Izvor in začetek vsega

Fotografija: Polona Wallas

Od trenutka pristanka ogromne železne ptice, se je v nas prebudil nemir in vprašanje, ali nas bo starodavno mesto sprejelo, se nam bodo odprla vrata gostoljubnosti njihovih domačinov, ali pa bomo tako kot tolikokrat doslej pripuščeni zgolj k navideznemu, h kulisi turizma, ki nas bo pustila sestradane. V mesto smo vstopili skozi mehkobnost njegovega trebuha; z metrojem in vlakom, ki potuje skozi preluknjano notranjost. Na zidovih težko berljivi znaki spominjajo na tistih nekaj simbolov, ki smo se jih učili pri matematiki. Za trenutek je nastopila zbeganost – sever, jug, vzhod, zahod, kje pravzaprav smo? Piš vetra izpod tunelov je povzročil, da se je povrhnjica na koži izbočila – smo točno tam, kjer moramo biti;  Atene so mesto bogov, Atene so mesto začetka.

Za trenutek je nastopila zbeganost – sever, jug, vzhod, zahod, kje pravzaprav smo? Piš vetra izpod tunelov je povzročil, da se je povrhnjica na koži izbočila – smo točno tam, kjer moramo biti;  Atene so mesto bogov, Atene so mesto začetka.

Meseca aprila je bila svetloba v mestu še sveža; zjutraj prosojno svetla in zvečer žametno temna. Življenje na ulici se je premikalo s posebej določenim ritmom, nekoliko upočasnjeno, verjetno je bilo temu krivo močno spomladansko grško sonce ali pa umaknjenost sezonske vročice, ki še ni povzročila vrtenja, hitrejšega od zemlje. Mačke, ki so lenobno ležale na toplih kamnitih ograjah in se pretegovale, so pogledovale navzgor, tja, kjer se je v višino vzpenjala Akropola. So morda premišljevale o tem, da so bile zopet deležne naklonjenosti bogov, zima je vendarle bila mila, ali bo naslednja tudi takšna, ali pa se bodo bogovi znova spopadli, tako kot so se nekoč? Takrat je boginja modrosti Atena, v tekmovanju za zaščitnika mesta, premagala Pozejdona. Mestu je namreč podarila oljčno drevo, simbol modrosti, miru in blaginje. Že mora biti nekaj na tem, saj so bile mačke, ki so nežno stegovale svoje tačke čez ograjo, lepo hranjene. Obilne mačke so znak dobrote in širokosrčnosti mesta, zasajena drevesa pa znak udobja. Ulice so bile namreč polne mandarinovcev in pomarančevcev, sadeži lepe oranžne barve so sicer kiselkastega okusa, vendar se iz njega lahko naredi marmelado, je pojasnila prodajalka sladoleda. Povsod so bile oljke, oleandri in druga mediteranska drevesa. Bogastvo se ne zrcali v zgrajenih vilah ali vožnji avtomobila najvišjega razreda, pač pa v upočasnjeni hoji njihovih prebivalcev, posedanju izpred majhnih lokalov, njihovemu nasmehu, ki govori o tem, da ne poznajo težkih letnih časov in da se vse ublaži s prgiščem črnih oliv in nekaj olivnega olja. 

Obilne mačke so znak dobrote in širokosrčnosti mesta, zasajena drevesa pa znak udobja. Ulice so bile namreč polne mandarinovcev in pomarančevcev, sadeži lepe oranžne barve so sicer kiselkastega okusa, vendar se iz njega lahko naredi marmelado, je pojasnila prodajalka sladoleda.

pastedGraphic.png

Po žilah Atenčanov teče počasna kri, vse se uredi slej ko prej, hitenje, ki smo ga prinesli iz nekega drugega mesta, je tu napačna valuta. Zavem se, da izpade moja energija nekoliko surova, v skrajni meri skrajno nevljudna. Čedalje bolj mi postaja všeč, da padam v navidezno časovno luknjo, kjer zunanji dogodki niso več pomembni. 

Zavem se, da izpade moja energija nekoliko surova, v skrajni meri skrajno nevljudna. Čedalje bolj mi postaja všeč, da padam v navidezno časovno luknjo, kjer zunanji dogodki niso več pomembni.

Padanje v časovno upočasnjevanje sovpada z jutranjim sprehodom po ulicah, katerih trgovine še niso povsem odprle vrata. Jutranja svetloba je mehkobna bolj kot najnežnejše olje, ki ga vtiramo dojenčku v njegovo kožo. Svetlobni žarki padajo v ozkem snopu na zlizane kamne, mesto iz marmorja in kamna še spi. Oporna točka v jutru je grška kava, ki je intenzivnega okusa, postrežena v majhni džezvi. Rada imam jutra, ko se življenje pretaka za zidovi stanovanjskih hiš in se še ne preliva s hrupom po ulicah. Opazujem sence in bleščeče fasade, obsijane s prvimi žarki. Toliko barv opazim, toliko lepih odtenkov rumene, zamolklo rdeče, oranžne, zemeljski toni svetlo rjave. Mesto je ženska in ta ženska koprni po čudovitih tkaninah, v katere bi se lahko ogrnila, v jutru, čez dan, popoldne in zvečer. Ponosna, da ima pred seboj zavezništvo s svojimi meščani, da je lahko dama, ki ne bo nikoli padla v nezavest ali se kakorkoli drugače spozabila. Mesto Atene je ženska, ki zvečer obleče satenaste balerine in bele flanelaste hlače in se z živahnimi koraki poda na plesišče, vedoč, da jo bodo spremljale oči vseh mladih moških, a ona se bo odločila, da bo plesala sama. Duh, ki prihaja iz nje, je duh po zemlji in kamninah, kajti njena narava je zemeljska in stabilna, in ne dopušča nobenih napak, morda prepušča ljudi do sebe počasi, ampak vztrajno, kar je lastnost odločnih. Nevidne ptice v njenem naročju gnezdijo enkrat na leto, nato vzletijo in se dvignejo kvišku, morda ima mimoidoči takrat možnost, da zasliši prhutanje nevidnih ptic in reče: »Tu se dogaja nekaj božanskega.«

pastedGraphic_1.png

Iščem starodavno Grčijo; rada bi si sezula čevlje in vstopila vanjo, ker sem od tu doma. So to razvaline, ki so vsepovsod na ogled, je to Akropola ki se dviguje nad mestom in govori o času, kjer so bogovi imeli človeške lastnosti, se prepirali, ubijali, uživali, ljubili, povzročali vojne, se povzdignili nad krivico ali pa trpeli zaradi svojih napak? So to čudoviti kipi, kjer je boginja Atena prikazana s sulico v roki in ščitom na kateri je glava gorgone Meduze? Iščem odličnost starodavnih Grkov; želim si uzreti tisto, kar je izza številnih prodajaln s spominki in oblačili, dvomljivega porekla. Ko zavijemo v majhno ulico se mi zazdi, da jo najdem  v  prodajalki domačega sladoleda, ko zajema z žlico v ledene posode, razlaga o svojem vrtu na katerem rastejo limonovci iz katerih izdeluje sladoled. Vanj vmeša ingver in kardamom, v ustih se topijo koščki ledu pomešani z lupinico, pravi, da je tu, na tem soncu, vse naravno. 

Iščem starodavno Grčijo; rada bi si sezula čevlje in vstopila vanjo, ker sem od tu doma. So to razvaline, ki so vsepovsod na ogled, je to Akropola ki se dviguje nad mestom in govori o času, kjer so bogovi imeli človeške lastnosti, se prepirali, ubijali, uživali, ljubili, povzročali vojne, se povzdignili nad krivico ali pa trpeli zaradi svojih napak? So to čudoviti kipi, kjer je boginja Atena prikazana s sulico v roki in ščitom na kateri je glava gorgone Meduze?

Na drugi strani mesta naletimo na prodajalca jagod, mandarin in oliv. Star je že, svojo prikolico ima nastavljeno na središču trga Monastariki. Na trgu so še drugi, a le on ima najbolj enostavne gibe in izgovori najmanj besed. Tujih besed sploh ne, sporazumeva se z očmi in kimanjem glave v levo in desno. Okoli prodajalca sadja so starejše ženske sivih las, kupujejo pri njem, morda mu tudi na takšen način izkazujejo čast in spoštovanje. Tu so jagode najboljšega okusa. Ko ga prosim za kilo mandarin in košarico jagod, se počasi obrne, vzame modro polivinilasto vrečko, premeri razdaljo in počasi izbira. Mandarin ne tehta, temveč jih šteje. Košarica jagod je že pripravljena, vendar si vzame čas, da izbere tisto iz sredine. Sonce pripeka, a njemu se ne mudi. Bogovi so tudi tu zahtevni, postavljajo nas na preizkušnjo. Je to tista prava Grčija?

pastedGraphic_2.png

Prodajalec pit in mesnih zavitkov nas vpraša, od kod prihajamo. Pozna nekaj besed, z naglasom reče po slovensko hvala in se zasmeji. Njegova gostilna s hitro pripravljeno hrano je mešanica libanonske in turške hrane. Njegova mama je začetnica vsega, reče on, kasneje jo zagledam na fotografiji gostilnice in preiskujem njen obraz, zajetna ženska je, z močnimi rokami. Mame so začetek vsega, tudi v Grčiji, si mislim, ko plačujem zavitek in vodo z mastiko. Kasneje na zeliščnem trgu povzročimo dolgo vrsto, ko smo v svoja naročja stiskale začimbe, timijan, grški origano, kardamom, semena čilija, baziliko … Afrodita se nam je posmehljivo muzala, ko smo kupovale naravne grške kreme in preparate, s katerimi si bomo mazale kožo, umivale lase in se dišavile s parfumirano vodico, ki vsebuje ekstrakte jasmina. 

Mame so začetek vsega, tudi v Grčiji, si mislim, ko plačujem zavitek in vodo z mastiko.

Nad nami se je pojavila noč, pod njenimi lučmi pa mladi, deklice v škornjih in kratkih hlačah, mladeniči s črno svetlečimi lasmi, zvitimi v majhne kodre, Atenčani z zagorelo poltjo in živahnimi očmi, polni upanja in tisti z razočaranostjo v sebi, nekdanji anarhisti, ki so sedeli v barih, si naročali svoje pivo ali pa samo kozarec vina. Mladi tega mesta ne spijo, oni so tisti, ki budno spremljajo utripanje sluznice mesta, njihove borbončice so senzorji, njihova usta so okuševalke dobrega, oči vajene estetike še iz davnih časov. Turisti še niso zavzeli celotnega mesta, poiščemo predele, kjer iz okoliških blokov zvečer prilezejo domačini, blizu nas sedi starejši par, ob njunih nogah sedi velik labradorec. Natakar jima prinese karafo vina, zraven jesta olive. Od nekod se pojavi glasba, skupina mladih glasbenikov s trobentami, velikim bobnom in flavto plešejo, ženska v dolgem krilu in spletenih kitkah ima v rokah klobuk. Glasba, nekoliko poskončna, kmalu na noge potegne sedečega starejšega moškega, ki dvigne roke visoko v zrak, stisne sredinec in palec skupaj ter tleskne. Grški ples, poskočno premikanje Grka mi da vedeti, smo tu našle svobodo. 

pastedGraphic_3.png

Noč je Panteon. Visoko lebdi nad mestom, bdi nad snovalci, tistimi, ki so v to mesto prišli sanjati; angleško govoreča dekleta, mladi fantje, željni zabave in klubskega norenja. Noč v Atenah je prepolna odmevov glasbe iz ulic, pogovarjanj pozno v noč, odmevov ljubezni, ki se je morda rodila v zatemnjenih Grških klubih. Sanjalci pa niso samo turisti, ampak tudi domačini. V posebnem predelu mesta, kjer je še pred kratkim prostor nadzorovala skupina anarhistov. Exarchia, predel mesta, znan predvsem po študentskem aktivizmu, je še danes poln manjših lokalov  in prebivalcev bojevitega duha. Odločnost in pogum kričita iz fasad stanovanjskih stavb, polkna so spuščena, luči skorajda ne opazimo, ampak grafiti na fasadah govorijo zgodbo živosti, neustrašnosti in predrznosti. Samo noč pokaže svoje barve, podnevi so tu fasade zamolkle in blede, v svetlobi mraka pa oživijo narisane podobe in slogani, ki pozivajo k uporu.  

Noč je Panteon. Visoko lebdi nad mestom, bdi nad snovalci, tistimi, ki so v to mesto prišli sanjati; angleško govoreča dekleta, mladi fantje, željni zabave in klubskega norenja. Noč v Atenah je prepolna odmevov glasbe iz ulic, pogovarjanj pozno v noč, odmevov ljubezni, ki se je morda rodila v zatemnjenih Grških klubih. Sanjalci pa niso samo turisti, ampak tudi domačini.

pastedGraphic_4.png

Noč Aten je tisto, kar sanjajo mladi, noč svetlih in motnih pijač, glasbenih želja izpod gramofonskih plošč. Noč kot življenje? Ne, noč kot nagrada za življenje, tako kot stopnice, ki vodijo do Panteona, po katerih se je potrebno vzpeti, se prikloniti. Začetek. Vstopnica za nadaljevanje. Prostor pred gledališko dvorano. Stopnice, ki vodijo do Panteona so samo način, kako vstopiti, izkazati spoštovanje, zakorakati dlje od začrtanega, ostati pohleven, pred tistim kar bo sledilo. Usoda je potovanje, danes je dobrohotna kot jasno nebo, že jutri lahko z neba švigajo strele. Uspehi, porazi, rojstva, smrti, ljubezni, sovraštvo, bolezni, zdravje, se izmenjujejo v cikličnem krogu – kar se vzpne na Akropolo, se mora v dolino tudi vrniti. Je to tisto, kar govorijo Atene? Tako kot noč, šele ko je najbolj temno, se začne daniti. 

Usoda je potovanje, danes je dobrohotna kot jasno nebo, že jutri lahko z neba švigajo strele. Uspehi, porazi, rojstva, smrti, ljubezni, sovraštvo, bolezni, zdravje, se izmenjujejo v cikličnem krogu – kar se vzpne na Akropolo, se mora v dolino tudi vrniti. Je to tisto, kar govorijo Atene?