno, dobila sta sina in to ravno tedaj, ko je prestajal kazen. Pisatelj zelo lepo opiše, kako je Križaj pogrešal letenje; “zanj je življenje tisto, kar zares šteje, le tam zgoraj, med oblaki, med katerimi ga gotovo čaka tudi njegova usoda.”
Zgodovinsko doslednost pisatelj ohranja vse do konca in torej tudi v trenutku, ko Nemci začenjajo izgubljati na vseh frontah; Jože je bil poslan v Pančevo, spraševali pa so ga tudi, zakaj se ni javil partizanom takoj, ko je prišel iz Španije, če je sploh bil v Španiji. Kot rešiteljica se pojavi Jelena z izrezki iz časopisov, ki so pisali o njem in izhajali po vsej Evropi. Poslan je bil v Zemun, kjer si je pridobil naklonjenost polkovnika Kudrašjeva, ruskega pilota, lovca, saj je Jože obvladal letalo, tedaj, ko mu je odpovedal motor.
Zgodovinski trenutek, ko je nemška vojska pomagala zmagati Francu v Španiji, si pokorila vso Evropo, in se začela umikati na vseh frontah, pregnana pa je tudi iz Jugoslavije, pomeni še zadnji trenutek slave. Jože je bil tedaj poveljnik eskadrilje, ki so ga opremili Rusi. 1948. leta, po resoluciji Informbiroja; – razhod Stalina in Tita – pa mora Križaj že spet v zapor, ker ga povezujejo z Rusi. Po prihodu domov na Primorsko je dobil službo poklicnega pilota v različnih delih Jugoslavije; v Veliki Gorici, Mostarju, Vojvodini, v Ljubljani in Pulju.
Pisatelj se je vse do konca držal realne slike in potemtakem ne more biti drugače kot da je tudi konec tragičen. Ob nalogi, naj preveri meteorološko stanje za polet, je Jože Križaj strmoglavil nad Snežnikom. Zajela ga je nevihta; z napol praznim tankom za gorivo in s pokvarjenimi instrumenti v letalu, ni mogel pristati niti v Pulju, kjer je bilo nebo že jasno.
Pisatelj se je vse do konca držal realne slike in potemtakem ne more biti drugače kot da je tudi konec tragičen.
“Njegovo poslednje zatočišče je tiho zatočišče v neskončni modrini, ki jih je za vedno odvezala sile težnosti, da za vso večnost ostanejo otroci v peskovniku nebesne sinjine,” beremo v romanu.
Štefanec je s tem romanom Josipu Križaju zagotovo postavil neizbrisen spomenik, bralcem pa ponudil napeto zgodbo o kratkem, a intenzivnem in nevarnem življenju vojaškega pilota, inštruktorja letenja, očeta in moža, ki se je zapisal v zgodovino. Očitno je, da se je pisatelju Križajevo življenje zdelo tako razburljivo, nenazadnje se spreminjajo junakova imena, pa tudi prizorišča njegovega boja, ki ga bije v vedno novih letalih, da razen komentarjev in večperspektivičnosti ni želel iskati dodatnih zapletov, spreminjati usode, ki jo je Josip Križaj dejansko živel, kar pa še ne pomeni, da ni ustvaril presežka realnega
Očitno je, da se je pisatelju Križajevo življenje zdelo tako razburljivo, nenazadnje se spreminjajo junakova imena, pa tudi prizorišča njegovega boja, ki ga bije v vedno novih letalih, da razen komentarjev in večperspektivičnosti ni želel iskati dodatnih zapletov, spreminjati usode, ki jo je Josip Križaj dejansko živel, kar pa še ne pomeni, da ni ustvaril presežka realnega
