Fotografija: Mukhtar Shuaib Mukhtar
Odlomek iz romana
XIV.
Župniško stanovanje je postajalo pretesno. V prednji sobi je živel Prečastiti, v zadnji so se zdaj drenjali že trije fantiči. Jožefu in Stanislavu se je sredi leta 1856 pridružil še Apat. Bil je suhcen in višji od obeh. Debele ustnice so mu venomer silile v hudomušen nasmeh in od vsega začetka je njegovo obnašanje dalo vedeti, da bo z njim še veliko dela. Krstili so ga za Jožefa Slovenskega in ker sta bila zdaj pod župnijsko streho dva Jožefa, so prvega klicali Jožef, drugega pa Jožek. Pridno so hodili v šolo, se učili latinsko, laško, nemško in slovensko ter si na izust zapominjali molitve. Kar jim je ostalo prostega časa, so ga preživeli v župnijskem vrtu, kjer je znal Stanislav ure in ure dirjati sem in tja, Jožef in Jožek, pa sta pogostokrat tekmovala, kdo bo v pesek narisal bolj umetelno podobo.
Tisto leto fantje niso vzbudili prav veliko zanimanja. Že res, da so se še vedno ozirali za njimi in da so strupeni jeziki sikali ostreje kot kdaj prej, a glavna posebnost so bile to leto Zamorke. Gospod Olivieri je februarja v Ljubljano pripeljal pet zamorskih deklet. Dve so sprejele uršulinke v Ljubljani, dve tiste v Škofji Loki, eno pa je odpeljal naprej v Zagreb.
Zmed dveh ljubljanskih je eni ime Senap, eni Hadige in sta prav brihtne in razveseljene, da ste tolikanj priserčne dobrotnice dobile. Nobena še ni keršena. Le nekaj dni je trajalo, da sta se dekleti naučili šteti do deset in pozdraviti s »hvaljen bodi Jezus Kristus.
Zmed dveh ljubljanskih je eni ime Senap, eni Hadige in sta prav brihtne in razveseljene, da ste tolikanj priserčne dobrotnice dobile. Nobena še ni keršena. Le nekaj dni je trajalo, da sta se dekleti naučili šteti do deset in pozdraviti s »hvaljen bodi Jezus Kristus.
Preden je Olivieri s pomočnikom krenil proti Škofji Loki in nato proti Zagrebu, je vseh pet deklet bivalo pri uršulinkah v Ljubljani. Kot omamljene so v cerkvi poslušale orgle, ki jih je skoraj pred stoletjem za 2000 goldinarjev napravil mojster Križman. Samo enkrat v teh nekaj dneh, ko so bile vse skupaj v Ljubljani so se v spremstvu sester sprehodile čez Kongresni trg, ki mu je sestra Katarina iz navade še kar govorila Kapucinski.
»Hvaljen bodi Jezus Kristus!« so žgolela dekleta v nenavadnem sprevodu, ko so se ustavile pred Deželnim dvorcem in se jim je skupina gospodov spoštljivo odkrila. Kako fino se jim je, da se moški tukaj odrivajo zanje, na drugem koncu sveta pa niso poznale drugega kot tepež. Še pomislile niso, da so gospodje s privzdignjenimi klobuki pozdravili sestro Katarino, na njih pa zgolj popasli svojo radovednost. Čez trg je iz Filharmonije lebdela pridušena cesarska himna, ki so ji zgolj pred dvema letoma določili končno besedilo. Pa saj je bil sam cesar poročen šele slabi dve leti. Dekleta kakopak niso vedela nič o tem. Še sestri Katarini se je zdelo popolnoma nepotrebno karkoli pojasnjevati. Mimo Filharmonije so skorajda tekle do Ljubljanice, se tam obrnile proti Frančiškanom in se čez trg spet vrnile do cerkve Sv. Trojice. Vse smrkave so se zapodile proti peči in premražene prstke drgnile ob stegna da bi se vsaj malo pogrele. Še dolgo v večer so klepetale in na sto in en način pripovedovale o prigodah tistega dne.
Kot dež so jokale, ko se je bilo treba posloviti. Senap in Hadige sta ostali v Ljubljani, Hamisa in Gorunfila sta odšli v Škofjo Loko.
Kot dež so jokale, ko se je bilo treba posloviti. Senap in Hadige sta ostali v Ljubljani, Hamisa in Gorunfila sta odšli v Škofjo Loko.
»Kako otročje serce hitro spozna, kje je prava dobrota in ljubezen zavolj Boga.« je rekla sestra Katarina medtem, ko se je skušala spomniti, kako je ime peti deklici, ki se bo izgubila v Zagrebu.
***
Sledeče pisanje smo prejeli iz Milana od O. Gabriela, tovarša Olivieri-a:
S tem pismam vam zamorem z veseljem naznaniti, de sva jest in moj tovarš Olivieri 27. svečana v drugič odrinila iz Milana, ter se z 10 zamurkami proti Dunaju podala, de bi od ondod šla za Parsko in zamurke popustila po samostanih, koder so jih že dolgo časa pričakovali. Ko sva bila pa prišla v Ljubljansko mesto, so častite matere Uršulinke, kterim sva bila malo dni poprej dve zročila. hotle še eno imeti, dopolniti v čast presvete Trojice imenitno trojko (il nobile trino numero) zamurk. Častite matere Uršalinarice v Gradcu so tudi že davno pričakovale dveh zamorskih deklic, ko se jim je pa volja spolnovala, so namest dveh, posnemaje svoje sestre v Ljubljani, hotle tri imeti. Tako nama je od l0 zamurk, ki sva jih bila seboj vzela, de bi jih na Parsko peljala, njih še 6 ostalo, in s timi prideva na Dunaj. Desiravno iz tega mesta ni bilo nič naročila za zamurke, je vender previdnost Božja tako obernila, de jih je tudi ono nekaj sprejelo, in tako je zmed unih 6 deklic bila 1 sprejeta pri častitih materah Salezijankah, 1 pri Uršulinkah, 2 pri nunah dobriga Pastirja, in 2 pri usmiljenicah.
Desiravno iz tega mesta ni bilo nič naročila za zamurke, je vender previdnost Božja tako obernila, de jih je tudi ono nekaj sprejelo, in tako je zmed unih 6 deklic bila 1 sprejeta pri častitih materah Salezijankah, 1 pri Uršulinkah, 2 pri nunah dobriga Pastirja, in 2 pri usmiljenicah.
V čast presvete Trojice in naj bolj keršanskiga avstrijanskiga cesarstva vam zaterdim s preobilnim veseljem, de sim ves stermel, vidivši, s koliko blagoserčnostjo so naji sprejemali ljudje vsih mest v ktere sva na svojim popotvanji prišla. Duhovni in drugi so prihajali v velikim števila naših zamurk gledat. Ni jih spodbadala toliko radovednost, kolikor prava keršanska ljubezen, s ktero so milovali žalostni stan v kakoršnini so se deklice znašle med divjaki, in so nama z obilnimi darovi krepko dajali serčnost vnovič v Egipt jadriti ter zopet druzih otevati.
Še posebno velikoserčno do našiga misiona pa so se obnesle mesta: Vidim, Gorica, Ljubljana, Gradec in Dunaj; zadosti mi bodi vam reči, de sva v imenovanih mestih dobila darov skorej za rešenje 15 zamurk za vsako po 250 gold., po kolikor sva za rešenje druzih plačevala. Jutri se podava z ostalimi 12 zamurkami proti Rimu, ter jih bova oddala po samostanih, kjer jih pričakujejo; prosim torej, mi v Rim pisati.
O. Rafael, Marije Device usmiljene,
