Fotografija: Pexels – Anna Shevcuk
Odkar je moj roman Noč, ko je preplavala reko (2023) med bralci, se počutim kot vir informacij, čeprav nisem strokovnakinja na področju svetovanja ali obravnave nasilja.
V zadnjem mesecu in pol je moj poštni predal vsak dan poln intimnih in včasih tudi strašnih izpovedi bralcev, predvsem pa bralk, ki delijo z menoj izjemno boleče prizore iz svojega vsakdanjega življenja.
V zadnjem mesecu in pol je moj poštni predal vsak dan poln intimnih in včasih tudi strašnih izpovedi bralcev, predvsem pa bralk, ki delijo z menoj izjemno boleče prizore iz svojega vsakdanjega življenja.
Počaščena sem, da mi tako zaupajo in vsaki od njih poskušam odgovoriti.
Predvsem pa bi vsako objela.
Svetujem jim, naj zapustijo nasilno razmerje, saj nasilneži niso zmožni ljubezni.
In četudi bi bili, žensko, ki jo imaš rad, ne tepeš, ne žališ, ne ponižuješ. Tako preprosto je to. Vsaki napišem, da so nasilneži, vsaj večinoma, zavestno izbrali svojo žrtev.
To je vse.
In to ni malo.
Nedavno sem brala spis neke slovenske tožilke, ki se je odločila, da ne bo preganjala nasilneža, ki je bil leta nasilen do svoje partnerice. Namesto tega je hodil na terapije za nenasilno komunikacijo. In opravil štiriindvajset srečanj.
Nedavno sem brala spis neke slovenske tožilke, ki se je odločila, da ne bo preganjala nasilneža, ki je bil leta nasilen do svoje partnerice. Namesto tega je hodil na terapije za nenasilno komunikacijo. In opravil štiriindvajset srečanj.
Bojda je tudi sprejel odgovornost za stvari, ki jih je počel.
Če specificiram, srečanja je obiskoval pol leta, enkrat na teden.
Na terapijah so se posvečali njegovemu nasilnemu ravnanju, zlorabam, finančnim izčrpavanjem partnerice, kar je izvajal nekje deset let.
Na dokumentu je zapisano, da se je žrtev strinjala z odlogom kazenskega pregona.
Navedeno je tudi, da naj bi nasilnik že leta hodil na terapije, kar pa ne drži.
To bi tožilka lahko ugotovila, če bi izvedla ustrezne preiskave.
Na dokumentu je nasilje zabeleženo v nekaj stavkih, kar predstavlja le drobec tega, kar je nasilnik izvajal več let.
Žrtev, ki je bila razčlovečena, kot se ponavadi dogaja, ima tudi dokaze o tem, kako je nasilnik navezoval zasebne stike in se dogovarjal, da bi se izzognil legalnim postopkom.
Žrtev, ki je bila razčlovečena, kot se ponavadi dogaja, ima tudi dokaze o tem, kako je nasilnik navezoval zasebne stike in se dogovarjal, da bi se izzognil legalnim postopkom.
A žrtvi ni do tega, da bi te dokumente posredovala dalje.
Preveč je utrujena.
Ne verjame sistemu in strukturam.
Na prvi pogovor s tožilstvom so jo povabili šele leto dni po tem, ko je prijavila nasilje.
Ne zmore več.
Ne zmore.
Noče.
Šlo je le za to, da se mi razkrije.
In tako zelo, zelo dobro sem jo razumela.
Razmišljam o tožilki.
O tem, kako površno je pristopila k svojemu zahtevnemu in odgovornemu poklicu.
Razmišljam o tem, da bi javno objavila njeno ime, ko bo nasilnik iz naše zgodbe, in to je le še vprašanje časa, poškodoval naslednjo žrtev.
Zanimivo je, kako si želimo verjeti, da živimo v urejeni državi, in tudi, kako nas različne institucije prepričujejo v to.
Razmišljam o tožilki.
O tem, kako površno je pristopila k svojemu zahtevnemu in odgovornemu poklicu.
Razmišljam o tem, da bi javno objavila njeno ime, ko bo nasilnik iz naše zgodbe, in to je le še vprašanje časa, poškodoval naslednjo žrtev.
Zanimivo je, kako si želimo verjeti, da živimo v urejeni državi, in tudi, kako nas različne institucije prepričujejo v to.
Indijka Sampat Pal Devi je odraščala v revni tradicionalni družini, v pokrajini, ki je znana po visoki stopnji nasilja nad ženskami. V začetku stoletja je ustanovila Gulabi Gang (Rožnato tolpo), organizacijo, ki naj bi se borila za pravice indijskih žensk, ki so še kako zatirane.
Gulabi Gang je v zadnjih desetletjih pritegnila ogromno pozornosti, o pogumnih ženskah so posneti tudi številni dokumentarni filmi.
Pogosto se o njih govori kot o urbani legendi, tolpi, ki se sestane in pretepe nasilnika z bambusovimi palicami.
A pravijo, da to ni res. Da z nasiljem ne odgovarjajo na nasilje.
V javnosti so se pojavila poročila, da so večkrat uspešno posredovale pri zaščiti žensk in doseganju pravice, tudi na način, da so domove nasilnikov, ki so ogrožali ženske, obkrožile, ustvarile človeško verigo.
Njihovi glavni cilj so družbene spremembe, ozaveščanje in boj proti korupciji.
Verjamem, da bi bilo protagonistki moje zgodbe lažje, če bi tudi Sloveniji imele svojo Rožnato tolpo.
Verjamem, da bi bilo protagonistki moje zgodbe lažje, če bi tudi Sloveniji imele svojo Rožnato tolpo.
Ta misel me nekako obseda – v sistemu, v katerem javna tožilka minorizira leta in leta maltretiranja, v sistemu, kjer je žrtev na sodišču prisiljena spregovoriti o nasilju in se s tem izpostaviti dodatni viktimizaciji, se nasilnikove laži zapiše v dokumente kot dejstva, predvsem pa se nasilnežu dodeli minorne naloge, in se celo odloži pregon, vse zato, ker je tožilka korumpirana s strani tudi druge ženske na visoki poziciji oz. poziciji moči, in zato, poudarjam, tudi v Sloveniji nujno potrebujemo Rožnate tolpe.
Upam, da smo vsaj ena drugi vsak dan Rožnate. Hvaležna sem za vsako Rožnato v svoji zgodbi svojega življenja.
Upam, da sem vsaki, ki jo je prvo izdal najbližji človek, Rožnata.
Pomembno je, da se rešimo nasilnežev. Pomembno je, da lahko delamo drobne vdihe in da potem končno vidhnemo.
Pomembno je, da se rešimo nasilnežev. Pomembno je, da lahko delamo drobne vdihe in da potem končno vidhnemo.
Pomembno je, da gremo skozi vse faze zdravljenja.
Potrebno je tudi pomagati in predvsem je pomembo razumeti: ko ima moški rad žensko, ji skuha juhico.
In ji iz Italije prinese sir.
Ter pisane makarone.
Ker ve, da ga ima rada.
Predvsem pa je ne tepe. In je ne žali.
Namesto tega ji odmakne lase.
In jo nežno poljubi na vrat.
