Adriana Kuči: Noč, ko je preplavala reko (Litera 2024)

Ker, sram!*

(Sarajevo, pred približno dvajsetimi leti)

Sara je nekoč, pred kakšnimi dvajsetimi leti, ko je še živela v Sarajevu in ni razmišljala, da bi bilo lahko kdaj drugače, med sprehodom s Tarikom po njegovem zasneženem Bistriku, zagledala žensko, ki je sede spala v snegu.

Še danes ne ve, kaj je bilo narobe z njo.

Ni zaudarjala po alkoholu.

Preprosto je spala. Sede. V snegu.

Urejena, stara okoli trideset let.

Lepa, lepo oblečena.

»Nimam kam,« je rekla in se na rahle dotike in klicanje brez imena odzvala z odprtjem oči. »A želite, da koga pokličeva?« jo je vprašala Sara.

»Želim si, da me ne bi zbudili in da bi umrla,« je rekla mirno, tiho, kot da je pravkar naročila kavo s smetano.

»A vas kam peljeva?« je predlagal Tarik.

»Ja!« je rekla odločno in po kratkem premisleku. »Ker sta me že zbudila, potem me peljita domov. Naj me pokonča.«

Zavrnila je, da bi jo peljala na policijo. Domovala je, tako je rekla, v centru mesta, pri gledališču. Narekovala jima je telefonsko številko in naslednji dan je Sari odpisala, da je vse O. K., še prijazno se ji je zahvalila.

Nista se več slišali ali videli, a je Sara zadnja leta pogosto mislila nanjo. Pravzaprav o Tariku, o njegovi izgovorjeni misli tisti večer.

»Morda ji nisva naredila usluge, da sva jo zbudila,« je rekel.

Sari se je, ko je to izrekel, zdel čudno tuj.

Nikoli ga ni dobro poznala in pozneje je spoznala, da ga tudi nikoli ne bo, česar pa takrat še ni vedela.

»Misliš, da bi jo morala pustiti v snegu, da bi umrla?«

Skomignil je.

»Morda … Lepo bi umrla. Pravijo, da je zmrzniti najlepša smrt …« je rekel zamišljeno.

Obe roki je držal na volanu.

Sneg je še vedno naletaval.

Decembrski večer v Sarajevu.

Sneg je bil še vedno lep.

Sneg je spet presenetil podjetje, ki je bilo zadolženo za čiščenje cest. Ta šala niti ni bila več šala niti se nikomur ni zdela smešna.

»Zakaj tako misliš?«

»Rekla je, da nima otrok. Rekla je, da nima kam, razen k njemu, ki jo bo ubil … Če bi mojo mamo kdo pustil umreti v snegu, z očetom nikoli več ne bi spregovorila … Ta pa je prepozno prišla.«

Ustavil je avto pri semaforju in se zazrl vanjo. Rahlo je zardel.

»Munevera, moja stara, je bila učiteljica. Stari jo je maltretiral in preganjal. Za vse … Celo naju z Omarjem je tepel, ko se ga je napil, pijan pa je bil vsak dan … Njej je bilo pomembno samo to, da nihče ničesar ne bi izvedel. Skrbelo jo je samo to, ali smo videti kot običajna družina … Ko sva ponoči ležala v sobi in ga poslušala, kaj ji je govoril in počel, sem razmišljal le o tem, kako ga bom nekoč, ko bom odrasel, ubil … Na začetku vojne je umrl. Meni je bilo osemnajst, Omarju šestnajst … Munevera je zbolela za rakom. Mislim, da je zbolela predvsem v glavi… Pri dvajsetih nisem več imel staršev … In veš, kaj me najbolj boli, Sara, ko o vsem skupaj razmišljam, da je živela tako, kot je živela, ker jo je bilo sram! In ker sva oba z Omarjem naučena, da je to sramota. Da je naš nasilni oče alkoholik naša sramota. In da ji nisva znala pomagati.«

Sara je hotela nekaj reči, pa ni vedela, kako najti prave besede in spregovoriti o nasilju.

»Zato misliš, da bi to žensko morda le lahko pustila zmrzniti do jutra?« je vprašala. Počasi je pokimal.

»Zato. Ker če se je sramovala, se ne bo nikoli nič spremenilo. In se mi je zdelo, da se je sramovala. Zato je imela pravico, da bi se odločila za to, da ne bi živela.«

Zdaj, leta kasneje, ko ni niti vedela, kje je bil Tarik in kaj je počel in kakšno življenje je živel, in če je bila iskrena, je to ni niti najmanj zanimalo, se je večkrat zalotila, da je razmišljala o tisti noči. Predvsem o njegovem stavku, da se je ženska sramovala, toda če bi vsi razmišljali, kot je razmišljal Tarik, potem se nikoli ne bi nič spremenilo.

*Objavljeno z dovoljenjem avtorice Adriane Kuči, odlomek romana Noč, ko je preplavala reko (Litera 2024)