Nekaj sta gotovo naredila prav

Lilijana Homovec se je v romanu o Lili, ki ima cvetličarno, tokrat odločila spremeniti perspektivo … Piše o Magdi, ki je od mladosti rada brala, vendar njeni starši niso hoteli trošiti denarja za njeno izobrazbo, ki je bila po njihovo sama sebi namen … Starša sta šla celo tako daleč, da sta hodila ugašati luč v njeno sobo … Hrepenenje, kaj smo si želeli postati v rani mladosti … Magdo potem zagledamo kot odraslo žensko, njeni starši pa se, ko se srečajo z vnukinjo, Magdino hčerjo Brigito, obračajo stran … Ta izgubljena povezava z otroštvom je Magdina največja rana, ki pa se je v tem času dobro zarasla in jo je prekrila debela in trda koža, kot zapiše, ki je ne more nič več raniti. * 

***

Spomni se tistega občutka, ki je lezel po njenem telesu in jo delal lahkotno kot mehurček, ki plava nad resničnostjo in jo zaznava samo s svojo površino. V rokah je držala škatlico z nežnimi zlatimi uhani za svojo Brigito, ki je pravkar maturirala in to z odliko. Zdelo se ji je, kot da bi se to zgodilo njej, Magdi, tako si je želela tega dosežka za svojo hčer.  V mislih je zdrsnila v preteklost, ko je bila osnovnošolka. Nobena zahteva se ji ni zdela pretežka, čeprav so jo tudi doma zaposlovali z vsemi možnimi deli. Vedno je našla dovolj časa, da je prebrala še kakšno knjigo, pa čeprav na skrivaj, saj so jo starši odganjali od branja, češ da je to nepotrebna potrata dragocenega časa, ko bi lahko naredila kaj pametnega, recimo počistila spalnice ali zlikala perilo. Tako se je branju večinoma predajala, ko je šla spat. Ne ve po kakšnem čudežu je bila deležna svoje sobice v njihovi hiši ob robu mesta, saj sta bila vseh ugodnosti ponavadi deležna njena brata. Verjetno zato, ker je bila sobica premajhna za dve postelji.  Ko je legla k počitku, se je lotila branja in velikokrat se je zgodilo, da ni odnehala, dokler knjige ni prebrala do konca. Pozabila je na čas in tako se je zjutraj s težavo spravila iz postelje. Starša sta ugotovila, da v njeni sobi dolgo v noč gori luč in sta jo hodila ugašat, ker je bila to po njunem mnenju nepotrebna potrata. Da ne bi videla svetlobe pod vrati njene sobe, je Magda položila na tla svoja oblačila, pozabila pa je na odprtino v ključavnici, skozi katero je ozek pramen svetlobe padal na hodnik in tako je bil spet ogenj v strehi.  Želela je nadaljevati šolanje na gimnaziji, a starši niso hoteli slišati niti besedice o tem, niso nameravali trošiti denarja za izobrazbo, ki je bila po njihovem tako ali tako samo sama sebi namen. V šoli so ji želeli pomagati na tej poti, a preko volje staršev seveda niso mogli. Tako so se njene želje za nekaj let končale, vse dokler ni srečala Egona, ki jo je pravzaprav rešil iz brezna v katerega je počasi drsela, predvsem zaradi neuresničenosti. Delo v tovarni, kjer se je zaposlila takoj po osnovni šoli, je bilo enolično, vzdušje doma pa prava žalost, saj so bili vsi nenehno zaskrbljeni in zamorjeni, čeprav jim ni šlo tako slabo.  Zvonec nad vrati v Lilino cvetličarno je predrl mehurček, v katerem je bila Magda vse dotlej. Zagledala je postavnega moškega, ki se ji je prijazno nasmehnil in prepoznala je Leona. Gotovo bi rad Lilo, si je mislila. Potem ko sta se pozdravila in izmenjala nekaj vljudnih besedah je res vprašal po njej. »Nadomeščam jo, ker je šla k frizerki. Je kaj pomembnega? Lahko jo pokličem če želiš?« In jo je poklicala, čeprav se ji je zdelo čudno, da si še vedno nista izmenjala telefonskih številk, da bi se lahko dogovarjala brez posrednika.  »Lila pač …,« si je mislila Magda, ko je čakala na Lilin glas v telefonu in ga, ko se je ta oglasila, predala Leonu, da sta se lahko dogovorila za srečanje in nekakšno poravnavanje dolgov.  Magda je čutila Lilin strah pred vsako spremembo v ustaljenem vsakdanu. Ta red in poznavanje dogajanja in oseb v njem, so Lili pomenili varnost, ki se jo je oklepala z vsemi silami. To je bilo ogrodje njene varne hiše, kamor se je skrila pred zunanjostjo oziroma kamor je pobegnila pred vsem tujim, drugačnim, tudi novim. Magda jo je poskušala hrabriti in jih pomagati pri premagovanju teh njenih ovir in ji dopovedati, da je to življenje in bo v drugačnem primeru odteklo mimo nje in se je ne bo niti dotaknilo.  Lila bi morala narediti rez, nekaj opazno spremeniti, tako kot je to naredila ona pri osemnajstih, ko je trmasto odkorakala od doma, ker je imela vsega vrh glave in si poiskala sobico pri starejši gospe, ki je bila njihova daljna sorodnica in je živela sama v zanjo prevelikem stanovanju. Gospa Ivana je iskala družbo in pomoč pri oskrbi s stvarmi iz trgovine, pri postiljanju postelj in večjih čiščenjih. Vse to je Magda z lahkoto opravila, saj je bila takega dela vajena, poravnala je le še račun za elektriko in njeno bivanje je bilo plačano, kar jo je stalo manj kot je plačevala doma, saj je dala očetu vsak mesec tretjino svoje plače. In še svobodna je bila. Prihajala in odhajala je po želji, le gospe Ivani je povedala, da bo pozna, ali da je celo ne bo domov. Zvečer je lahko nemoteno brala, pa je ni za to nihče zmerjal z razsipnico in zajedavko.  Na začetku svoje samostojnosti se je Magda po  delu v tovarni vrnila v svoj novi dom, pomagala gospe Ivani, včasih kaj dobrega skuhala, da sta skupaj jedli in potem gledali televizijo. Potem je Magda odkrila nočno življenje v njihovem malem mestu in v njej se je predramila vsa njena mladostna uporniška divjost. Večeri, ko je ostala doma, so postali redkost. Predvsem ob vikendih so s prijatelji ponočevali, plesali v bližnjih diskotekah ali lokalih z glasbo in na veliko popivali. Samo prvič jo je alkohol presenetil, ko je preveč na hitro spila pol litra vina in obležala, da so jo morali prijatelji odnesti domov. Pozneje je ravnala bolj pazljivo, a vseeno so se pijančevanja kar vrstila, skoraj iz dneva v dan.  Ko je prišla iz službe, se je preoblekla, se naličila, poklepetala z gospo Ivano, skupaj sta pojedli kosilo in kmalu za tem je odšla po svoje. Ko je kdaj pa kdaj le ostala doma celo popoldne in večer, sta se družili kot na začetku njenega bivanja, nobenih pridig ni bila deležna ali očitkov na račun svojega divjega družabnega življenja.  Živela je brez cilja, ničesar ni zasledovala, ničemur se ni posvečala, samo iz dneva v dan je hodila v službo in žurirala. To stanje se je vleklo skoraj dve leti, dokler na eni od zabav ni srečala Egona, mirnega umaknjenega resnega fanta. Šel ji je na živce, ni ga mogla pustiti pri miru, zaletavala se je vanj z opazkami in pripombami, on pa je vztrajno molčal. Ugotovila je, da ga njen neposredni nastopaški stil ne gane. Končno je imela nekaj, bolje rečeno nekoga, ki je zaposloval njene misli.  Ob prvi priložnosti je sedla k njemu in začela razpravljati in to ne o čemerkoli, temveč o literaturi, saj je pričakovala, da ji ne bo kos. Pa se je zmotila, našla je enakovrednega partnerja, ki je sicer v zadnjem letu dal knjige na stran, ker ga je zaposlovala želja po uspehu v službi in ni našel več časa zanje. Njune razprave so bile na začetku zelo razgrete in ugotovila sta, da drug drugemu povsem zadostujeta.  Predstavila ga je gospe Ivani in kmalu je postal pri njiju reden gost, Magda pa je pozabila na potepanje in popivanje s prijatelji. Prav kmalu sta pristala tudi v postelji, neke nedelje, ko je ostala sama v stanovanju, saj je šla gospa Ivana na enega redkih obiskov k svoji mladostni prijateljici v sosednji blok. Egonova nežnost in plašna bližina ji je bila všeč,  že prvič si je rekla, da bi ji lahko tako zadovoljstvo prešlo v navado.  »Danes ne morem čakati, da se vrneš, lahko pa me jutri povabiš na kavo,« je Magda zaslišala Leona, ki je zaključeval pogovor z Lilo.  »Sta se dogovorila?« »Sva, jutri se vrnem in bova šla na kavo. Pred dnevi sem ji posodil denar za plačilo računa na bencinski črpalki, pa sem prišel po vračilo. Vidim, da ne bo šlo tako zlahka, da je Lila precej aktivna.« Magda je še dodala, da je Lila zadnje čase tudi precej raztresena, da pa bo gotovo poskrbela za pošten razplet, le naj še pride naokrog.  Spet je ostala sama s svojimi mislimi in obdana s cvetjem. Lotila se je priprave aranžmaja s suhim cvetjem, to je delala najraje od vsega v cvetličarni. Odkar je prebolela raka na prsih in je bila njena desna roka šibkejša, se je še z večjim veseljem posvečala temu delu. Njena navezanost na cvetličarno in s tem tudi na Lilo se je poglabljala in res je bila vesela, da jo je spoznala. Le raka ne bi še enkrat preživljala, takrat se je res počutila nebogljeno, le napol živo. Dobro da je imela ob sebi Egona in Brigito, pa tudi Lilo. Magda jo je občudovala, kako se spoprijema s svojim poslom, kajti sama ni nikoli poskušala živeti na tak način. Osemurni delovnik in temu je sledil čas za vse ostalo, kar si je želela in sta skupaj z Egonom stremela, Lila pa je bila vpeta v svoje delo od jutra do večera, tudi ob sobotah in nedeljah, če je imela kakšno slavje v načrtu. Odkar je živela samso življenje, sploh ni poznala ničesar drugega kot samo cvetličarno. Z Ivo in Miko so jo le s težavo potegnile iz njenega vsakdanjega ritma, pa še to le na kakšno srečanje ob kavi in daljši klepet. Magdi se je zdelo, da se boji odprtega pogovora s komerkoli, da tudi z njimi sploh ne izraža svojega mnenja, vedno je bila raje nekje ob strani, opazovalka. Samo ko je čas preživljala v cvetličarni, se je razživela in pokazala svojo bogato in ustvarjalno notranjost.  Tudi zdaj, ko je bilo jasno, da se Leonu zdi zanimiva, se je obnašala, kot bi ne obstajal. Spet je vključila svoj program »ignor«.  Sredi Magdinega premlevanja se je Lila vrnila od Mike, vsa sveža, sijoča in zadovoljna. »Sta se z Leonom zmenila, kako bosta realizirala povračilo posojila?« »Sva, jutri pride k meni na kavo. Jo bom skuhala kar tukaj, na mojem malem grelniku. Samo preverim, če še vedno deluje.« »Lepo, glej da boš prijazna, pa ne zato, ker bi te potiskala v njegovo naročje, rada bi, da nehaš žalovati za Matejem.« »Kdo žaluje, Magda kaj te je pa obsedlo?« »Ah, nič, le malo bolj odrasla bi lahko bila in odprta do vseh, zapiraš se v strahu, da bi ti bo kdo preveč približal.« Lila jo je še kar naprej molče opazovala.  »Ja Lila, tako te vidim in mislim, da nisem daleč od resničnosti.« »Oprosti, se bom potrudila, v mislih bom imela tvojo pripombo,« je spravljivo rekla Lila. »Kako je šlo drugače, kaj težav in zapletov?« »Ne zameri Lila, vzemi moje pripombe kot dobronamerne. Drugače pa je bilo zelo mirno, najrazburljivejši je bil Leonov obisk.« Potem je še pohvalila Lilin izgled in se odpravila proti domu. Danes je bil dan za razčiščevanje, si je mislila, ko je hitela domov. Nameravala je pripraviti večerjo, še preden bi se Egon vrnil s popoldanskega kolesarjenja, želela si je poklepetati z njim pred spanjem.  Lepo sta se imela zadnji dve leti, oba sta doma, imata sta majhen vrt, ki sta ga negujeta z vso ljubeznijo in on jima vrača obilno in dobro. Hodila sta na izlete, se družila s prijatelji in jim pomagala, ko je bilo potrebno. Nista bogata v denarnem smislu, pač pa v vseh drugih pogledih. Njuna Brigita je trenutno v tujini na podiplomskem študiju in se vrača domov le za praznike. Magda je prepričana, da sta z Egonom že morala narediti nekaj prav, da imata tako srečo s svojim otrokom in domom.  Okus po grenkobi se ji nabere v ustih le ob misli na svoje in brata. Mama in oče sta oba stara in obnemogla, a še vedno toliko pri zdravju, da lahko skrbita sama zase. Starejši brat je, tako kot ona, zbežal od doma kmalu za njo, mlajši, ki je bil najšibkejše volje, je ostal doma in se zapil.  Ko sta se z Egonom poročila, sta vse povabila na svojo malo intimno poroko, a se niso odzvali. Nikogar ni bilo na spregled, ne staršev, niti nobenega od obeh bratov.  Starši se niso nikoli zares spoznali z Brigito. Ko je bila majhna, so se večkrat srečali v mestu, kamor sta tudi mama in oče prišla po opravkih, a sta se obrnila stran in ju nista niti pogledala, kljub temu, da sta slišala, kako prigovarja Brigiti: »To sta tvoja nona in nono.« Potem je odnehala, Brigita je odraščala, povedala ji je vse, kar ji je lahko o njihovih odnosih in ji prepustila, da se sama odloči, ali bo stopila do njiju, ali ne. Doslej se to še ni zgodilo. Zanjo sta v vseh teh letih postala popolna tujca. Ta izgubljena povezava z otroštvom je njena največja rana, ki pa se je v tem času dobro zarasla in prekrila jo je debela in trda koža, ki je ne more nič več raniti.  Ko se v mislih vrača nazaj, je vedno bolj prepričana, da je imela tudi veliko srečo v življenju, da lahko danes v miru uživa v odnosu, ki sta ga z Egonom negovala vsa ta leta. Točno ve, kdo jo čaka doma, pozna njegove želje in predstave o prav in narobe, ve kdaj je bolje, da hodi nevidna okoli njega, ker je iz nekega razloga slabe volje in če se bo pokazala, se bo vsa ta nejevolja stresla nanjo, pozna vse odtenke barve njegovih oči, ki so povezani z njegovim razpoloženjem in ve kaj narediti, da se bo nevihtna barva spremenila v jasno nebo.  Če pomisli na Lilo … začenjati na novo, je vznemirljivo a tudi težko, prestajati vse tiste občutke negotovosti mladega odnosa, ki jih čutiš v drobovju, ki lezejo po kosteh in samo čakajo na sprostitev v objemu ljubljene osebe.  »Upam, da bo zmogla toliko volje in sproščenosti, da se bo spustila v Leonovo bližino,« si je rekla na glas, ko je postavljala na mizo dva krožnika za že pripravljeno večerjo.  »Kaj praviš?« se je oglasilo od vrat. Egon se je pravkar vrnil. »Ah, nič posebnega, večerja bo vsak trenutek na mizi.« »O, kako si vedela, lačen sem kot volk …« »Ja, res, le kako sem vedela …« si je mislila Magda. 
  • Uredniške pripombe je spisala Gabriela Babnik Ouattara