Leila Slimani, Glejte, kako plešemo, (Dežela drugih, 2 knjiga), Mladinska knjiga 2023
Leila Slimani je francoska pisateljica in novinarka maroških korenin. Zaslovela je z romanom Uspavanka, ki ji je prinesel prestižno francosko literarno nagrado Goncourt. V založbi Mladinska knjiga je pred kratkim izšel drugi del trilogije Dežela drugih, naslovljen kot – Glejte kako plešemo.
Roman se dogaja v Maroku, v sedemdesetih letih. Sledimo družini Belhadž, ki jo sestavljata Mathilde, francoska priseljenka in veleposestnik, kmetovalec Amin, ki je bil leta 1945 kot vojak nastanjen v njeni vasici. Njuna otroka Ajša in Selim se soočata z odraščanjem v družbi, ki se hitro spreminja, a je še vedno razpeta med tradicijo in modernostjo.
Silmani spretno prepleta zgodovinske dogodke z izmišljeni junaki, izrisuje družbo izobraženega in bogatejšega dela družba, ki naj bi jim bil namenjen razvoj in napredek. Roman pa se dotika ženskih tem, ženske v romanu so omejene s tradicionalnimi vlogami, mlajša generacije je že bolj zavedna, a se zdi, da kljub vsemu nikakor ne morejo preseči navideznih preprek in doseči enakosti med spoloma.
Roman pa se dotika ženskih tem, ženske v romanu so omejene s tradicionalnimi vlogami, mlajša generacije je že bolj zavedna, a se zdi, da kljub vsemu nikakor ne morejo preseči navideznih preprek in doseči enakosti med spoloma.
Zgodba se začne s pomenljivim prizorom Mathilde, ki gleda skozi okno svoj čudovit vrt, poln dalij, rožmarina, šopov sivk, kako ga razkopavajo bagri in njene rože teptajo delavci. Na vrtu bodo zgradili bazen, simbol razkošja in bogastva, svojemu možu prigovarja, da sta si ga zaslužila, najlepša leta sta darovala drugi svetovni vojni in upravljanju kmetije, bazen pa naj bi bil, po Mathildino, povračilo za njuno požrtvovalnost, osamljenost in izgubljeno mladost. Mathilda rojena v Alzaciji, se je poročila z Aminom, ki je bil kot vojak leta 1945 nastanjen v njeni vasi. Življenje sta si ustvarila v Maroku, kjer sta se jima rodita oba otroka Ajša in Selim.
Mathilda v tem prvem prizoru lepo upove osrednjo temo romana – hrepenenjskost; gre za njeno željo po uživanju, kar se kaže v tem, da si želi plavati v bazenu; med drugim naj bi bil to znak prosperitete družine. Vse to označuje tudi atmosfero, v kateri se zakonski par nahaja, ona je polna upanja in si želi pokazati svoje blagostanje, medtem ko je Amina sram pred delavci, hkrati pa se jih boji, med drugim v njih vidi grožnjo svojemu bogastvu. V tej deželi nič ni samoumevno in je vse minljivo, prehodno. Sreča in uživanje so v stiku z resničnostjo, z novim obdobjem, v katerem se par nahaja, tudi razblinja, saj gre za čas nasilja, nasprotovanj in obljubljene modernizacije, ki so si jo obetali z novim kraljem.
Sreča in uživanje so v stiku z resničnostjo, z novim obdobjem, v katerem se par nahaja, tudi razblinja, saj gre za čas nasilja, nasprotovanj in obljubljene modernizacije, ki so si jo obetali z novim kraljem.
Knjiga se namreč časovno umešča v obdobje po pridobljeni maroški neodvisnosti leta 1968, ko na čelu države vlada kralj Hasan II. Silmanijeva spretno umešča zgodovinska dejstva kot ozadje romana, kot na primer znamenito izjavo Hasana II, katere posledice Maroko še danes čuti: »da za državo ni večje nevarnosti od domnevnih izobražencev. Bolje bi bilo, da bi bili vsi nepismeni«. Delež nepismenosti v Maroku je še danes zelo visok.
Na takšen tradicionalen način razmišlja tudi Amin, ko opazuje svoje mlade delavce na kmetiji, ki so želeli samo pobasati svojo plačo in čez nekaj mesecev oditi iz podeželja: »Zdaj so namreč vsi hoteli živeti v mestu. Mesto, ta abstraktna predstava, jih je obsedalo in jim zapolnjevalo vse misli, mesto o katerem večinoma niso vedeli ničesar«. Mesto se mu je zazdelo kot plazeča zver, razraščalo je pogubne sanje in širilo škodljive čenče. Amin žalostno pomislil, da so se celo kmetje želeli pomeščaniti. Obdobje, ki je bilo prežeto z novimi gospodarskimi uspehi, zemljiškimi posestniki, blagostanjem in novimi trendi, kot na primer to, da so veliki lastniki kmetij najemali delovodje, sami pa so živeli v mestu in se zabavali. Silmani spretno izriše prepad med tradicionalnim in modernim razmišljanjem, ki ga pooseblja mesto, v katerem pa se novo meščanstvo šele ustvarja. Posledice francoske kolonizacije Maroka so prisotne predvsem v tem, da prihajajo nove elite, ki so svoj status dobile s poklonjenimi darili, zemljišči ali privilegiji, podarjenimi s strani njihovega kralja, ne pa s trudom in tradicijo, na katero Amin tako prisega.
Amin žalostno pomislil, da so se celo kmetje želeli pomeščaniti. Obdobje, ki je bilo prežeto z novimi gospodarskimi uspehi, zemljiškimi posestniki, blagostanjem in novimi trendi, kot na primer to, da so veliki lastniki kmetij najemali delovodje, sami pa so živeli v mestu in se zabavali.
Nič več ni tako kot je bilo in Amina to straši.
Vsi upi družine se usmerijo v mlado Ajšo, ki v Strasbourgu študira medicino. Zadržano in pametno dekle je sicer kos vsem izzivom v tem zahtevnem obdobju (pohajkovanju, fantom, zabavam), le eni stvari se Ajša ne more upreti; in sicer frizuri Francoise Hardy. Ko se po štirih letih vrača v Maroko na obisk domov, si zaželi, da bi njene skodrane lase zravnali. Doma naleti na neodobravanje in ogorčenje; za njih je postala tujka, mama jo komaj prepozna, ona pa na domači kmetiji ne najde več utehe in domačnosti, v času njene odsotnosti se je marsikaj spremenilo. Kljub njenemu okušanju svobode hitro pride do meje, roba tistega, kar se v družbi zdi še sprejemljivo.
Selim, njen brat je tragičen lik, ki zbeži od pretirano posesivne mame, sprva v naročje njegove svakinje, kasneje pa odide od doma in se druži s hipiji ter z njimi potuje po deželi. Silmani kar nekaj poglavij nameni epizodam v sedemdesetih, kjer so si obljubljani raj poiskali tuji popotniki, hipiji, uživalci, študentje. Med drugim se dotakne tudi evforije nad obiskom Jimija Hendrixa, ki je leta 1969 obiskal v Maroko. Želeli so izkoristiti hedonizem in svobodo, droge in pijačo, sonce in topel pesek, ki ga je takrat Maroko ponujal. Selim izkusi svojo prvo ljubezen in tudi droge, ki ga pahnejo v delirije in rob preživetja.
Med drugim se dotakne tudi evforije nad obiskom Jimija Hendrixa, ki je leta 1969 obiskal v Maroko. Želeli so izkoristiti hedonizem in svobodo, droge in pijačo, sonce in topel pesek, ki ga je takrat Maroko ponujal.
Drugi del knjige predstavi pogled mlade generacije Ajše, Ronit, Henrija, Mehdija, ki si želijo razvoj, svobodo, večjo ozaveščenost množic, želijo si blagostanja in napredka v državi, a se soočajo s trdimi ovirami sistema; z nadzorovanjem, zatrtimi protesti, spodletelimi poskusi atentata na Hasana II, z nasilnimi izgredi, posledično pa z mučenjem ljudi in trpanjem nasprotnikov v številne zapore.
Ajša, študirana v tujini, se ob prijateljici Ronit postavi kot racionalni in umirjeni pol tega prijateljskega tandema. Njena prijateljica sicer precej bolj lahkomiselna in uživaška, ji reče: »Kar poglej te dvoličneže, trdijo da zagovarjajo emancipacijo žensk in da niso takšni kot njihovi očetje. Vendar stavim glavo, da bodo enkrat poročeni, zahtevali od svojih žena, naj pospravijo diplomo v predal in postanejo vestne gospodinje.» Strah, da bo z poroko marsikaj drugače, se torej zavedata obe junakinji. Ajša tako hitro trči ob patriarhalne in tradicionalne vloge, ki so ji kot zakonski ženi, še prej pa kot hčerki, namenjeni. Da je ginekologinja možu ni povšeči, zdi se mu nespodobno, da gleda mednožja drugih žensk. »Pa ne ponavljaj vsem, da is ginekologinja. Ob tem je ljudem nelagodno. Reci, da si zdravnica,« ji reče mož, preden odideta na ministrski sprejem. Ajša mora v javnem prostoru malo govoriti, paziti mora na svoje kretnje, ne sme vzbujati pozornosti, paziti koliko alkohola spije, mora biti pridna … Ampak Silmani spretno junakinji nameni tudi prostor, kjer se vseskozi uspešno izmika tradicionalni vlogi gospodinje, žene, in deluje kot voda; mirno, nevidno, tekoče in mehko. Ko se ji popolnoma ponesreči kosilo za moževe sodelavce, se z dejstvom, da kot gospodinja ni uspešna, hitro sprijazni in najame pomočnico.
Da je ginekologinja možu ni povšeči, zdi se mu nespodobno, da gleda mednožja drugih žensk. »Pa ne ponavljaj vsem, da is ginekologinja. Ob tem je ljudem nelagodno. Reci, da si zdravnica,« ji reče mož, preden odideta na ministrski sprejem.
V nasprotju z Ajšo pa je njena sorodnica Selma, svakinja in vdova, prepuščena temu, da prodaja svoje telo inje prepuščena milosti njihove bogate družine. Selma nima možnosti napredovanja, potrebuje varnost moškega, kar ji omogoča njen brat Omar; Selma na primer razmišlja o ženskah takole: »Ženske so kot napadane države, po katerih pustošijo vojske in jim požigajo polja, dokler domačini nazadnje ne pozabijo svojega jezika in svojih bogov.« Ženske brez statusa, moža, brez denarja, izobrazbe so v Maroku bile zgolj priležnice. »Kdor bi jih videl vse nasmejane in lepo urejene videl na večernih zabavah, bi utegnil pomisliti, da so ženske vplivne. Da jim cel svet leži pred nogami. Ampak v resnici brez moža niso bile nič. Njihovo življenje je bilo v celoti odvisno od milosti ljubimcev. Polkovnikov in generalov, poslovnežev in sinov veljakov, plejbojev …«
Ženske brez statusa, moža, brez denarja, izobrazbe so v Maroku bile zgolj priležnice.
Knjiga je lepa tapiserija maroške družbe v času vladavine Hasana II in poskuša orisati odnos mladih do modernih teženj v družbi, ki pa so bile kmalu zatrte. SIimani je vešča prepletanja ženskih tem in se dotika tudi patriarhata, ki je trdno zasidran v tradiciji in maroški kulturi. Še posebej zanimiva je simbolika bazena; na eni strani je srečevališče družine, ob njem se prirejajo slavja, praznujejo se rojstni dnevi, v njem se uprizarja navidezno smrt, organizira se poroke. Na drugi strani pa pravokotnik z ujeto vodo simbolizira njihov družinski simbol ujetosti, naj si še tako želijo individualiziranosti, osebne svobode, uživanja, bodo na na nek način vedno zadevali ob tradicijo in determiniranost okolja v katerem živijo.
