Luka je že pred več kot uro odšel v službo in ostala je sama. Sedela je za mizo in počasi počasi pila dolgo jutranjo kavo. Čas se je pred njenim notranjim očesom razvlekel v neskončnost še posebej zadnje dni, ko ostaja doma zaradi svoje nenadne in nenavadne bolezni, ki ji ne najdejo izvora in ne imena. Strah jo je bilo negotovosti, njene misli so bile zmedene in v samoti in osamljenosti je uteho iskala v sanjarjenju o čudovitih jutrih v domu svojega otroštva.
Strah jo je bilo negotovosti, njene misli so bile zmedene in v samoti in osamljenosti je uteho iskala v sanjarjenju o čudovitih jutrih v domu svojega otroštva.
Ne samo jutra, celi dnevi so bili, ko nisi vedel, kje se konča terasa in kje začne kuhinja, ali je miza na balkonu ali v jedilnici, ko je mehko oglašanje ptic in šumenje listja iz bližnjih grmov pomenilo dobro voljo vsem v njihovem domu. Jutranjo kavo so popili na klopici na vzhodni strani hiše in občudovali vrt, ki se je razprostiral le korak od njihovih nog. Tudi pozimi so radi posedeli na tej klopi in gledali siničke, ki so se gostile s semeni v ptičji hišici še dva koraka dlje. Na drugi strani hiše je bila terasa, kamor je posijalo sonce šele pozno popoldne in so lahko tudi sredi najbolj vročega poletja še v senci pojedli kosilo za veliko leseno mizo. Veje bližnjih dreves so se jih skoraj dotikale in sem in tja se ji je zdelo da sodelujejo v njihovih pogovorih, da se sklanjajo in premikajo svoje liste, kadar želijo nekaj povedati.
Vedno bolj je hrepenela po tem občutku svobode in prvinske povezanosti s svojim izvorom.
Z Lukom sta se v stanovanje v manjšem bloku sredi mesta vselila pred dvema letoma, ko sta po strastnem začetku njune zveze začutila željo po skupni prihodnosti. Našla sta ga s pomočjo Lukovega prijatelja, ki je vedel, da je že dolgo prazno in je poznal lastnika. Hitro so se dogovorili, saj je obema ustrezala njegova lokacija in velikost, pa tudi cena najema je bila zmerna. Vselila sta se in počasi začela stanovanju spreminjati vonj, barvo in celotno podobo, ko sta dodajala svoje malenkosti. Stanovanje je dobivalo njun izraz.
Z Lukom sta se v stanovanje v manjšem bloku sredi mesta vselila pred dvema letoma, ko sta po strastnem začetku njune zveze začutila željo po skupni prihodnosti.
Na koncu majhnega kavča, kamor sta se komajda stisnila oba, je zdaj stala kitara, ki je bila Lukova velika ljubezen. Metka je včasih pomislila, da je ona šele druga na seznamu tistih, ki Luku največ pomenijo. Redki so bili dnevi, ki se niso končali z glasbo, ki je prihajala iz njune dnevne sobe. Luka je sedel na stol, zaprl oči in začel igrati in velikokrat ob tem tudi peti. Uživala je v teh trenutkih, v glasbi in v Lukovi predanosti. Ko je izčrpal program za tisti večer, sta se še dolgo v noč pogovarjala o vsem, kar ju je pestilo ali pa veselilo in odkrivala še nepoznane plasti njunih misli in želja.
Tako je Metka nekega večera stopila do okna njune dnevne sobe in mimogrede navrgla, da si zelo želi, da bi njuno stanovanje imelo vsaj majhen balkon, kamor bi lahko stopila in čutila povezanost z naravo. Luka ji je skušal dopovedati, da balkon v njunem stanovanju ne bi pomenil povezave z naravo, saj je deset metrov naprej naslednji blok in ravno tako na drugi strani, torej narave in stika z njo na balkonu ne bo našla.
»Bi pa lahko pogledala zvezde, čutila dež ali veter, poslušala nočni mir in dnevni vrvež …«, se Metka ni dala pregovoriti o koristnosti balkona.
Od takrat naprej se je njena želja po balkonu počasi in neprestano vraščala v njene misli in hrepenenja. Vedno je našla razlog, da ga je omenila in poudarila njegovo pomembnost.
Od takrat naprej se je njena želja po balkonu počasi in neprestano vraščala v njene misli in hrepenenja. Vedno je našla razlog, da ga je omenila in poudarila njegovo pomembnost.
Kako lep večer je, lahko bi posedela na balkonu in se pogovarjala ob polni luni.
Ko bi imela balkon, bi lahko zunaj ohladila pijačo.
Premočene čevlje in vetrovko bi lahko posušila na balkonu, če bi ga seveda imela.
Na balkon bi lahko postavila posode z zelišči, da bi jih imela vedno pri roki.
Luka je ni več poskušal pregovarjati, da gre tudi brez balkona, največkrat je pripombe na to temo enostavno preslišal.
Potem so se nenadoma začele težave z Metkinim zdravjem. Imela je hude bolečine v levi nogi, včasih se ji je zdelo, da izvirajo iz kolka. Do takrat sta veliko hodila v okoliške hribe, zdaj pa Metkino slabo počutje in bolečine tega niso več dopuščale. Pred dvema dnevoma je bila na zadnjih preiskavah, zdravniki so ji svetovali mirovanje in čakanje na izid preiskav in začetek zdravljenja.
In zdaj čaka in meri čas, ki se nikamor ne premakne. Prijela je skodelico in jo počasi nesla k ustom, ko je zazvonil telefon.
»Seveda … jutri pridem … vse bom prinesla s sabo … hvala lepa …«
Odložila je telefon.
Že jutri jo bodo sprejeli v bolnišnico.
Pogovorili se bodo o poteku zdravljenja in o stanju njene bolezni.
Nujna je operacija.
Odložila je telefon.
Že jutri jo bodo sprejeli v bolnišnico.
Pogovorili se bodo o poteku zdravljenja in o stanju njene bolezni.
Nujna je operacija.
V naslednjih dneh se je vse odvrtelo kot v filmu. Sprejeli so jo v bolnišnico in ji naredili potrebne preiskave, da bi jo lahko čim prej operirali. Kar naprej so ji nekaj razlagali, ona pa ni zmogla dojeti, kaj se ji je pravzaprav zgodilo, kaj je z njo tako zelo narobe. Luka je prihajal k njej vsak dan in jo bodril, se z njo pogovarjal in ji poskušal vliti vsaj malo optimizma.
Počasi je dojela, da ima kostnega raka, da jo bodo operirali, čemur bo sledila kemoterapija in verjetno tudi obsevanja, da jo čaka dolgotrajno zdravljenje z negotovim izidom. Ni vedela ali ji je to spoznanje pomagalo ali jo pahnilo še globlje v negotovost in brezbrižnost do sebe in svoje lastne prihodnosti. Do Luka in njegovih besed in prizadevanj Metkine misli sploh niso segle. Ko so jo peljali v operacijsko dvorano je čutila olajšanje, da se bo končno resnično nekaj zgodilo in bo za tem vse drugače. Ni bilo pomembno kako, le da se vse skupaj premakne s te moreče točke.
Vračala se je iz objema teme in praznine, do njene zavesti so prihajale besede, ki jih ni razumela, a so bile prijazne in so jo vabile, da odpre tudi oči. Potem je zagledala obrise Lukovega obraza, njegov pogled in premikajoče ustnice, ki so jo pozdravljale in jo vztrajno vabile v življenje.
Vračala se je iz objema teme in praznine, do njene zavesti so prihajale besede, ki jih ni razumela, a so bile prijazne in so jo vabile, da odpre tudi oči. Potem je zagledala obrise Lukovega obraza, njegov pogled in premikajoče ustnice, ki so jo pozdravljale in jo vztrajno vabile v življenje.
Nasmehnila se mu je in pomislila, da je na varnem in v dobrih rokah, da je vse kot mora biti.
Življenje se je počasi vračalo v njeno telo. Ležala je na postelji z rahlo privzdignjenim vzglavjem, Luka je bil ob njej, včasih sta se sporazumevala tudi molče. Hkrati sta se ozrla skozi okno in prvič opazila, da iz bolniške sobe vodijo tudi vrata na drugo stran, nekam ven, v sonce, ki je skozi spuščene žaluzije risalo urejene vzorce na stene njene bolniške sobe. Oba hkrati sta se ozrla skozi okno, za trenutek obstala in se potem spogledala.
Balkon, poglej, končno lastni balkon.
