Tokratno besedilo Igorja Čuhaleva je bilo skoraj naročilo. Za sneg, ki ga ni več. Ki ga morda sploh ne bo več. Predvsem v času prevlade kvantne dimenzije, kjer svetu vlada univerzalna inteligenca. Kar ostaja, je vprašanje duhovnega ali specifičneje, vprašanje, ki ga vodilni še vedno zastavljajo dekletom: »Naše deklice zmeraj vprašamo, kaj so njihove sanje, kaj želijo postati v življenju, kam jih vodi njihova duša?«
Eloina se ob tem vprašanju zdrzne. Pomisli na razlike v načinu razmišljanja o družbenih vrednotah, kaj je vloga ženske v patriarhalni družbi in kaj so bile njene sanje, ko je bila še otrok. Kateri odgovor bo pravilen, lahko preberete v nadaljevanju …*
***
Ladies and Gentlemen, this is the final boarding call for Flight 735 to Washington, departing in 10 minutes from Gate 5. All passengers should proceed to Gate 5 for immediate boarding. Please have your boarding pass and identification ready. Thank you.
“Potovanja za božič, zmeraj enaka gneča,« se je jezila Eloina, ko sta z Jean Paulom hitela proti izhodu 5.
Množica potnikov se je preliva levo in desno, še največ jima jih je prihajalo nasproti, tako da sta si s težavo utirala pot. Velika steklena okna so nudila pogled na letališče, ki se je zavijalo v zmeraj bolj neprepoznavno belino. Kljub temu da je bila šele deset dopoldan, so gosti oblaki zakrivali nebo in pošiljali zmeraj nove pošiljke snega. Na začetnem delu vzletne steze so letala čakala na čiščenje kril in na plužna vozila, ki so se trudila očistiti vzletno stezo. A vse zaman, po čiščenju enega krila, je bilo drugo znova pokrito s snegom in podobno je bilo tudi na vzletni stezi.
»Ne vem, ali nama bo uspelo pravočasno prispeti do teh prekletih vrat?« se je Eloina tokrat že nekoliko obupano vprašala in se zagledala proti Jean Paulu.
Ta ji je vrnil pogled, čeprav v hrupu ni slišal njenega vprašanja in ji namignil, da naj pohitita. V tistem se je prikazal vhod 5. Po preverjanju dokumentov sta vsa zadihana sedla v čakalnico, iz katere je vodil vhod na letalo.
»Še bova čakala,« ji je malomarno navrgel, ko sta sedla in je pogledal proti oknu. Letala, ki so imela še pred nekaj minutami oznake letalskih družb, so bila sedaj popolnoma prekrita s snežno odejo.
»Božičkova flota,« se je zasmejala Eloina in njenemu smehu se je pridružil tudi Jean Paul.
»Mislim, da bodo zaprli letališče.«
»Ne verjamem,« je protestirala Eloina, »ne morejo ob takšni množici potnikov tik pred božičem zapreti letališča.«
Due to heavy snowfall, the airport is closed until further notice. Additionally, the roads leading to the airport are also closed. We apologize for any inconvenience caused and thank you for your understanding.
»Tako, sedaj smo ujeti kot v čebelnjaku.«
»Dragi, ti pa res zmeraj najdeš pravo prispodobo. Ni poletov in tudi z letališča ne moreva.«
»O tej možnosti sva se pogovarjala, ko sva planirala decembrsko pot iz Los Angelesa.«
»Drži, vendar sva upala, da se ne bo uresničila. Poglej, vrata čakalnice so odprli, tako da se lahko presedeva nekam, kjer bo kakšna pijača in več udobja za dolgo čakanje.«
Pokimal je, jo prijel za roko, z drugo pa dvignil njuno osebno prtljago. Na vratih so trčili v indijsko družino, ki je nekoliko preplašena zapuščala čakalnico. Oba otroka sta se trdno držala mamine in očetove roke, tretji malček pa sramežljivo zrl iz otroškega nahrbtnika, ki ga je mama nosila na prsih. Vsi so se ustavili in potem jim je Jean Paul pokazal, da lahko prvi zapustijo čakalnico. Hvaležno sta se mu zahvalila in se rahlo priklonila, nato pa izginila v gneči.
»Poglej, tamkaj se mi zdi primeren kotiček, dovolj miren in še blizu najinega izhoda,« je Jean Paul pokazal dve klopi blizu okna.
Pokimala je in pohitela sta, da ju ne bi kdo prehitel. Zunaj se je že popolnoma stemnilo in povsod so se prižgale luči. Letala, ki so stala pred letališko stavbo, so bila sedaj že podobna ogromnim snežnim silhuetam. Iz smeri, kjer je bila vzletna steza, se je včasih pojavilo utripanje snežne mehanizacije, vendar so se luči zdele neresnične, kot bi v sanjah opazoval Božičkove sani z jelenom Rudolfom na čelu.«
»Ali ni čudno, da smo konec dvaindvajsetega stoletja v Los Angelesu še zmeraj nemočni ob takšnih vremenskih razmerah.«
»Ja in ne,« ji je odgovoril Jean Paul in se udobno namestil na oblazinjeni klopi, »ko smo v enaindvajsetem stoletju rešili probleme s segrevanjem planeta, smo dobili nazaj spet prave zime z obilo snega in mraza. Polarne kape so se obnovile in ledeniki se počasi širijo proti dolinam. Zdi se, da te težave sedaj lažje rešujemo kot prejšnje tropske orkane in dvignjeno morsko gladino, ki je zalivala obmorska mesta.«
»Ali z današnjim znanjem in tehnologijo ni bilo mogoče klime spremeniti bolj natančno, da nam sedaj ne bi pretila ledena doba?«
Še preden je Jean Paul lahko odgovoril, je na klop v bližini sedla čudna dvojica, moški in ženska, ki sta bila oblečena v živopisna oblačila, ki so spominjala na oblačila prebivalcev, ki prihajajo iz Himalaje. Jean Paul je hotel ujeti z njima očesni stik, da bi ju pozdravil, vendar sta vztrajno zrla v tla. Moški je imel kratko pristriženo brado in turbanu podobno pokrivalo, ženska je imela čez oblačila ovit čudovit, z zlatom izvezen sari. Bluza in krilo, ki sta bila pod sarijem, sta bila okrašena z živahnimi motivi in majhnimi prišitimi ogledalci.
»Čudno,« se je oglasila Eloina, »ali se ti ne zdi, da se je naenkrat ohladilo, kot da bi nekje zavel prepih?«
Jean Paul je pokimal in odmaknil pogled iz nedostopnih sosedov. Eloina ju je še enkrat pogledala, kot da sta kriva za ohladitev.
»Načrt za rešitev presežka ogljikovega dioksida je bil zelo enostaven. Alga, imenovana morska trava ali kelp je zelo velik porabnik ogljikovega dioksida. Vendar je njena rast omejena z vsebnostjo železa v vodi. Torej smo izračunali, koliko ogljikovega dioksida moramo odstraniti iz ozračja in smo potem z ustrezno količino železa pognojili morsko površino.«
»In kje je bila napaka v ideji?«
»Ni bilo napake, z izračunano količino dodanega železa bi se moral ogljikov dioksid izločiti na predindustrijski nivo in tedanjo klimo.« Nekoliko je pomolčal in nadaljeval. »Vendar se je zgodil nepričakovan dogodek, ki je že enkrat v zgodovini uničil Minojsko civilizacijo, ki je cvetela v bronasti dobi.«
»Misliš vulkanski izbruh?«
»Tako je, vendar tokrat na drugačen način. S podvodnim izbruhom vulkana se je sprostila dodatna količina železa, kar je pomenilo, da se je izločilo več ogljikovega dioksida in je prišlo do večje ohladitve od predvidene.«
»Se strinjam, na podvodni izbruh vulkana pa res nismo mogli vplivati,« je dodala Eloina in pogledala Jeana Paula. Ta je sedel naslonjen nazaj in v prazno zrl v dvorano. Prijela ga je za roko, da bi pritegnila njegovo pozornost, vendar se ni odzival. V paniki je začela iskati, kdo bi ji lahko pomagal. Pogledala je proti dvojici, ki je pred kratkim prisedla. Zazdelo se ji je, da je ob pogledu nanju prav začutila hlad, ki je prihajal od njiju. Oba sta nepremično zrla v Jean Paula in se zanjo nista zmenila. Skušala je vstati, vendar je noge niso ubogale, tudi govoriti ni več mogla. Samo gledala je, kako je moški s turbanom počasi vstal in se približal Jean Paulu. Skušala ga je zaščititi, da se ga mož z brado ne bi mogel dotakniti, vendar je bila popolnoma ohromljena.
Glasba v dvorani je igrala božične pesmi, zunaj je bilo že popolnoma temno, kljub temu da je bilo šele opoldne. Bleščeče luči so osvetljevale dvorano, kjer so se ljudje že umirili in se sprijaznili s čakanjem. Otroci so tekali v bližini staršev in se lovili, letališka služba je delila vodo in prigrizke, kar je kazalo na to, da bo čakanje verjetno dolgotrajno. Včasih so za trenutek ugasnile luči in se potem spet prižgale.
Verjetno bo zaradi snega zmanjkalo elektrike, je pomislila Eloina in skušala obrniti oči proti moškemu s turbanom, ki se je bližal. Utripanje luči na stropu se je še nekajkrat ponovilo, potem pa so dokončno ugasnile. V dvorani je sprva zavladala tišina, potem se je zaslišal jok otrok in nekaj trenutkov kasneje so se prižgale lučke zasilne razsvetljave. Še zmeraj je bila dvorana kot v čudnem pričakovanju, moški ju je že skoraj dosegel, vendar, ker ni mogla obrniti glave, je v njenem vidnem polju ostala sama njegova roka in ženska, ki je sedaj zrla v njo.
Nekje zunaj so se zaslišali glasni motorji, ki so se prebili skozi snežno tišino.
Letala spet letijo, je najprej pomislila Eloina, vendar je bil hrup motorjev nekoliko drugačen. Pognali so električne generatorje, si je oddahnila Eloina in pomislila, da se bo sedaj vrnila tudi osvetlitev. Oči ženske, ki je sedela nasproti nje, ni več videla, vendar je iz obrisa njene silhuete vedela, da še zmeraj strmi vanjo in nenadoma se ji je zazdelo, da v svoji glavi sliši prijazen ženski glas, ki jo nagovarja. Luči se še zmeraj niso prižgale, vendar so tudi zunanji zvoki počasi izginjali. Bila je sama in glas, ki se je oglašal v njeni glavi.
»Moje ime je Aisha in z Rahimom potujeva domov,« je tokrat zaslišala prijeten ženski glas.
Eloina je poskušala izoblikovati misel, da bi odgovorila neznanki, a je nenadoma jasno zaslišala svoj glas, ki je spregovoril.
»Ime mi je Eloina, Aisha kaj se dogaja z mano, zakaj se ne morem premakniti?«
»Ne skrbi, Eloina, za nekaj trenutkov si ujeta v časovnem mehurčku, potem se boš lahko spet gibala in govorila,« jo je skušal pomiriti ženski glas.
»Rahim mi je dejal, da še nikoli ni videl bitja, ki bi bilo podobno tvojemu moškemu. Midva sva pripadnika džainizma ali Jain Dharme, kot jo imenujete vi. Naša vera, ki je nastala že pred milijoni let, sledi življenjski poti, ki pravi, da si duše med seboj pomagajo.« Nekoliko je pomolčala, nato pa je nadaljevala. »Rahim je začutil dušo tvojega moškega in za njo slišal še glasove tisočev drugih. Tega ne razume, kljub temu, da je svečenik. Če so te duše, ki jih čuti ujete, jim mora pomagati in jih osvoboditi.«
»Jean Paulova zavest živi v kvantnem svetu, kjer ima povezavo z vsem duhovnim svetom prejšnjih in sedanjih generacij. Od njih lahko pridobiva informacije, izkušnje, ki jih lahko uporablja v sedanjem življenju.«
»Kvantnega sveta, tega ne poznamo,« je odgovorila Aisha, »naša duhovna tradicija sega milijon let nazaj in se ne spreminja zaradi novodobnih odkritij. Glasovi duš so ujeti ob duši tvojega moškega,« je neizprosno nadaljevala.
»Poglej, vidim da je tudi tvoja duša močno povezana z njim, da te vodi in nadzira.«
»Ne, ne, ni tako kot misliš. On je moj moški in midva se ljubiva, zato sta tudi najini duši povezani.«
»Eloina poglej, če je to samo ljubezen, potem mi boš lahko odgovorila na enostavno vprašanje, ki ga postavimo našim dekletom na prehodu, ko se iz otrok spremenijo v ženske.«
»Prav, vprašaj me, kaj te zanima?«
»Naše deklice zmeraj vprašamo, kaj so njihove sanje, kaj želijo postati v življenju, kam jih vodi njihova duša?«
Eloina se je ob tem vprašanju zdrznila. Pomislila je na razlike v načinu razmišljanja o družbenih vrednotah, kaj je vloga ženske v strogi patriarhalni družbi in kaj so bile njene sanje, ko je bila še otrok. Kateri odgovor bo pravilen, da bo tako pomagala Jeanu Paulu in se bosta osvobodila čudnih tujcev.
»Moji predniki so prišli iz Mehike v Ameriko, da bi sebi in otrokom ustvarili boljše življenje. Mama mi je zmeraj govorila, da moram biti pridna in ubogati starše in moža, ko ga bom imela. Hkrati pa je Amerika že toliko vplivala nanje, da so spoznali, da bo šola tista, ki bo mojo generacijo osvobodila podrejene vloge v ameriški družbi in mi omogočila, da bomo tudi potomci migrantov zaživeli svobodno v obljubljeni deželi, Ameriki. Mama se je vse življenje trudila, da je s trdim delom zaslužila dovolj, da sem se jaz lahko vpisala na univerzo. Res pa je, da je bila šele štipendija tista, ki mi je zagotovila brezskrbni študij.«
V dvorani so se za trenutek prižgale luči, nekoliko pomežiknile in spet ugasnile. Vse se je spet potopilo v poltemo, ki so jo razsvetljevale samo šibke svetilke pomožne razsvetljave. Eloini se je zazdelo, da je pritisk nanjo za trenutek popustil. Obrnila je glavo in videla, kako je mož s turbanom nežno držal obe roki nad glavo Jeana Paula. Izraz njegovega obraza je kazal, da je bil v globoki meditaciji. Nekoliko si je oddahnila, saj je videla, da Jean Paul ni v nevarnosti.
»Vse, kar sem ti povedala, so bile sanje in želje mojih staršev. Sama pa sem si najbolj želela, da bi postala stevardesa. Čeprav se tedaj nisem še nikoli peljala z letalom, je bil poklic stevardese zame pojem svobode, neomejenih potovanj in stikov z drugimi kulturami.«
»Želela si si, da bi lahko v Franciji jedla polže in žabe?« je zaslišala glas Aishe.
Vprašanje jo je presenetilo. Ni pričakovala vprašanja v takšnem tonu.
»Ne, hrana me sploh ni zanimala. Če poskušam razložiti na drugačen način, spoznati sem hotela zgodovino, tradicijo, kulturo tujih dežel, lahko rečem, dušo ljudi, ki živijo v teh deželah. Sedaj, ko so mi to omenila, sem to spoznala. No, kasneje iz te želje ni bilo nič, sem pa ugotovila, da če bom končala študij na univerzi, bom imela neskončno možnosti za potovanja. Z Jean Paulom se mi je to tudi uresničilo.«
Začutila je, da je pritisk v njeni glavi popustil. Poskusila je premakniti roko, ki jo je spet ubogala. In tudi noge. Spet so se prižgale luči v dvorani. Pogledala je Jean Paula, ki je mežikal ob močni svetlobi. Obrnil se je k njej.
»Kaj se je zgodilo, imel sem tako čudne sanje?«
Zaslišal se je glas napovedovalke: »Dragi potniki, oprostite za kratkotrajno prekinitev osvetlitve v dvorani, sedaj smo vklopili električne generatorje in upamo, da ne bo več prišlo do motenj.«
»Tudi jaz,« je odgovorila Eloina in se obrnila proti klopi, kjer naj bi sedela tujca. A klop je bila prazna, le droben predmet je ležal na njej. Stopila je do klopi in dvignila posušeni cvet in ga poduhala. In zazdelo se ji je, da spet sliši glas Aishe in vidi Rahima, ki drži roki nad glavo Jean Paula. Stresla je z glavo in pomislila, da to kar je doživela, ne more biti res in, da sta le preveč utrujena od te božične gneče. Prisedla je k Jean Paulu in ga pogledala. Zunaj je še zmeraj snežilo, iz zvočnikov pa so spet odmevale božične pesmi.
»Veš zdelo se mi je, da se je moški s turbanom, ki je sedel nasproti mene, povezal z mojo kvantno zavestjo. Nenadoma sem bil kot paraliziran in sem lahko samo opazoval, kako se mi je bližal. Nisem se mogel premakniti. Hotel sem svojo zavest umakniti iz telesa, vendar me je ustavil. In tukaj se je zgodilo nekaj čudnega.«
Eloina ga je gledala in pokimala. Do sem se ji je zdelo, kot da posluša svojo zgodbo.
»Potem se je v moji glavi pojavil glas, ki je povedal, da je njegov sorodnik, ki je umrl prejšnje leto. Med njima je stekel prisrčen pogovor, ki me je ganil. Pojavil se je še njegov dedek in mama in njegovi daljni sorodniki, vsi ki so že umrli. Bilo jih je za celo vas. Ne moreš si predstavljati, kakšna družinska energija je ob tem nastala, veselje, ker so umrli sporočili Rahimu, da so dobro in da so povezani z njim in njegovimi sorodniki.« Nekoliko je pomolčal in na sosednjih klopeh skušal najti skrivnostna tujca. »Kot fizika so me zmeraj zanimale samo znanstvene informacije in svet, ki ga je mogoče opisati z enačbami. To, kar sem doživel danes, pa je zame kot razsvetljenje. Zdi se mi, da smo do sedaj v kvantni dimenziji prepoznali samo črke iz katerih smo začeli nerodno tvoriti besede. Rahim pa mi je pokazal, da so se religije že davno pred izumom fizike znale povezovati z dušami svojih prednikov in od njih dobivati podporo in usmeritve. In kako si ti doživela to srečanje?«
»Podobno kot ti, nekatere stvari, ki sem jih prej doživljala predvsem materialno, so nenadoma dobile tudi svojo duhovno komponento. Res zanimivo doživetje, čeprav še zmeraj nisem prepričana, da se je vse res zgodilo in, da nisva sanjala.«
»Tudi meni se tako zdi. Ko je zmanjkalo elektrike, sem pogledal na uro in potem spet, ko se je vrnila. Vse skupaj je trajalo mogoče kakšno minuto in vendar se je v tej minuti čas ustavil in prišle so vse te duše iz preteklosti in se iskreno razveselile, da so se lahko neposredno pogovarjale z Rahimom.«
»Glede na to, da je danes dan, ko bo božični večer, je vse to mogoče del božičnega čudeža, pa naj se sliši še tako klišejsko.«
»Eloina, prosim, govoriš o božičnem čudežu v času, ko sem se jaz že delno preselil v kvantno dimenzijo in ko svetu vlada univerzalna inteligenca,« se je Jean Paul z nasmehom ponorčeval iz njene izjave.
Čeprav je bil še dan, je bilo zunaj zaradi močnega sneženja že popolnoma temno. Potniki so poležavali na klopeh in tudi otroci so se že umirili.
»Zdi se, da bova božič preživela, kar na letališču,« je izjavila Eloina.
»Pa saj nam nič ne manjka, vodo in sendviče delijo zastonj in lahko si predstavljaš, da so vsi ti potniki velika družina s katero bomo praznovali božič.«
»Ja, res velika družina,« je v smehu potrdila Eloina.
Luči so spet začele utripati in ljudje so pogledovali naokrog, kaj se dogaja. Tokrat se je poleg utripajočih luči pojavil še čuden zvok, ki mu ni bilo mogoče določiti izvora. Zdelo se je, kot da bi se slišalo nekakšno škripanje, ki je zmeraj bolj naraščalo. Luči v dvorani so ugasnile in tudi hrupa električnih generatorjev ni bilo več slišati. V tišini in polmraku, ko je bilo videti samo zasnežene silhuete letal, je bil edini zvok škripanje, ki je nekje v daljavi prešlo v glasen pok. Eloina je vprašujoče pogledala Jean Paula.
»Del letališkega terminala se je sesedel zaradi obilice snega.« In še preden je lahko nadaljeval, je v njihovo dvorano že pritekla množica kričečih ljudi, ki so se rešili pred padajočo streho. Poleg njih pa je prineslo tudi hladen piš zunanjega zraka, ki je vdrl v ogrete prostore letališča.
»No, sedaj pa imava res problem, ne bo prijetnega božičnega praznovanja, ampak boj za obstanek,« je dejal Jean Paul in ponudil Eloini podloženo bundo.
»Mislim, da se bo tudi ta del terminala podrl, zato je najbolje, če greva čim prej na prosto,« je predlagal.
»Kam pa naj greva? Ceste so zasnežene in povsod je že več kot meter snega.«
»Poglej, zunaj je parkiranih kar precej letal. Poiskala bova enega manjšega, vstopila, pognala motorje, toliko da se notranjost ogreje, potem pa jih izklopiva, saj bo sneg deloval kot izolator.«
»Razumem, razmišljaš o letalskem igluju.«
»Ja, nekaj takega. Mogoče bi bilo še bolje, da najdeva kakšno amfibijsko letalo, ki lahko pristane na vodi ali kopnem. Kopnega sedaj sicer nimamo, vendar pa bi ob tem visokem snegu lahko trup letala, ki se v vodi obnaša kot čoln, spremenil v velike sani.«
»Jean Paul, ali tebi nikoli ne zmanjka idej?«
»Ne draga, saj imam v svoji dimenziji ogromno pomočnikov in ne boš verjela, tudi Leonardo de Vinci je med njimi. Ideja z amfibijskim letalom je bila njegova. Sedaj, ko lahko spet ustvarja in se njegove ideje lahko uresničijo, mi vsak dan predlaga kakšno izboljšavo.«
»Saj se šališ, ali ne?«
»Seveda, ampak to z amfibijskim letalom bova poskusila in morava kar pohiteti, ker že slišim škripanje nad nama.«
- Uredniški komentar je spisala Gabriela Babnik Ouattara
