Utrujena sem. Tako zelo. In nihče tega ne vidi. Pa čeprav to ves čas govorim. Večkrat na dan. Aaaok, pravijo in zamahnejo z roko, ker pač vedno vse naredim. Poskrbim, da vedno vse štima. In potem jasno, da me nihče ne jemlje resno. Verjetno si mislijo, da iščem pohvalo. In me potrepljajo po rami, dobesedno al’ pa z besedami, češ, kako dobro, da sem nekaj naredila. NOČEM POHVALE!!!! Ampak da naredite tisto, kar morate narediti, ne pa, da name prevalite, ker veste, da bom to naredila NAMESTO VAS.
Res sem budala.
Ampak ne zmorem. Ne zmorem pustiti, da bi bile stvari narejene na pol. Doma al’ pa v službi. Se zajebavam, da sem superženska, pa se vsi smejijo. Ne štekajo mojega cinizma. Cinizem kot obrambni zid, to sem že dolgo nazaj prebrala, se niti ne spomnim, kje.
Ampak ne zmorem. Ne zmorem pustiti, da bi bile stvari narejene na pol. Doma al’ pa v službi. Se zajebavam, da sem superženska, pa se vsi smejijo. Ne štekajo mojega cinizma. Cinizem kot obrambni zid, to sem že dolgo nazaj prebrala, se niti ne spomnim, kje.
Tina… Omojbog, deset je bila ravnokar, pa je že čista najstnica. Ko sem bila jaz njenih let, pa sem pri dvanajstih dobila menstro, sem bila ena prvih, ampak me ni tako nosilo. V tretjem razredu so tri njene sošolke že dobile menstro, v tretjem!! Šele dobro so se rodile, pa že puščajo in moramo imeti z njimi pogovor o menstruaciji, pa o tem kako otroci pridejo na svet, kot da je meni, ki sem bila vzgojena s štorkljami, ob bežni omembi nekega krvavljenja, lahko o tem govorit! Pa o tem, da je ok, če masturbirajo, punce nič manj kot fantje, ker seveda za fante je razumljivo, da se igrajo sami s sabo, punce pa naj bi čakale na princa na belem konju. Baje naj ne bi več živeli v srednjem veku, pravijo. Nisem čisto prepričana.
No, Tina je že na pol najstnica, buta z vrati, iz nič znori, vpije, minuto za tem pa je že sladka. Ha??? In potem naslednja minuta, da je noben ne mara, kako da je grda, pa butasta, pa ne vem še kaj. In potem kot da se ni nič zgodilo. Žiga mene gleda, ker naj bi jaz kot ženska to razumela, pa da naj bi ji jaz vse razložila. Zakaj že?? Ker on pač ne ve, kako je to, ko punce meče. Ahm, tud jaz ne, ker sem bila pridkana. Ker on pač ne ve, kako je to, ko imaš menstro. Kot da imamo vse ženske menstro na enak način! Ene imajo krče, nore bolečine. Drugim lije kot pri norcih. Se spomnim ene, še ko sem bila v osnovni šoli, ko je razlagala, da si je dajala tri Vir 90 za čez noč, tako močno, da je krvavela. Al’ kako se je že reklo tistim najdebelejšim vložkom, ko smo bile majhne. Ki to sploh niso bili, so bili neke gmote, ki si jih vtaknil med noge, pa upal, da se ti ne bojo prehitro in preveč nagužvali, da ti ne bo vse pri strani šlo mimo na gate in potem na hlače. Kakšna krilca, takrat ni bilo nobenih krilc, kaj šele menstrualnih spodnjih hlačk.
Reminder: kupi menstrualne hlačke za Tino. Za vsak slučaj.
Sem brala neke članke. Kako puncam med osmim in štirinjastim letom pade samozavest za trideset odstotkov. Trideset!! Pri fantih je ta padec bistveno nižji. In zakaj? Zaradi dvojnih standardov! Puncam pravimo, da morajo biti pridne, doma in v šoli, pa da morajo ugajati. Vizualno in verbalno. In kaj se potem zgodi? Punce, ki so čustveno bolj inteligentne, ta sporočila, ki jim jih non stop pošiljamo, v šoli, pa doma, pa v vseh reklamah, pravljicah in zgodbicah. Živa mi je o tem enkrat celo uro razlagala. In potem to ponotranjijo. In so ves čas pod pritiskom kako biti popolne. Pa da se ti zmeša, jasno, da potem ne moreš razvit lastne identitete, ampak samo razmišljaš kaj drugi od tebe pričakujejo. Kaj pa fantje? Fantje bodo pa fantje. Se samo meni zdi, al’ imamo čisto druga pričakovanja do punc kot do fantov?
Sem brala neke članke. Kako puncam med osmim in štirinjastim letom pade samozavest za trideset odstotkov. Trideset!! Pri fantih je ta padec bistveno nižji. In zakaj? Zaradi dvojnih standardov! Puncam pravimo, da morajo biti pridne, doma in v šoli, pa da morajo ugajati. Vizualno in verbalno. In kaj se potem zgodi? Punce, ki so čustveno bolj inteligentne, ta sporočila, ki jim jih non stop pošiljamo, v šoli, pa doma, pa v vseh reklamah, pravljicah in zgodbicah.
No, in potem naj jaz, ki navzven očitno delujem kot hudo suverena in odločna ženska, v resnici pa nikomur ne znam zares reci ne – vsaj ne tako, kot bi si jaz želela – tile moji Tini dopovem, da naj začne misliti s svojo glavo. Pa to mi še uspe, da ji povem, da naj drugim reče naj ODJEBEJO in najprej pred svojim pragom počistijo, njej pa nehajo možgane prat. No, ni ravno treba, da jim to reče, lahko si tudi samo misli. Ampak a ji zares z zgledom to kažem? Itak imam slabo vest, ker sem preveč v službi. Žiga je seveda nima, ker za moškega je »normalno«, da ima kariero, ženska pa je tista, ki naj posrkbi za dom in družino. Moški pa lahko »pomagajo«. Če niso preveč utrujeni od dolgega, težkega dne v službi. Oprostite, kaj pa jaz? Ko delam najprej v službi kot budala, potem pa pridem domov in še tam en šiht oddelam?
Ne, ne, seveda ne, nihče ti ne brani, da imaš kariero. Ampak tudi namesto tebe ne opravi »tvojih« opravil. Se mi zdi, da je še huje od tega, da moram za večino stvari jaz poskrbet, ta mental load, saj niti ne vem, kako bi to dobro prevedla, pred leti je bil v Guardianu en super kratek strip o tem, z naslovom »Morala bi mi reci!«. Ne, jaz nočem nikomur nič govoriti, ker to pomeni, da moram imeti vse pod kontrolo, vedeti kaj je treba narediti in v katerem vrstnem redu naj se vse to zgodi. Kar pomeni, da moram ves čas VSE držati v glavi. Da je otrok zrastel za deset centimetrov in so mu vse hlače prekratke. Kdaj ima zobozdravnika in da ga je treba tja peljati, sredi dneva, ko si v službi. Da bo kmalu zmanjkalo mleka, spodnjih hlač vseh treh družinskih članov pa že ni več na izbiro. Kdaj je čas za začet pripravljati večerjo, da otrok ne bo šel prepozno spat in se mu ne bo zaradi preutrujenosti odpeljalo, ker potem bo šla še ena ura v maloro, ko bi lahko zlikala perilo in se potem mogoče za pol urce usedla na kavč in po petnajstnih minutah verjetno zaspala pred televizijo.
Ne, ne, seveda ne, nihče ti ne brani, da imaš kariero. Ampak tudi namesto tebe ne opravi »tvojih« opravil. Se mi zdi, da je še huje od tega, da moram za večino stvari jaz poskrbet, ta mental load, saj niti ne vem, kako bi to dobro prevedla, pred leti je bil v Guardianu en super kratek strip o tem, z naslovom »Morala bi mi reci!«.
Pa ne samo to, tudi nočem se z nikomer kregati, da je treba vse te stvari narediti. Ker potem on kupi mleko, ko jaz tako rečem, pa mimogrede preverim kaj vse še manjka in pošljem dolg nakupovalni spisek. Tudi nočem, da »namesto mene« kdo otroka odpelje k zobozdravniku, jaz pa se moram dogovoriti za termin, en teden pred tem vprašati Žigata, če bo takrat imel čas, potem pa ga zjutraj še enkrat spomniti na opravilo. Pa saj Žiga je še prav ok, kar se tega tiče, ampak TAKO PAČ JE, da so kao ena dela ženska, ena pa moška. Ampak ne, to je en navaden bullshit, s katerim nas ves čas futrajo. Pa čeprav to vem, pa to ve tudi Žiga, se vedno znova ujameva v iste zanke. Jaz ga prosim, da nekaj naredi, on reče, da bo, pa potem traja sto let al’ pa naredi eksplicitno tisto, za kar sem ga prosila, ne pa še vsega, kar je s tem povezano, potem pa se mi zmeša in popizdim, njemu grem pa na živce. Super, res.
Vse to me res utruja. Včasih se sprašujem, če je kaj narobe z mano, če sem kaj bolna. Ko gremo na dopust, sem bolje, to mi da vedeti, da zdravje ni razlog za to non-stop utrujenost. In potem se Žiga smeji, da sem kot dojenčki, ki morajo spati po deset ur na dan. Ja jasno, ker dol padem. Pa si baterije filam. Res sem dober zgled za Tino, da naj se postavi zase.
Živa me vabi naj pridem k njej. Si res želim, ampak po mojem mi ne bo ratalo iti. Zdaj sem bila bolna, če se hočem potegovati za tisto napredovanje ni šans, da bi šla še malo na lepše. Ker Timu, ki se tudi poteguje za napredovanje in je prepričan, da ga bo dobil, ni bilo treba ostati doma z njegovim sinčkom, ko je zbolel. Seveda je ostala z njim njegova partnerka. Pa saj je tudi Žiga ostajal s Tino, ampak sem tudi jaz. Tim pa nikoli. Ampak tega Živa ne more razumeti, zakaj ne morem priti. Ne more razumeti, kako je biti ženska, mama, ki tekmuje z moškimi po pravilih, ki so jih oni napisali, ona pa jih mora sprejeti in se jih držati, pa čeprav ji škodijo.
Zdaj sem bila bolna, če se hočem potegovati za tisto napredovanje ni šans, da bi šla še malo na lepše. Ker Timu, ki se tudi poteguje za napredovanje in je prepričan, da ga bo dobil, ni bilo treba ostati doma z njegovim sinčkom, ko je zbolel. Seveda je ostala z njim njegova partnerka.
In potem imam občutek, da se ji moram opravičevati, ker ne sprejmem njenega povabila, a na koncu jezika imam, da bi ji rekla blagor ti, ko se ti ni treba s tem ukvarjati. Pa seveda ne morem, ker je nočem prizadeti. In ker ne smem, ker kakšna mama bi pa potem bila.
