Fotografija: Pexels Cottonbro Studio
Malo kaj na svetu je tako lepo, tako redko in tako dragoceno kot moški, ki te ljubi, in tudi ko te sovraži.
Kot moški, ki ga ljubiš, tudi ko ga sovražiš.
Misel ni moja, vendar sem jo pred leti zasledila v eni izmed nekoč najljubših nadaljevank Grey’s Anatomy.
Misel ni moja, a je moja, ker povzema vse, kar sem od nekdaj razumela pod pojmom ljubezni.
Tudi, če, morda, tega nisem znala prav ubesediti.
Zagotovo nisem strokovnjakinja za intimnopartnerske odnose, in sem celo svetlobna leta oddaljena od tega, vendar vem, da pristajanje na manj pomeni odreči se sebi.
Zagotovo nisem strokovnjakinja za intimnopartnerske odnose, in sem celo svetlobna leta oddaljena od tega, vendar vem, da pristajanje na manj pomeni odreči se sebi.
Odnosi se gradijo in ljubimo, ker smo se tako odločili.
Zaljubljenost je čarobna, a je prav to – le čarobna. Tu se vse začne in konča.
V primerjavi z ljubeznijo, z izbiro, da ljubiš tudi vse tisto, kar ni na seznamu stvari osebe, v katere se zaljubljamo, a je zagotovo na seznamu lastnosti človeških bitij, zaljubljenost je le smešen mali enodnevni cvet.
Ves ta uvod zgolj zato, da bi povedala, da ljubezen ne živi sama od sebe. In da to vem. Še Anaïs Nin je pisala, da ljubezen nikoli ne umre z naravno smrtjo. “Umre, ker ne vemo, kako obnoviti njen vir. Umre zaradi slepote, napak in izdaje. Umre zaradi bolezni in ran; umre od utrujenosti, usihanja, tarnanja.«
Še Anaïs Nin je pisala, da ljubezen nikoli ne umre z naravno smrtjo. “Umre, ker ne vemo, kako obnoviti njen vir. Umre zaradi slepote, napak in izdaje. Umre zaradi bolezni in ran; umre od utrujenosti, usihanja, tarnanja.«
Patriarhalna družba, ki temelji na prevladi moškega nad žensko in daje prednost moškim v vseh vidikih družbenega življenja, je mati strašnih posledic za ženske, otroke, celotno družbo.
Svet, ki temelji na prepričanju, da so moški bolj sposobni, močnejši in imajo več pravic od žensk, je narobe svet.
To vemo, mar ne?
Patriarhat je vzpostavil družbene strukture, v katerih so ženske sistematično podrejene.
Ženske so bile pogosto obravnavane kot last moških, njihov glas pa je bil zatiran, prezrt.
To tudi vemo, mar ne?
Patriarhalna družba je spodbujala in ohranjala, marsikje je še vedno tako, toksične koncepte moške nadmoči in ženske podrejenosti, kar je povzročilo številne oblike nasilja in zlorabe.
Fizično, čustveno in spolno nasilje nad ženskami je postalo v patriarhalnih sistemih tolerirano in normalizirano, kar je imelo uničujoče posledice za življenja mnogih žensk.
To tudi vemo, mar ne?
Saj se nahajamo 21. stoletju.
Patriarhat je tudi moške uničil.
Saj veste, preprečeval je in še vedno preprečuje, da bi pokazali čustva.
Patriarhat je tudi moške uničil.
Saj veste, preprečeval je in še vedno preprečuje, da bi pokazali čustva.
Patriarhalna družba je prispevala k stereotipom glede spolov.
Če mislite, da nimam prav, analizirajte ti dve izjavi:
“Ne berem ženskih avtorjev.”
“Ne berem moških avtorjev.”
Priznajte ali ne, druga izjava je veliko bolj nenaravna. Prvo ste zagotovo kdaj slišali. In na pamet vam ni padlo, da je takšna izjava kar hud šovinizem, ki si ga nihče ne bi smel privoščiti, mar ne?
Vpliv patriarhata na družbene, ekonomske in čustvene vidike življenja je uničujoč, in kljub napredku v boju za enakost spolov je še vedno potrebno veliko borbe, da bi odpravili patriarhalne strukture.
Človek bi mislil, da nam je to jasno.
Toda ali nam je res?
Moja prijateljica Adisa je ženska, s katero sva se srečali le enkrat, in ker se je to srečanje zgodilo v gostilniškem ozračju, kjer je bilo veliko smeha, in ko se spomnim tega trenutka, se mi zdi, kot da bi se znašla v pravljici. Čeprav sva se z Adiso srečali le enkrat, čeprav imava obe popolnoma različne okuse, predvsem v smislu kulinarike, se zdita najini senzibilnosti tako zelo podobni, da bi lahko trdila, da se poznava že od nekdaj.
Njene objave me včasih nasmejijo do solz, in tako je bilo tudi zadnjič, ko sem zagledala fotografijo, ki jo je objavila.
Notranja naslovka knjige, ki pripada eni izmed beograjskih knjižnic, to potrjuje štampiljka, ima naslov, ki me je zbudil iz zasanjanosti. Napisala jo je dr. Laura Schlessinger, in v originalu nosi ime The Proper Care and Feeding of Husbands, kar bi se lahko glasilo, če prevedem prosto po Prešernu, Pravilna nega in prehranjevanje moža.
Napisala jo je dr. Laura Schlessinger, in v originalu nosi ime The Proper Care and Feeding of Husbands, kar bi se lahko glasilo, če prevedem prosto po Prešernu, Pravilna nega in prehranjevanje moža.
V tistem trenutku sem se naglas nasmejala, a ne dolgo potem sem ugotovila, da ne gre za šalo, ampak za dejansko knjigo nasvetov – prodano v milijonih izvodov.
Google pravi, da gre za provokativen priročnik, v katerem dr. Laura ženske opominja, naj z ustrezno skrbjo svojim možem zagotovijo srečo in zadovoljstvo, po katerem naj bi hrepeneli v zakonu.
Ženske si želijo biti zaljubljene, ugotavlja naša znanstvenica, se poročiti in živeti srečno do konca svojih dni.
Nevarnost tovrstnih razmišljanj vidim v tem, da se nespoštovanje moških in neupoštevanje vrednosti, občutkov in potreb moža, hitro razume kot standard za odnose med moškimi in ženskami.
Neštete ženske pokličejo dr. Lauro, ker so nesrečne v svojih zakonih, in na videz ne morejo razumeti neverjetne moči, ki jo imajo nad svojimi moškimi, da bi ustvarile takšno domače življenje, po katerem hrepenijo.
V Pravilni negi in hranjenju moža vam dr. Laura pokaže – s primeri iz resničnega življenja in rešitvami iz resničnega življenja, kako uporabiti to moč, da dosežete ves spolni užitek, intimnost, ljubezen, veselje in mir, ki ga želite v svojem življenju. In vse skupaj, še enkrat, zvrne na vas, ženske, ki ste/smo že tako preobremenjene.
Preprosta načela dr. Laure so spremenila življenja milijonov. “Zdaj lahko spremenijo tudi vaše”, piše v opisu knjige, ki je, še vedno ne morem verjeti, prvič izšla leta 2003.
Preprosta načela dr. Laure so spremenila življenja milijonov. “Zdaj lahko spremenijo tudi vaše”, piše v opisu knjige, ki je, še vedno ne morem verjeti, prvič izšla leta 2003.
Bila sem, namreč, prepričana, da gre za literaturo iz sredine prejšnjega stoletja. Avtorica ima dandanes 77 let.
Te dni se Balkan ukvarja z ločitvijo pevca, ki o svoji 30 let mlajši, zdaj že nekdanji ženi, ki je tudi mama njunih otrok, govori grozne stvari. Mediji brez morale, seveda, o vsem tem pišejo, on, prizadeti možek pa se med drugim hvali, da je, nehvaležne in nezadovoljne, nikdar ni udaril. Kakšen sadstandard.
V glavnem, obnaša se prizadeto, kot da bi to, da ga žena več ne ljubi, moralo biti razumljeno kot zločin, ki ga je treba procesirati na Haškem tribunalu.
Tudi to nam je prinesel patriarhat.
In knjigo kot je omenjena.
Ljubezen ne živi sama od sebe.
In še nikdar je ni rešila, na dolgi rok, ena sama oseba.
Ko umre, je pač umrla.
Pokoplješ jo, odžaluješ in greš naprej.
Malo kaj na svetu je tako lepo, tako redko in tako dragoceno kot moški, ki te ljubi, tudi ko te sovraži. Kot moški, ki ga ljubiš, tudi ko ga sovražiš.
