Jean-Saul Sartre
Čaka, čaka, da končno le pričaka.
Išče, išče, da poišče svojo Simone de Beauvoir.
A nikdar si ne bo priznal, da vendarle
ni nikakršni novodobni Jean-Paul Sartre.
Je zgolj satira, ki od dolgočasja
vsakdanjega življenja,
počasi, a zanesljivo hira.
Politika v tretje
Kaj me zdaj zares briga
ameriška, ruska, kitajska, izraelska politika!
Čas krize, v katerem živimo, ni izjema,
temveč pravilo.
V točno tem trenutku bi si želel le pozabe
in da bi ob svojem strastnem telesu držal
tamkaj tisto brhko mladenko.
Ona medtem jezno ugovarja:
“Kdo si pa misliš, da si?
Jaz sem samostojna ženska.
Kaj ti daje misliti,
da sem zlahka
tvoja samoumevna ljubimka?
Ne moreš si me kar
zaželeti, vzeti, imeti.”
Politika obema enako odgovarja:
“Danes sta starček in deklina,
človeka brez posebnosti.
Toda jutri, ko bomo vsi enakopravni,
bosta oba enkratna v svoji edinstvenosti.
Komur mar takrat,
če nekdo je mlad,
drugi pa star?”
Izsek iz Izjave za javnost
“ … Ko so ugasnile vse luči, sem jo hitro in trdno prejel za roko vedoč, da bo v objemu
Državne mladinske prvakinje v judu, vse vendarle mirno in varno … ”
THC
THC ljubim te, ljubim te,
toda, ali ti ljubiš mene?
Res je, da mi daš možnost globoke meditacije,
a sprašujem se,
če nisi v svetu čedalje večje
administracije in birokratizacije,
samo ventil s katerim povečam svojo storilnost,
način, kako zvišati lastno produktivnost?
Če nisi samo sredstvo, s katerim se izključim,
da se lahko kasneje še bolj dejavno v sistem vključim?
Ljubi THC, sem namreč profesor na univerzi,
ki si čez vikend prižge par jointov,
predvsem zato, ker se tako prekleto boji ponedeljkov.
Zavrnitve objav
Torej!
Včerajšnji email je prišel kot še en fail.
Gre za klub
z
Robertom Johnsonsom,
Anne Sexton,
in
Barry MacSweeneyem.
Toda brez mene.
Mene pa ne.
“Jaz ne” je naslov in refren pesmi Zounds,
prvič slišane, ko je moja preteklost še imela prihodnost.
Bil sem najstnik in bilo je tisočdevetsto triinosemdeseto:
“Who is gonna be one of the crowd
Who is gonna be there shouting out loud
Who is gonna be hanging around
Cheering at a flag, someone’s waving around
Not me – Not me – Not me – Not me”
V kuhinji voda, voda povsod,
toda nikjer kapljice za spiti.
Zmačkan pokličem v službo,
povem, da sem bolan,
ne bom mogel na faks priti:
“Izgubljam svoj glas.
Žal mi je, ampak danes nisem
zmožen drugim predavati.”
Pravzaprav sem osamljena pizda,
ki ne zna splesti
niti enega verodojstnega Larkina.
In čeprav bi vse to lahko bilo
Mucho mas Black Flag.
V resnici temu res ni tako.
Sranje, stari, sranje.
Vso to brezplodno dokazovanje.
Rekviem za nekega predavatelja
Vsa ta leta je dal sorazmerno veliko sorazmerno mnogim.
Toda medtem je pravzaprav živel v družbeni revščini,
v pomanjkanju takšnih prijateljev in prijateljic,
ki bi jim lahko zaupal, da je potreben brezpogojne pomoči.
Kakšne druge možnosti pa je sploh imel?
Kaj pa bi v resnici lahko storil?
Tiho je sprejel življenje, takšnega kot si ga je sam ustvaril:
Osamljeno, ujeto v delo in povsem nesmiselno.
Vse to je iz leta v leto raslo v njem,
spoznanje, ki pa je vendarle ostalo skrito in neizrečeno.
Ni želel okužiti tistih, ki so bili od njega odvisni.
To je bil tisti njegov dar, ki ga ni mogel naprej dati.
To je bilo tisto znanje, ki ga ni smel posredovati.
Če je z delom počasi ubijal sebe,
potem nikakor ne bi smel ubijati še drugih.
Branje
Čas je, da prižgem luči.
Mrak, ki pada, mi kvari oči.
Pa branja sploh še ni konec,
cel dan ga je bilo,
in tako kot danes
morda ga tudi jutri še bo.
In knjiga?
Ni pomembno, katera je.
Ob naslednji namreč prejšnja
takoj izgine iz spomina.
Nemara bi si moral po vsem tem času
vzeti tudi neki povsem drugačen čas.
A prazni tek, ki ga branje ubije,
je trenutek, ko občutek tesnobe izgine.
Svet, ki ga sklonjen nad platnicami
soustvarjam sam zase,
ponavljajočo se misel na minljivost prežene.
Ob mraku,
-ki se razleza,
se prihajoča groza vendarle razblini.
Točno tukaj in zdaj čisto zares prižgem luči
in to z mirno kretnjo podobno tisti,
ki obrne nov list v novi knjigi.
In čeprav je nemara videti tako,
nikakor ne grem nežno
novi noči nasproti.
