Vlak

Fotografije: Ustvarjeno z Microsoft Copilot

Sedel je ob oknu in opazoval pokrajino, ki je brzela mimo. Osamljena kmetija, pes na verigi, ki je divje lajal in že se je pojavilo polje in potem rob gozda, kjer je za trenutek lahko opazil srne, ki so ob zvoku vlaka dvignile glave, vendar niso zbežale. V zadnjih desetletjih je vlak postal dnevna stalnica, del njihove pokrajine.

Prvi dan, je pomislil. Vlak je enolično drdral skozi deželo. Za oknom se je odvijalo življenje. Pravkar so peljali mimo majhne vasi, ki jo je delila cesta na dva dela in se ustavila pred železniško progo. Rdeče bela zapornica je bila spuščena. Prvi v vrsti je bil kmečki voz, pred katerim je stal star konj, vsaj zdelo se mu je, ko je vlak peljal mimo tega prizora.

Zanimivo, tudi tukaj še uporabljajo konjske vprege, kot pri nas doma, mu je misel preletela spomine na domačo vas. In potem je slika konjske vprege že izginila in v daljavi se je pokazala cerkvica. Z zanimanjem je opazoval njeno ponosno lego na griču, nad bližnjo vasico, ki je ležala v vznožju. Zvonik, cerkvena ladja in obzidje, ki se je delilo v dva dela. Prvo je bilo še iz časov, ko so v deželo vdirali Turki in so se za temi zidovi skrivali prestrašeni kmetje, drugi del obzidja se je nekoliko spuščal, tako da je bilo v njegovi notranjosti mogoče videti nagrobnike in lesene križe, ki so označevali grobove. In tudi ta slika je kmalu izginila.

Zanimivo, tudi tukaj še uporabljajo konjske vprege, kot pri nas doma, mu je misel preletela spomine na domačo vas. In potem je slika konjske vprege že izginila in v daljavi se je pokazala cerkvica.

Obrnil je glavo in se zagledal v ženico, ki je sedela nasproti. Kljub odprtim očem je bila z mislimi nekje drugje. Rahlo je odpirala brezzoba usta, v nemi molitvi rožnega venca. Njene roke, na katerih je bila preko kosti napeta koža, so bile sklenjene v molitev.

Z zanimanjem si jo je ogledoval in ob tem razmišljal, kaj vse je že preživela v svojem življenju. Ko se je rodila, še ni bilo železne ceste in sedaj na stara leta sedi tukaj in se pogovarja s svojim Bogom, ki jo spremlja že od malih nog.

Drugi dan se mu je vožnja zdela že bolj domača. Zadnjih deset let je vsako leto prejel uradno vabilo. V njem je bilo zmeraj isto besedilo: »Udeležiti se morate Seznanitve …« On, ki je svoje delo opravlja z ljubeznijo že dolga leta. Le s čim me bodo seznanili letos, česar me življenje v zadnjih letih ni naučilo, zlepa ali zgrda, je razmišljal. Ko je prevzel službo, zanj ni bilo več praznikov. Zmeraj je bil na razpolago, na petek in svetek, je pomislil in tako so tudi pričakovali ljudje v vasi.

Sedaj je že nekoliko poznal pokrajino, ki je brzela mimo. Pred zapornico ni bilo konjske vprege, ki je čakala prejšnji dan, ampak je stal rdeč traktor, ki se mu je kadilo iz izpušne cevi. Opažal je te drobne posebnosti, ki so se ponavljale vsako leto. Na gozdnem obrobju ni bilo srn, nekoliko minut vožnje naprej, je zagledal kmeta, ki je s parom volov oral njivo.

Sedaj je že nekoliko poznal pokrajino, ki je bežala zunaj. Pred zapornico ni bilo konjske vprege, ki je čakala prejšnji dan, ampak je stal rdeč traktor, ki se mu je kadilo iz izpušne cevi. Opažal je te drobne posebnosti, ki so se ponavljale vsako leto. Na gozdnem obrobju ni bilo srn, nekoliko minut vožnje naprej, je zagledal kmeta, ki je s parom volov oral njivo.

Še zmeraj so potrebne živali, da pomagajo, traktorji prihajajo počasi, je razmišljal. Pogledal je na nasprotni sedež, kjer je sedel rdečeličen mož. Oblečen je bil v preozko obleko, ki je bila kupljena pred desetletjem, ko je bil še mladenič. Sedaj njegov pivski trebuh ni dopuščal več, da bi se suknjič zapel. Izboklina na prsih je kazala, kje je spravljena ploščata flaška za žganje, ki je postalo njegova dnevna potreba. Prepoznal je njegove svetleče oči, ki so se motno bleščale, in dlani, ki ju je skušal umiriti. Kljub temu, da v vagonu ni bilo vroče, so mu po tolstem licu tekle potne kaplje. 

Če bi živel v naši vasi, bi rekel, da se bova srečala v naslednjem letu, ga je poznavalsko ocenil in se spet zazrl skozi okno. Razmišljal je, kaj je slišal v včerajšnji Seznanitvi. Lahko je predavati ljudem, ki živijo v velikem belem mestu. Pri nas na vasi pa poznam vse družine in jim pomagam in svetujem, ko me pokličejo. Ne morem se takrat držati pravil, ki jih sedaj razlagajo, saj me ljudje potrebujejo in le jaz jim takrat stojim ob strani in jih tolažim.

Tretji dan se mu je zdelo, da že pozna vso pot ob železnici in bi tudi, ne da bi hodil ob tračnicah, lahko peš prišel v glavno mesto. Razmišljal je, koliko časa bi potreboval in odločil se je, da če bi na pot krenil zarana, ko sonce še ni vzšlo, bi opoldan že lahko prispel na cilj. 

Tokrat sta mu nasproti sedela fant in dekle, ki sta se z rokami naskrivaj dotikala. V njunih očeh je opazil poseben lesk, ki je izdajal njuno skrito zaljubljenosti, ki je nista smela pokazati. Razmišljal je, kam sta namenjena in kaj bo še prednju postavilo življenje. Spomnil se je para iz vasi, ki je bil podoben tema mladima človekoma. V njenih očeh se mu je zazdelo, da poleg ljubezni vidi še strah in negotovost, kar je prepoznal kot znamenje velika odločitve, ki je še pred njima.

Tokrat sta mu nasproti sedela fant in dekle, ki sta se z rokami naskrivaj dotikala. V njunih očeh je opazil poseben lesk, ki je izdajal njuno skrito zaljubljenosti, ki je nista smela pokazati. Razmišljal je, kam sta namenjena in kaj bo še prednju postavilo življenje. Spomnil se je para iz vasi, ki je bil podoben tema mladima človekoma. V njenih očeh se mu je zazdelo, da poleg ljubezni vidi še strah in negotovost, kar je prepoznal kot znamenje velika odločitve, ki je še pred njima.

Zazrl se je skozi okno in opazoval prizore, ki jih je že poznal. Vasice, cerkvice, polja, gozd, železniški prehod. Vse je bilo enako, le ljudje in živali ob progi so se menjavali. Eni so čakali na prehodu, drugi so delali na poljih in nekateri so odhajali, naprej po cesti.

Na naslednji postaji sta fant in dekle izstopila in na sedež nasproti je prisopihal možakar srednjih let, ki se je glasno zavalil na sedež in globoko zavzdihnil. On je še zmeraj zrl skozi okno in je neznanca samo na kratko oplazil s pogledom. Vlak se je premaknil in postaja je ostala zadaj. Zaslišalo se je, kako je vžigalica podrsala po škatlici in je zasikal plamen, ki se je razplamtel in prižgal cigareto. Še enkrat ga je pogledal in videl, da mu ponuja cigareto. Odkimal je in nekaj zamrmral v zahvalo, potem pa se spet obrnil proti oknu.

»Ali se vsak dan vozite?« se je oglasil mož s cigareto.

»Ne,« mu je odgovoril in nehal opazovati pokrajino.

»Se mi je zdelo, ker jaz sem pogosto na tem vlaku in poznam skoraj vse stalne potnike.«

 On je pokimal in razmišljal, kako naj odgovori, ko ga je mož s cigareto prehitel.

»Moje ime je Jozef in se ukvarjam s prodajo lesa,« se je predstavil in ga vprašujoče pogledal.

»Bogomir,« mu je na kratko odgovoril.

Jozef je za trenutek razočarano utihnil, ker mu sogovornik ni zaupal, s čim se ukvarja. Zato je poskušal v nadaljnjem pogovoru.

»Ali ste namenjeni v prestolnico?«

Bogomir je prikimal in ni odgovoril.

»Poslovno?« se Jozef ni pustil ugnati.

»Da, poklicali so nas, da nas seznanijo z novimi pravili,« je odgovoril Bogomir in opazoval sopotnika. Žile na sencih so se mu ob pogovoru napele in zdelo se je, da imajo ustnice moder odtenek. Srčno popuščanje, je razmišljal.

»Zanimiv možakar ste in nikakor ne morem ugotoviti, s čim se ukvarjate? Opazil sem vaš izkušeni pogled, ko ste me ocenjevali. Ali ste mogoče krojač?«

Bogomir je odkimal in še naprej opazoval sogovornika. Visok je bil meter petdeset, mogoče celo meter šestdeset in je bil v pasu že precej porejen.

»Ali se ukvarjate z medicino?« Je Jozef nadaljeval ugibanje.

»Lahko bi tako rekel, že trideset let sodelujem z našim doktorjem,« se je nasmehnil Bogomir in s pogledom ošinil visoko gospo, ki je sedela nekoliko vstran.

»Že vem,« se je zasmejal Jozef in globoko potegnil dim iz cigarete, »lekarnar ste.«

Bogomir je spet odkimal in ga še naprej opazoval.

»Vidim, kako me gledate. Povejte mi kaj o mojem zdravju.«

Bogomir je nekoliko počakal in ga še naprej opazoval. Vlak je enakomerno drdral skozi pokrajino.

»Menim, da imate težave s srčnim popuščanjem,« mu je kratko odgovoril Bogomir in ob vprašujočem pogledu še dodal, »če bi bili iz naše vasi, bi se čez kakšnega pol leta srečala.«

Jozef ga je presenečeno pogledal in izjavil: »Res ste dobri, se vidi, da že dolgo delate z doktorjem. In sedaj mi, prosim, zaupajte, s čim se ukvarjate?« Vprašanje je obviselo v zraku, drdranje vlaka je polnilo vagon.

»Grobar sem, dragi gospod, grobar.«

Za trenutek je nastala tišina. Zdelo se je, da je celo drdranje vlaka utihnilo. Kot da bi se cel vagon potopil in bi samo skozi okna bilo videti potnike, ki nemo odpirajo usta.

Jozef ga je presenečeno pogledal in izjavil: »Res ste dobri, se vidi, da že dolgo delate z doktorjem. In sedaj mi, prosim, zaupajte, s čim se ukvarjate?« Vprašanje je obviselo v zraku, drdranje vlaka je polnilo vagon.

»Grobar sem, dragi gospod, grobar.«

Za trenutek je nastala tišina. Zdelo se je, da je celo drdranje vlaka utihnilo. Kot da bi se cel vagon potopil in bi samo skozi okna bilo videti potnike, ki nemo odpirajo usta.

Jozef je prebledel, njegove ustnice so postale še bolj modre in zdelo se je, da je prenehal dihati. Potem je sunkovito zajel sapo in zvok se je spet vrnil v vagon. Vlak je enakomerno drdral in dopolnjeval govorico potnikov.

»Uf, moram priznati, da ste me s tem odgovorom res presenetili,« se je Jozef skušal nasmehniti, še zmeraj ves bled.

Bogomir mu je vrnil pogled in brez besed pokimal. Navajen je že bil, da so ljudje na ta način reagirali, ko jim je povedal, s čim se ukvarja. Pogledal je skozi okno in spet zagledal prizor s cerkvico in pokopališčem. Ustnice so se mu narahlo upognile v nasmeh.

Jozef je spet pridobil nekaj barve in njegova lica so postala rdeča. Videlo se je, da je omahoval, da bi nadaljeval pogovor. A prirojena radovednost, mogoče pa moška klepetavost sta ga premagali.

»Veste, popolnoma ste me zavedli, ko ste izjavili, da delate z doktorjem,«

Bogomir ni takoj odgovoril, kot da bi razmišljal, ali naj odgovori na neumno vprašanje.

»Veste, dragi gospod, na koncu vse paciente našega doktorja prevzamem jaz, nikoli se še gospod doktor ni ponudil, da bi pomagal umiti in obleči pokojnika in izkopati grob, kamor bo položena njegova krsta.«

Vlak je enakomerno drdral skozi pokrajino. Odgovora nekaj časa ni bilo in Bogomir je že pomislil, da je Jozef užaljen. Pogledal je v njegov obraz, ki je spet žarel.

»Sem pa res neumen, imate prav, vi ste zadnji del postopka, ki ga je začel doktor. Kako sem lahko to spregledal?« In se je prisiljeno zasmejal.

»Ampak nikoli si nisem predstavljal, da se moraš tudi za grobarja dodatno učiti. Saj sem prav slišal, da greste na Seznanitev? Kako pogosto pa vas kličejo v glavno mesto?«

Bogomir si je spet vzel nekaj minut za odgovor. Zrl je skozi okno in zdelo se je, da sploh ni slišal vprašanja. Ko je že Jozef hotel ponoviti svoje vprašanje, se je obrnil k njemu.

»Vsakega maja nas pokličejo, ker takrat umre najmanj ljudi.«

Jozef je razumevajoče pokimal in že imel pripravljeno naslednje vprašanje. Bogomir se je spet zazrl skozi okno in upal, da se bodo vprašanja končala.

Bogomir si je spet vzel nekaj minut za odgovor. Zrl je skozi okno in zdelo se je, da sploh ni slišal vprašanja. Ko je že Jozef hotel ponoviti svoje vprašanje, se je obrnil k njemu.

»Vsakega maja nas pokličejo, ker takrat umre najmanj ljudi.«

Jozef je razumevajoče pokimal in že imel pripravljeno naslednje vprašanje. Bogomir se je spet zazrl skozi okno in upal, da se bodo vprašanja končala.

»S čim vas pa seznanijo?« Je njegov glas neusmiljeno zazvenel skozi hrup v vagonu.

Bogomir ga je spet pogledal in se odločil, da bo odgovoril na kratko.

»Zakonodaja, saj veste, zakoni in pravilniki, ki jih moramo vsi upoštevati, posebej še, ko človek umre in ga je treba izpisati iz seznamov živih.«

Jozef je razumevajoče pokimal. 

»Razumem, pa saj bi vam te papirje lahko poslali tudi po pošti in vam prihranili čas in pot?«

Bogomir je globoko zavzdihnil. Upal je, da se bo ta pogovor že prej končal. O Seznanitvi se še ni pogovarjal z nikomer, niti z doktorjem, čeprav si je želel, da bi se lahko vsaj nekomu zaupal. Pogledal je v radovedni obraz Jozefa. Mogoče bi pa lahko njemu zaupal, je pomislil. Verjetno ga nikoli več ne bom srečal in tudi njegova bolezen ga zmeraj bolj slabi.

»Dragi gospod Jozef, vidim vaše iskreno zanimanje za moj poklic in postopke, ki jih oblast vsako leto sprejema. O tem se pogovarjam samo s kolegi, ki opravljajo isto delo kot jaz. Ampak, zdite se mi pošten človek in verjamem, da boste znali to, kar vam bom povedal zadržati zase?«

Jozef, ki ni pričakoval takšnega nagovora, ga je začudeno pogledal, požrl slino in pokimal.

»Kot veste, se je zadnja vojna končala pred desetimi leti. V njej je umrlo okrog šestnajst milijonov ljudi, mnogo več, kot prej v sto letih.«

Jozef je rahlo pokimal in barva na licih mu je začela izginjati.

»Kot veste, se je zadnja vojna končala pred desetimi leti. V njej je umrlo okrog šestnajst milijonov ljudi, mnogo več, kot prej v sto letih.«

Jozef je rahlo pokimal in barva na licih mu je začela izginjati.

»In,« je nadaljeval Bogomir in nekoliko premišljeval, kako bi nadaljeval, »zdi se, da imajo vrata v pekel in nebesa omejitev. Ko je umrlo toliko ljudi naenkrat in so vse te duše poletele proti peklu ali nebesom, so se njihova vrata zamašila in duše so ostale zunaj. Vsi, vojaki, civilisti, starci, otroci, nobena duša ne more več dospeti tja, kamor jo vleče božja volja.«

Utihnil je in pogledal skozi okno. Zmeraj več hiš, ki so se prikazovale, je napovedovalo, da se bližajo glavnemu mestu.

»In na Seznanitvi nam uradniki razlagajo, kako naj prilagodimo pokope, da bi se duše oddaljile od vasi in mest, kjer še zmeraj iščejo svoje domove ob dušah vojakov, ki še niso končali svojih bitk. Nekateri, kot gospod in gospa, ki sedita na klopi zraven vas, pa se vsak dan vozijo z vlakom v prestolnico in nazaj,« je končal svojo pripoved in si oddahnil, ker je lahko skrivnost zaupal še nekomu.

Jozef je ob povedanem obsedel nenavadno mirno. Rahlo je obrnil glavo na levo in desno, da se je prepričal, da je klop na kateri sedi prazna. Potem je globoko zajel sapo in zahropel, se z obema rokama prijel za srce in se počasi zavali na klop.

Bogomir je žalostno pokimal in stopil do njega in mu zaprl oči. Potem se je odpravil v naslednji vagon.

Bogomir je žalostno pokimal in stopil do njega in mu zaprl oči. Potem se je odpravil v naslednji vagon.

»Zmeraj isto, sam s svojo skrivnostjo, pa saj mu ni bilo treba tako vztrajati,« si je zamrmral in se je prijel za ročaj prazne klopi, na kateri je videl sedeti mlado družino, oblečeno v obleke izpred desetih let. 

Vlak je začel počasi zavirati.