Marčevsko sonce greje kožo, na rokah se kažejo gube; častitljive kot drevesne letnice. Sredi dneva se odpravim proti gozdu. Stopam skozi malo vasico. Skoraj pred vsako hišo cvetijo rumene in belo-rumene narcise, odpirajo se popki tulipanov, na vrtovih cvetijo bele japonske češnje, na tratah rumeni regrat.
»Sonce je bolj vreden od zlata! Sonce je bolj vreden od zlata!!« se dere mala temnolasa deklica na ves glas sredi dvorišča, mimo katerega grem.
»Sonce je bolj vreden od zlata! Sonce je bolj vreden od zlata!!« se dere mala temnolasa deklica na ves glas sredi dvorišča, mimo katerega grem.
Njen očka je obrezoval brsteče drevo in se ni zmenil za deklico, kot da ne bi hotel, da bi hči mislila, da ji pripada vse razkošje njegove pozornosti. Imela je približno toliko let, kot jaz tedaj … Njeni dolgi temni lasje so zaplapolali, ko se je vzpela na svoje skiro, mlajša sestrica, ki je komaj zmogla počasno hojo, jo je boječe pogledovala, ona pa se je poganjala s skirojem, videli so se samo temni lasje, in še kar naprej je vpila.
Nasmeh se mi prikrade na obraz, ko jo gledam.
Spomnila me je name, ko sem bila približno njenih let, da sem skakala okoli očeta, ki je sredi makadamskega dvorišča z eno nogo klečal na tleh in z lopatico vlekel kit (izravnalno maso) po spodnji strani vrat rdečega avtomobila. S kitom je prekril obrušen pleh, jaz pa sem tulila: »Oči, samo eno punčko. Samo eno punčko mi kupi!«
On se je le nasmihal, vedel je, da je moja sestrica že na poti, jaz pa sem še kar prosila.
Tako kot danes sosedova punčka, ki je uživala v zgodnje pomladanskem dnevu, obsijanim s soncem in se drla: »Sonce je bolj vreden od zlata!«
Le kje je to pobrala? Že otrok razmišlja, da ne bi bilo življenja brez sonca. Dveleten ali trileten, celo petleten otrok se zdi tako svobodno bitje. Zakaj? Ker dela, kar ga je volja? Ker je popolnoma neugnan? V trenutku hoče pozornost odraslega … Kadar gledam otroke, vidim, da so na široko nasmejani in veseli. Raziskujejo svet. Ni jih strah igre. Ne belijo si glave s preteklostjo in ne menijo se za prihodnost, temveč živijo v sedanjem trenutku. Ne bojijo se izraziti čustev.
Že otrok razmišlja, da ne bi bilo življenja brez sonca. Dveleten ali trileten, celo petleten otrok se zdi tako svobodno bitje. Zakaj? Ker dela, kar ga je volja? Ker je popolnoma neugnan? V trenutku hoče pozornost odraslega …
Grem po svoji poti proti gozdu in razmišljam, kako prav je, da sem se podala ven. Pomladansko sonce prija in zdravi.
Kako hitro je minilo teh šestdeset let. Vidijo se znaki obrabe mojega telesa; rahlo upognjena vratna hrbtenica, občasna zbadajoča bolečina v palčnem sklepu leve roke, najbolj vidni pa so znaki na koži obraza in rok, ki je posuta z rjavimi madeži.
»Ti madeži niti niso nevarni«, mi je govorila dermatologinja prejšnji teden, ko je pritiskala dušik na palčki, oviti v vato, po mojem obrazu. Rahlo je ščemelo, naslednji dan pa se je pojavila na zamrznjenih točkah grda rdečina. Torej ga je bilo le preveč – sonca. Koža si zapomni vse; za opekline iz otroštva plačujemo davek kasneje.
Bazalnocelični karcinom v celoti izrezan, piše v izvidu, ki je bil poslan po histološkem pregledu.
Kaj če ni? Koliko ga je še ostalo?
Tako se torej začne.
Pravi jaz je še vedno tisti mali otrok, ki nikdar ne odraste, pa se že napoveduje konec. Sredi poleta, še zadnji zamahi in pristanek.
Svoboda, ki jo iščem v teh zamahih, je svoboda biti to, kar sem, svoboda izraziti samo sebe. Na spoznavnem portalu mi je Andrej napisal: »Zakaj si mi poslala 10 let staro sliko iz Benetk?«
Svoboda, ki jo iščem v teh zamahih, je svoboda biti to, kar sem, svoboda izraziti samo sebe.
Kaj vem, všeč sem si na njej. Še nasmejana, športna, tiste kavbojke, dve številki manjše, od teh, ki jih nosim sedaj. Moja rit je bila takrat narahlo okrogla, zdaj pa je oglata. Takrat smo v Benetke na letališče pospremili Lizo in Žiga, ki sta odhajala na poročno potovanje na Maldive, Marko pa ga je že sral z Nevo.
»Koliko let ima tvoja slika na trenutnem predstavnem portalu?« ne odneha tale Andrej, in čedalje bolj sem prepričana, da njegove oči preveč škilijo izza okroglih očal. Niso mi všeč škilasti moški.
»Hm, ene štiri leta. Sedaj sem pa že starica s palčko.«
Ne maram se pregovarjati, zato ga odpravim na kratko. Tudi kratke kave ne bo popil v moji družbi.
Večina ljudi se niti ne zaveda, da niso svobodni. Prvi korak k osebni svobodi je namreč zavest o nesvobodi. Upam, da sem po razvezi svobodna. Dovolj kritično se zaziram v svoja prepričanja. Sem v iskanju. Previdna. Včasih si mislim, da moram najprej obvladati zavest. Zavedati se moram, kdo v resnici sem, in vseh možnosti, ki so s tem v zvezi. Potem moram obvladati preobrazbo – znati se moram spremeniti, vedeti, kako se osvobodim izpod jarma udomačevanja. In nazadnje moram obvladati namen. Namen je življenje samo; brezpogojna ljubezen.
Ljubim se, ljubim odrezan karcinom, ljubim rjave pigmentne madeže, čeprav jih zamrzujem. Ljubim svoja vnuka. Ljubim Matjaža in Jaka, starejšega in mlajšega sina, ki sta mi včeraj po SMS-u poslala šopek rož in čestitko: »Veseli materinski dan, mami«.
Ljubim se, ljubim odrezan karcinom, ljubim rjave pigmentne madeže, čeprav jih zamrzujem. Ljubim svoja vnuka. Ljubim Matjaža in Jaka, starejšega in mlajšega sina, ki sta mi včeraj po SMS-u poslala šopek rož in čestitko: »Veseli materinski dan, mami«.
Ljubim svojo hčer, ki s skrbjo, da mi bo dobro, z mano klepeta po telefonu, ko se zjutraj vozi v službo v Ljubljano; včeraj je kar naenkrat rahlo počilo in moja Liza je zatulila: »Mami, motorist mi je priletel v avto, polovico mi ga je odnesel. Kaj naj storim?«
»Liza, napišita Evropsko poročilo!« V skrbi, da je ostala brez prevoza, ji pošljem Žiga, svojega zeta. Izkazalo se je, da ni bilo hudega, saj je avto vozen, samo razbita luč in praske na laku. Vedno znova me prešine, da tudi ta otrok, moja prvorojenka, potrebuje veliko moje pozornosti in nasvetov, čeprav bo letos dopolnila enainštirideset let. Popoldne pri meni ob kosilu po telefonu klepeta s svojim očetom, mojim bivšim možem Markom, a me to ne vznemirja. Tako sta si podobna, tako sta navezana drug na drugega. Vem, da sem mu že zdavnaj odpustila, odpuščanje pa je edina pot k svobodi.
Svet je prelep, čarobno lep. Življenje je lahko zelo lahko, kadar nas vodi ljubezen. Ljubeči smo lahko ves čas. To je naša izbira. Edini razlog, zakaj je nekdo srečen, je ta, da si je srečo sam izbral. Sreča je namreč izbira, kakor je izbira tudi trpljenje. Tako je življenje.
Svet je prelep, čarobno lep. Življenje je lahko zelo lahko, kadar nas vodi ljubezen. Ljubeči smo lahko ves čas. To je naša izbira. Edini razlog, zakaj je nekdo srečen, je ta, da si je srečo sam izbral. Sreča je namreč izbira, kakor je izbira tudi trpljenje. Tako je življenje.
