Vanja Pegan: Pobočja, Graffit Line, 2023
Junija lani preminuli istrski pisatelj štajerskih korenin Marjan Tomšič v svoji novi domovini ni samo poučeval in pisal, ampak tudi vzgojil pomembnega naslednika, in sicer Vanjo Pegana. Pegan, rojen leta 1967, se je ob Tomšiču začel kaliti kot pripovednik in izdal skupno trinajst proznih del (romanov, zbirk kratke proze, otroške književnosti), zadnja leta pa se preiskuša predvsem kot pesnik. Napisal in objavil je veliko haikujev, najprej na spletu, nato še v pesniški zbirki Vsaj za pesem odmaknjen od tega sveta in dveh naslednjih (V nevihtni kapljici nad mestom samevam in Te zabrisan v odsevu objamem čez pas). Med njegovimi romani velja omeniti tistega iz leta 2006, ki nosi naslov Pisatelj, Adam in pilot, in devet let mlajši Svetilnik, s katerim je avtor (vsaj zaenkrat) sklenil svojo pripovedno pot.
Ob iskanju najmanjšega skupnega imenovalce za Peganovo ustvarjanje, prav gotovo ne moremo mimo dejstva, da se je rodil in celo življenje živi v slovenski Istri, torej ob morju in da je vsakodnevno vpet v njeno večkulturno okolje, ki je prežeto z latinskim, romanskim oziroma italijanskim elementom, predvsem pa je pomembno, da je glasbenik in glasbeni pedagog.
Ob iskanju najmanjšega skupnega imenovalce za Peganovo ustvarjanje, prav gotovo ne moremo mimo dejstva, da se je rodil in celo življenje živi v slovenski Istri, torej ob morju in da je vsakodnevno vpet v njeno večkulturno okolje, ki je prežeto z latinskim, romanskim oziroma italijanskim elementom, predvsem pa je pomembno, da je glasbenik in glasbeni pedagog.
Pobočja je avtor izdal pri založbi Graffit Line. Kliše, da se v sodobnem svetu poezija ne bere (več), je Pegan že nekajkrat razbil, ko je zaradi razprodanosti moral svoje pesmi večkrat ponatisniti. Še ena pomembna Peganova lastnost je ta, da ne sili v ospredje slovenske literarne scene, ki se dogaja v njenem središču, torej v Ljubljani. Zaradi tega pa njegove pesmi niso nič manj pomembne, oziroma kvalitetne.
Kot urednik Pobočij nastopa postonjski glasbenik Drago Mislej Mef, ki že dolga leta živi v Izoli in ki je knjižici pridal krajšo spremno besedo z naslovom Sprehajalec besed, v kateri poudarja predvsem časovno zamejenost nastanka najnovejših Peganovih pesmi. Avtor jih je napisal med novembrom 2016 in septembrom 2023.
Vanja Pegan ni le sprehajalec besed, ampak tudi njihov plovec. V piranskem mandraču ima namreč zasidrano jadrnico Rosalbo, s katero se podaja na morje in ki nastopa tudi v njegovih verzih. Nenazadnje ima Peganova poezija, najbrž precej v nasprotju s sodobnimi trendi, ki skušajo biti za vsako ceno univerzalni, precej določen dogajalni prostor, naj si bo to Savudrija, miza v gostilni, tržaški Ponterosso, Sarajevo, sveti Kvirik (najbrž tisti v Sočergi) in tako dalje.
Vanja Pegan ni le sprehajalec besed, ampak tudi njihov plovec. V piranskem mandraču ima namreč zasidrano jadrnico Rosalbo, s katero se podaja na morje in ki nastopa tudi v njegovih verzih.
Tudi Peganovi ljudje so zelo konkretni, pevca Lucio Dalla in Bob Dylan, pesniki Alojz Ihan, Gregor Strniša in drugi. Ker je zadnje čase na slovenski literarni sceni veliko govora o plagiatorstvu oziroma medbesedilnosti, si ne moremo kaj, da na strani 42 Pobočij ne bi opazili naslova pesmi, ki se glasi Tigrova sled, prav kakor pričevanja, dnevniki in spomini tigrovca Dorčeta Sardoča, ki so izšli leta 1983 pri Založništvu tržaškega tiska. Le da je Peganov tiger ni TIGR, ampak tiger, ki se spogleduje z Gregorjem Strnišo.
Ni odveč, če zapišemo, da stopa Vanja Pegan s pobočji v nekakšno tretjo fazo svojega ustvarjanja, saj je začel kot pisatelj, se v treh zbirkah (in tudi na spletu ter družabnih omrežjih) izkazal kot haikuist, njegove najnovejše pesmi pa imajo prosto obliko in verz, čeprav avtor ponekod posega po tradicionalnih pesniških figurah, predvsem anafori, ponekod pa tudi aliteraciji.
Verjetno najbolj povedna od vseh je Peganova pesem Mornar, v kateri subjekt poudarja svojo edinstvenost. Takole piše: „deset so nas vkrcali / na primerjalno enopredmetno / devet črnih, bistrih in / posvečenih / ter mene / v flanelasti karirasti srajci.“
Verjetno najbolj povedna od vseh je Peganova pesem Mornar, v kateri subjekt poudarja svojo edinstvenost. Takole piše: „deset so nas vkrcali / na primerjalno enopredmetno / devet črnih, bistrih in / posvečenih / ter mene / v flanelasti karirasti srajci.“
Ni poslušal Laibachov in se navduševal za postmodernizem kakor vsi ostali. Ostali danes plujejo s športnimi jadrnicami, ki so opremljene z jadri iz najboljših materialov, subjekt pa donkihotovsko vztraja na svoji Rosalbici, nekakšnem piranskem Rosinantu.
