Nekoč me je sosed na Tavčarjevi ulici vprašal, zakaj ne znam hrvaško, skrbsko ali srbo-hrvaško, mar v poletnem času nismo hodili na morje, ali počitnic nisem preživljala tam, kjer so jih preživljali vsi? Sprva me je takšen poseg v intimo presenetil, sploh, ker sosed na naša vrata ni prišel z najljubeznivejšimi nameni in mu nisem bila pripravljena pojasnjevati, kako in kaj je bilo z menoj, z nami, v času, ko se je svetloba breskvasto razlivala. Nisem mu bila na primer pripravljena pojasniti, da sem poletja preživljala precej osamljeno. Navadno sem se zavlekla na kavč v očetovi pisarni, ki je bila majhen prostor, napolnjen s kupi papirja in fasciklov, kosi železnih vzorcev, katalogov, revijo Obrtnik, vse to premešano z mešanico prahu in svetlobe, ki je prihajala skozi veliko okno in vrata, ki so se odpirala na vrt. Na levi strani, tik ob steni, je bil kavč. Tistega poletnega jutra so mi velike rjave rože oddeje, razgrnjene čez kavč, lezle na kolena, in potem mi je na kolena lezel časopis Delo, na katerega je oče naročen že petdeset let, velike plahte papirja, ki sem jih spoštljivo razpirala.
V očetovo delavnico nisem rada vstopala, saj sem se delavcev z vso njihovo robustnostjo bala, toda tisti droben prostor, v katerem je oče pisal račune, sprejemal stranke, delavcem posojal denar, nekajkrat se je tam skupaj s svojim prijateljem zapil, predvsem pa je v prostoru, ki je še danes enak, opravljal jutranji obred, je bil toliko kot moje pribežališče.
Predstavljam si ga, kako je bila njegova prva misel, ko je še ležeč v horizontali odprl oči, razporeditev delavniškega prostora – velika, razdrapana miza, na kateri je sestavljal ograje, včasih brusil železne konce, pa pult, nad katerim je bilo veliko okno, ki se je odpiralo na vrt, in dlje na cesto, ter na desni strani koledar z nagimi ženskami. Vsako leto, čisto na začetku, sem na skrivaj pregledala vso tisto nagoto, veliko oprsje, razkrečene noge, pogled v skrivnostno črno luknjo, ki me ni toliko vznemirjala sama na sebi, saj so bile iste velikanske joške in bradavičke neverjetno podobne, kot me je vznemirjalo dejstvo, da so se delavci ob podobah teh koledarjev muzali in se včasih celo grabili za mednožje in gestikulirali nekaj, kar je obljubljalo naslado.
Dolga leta sta pri očetu delala oče in sin. Oba sta rusobrada in ker sta živela skupaj, sta se, da bi znižala stroške, vozila v enoprostorcu. Včasih je oče pozvonil in mi naročil, da pripravim popoldansko malico, kar je pomenilo sendviče, ki sem jih naložila na velik rjav pladenj in dodala skodelice kave z mlekom. Mlajši delavec je bil prijazen in me je ponavadi skušal zaplesti v pogovor, čeprav sem se, tanka in dolga, držala proč. Ko me je zagledal, si je snel rokavice, odložil zaščitna očala in se mi približal, da bi pomagal s pladnjem, nekaj kave se je polilo in skoraj v grozi sem se zazrla v snop isker, ki jih je proizvajal njegov oče nedaleč stran, pogreznjen v temino delavnice. Ustavil se je in me motril s pogledom. Morda sem ravno zaradi tistega preiskujočega pogleda ustvarjala tanek led med nami. Ni šlo za snobizem, kot je mnogo let kasneje predpostavljal sosed, ki se je nepovabljen narisal na balkonu in začel bruhati obtožbe, predvsem pa je pričakoval, da se bom prilagodila njegovemu jeziku, pač pa, da sem bila tedaj okorna. Pretvarjala sem se, da ne vem, kam bi lahko vodili njegovi monologi, pozabila sem že, kaj mi je skušal povedati, morebiti nepomembno dogodivščino, ki naj bi delovala smešno, bila sem v svojih knjigah, skušala sem razkriti skrivnosti, ki so prebivale tam, in sem jih ljubosumno skrivala, predvsem pa nisem čutila potrebe, da bi komurkoli karkoli pojasnjevala – bleščanje, ki sem ga uzrla, in še preden je oče s pritiskom na zvonec oznanil svojo željo, ali je bila potreba, morda celo zadržana ljubezen, da bi me odtegnil svetu, za katerega je moral slutiti, da me vsrkava, kot tista črna koledarska luknja golih žensk ni nikoli vsrkala delavcev, je bilo samo moje.
Kar precej časa je preteklo, preden sem na starša nehala gledati kot na čustvena invalida, katerih prvovrstna vrednota je bilo delo in še enkrat delo, čeprav danes prejemata klavrno pokojnino. V svet sta se odtiskovala na način, da sta predvsem proizvajala, najprej vsakdanji kruh, potem avtomobil, izlete v Celovec, kjer je oče varčeval, in kupoval orodje, ki ga v tedanji Jugoslaviji ni bilo mogoče dobiti. Na teh izletih v Avstrijo sem se sproprijateljila s prvimi čigumiji iz tube, ki sem jih, včasih po cel teden, lepila na rob postelje, z Milka čokolado jogurtovega okusa, pa tudi z mačjo hrano, in prvimi Barbikami. Predvsem pa oče nikoli ni varčeval za morje. Na morju se je dolgočasil, s pivom v roki je posedal v senci in sanjal o vrnitvi domov, v delavnico, kjer bi lahko spet sestavljal ograje, z belo kredo risal v tla različne vzorce, in s pordelim obrazom gledal v peč, kjer se je topilo železo.
Šele na enem od literarnih večerov, ki smo jih prirejali študentje primerjalne književnosti, mi je slovenski pesnik rekel, da naj na starša pogledam kot na človeka, ki skušata v svetu zgolj preživeti. Zmanjkalo mi je protiargumentov, še več, bila sem osupla, toda ko smo se s temno modro podmornico vračali iz literarca proti moji sobi, kar je pomenilo ne prav velik prostor, ki sem ga okupirala v hiši starih staršev, se mi je celo zazdelo, da se približujem galaksiji, ki se bo zdaj zdaj razletela. Včasih se mi še vedno sanja o tistem večeru, sicer vedno v drugačni varianti, kar je ostalo, je sledeča podoba: do rumeno prepleskane stene, kjer so po stenah tu in tam vzniknili verzi Jehude Amihaja, je bilo mogoče dostopati preko polžasto zavitih stopnic. Gosta, ki je zamudil zadnji vlak, sem povabila, da prespi pri meni. Na tla sem zmetala deke, spalno vrečo, zadrega je nastopila z jutrom, ko je bilo treba na stranišče, saj moja lastna soba le-tega ni premogla. Napotila sem ga v družinsko hišo, v stranišče, ki se je nahajalo tik nad očetovo delavnico, čeprav bi ga lahko napotila tudi v drobni prostor, kjer sta se rusobrada oče in sin umivala in preoblačila. V vsakem primeru, oba prostora sta bila vedno polna vonjav. Prostor družinske kopalnice je bil predvsem napolnjen z odsotnostjo. V tuš kabini, če bi jo naključni gost odprl in pokukal vanjo, ni bilo nobene dlake, prav tako je bila straniščna školjka zloščena do belega sijaja.
Nekoč, sredi noči, ko me je obsedla melanholija, sem se zaprla v družinsko kopalnico, in si ogledovala družinski album. Album je imel trde, v usnje oblečene platnice, kartonast papir, na katerega se je lepilo fotografije, in čez vsako stran je prišel prozoren, tanek papir. Na prvi strani je bilo izpisano, “Moji ljubljeni ženi Mariji,” in jasno je bilo, da sta moja starša, kljub temu, da ju nikoli nisem videla, da bi se objela, kaj šele poljubila, poznala obliko izkazovanja ljubezni, in kljub temu, da v naši družini nikoli nismo iznašli jezika, v katerem bi zmogli spregovoriti o žalosti ali o strahu na primer, vse je vedno tlelo v podtalju, in tudi, ko bi se moralo izraziti občutja, se je raje skrilo, se vse skupaj zakamufliralo v šalo, tako da je vsaka možnost prepoznanja ali poimenovanja izpuhtela, ostala zastrta.
Ko se je torej moj naključni ali nenaključni goste vračal iz ene ali druge toalete v prostore, kjer je bila, posebej v zimskem času, prižgana električna peč, sem v eni od verzij zgodb, ki so se zasidrale v mojem spominu, vendarle skušala prebiti prepono in jecljajoč pojasnila, da v literaturi iščem tisto neizgovorljivo, vmesni prostor, ko ni ničesar, in je potem nenadoma vse.
Na jajčno rumeno poletno jutro, zleknjena na star, z rjavimi rožami potiskan kavč, razpirajoč plahte časopisa, je bilo slutiti, da sem jutru razparala trebuh. Z ulice so prihajali kriki otrok, ki so se spričo odsotnosti svojih staršev pripravljali, da odidejo v bližnji gozd, kjer so si nameravali speči narabutani krompir, toda njihove igrarije in to, kako so si prilastili poletje, ki se je tedaj šele razpiralo in kazalo čebulne plasti, me niso zanimale. Nisem hotela pripadati njim, kot sem hotela pripadati osamljeni govorici, trenutkom nedolžnosti in sreče in potem tudi utrujenosti, ko sem na list papirja sčečkala nepovezane stavke. Čeprav sem tedaj svoj jezik šele izumljala in se v njem udinjala, se mi je zdelo, da je v nekem hipu vse v prostoru zastalo – zavese, miza, papirji na mizi, ura nad vrati. Če bi tedaj kadila, bi prižgala cigareto, če bi imela kruh, bi jedla kruh, saj sem po pisanju vedno lačna, vendar sem se zgolj dvignila iz kavča in odšla v kopalnico. Ponavadi sem naredila lijak iz dlani in delala majhne požirke, toda tistikrat sem dlan razprla in se vode le nežno dotaknila z ustnicami.
Rusobradega očeta in sina, ki sta sčasoma nehala delati pri nas, za njima so prišli novi delavci, ki so svoje kombinezone in delovne halje prav tako izobešali v kopalnici in vanjo odtiskovali svoj vonj, sem srečala mnogo let kasneje – na nekem pogrebu. Veter mi je mršil lase, vendar sem skozi tanke reže vseeno lahko videla njune poglede. Očitno je bilo, da je oče nekako uplahnel in da je sin stopicljal za njim. Še vedno sem z njunih obrazov razbirala zaščitniškost, čeprav je, predvsem očetova pozornost, popustila. Stal je tik ob vežici, zapuščen in izgubljen. Pred mnogimi leti je svojega rusobradega sina pripeljal v očetovo delavnico in upal, da se bo zanje kaj spremenilo. Sin je bil močan, malodane čokat, in zaslužil bi si več kot nizko hišo in star avtomobil, v katerem sta se morda še vedno prevažala. V nekem trenutku je sin zapustil skupino, sredi katere je stal, in se mi približal. Dlani je stisnil v pest in deloval je nastopaško. Kot da mi hoče nekaj obelodaniti, nekaj, kar je ostalo neizgovorjeno, in na kar sva oba že pozabila, toda potem je sredi tistega pokopališča, z vetrom in vsem, kar sodi zraven, nenadoma spet zaplahutalo. Jaz nisem bila več molčeče in okorno dekle, ki je prepoznavalo čas, ki se je napihnil s trajanjem, se dvignil v nebo in se nato razpočil, in on ni bil več zgovornež, ki je skušal zabavati hči svojega delodajalca, in ki je celo upal na kaj več kot zgolj na tisti pladenj, prekrit s skodelicami. Bila sva, kar sva bila. Dokler se ni sklonil k meni, zavonjala sem njegovo sapo, ostro in grenko, ko je rekel, “Tiste tvoje kave, tudi če jih je prinesla tvoja mama ali sestra, sem vedel, da so tvoje …”
Nisem razumela ali pa sem se samo delala, da ne razumem. Odmaknila sem si lase z obraza in se zavedela, da sem na poti do sem nekaj izgubila, nekaj, kar sem nekoč premogla, vendar je pošlo.