Silva Batič Rožman v kratki zgodbi piše o Luki, ki preboleva ljubezen. “S svojo bolečino se je zgubil v labirintu,” zapiše pisateljica in zdaj potrebuje čas, “da bi našel novo pot do izvora svetlobe”. Čeprav Luka še vedno pogreša Tejo, predvsem pa njeno hčer Lučko, se je odločil, da bo bolečino premagal s poglobitvijo v študij. Vidimo ga, kako s police vzame pozabljeno prozorno škatlo. V njej je hranil suh ginkov rumeno obarvan pahljačast list, ki sta ga s Tejo dobila za srečo na zeliščni kmetiji na Sveti Ani.
Ginkov list simbolizira odpornost, upanje, ljubezen, brezčasnost. Luka potrebuje moč pri zaupanju v prihodnost. “Ginko je namreč trpežno drevo, je menda prva rastlina, ki je zrasla na območju popolnega razdejanja po uničujoči eksploziji jedrske bombe v Hirošimi. Zdelo se mu je, da je s to seanso pridobil energijo, saj se je spet z lahkoto poglobil v študijsko gradivo.”
Rdeča nit tokratne Silvine zgodbe so preleti.*
***
Luka se je odločil, da se bo popolnoma posvetil študiju ob delu na Višji upravni šoli. Tako bo morda lažje prebolel razhod s Tejo. Pričel je garati kot še nikoli prej. Za razliko od drugih, se je odločil za ublažitev bolečin. Znanje in študij bo tisto, kar mu bo pomagalo racionalno nadaljevati življenje.
Po službi se je vsak dan lotil študija. Zgodilo se je, da mu je kdaj pa kdaj koncentracija popustila. Takrat se ni mogel otresti misli o ljubezni in popolnosti. Ljubezen je simbol popolnosti. Vsak človek sanja o ljubezni. Lukova ljubezen je bila večna, toda izdana. S svojo bolečino se je izgubil v labirintu misli in potreboval je čas, da bi našel novo pot do izvora svetlobe. S police je vzel pozabljeno prozorno škatlo. V njej je hranil suh ginkov rumeno obarvan pahljačast list, ki sta ga s Tejo dobila za srečo na zeliščni kmetiji na Sveti Ani. Ginkov list simbolizira odpornost, upanje, ljubezen, brezčasnost. Nežno ga je položil na roko in postal malo vraževeren. Potrebuje moč pri zaupanju v prihodnost. Ginko je namreč trpežno drevo, je menda prva rastlina, ki je zrasla na območju popolnega razdejanja po uničujoči eksploziji jedrske bombe v Hirošimi. Zdelo se mu je, da je s to seanso pridobil energijo, saj se je spet z lahkoto poglobil v študijsko gradivo.
Med sproščenim klepetanjem po predavanjih je Luka ugotovil, da želi tudi Bojana opravljati izpite v rednih rokih. Razveselil se je in pripomnil, da se ji bi pridruži. Z navdušenjem je prikimala in na obrazu se ji je izrisal nežen nasmeh. Bojana ni bila lepa kot Teja, a izžarevala je notranjo lepoto. Le oči so malo spominjale na Tejine. Kako, ali bo zdaj vse ženske primerjal z njo?
Postala sta dobra prijatelja. Skupaj sta sestavila natančen časovni program učenja in pisanja seminarskih nalog, ter si obljubila, da si bosta v oporo.
»Luka, zakaj se ti tako mudi s študijem?« je bila radovedna
»Ah, s partnerko sem se razšel in moram zdaj vsaj ta čas koristno izrabiti. Še vedno sem prizadet in žalosten, čeprav sem jaz končal zvezo in odšel. Prevarala me je. Ni bila iskrena.«
»Odpusti ji. Tako boš odložil breme in se boš sprostil. Zavedam se, da je to super nasvet, toda težko dosegljiv,« je empatično razložila.
»Hvala, ker me razumeš.«
Vračala sta se proti predavalnici, ko mu je zastavila še eno vpašanje: »Luka, se ti zdi, da si izbral pravi študij?«
»Ja, želim si biti učitelj. Morda bi bila boljša izbira pedagoška fakulteta. Z višjo upravno šolo bom pač poučeval le upravno administrativne predmete. Kaj si pa želela postati ti?«
»Frizerka, trgovka, zdravnica, lekarnarka. Nisem se mogla odločiti.«
»Jaz sem bil že od nekdaj radoveden, privlačilo sta me znanje in učenje. Vse se je začelo v osnovni šoli, kjer sem imel navdihujočega učitelja zgodovine, gospoda Kranjca, ki ni bil le učitelj, temveč pravi pripovedovalec zgodb. Njegove ure so bile polne zanosa do življenja v preteklosti. Ni prikrojil subjektivne resnice na primer o narodno osvobodilni borbi. Vsaka vojna pa je kruta in povzroči veliko zla. Če je opazil, da si odsoten, se ti je približal in rekel, “odgovor na tole vprašanje te bo gotovo zanimal!” Navdušen sem bil nad njim in začel sem sanjariti o tem, da bi nekoč postal učitelj. Ne samo to, moja mladost je bila prežeta tudi s težavami. Nekateri sošolci so se mi posmehovali zaradi zelo svetlih las, češ da sem verjetno punca. To me je prizadelo, a nisem pokazal. Razrednik Novak ni bil vedno pozoren na medsebojne odnose med otroki, saj je imel veliko skrbi in obveznosti. Odločil sem se, da bom kot pedagog bolj pozoren na vsakega učenca, ne le na tiste, ki sijejo v ospredju. Razmišljal sem, kako bi navdihnil svoje varovance in jih spodbujal k raziskovanju sveta. V gimnaziji je profesor Toplak poudaril, da ima vsak človek močno točko, zaradi katere je edinstven in neponovljiv. Tudi tisti z roba družbe, lahko namreč postanejo izjemni ljudje. Opazil sem tudi, da se običajno vedenje in uspeh dijakov izboljšata, ko se jim nekdo posveti. Učitelj potrebuje znanje, hkrati pa mora biti spoštljiv, razumevajoč, toleranten in pronicljiv.»
»Na zelo dobri poti si, da uresničiš sanje iz mladosti. Pomembna je strast do dela in ti jo imaš. Mene pa trenutno monotono pisarniško delo dolgočasi. Vodji sem predlagala neko poenostavitev, se je strinjala, a je ni upala uvesti. Po izobrazbi je socialna delavka in ji verjetno manjka znanje o upravnih postopkih. Zdi se mi, da je velik problem v počasnosti naše administracije prav v tem, da so posamezniki na vodilnih položajih premalo strokovno podkovani. Upam, da bom med študijem spoznala, kako in kaj je treba spremeniti in vidim se v vodilni vlogi.«
»Super, skratka, oba poznava vzrok najinega učenja. Uh, skoraj sem ti pozabil povedati, da gremo v službi na sindikalni izlet z letalom v London in sicer naslednji dan po izpitu. Obisk Londona sva načrtovala že s Tejo. Kar strah me je, ker bom prvič letel.«
»Krasno. Pri nas v državni upravi pa ni nobenih izletov. S fantom sva sicer že bila v Pragi, Atenah, Beogradu, Dubrovniku. Uživam v potovanjih in spoznavanju kulturnih znamenitostih ter življenja na deželi.«
Zvečer po opravljenem izpitu se je Luka zaradi potovalne mrzlice premetaval po postelji. O obisku Londona je že dolgo sanjal, toda bal se je letenja. Razmišljal je, kako je človek v resnici majhen v tem velikem ptiču in prepušča svojo usodo v roke neznanemu pilotu. Toda močnejša od strahu je bila neizmerna želja oditi v London in uiti spominu na srečanje s Tejo v nočnem lokalu.
Na letališče je prišel vznemirjen, prežet z mešanimi občutki. Srce mu je pospešeno bilo. Bil je precej negotov. Še nikoli prej ni bil tako daleč od tal, še nikoli prej se ni zanašal na nekoga drugega tako kot zdaj. Spomnil se je na mlade lastovice, ki so prvič poletela v tople kraje. Gotovo so bile vznemirjena in prestrašena, a so bile v zavetju svoje jate, ki jim je pripovedovala o preletu čudovit pokrajin.
Med vzletom se je krčevito oprijel naslonjala za roke. Hrup motorja in tresenje letala sta še poglobila njegov strah. Ko je letalo prebijalo oblake, je razmišljal o tem, kako ranljivi so potniki v primeru, da bi prišlo do težav.
Prav vsi v letalu smo odvisni od sreče. Toda moramo zaupati strokovnjakom na njihovem področju, tako kot ljudje zaupajo nam v svojem poklicu. Vsi smo hkrati učitelji in učenci. Medsebojno zaupanje je poglavitna vez med nami. Ta misel ga je pomirila. Tudi pozorna stevardesa je opazila njegovo napetost, zato mu je namenila pomirjujoč pogled in nekaj besed. Začel je zehati, sedež je premaknil v ležeči položaj in zaprl oči. Po eni strani je bil vesel, da ob njem sedita dva tujca, tako da je lahko svoj strah pred letenjem skril pred sodelavci. Končno je zagledal pod seboj London, obsijan s soncem. Letalo se je začelo spuščati na pristajalno stezo. Neprijetno se je počutil zaradi zamašenih ušes. Strah se je umaknil želji, da bo doživel magično mesto.
Luka in Bojana sta najprej nazdravila na uspešno opravljen najtežji izpit iz upravnega prava, potem pa je Luka z navdušenjem pripovedoval o poletu in Londonu. Ogledali so si Buckinghamko palačo, Trafalgarski trg, Hyde park, Madame Tussauds in še je našteval. Nikamor se jima ni mudilo. Z Bojano se je zelo rad pogovarjal. Všeč mu je bilo njeno pristno izražanje in sposobnost poglobljenega razmišljanja. Zaupal ji je del svoje preteklosti s Tejo in ji priznal, da je imel enako rad tudi njeno hčerko Lučko … Želel je ustvariti njihov skupen dom. Na Lučko se je navezal kot da bi bil njen oče. A moral je oditi in otroka prepustiti negotovi usodi. Spoznanje, da vsaka ženska ni dobra mati in da vsak moški ni dober oče, ga je najprej šokiralo, nato pa mu je pomagalo sprejeti dano situacijo. Bojana je pozorno prisluhnila in z navdušenjem rekla: »Luka, ti imaš res rad otroke. Izbral si pravi poklic, učitelj je tvoje poslanstvo.«
Luka je pokimal.
Bojana je nato delila svojo zgodbo. Izkazalo se je, da tudi njo čaka težka odločitev. Njen fant je bil obseden s plezanjem v gorah in turnim smučanjem. Drugače je bil pozoren in dober do nje, toda ni se mogla sprijazniti s tem, da je njegov hobi vedno na prvem mestu. Razmišljala je, da bi končala zvezo. Luka ji je svetoval, naj se najprej z njim temeljito pogovori, morda jo bo razumel, če ni prevelik egoist.
Zgradila sta močno in iskreno prijateljstvo. Zaupala sta si vse skrivnosti, čeprav ju ni povezovala romantična privlačnost. Drug drugemu sta bila predvsem v oporo.
Semester sta uspešno zaključila, zato je Luka povabil k sebi Bojano in še dva sošolca ter svoje stare prijatelje Staneta z Meto in Miloša. Bilo je prvič, odkar se je razšel s Tejo, da je organiziral veselo zabavo. Stekel je sproščen pogovor, ki ga je Miloš s svojimi domislicami in humorjem spremenil v en sam smeh. Po nekaj kozarčkih dobrega vina je Miloš zaigral na kitaro in začeli so prepevati. Bojana mu je namenjala kar malo predolge poglede, ko je privabljal pozornost s svojim strastnim igranjem in petjem.
»Bojana, čudovit glas imaš, midva bi lahko pela v duetu,« je smehljaje dejal Miloš, ki jo je naskrivaj opazoval.
»Oh, kaj se hecaš.«
»Dajva tole narodno Ena ptička priletela.«
Ko sta združila svoja glasova in glasbeno strast, je v prostoru zavladala tišina. S petjem sta očarala poslušalce. Njune oči so se iskrile. Luka mu je privoščil, da je končno spoznal dekle, ki ga je očaralo in to na prvi pogled.
Ob desetih se je morala zabava končati, ker so bili v bloku…
Bojana je bila navdušena in hvaležna.
Na koncu večera je Luka Bojani zašepetal: »Upam, da ti je bil večer všeč. Miloš je res super, kajne, in samski je?«
Nasmehnila se mu je zaradi ganjenosti. Spoznala je namreč človeka, s katerim je delila svet glasbe.
V Miloševo jesen pa je pokukala pomlad. Ponudil ji je prevoz do doma, a je odklonila.
Tisti večer je bil gotovo začetek nečesa novega, tako za Miloša kot Luka. Oba sta sanjala, da bosta kot galeba poletela vsak svojim sanjam naproti.
- Uredniške komentarje je spisala Gabriela Babnik Ouattara
