Metka Sušec, ki je spisala hvalnico ne samo pilotom, pač pa tudi vsem tistim, ki nam omogočajo prelete …
Vmes se znajde tudi kakšen praktičen nasvet, kako lažje prestajati prelete, poetičen opis, pogled iz letala, pristanek, ko je vse skupaj videti peresno lahko, “kot bi ptice zajemale zrak med svoja krila, ga prepuščale z razpiranjem in zapiranjem, da so lahko lebdele na zračni blazini ter tako usmerjale svoje telo proti tlom” …
In kot pika n i ob koncu, srečanje z družino, ki jo je dolge mesece pogrešala …*
***
Plovilo, ki bo Saro skupaj še z drugimi potniki poneslo, v zanjo neslutene višave, je postopoma premagovalo težnost. Potniki v kabini so le na videz mirno sedeli pripeti in prilepljeni na sedeže, nekateri odsotni in zatopljeni vase niso bili pozorni niti na druge niti na vzlet. Tisti s slušalkami v ušesih so poslušali pomirjujoče zvoke glasbe, kdo od njih se je skozi stransko lino zaziral v asfaltno površino letališča, opazoval stik med zemljo in nebom, ki se je počasi izgubljal.
Med tem je Sara poskušala utišati srce, ki je utripalo hitreje, ko se je letalo najprej hrupno odlepilo od vzletne steze in ga je pilot usmeril kvišku. Zanjo je bil to najmanj prijeten del poleta, kako je šele moralo biti pri srcu pilotu, s kakšnimi občutki se je boril on, kako strastno si je moral zaupati in verjeti v milosten dvig kovinske gmote, ki jo je krotil s pritiskanjem številnih gumbov na komandni plošči.
Potniki običajno pilotov niso videli ali pa so lahko le na hitro s pogledom ošvrknili pilotsko kabino, ko so se po stopnicah pred vzletom povzpeli v trup letala. Levo, v smeri proti kljunu letala, kamor je bilo preko ramen prijazne stevardese mogoče videti, če so bila vrata skrivnostnega hrama odprta, le za vzorec instrumentarija, sestavljenega iz vseh mogočih drobnih merilnih okenc in številnih gumbov. Kako neki se znajdejo v mozaiku bleščavih lučk, drobnih kovinskih zatičev, stikalc, kako ve, kdaj pritisniti ali zavrteti katero od njih.
A prijazna in nasmejana gospa je vstopajoče goste prijazno pozdravljala v treh jezikih: Bonjour, Moyen, Hello … in jih hitro usmerila naprej med sedeži. Tudi če bi kdo želel za trenutek postati in si v pilotski kabini ogledati kaj več, bi to bilo skoraj nemogoče.
Po vzletu, ko je plovilo doseglo željeno višino, so sledile navidez dolgočasne inštrukcije stavardese, kaj storiti, v primeru nevarnosti ali okvare letala. Te postopke si je Sara ogledala že nič kolikokrat, a se je kljub vsemu vedno znova prisilila, da sledi ponovnemu prikazu.
Globoko pod letalom je sedaj le še v obrisih bilo moč videti Beneško laguno, ki se je razprostirala tam spodaj in na morski gladini kot zrcalno sliko odsevala sivo modrino neba. Morje se je s številnimi kanali in meandri zajedalo precej globoko v kopno. Ponekod so bile te zajede pravilnih simetričnih oblik, očitno so to bili kanali, ki jih je tam zakoličil človek, bodisi zaradi lažjega dostopa do kopnega in vseh majhnih otočkov, ki jih je bilo posejanih tam doli na stotine ali pa čisto varnostnih razlogov, da bi se morje ob plimovanju imelo kam zateči. Če Sara ne bi vedela, da so pod njo Benetke, bi vse skupaj po videzu sodeč imela za nekakšno močvirje, ki ga je nekoč v davnini poselil človek. Vse tiste zgradbe spodaj, nekatere med njimi gradiči, utrdbe ali celo palače, so z višine delovale neznatne in nebogljene, kot da gre le za koliščarske naselbine.
Oglasil se je še pilot, kapitan letala, naznanil je nadmorsko višino, trenutne vremenske razmere med poletom, morebitne nevšečnosti in kaj potnike čaka na končni destinaciji. Pojasnil je še razloge za zamudo in se opravičil. Seveda v dveh jezikih, kratko in jedrnato. Iz zvočnika je zazvenelo le še: un agreable vol. Bolj pomembno od nagovora potnikov je zanj, da osredotočeno drži smer sredi izpraznjenega neba.
Let je bil večino časa miren, tu in tam je trup letala nekoliko zanihal, kot bi se malo spustili in nato ponovno dvignili, a ni bilo videti, da bi bili potniki pretirano pozorni na te naključne manevre ali celo vznemirjeni.
Po dobri uri in pol je stevardesa potnike prijazno opozorila, da se približujejo cilju, da se bo letalo začelo čez nekaj minut spuščati in se je potrebno pripeti z varnostnim pasom. V ušesih je Sara, ko je plovilo začelo izgubljati višino, začutila neprijeten pritisk. Premagovala ga je z zadrževanjem zraka in izdihom ter globokim vdihom. Nekoč je to nekje prebrala in njej je ta rutina vedno pomagala se znebiti neprijetnega občutka. Zaslišala je škrtajoči zvok ob spustu koles iz trupa aviona, instinktivno pogledala na levo ali se je to res zgodilo, še malo in bodo pristali.
Pristanek je bil mehak, če je mogoče ob hitrosti in teži letala ob premagovanju neizmernih fizikalnih veličin in silnic, ta izraz sploh uporabiti. Pilot je začel ustavljati plovilo, kar se je čutilo ob uporu zoper hitrost, ki jo je moral ukrotiti za varen pristanek. Vsestransko prisotna napetost v kabini je popustila. Odražala se je tudi skozi negibnost večine potnikov malo pred tem in celo nekakšnega zadrževanja dihanja. Na kar so se zaslišali pritajeni izdihi in besede, po vsej verjetnosti, da je bil pristanek res v redu.
Vse se je ponovno začelo odvijati po ustaljenih postopkih: odpenjanje pasov, vstajanje potnikov s sedežev, odpiranje predalov za prtljago, pomikanje proti izhodu, še zadnji pozdrav stevardese. Vrata pilotske kabine so bila zaprta.
Sara je ob sestopu z letala na vozičku tik ob vznožju premičnega stopnišča pobrala svoj kovček, ni ga vedno oddala, zlasti ne takrat, ko je s seboj vzela le malo stvari kot tokrat. Letalo je običajno pristalo precej blizu vhoda v letališko zgradbo, tako da je po nekaj korakih že bila v njej, se povzpela po stopnicah in se po dolgem hodniku napotila proti prostoru, kjer so drugi potniki pobirali prtljago in kjer je bil izhod z mejnega območja ter vstop v novo državo.
Skozi stekleno steno je medtem, ko je hodila vzdolž povezovalnega hodnika in pred seboj potiskala svoj lahek samsonite, namenila še zadnji pogled plovilu, ki jo je pripeljalo. Na stopnicah je opazila izstopati posadko, prvi je bil mož z značilnim pokrivalom, ki je del temne tako značilne uniforme, v kakršne so napravljeni piloti. Morda pa je to kapitan, malo prej na nebu varuh njenega življenja. Nasmehnila se mu je.
Skozi samodejno odpirajoča vrata je vstopila v območje carinske kontrole, ki se za potnike iz Evrope ni več izvajala, nadaljevala skozi prehod, nad katerim je bilo označeno EU na modri tabli, na kateri je bilo v krogu narisenih sedemindvajset zvezdic, članic evropske zveze. Še malo in bo zagledala znane obraze svoje družine. Prispela je v prostor v kletni etaži, kjer je z omejevalnim trakom bil označen predel, na katerega čakajoči niso smeli stopiti. Opazila je številne obraze najbrž sorodnikov, prijateljev znancev, poslovnih partnerjev ali voznikov, nekaj jih je v rokah držalo napise z imeni posameznikov ali firm, da bi jih došli potniki lažje prepoznali.
Sara je za nekaj sekund postala, se razgledala, ali je morda med njimi njen sin Andraž. Rahlo razočarana je ugotovila, da ga ni, zato je hitro sklenila, da se po premičnih stopnicah odpravi v gornjo glavno etažo, od koder ga bo poklicala.
***
Le kakšno uro pred vzletom letala z letališča Marco Polo, v mestu bolj zahodne zemljepisne dolžine nekje v osrčju Evrope, je oče vneto priganjal dva fantiča, svoja sinova, naj se vendar podvizata z obuvanjem. Nameravali so se odpeljati na bližnje letališče. Za brata, starejšega že šolarja, z mlajšim sta si bila dve leti narazen, je bil vsakokratni odhod na letališče posebna dogodivščina. Če tudi so šli le nasproti svoji noni, očetovi mami, ki je prihajala k njim na obisk.
»Zakaj se pa nona ne pripelje z avtomobilom?«
…ker je predaleč.
»Zakaj je daleč?«
…ker je potrebno prevoziti skoraj tisoč kilometrov.«
»Zakaj pa je toliko kilometrov?«
…ker so Benetke tam dol nekje ob morju.«
…kaj nona ne stanuje v Kopru?«
…ja, nona je iz Kopra, ampak najprej se mora pripeljati do Benetk, kjer se vkrca na letalo?
»Zakaj pa se mora vkrcati na letalo?«
…da lahko prileti k nam na obisk.«
»Kdo pa pripelje letalo?«
»Pilot.«
Kot bi bila to magična beseda, ki sta jo želela slišati, saj so vprašanja za nekaj minut čisto potihnila, ko pa so zapeljali na parkirišče letališča, je debata med njimi ponovno oživela.
»Poglej, poglej, koliko letal je tam na pisti,« je starejši hitel vneto razlagati mlajšemu, ki se je nagnil nekoliko naprej, da bi videl isto kot njegov brat. Oči so se mu kar razprle in ni se mogle načuditi vsem kovinskim pticam, ki so za ograjo, z že razprtimi krili in dvignjenimi repi še kar čakale v vrsti, da jim pomahajo z zastavicami in dovolijo vzleteti. Še preden je oče izstopil iz vozila, je starejši že skočil na tla.
»Počakaj!« mu je v povišanem tonu ukazal in ga še zadnji hip ujel za roko. »Gremo skupaj!« je vztrajal oče. Ko je tudi mlajšemu pomagal se izkobacati iz varnostnega sedeža, so družno zapustili parkirišče in odkorakali proti letališki zgradbi.
»Poglej oči, koliko avionov, gremo jih pogledat.« Ga je povlekel starejši v nasprotno smer.
»Bomo šli, prej bomo še preverili, kdaj točno je napovedan prihod letala, s katerim prileti nona.«
Vstopili so skozi glavni vhod, v ne prav veliko letališko zgradbo v treh nadstropjih, saj tudi samo letališče še zdaleč ni bilo med večjimi. Na levo je bil okrepčevalni prostor in prodajalna s hrano, nekakšna slaščičarna, kjer so potniki, še preden so oddali prtljago in prešli mejno črto, lahko pojedli kakšen prigrizek, morda tortico tisti pa, ki so prihajali s potovanj nazaj domov, so se lahko oskrbeli s svežim kruhom. Takoj zraven je bila trafika, prodajalna s časopisi, knjigami in spominki, če bi kdo želel še kaj kupiti za spomin na mesto ali deželo, ki jo je zapuščal.
Napotili so se mimo v središče prostora, kjer so izpod stropa visele elektronske table, na katerih so se sproti v svetleči pisavi izpisovali prihodi, takoj zraven pa odhodil letal. Številke letov, mesta letališč, vhodi oziroma izhodi za potnike, čas pristanka ali vzleta, tudi zamude. Vsake toliko se je zaslišal odmevajoč glas iz zvočnikov, ko je napovedovalec najavil odhod kakšnega letala ter pozval potnike k izhodu.
»Nonino letalo iz Benetk ima zamudo,« je fantoma pojasnil oče.
»Zakaj?«
»Ne vem, morda je bilo potrebno čakati na vzlet….«
A še preden bi sledilo naslednje vprašanje, je oče predlagal: »Sedaj imamo čas in si lahko ogledamo letala, ki stojijo za ograjo na vzletni stezi.«
»Ja, ja, ja … gremo hitro, hitro« in že sta sama odhitela nazaj proti vratom, skozi katera so malo prej vstopili. Še sreča, da v zgradbi ni bilo veliko ljudi in s tem gneče, saj bi ju lahko izgubil iz vidnega polja, zato se je oče moral kar podvizati, da ju je dohitel.
Ustavili so se morda dvajset metrov stran od letališke zgradbe, kjer je že bilo moč videti letala, v katera so se po povezovalnih hodnikih vkrcevali potniki. Precej daleč za njimi na letališki stezi je eno letalo pravkar vzletalo.
»Poglej, poglej en avion gre gor.«
»Vzleta, se temu pravilno reče,« ga je popravil oče.
»Kje pa je letalo od none?«
»Nekje blizu tam gori mora biti, pristane čez petnajst minut,« je pojasnil oče.
Fanta sta nekaj časa pri miru opazovala dogajanje za ograjo in ves čas komentirala vsak premik, ki se je zgodil. Eno od letal se je pravkar začelo pomikati proti vzletni stezi, ko je zavilo nanjo, je po kakšnem kilometru začelo močno pospeševati hitrost in se tik pred koncem asfaltne površine, dvignilo. Vsaj tistim, ki so vse skupaj opazovali od daleč, se je zdelo tako.
»Sedaj bo pristalo letalo od none,« je naznanil oče.
»Kje ga vidiš?«
»Tja poglejta, na desno.«
»Kako pa veš?«
»Vem …« Je odločno pritrdil, čas najavljenega pristanka se je bližal.
In res, še malo prej visoko v zraku, se je sedaj plovilo hitro spuščalo proti tlom in pristalo. Od daleč je vse skupaj bilo videti peresno lahko, kot bi ptice zajemale zrak med svoja krila, ga prepuščale z razpiranjem in zapiranjem, da so lahko lebdele na zračni blazini ter tako usmerjale svoje telo proti tlom.
»Gremo!« Ju je spodbudil oče, da so se ponovno odpravili do letališke zgradbe in tokrat vstopili en vhod prej, od koder so se s pomičnimi stopnicami spustili v nižjo etažo, kamor so prihajali potniki na mednarodnih linijah.
»Oči, jaz že vidim nono,« je kriknil starejši in se pognal v dir, za njim pa takoj še mlajši, ki mu je na vso moč skušal slediti in zaradi zanj neobvladljive hitrosti prav nerodno premikal stopala, da se je zdelo, kot da bo zdaj zdaj padel.
»Nona, nona, nooonaa…..,« se je razlegalo po prostoru, da so se mimoidoči nehote ustavljali in opazovali, kaj neki se dogaja.
Na prvi pogled se je zdelo, da Sara še ni povsem dojela prizora v njeni neposredni bližini, a bolj razločno kot je zaznavala glasove, bolj jasno je postajalo od kod in od koga. Obstala je in vsa osupla opazovala prizor bližajočih se kričačev, njenih vnukov: naj jima gre naproti ali kar počaka? Še sreča, da je obstala, saj se je starejši v teku kar zaletel vanjo, z objemom ga je zadržala. Mlajši pa je takoj pograbil njen kovček na kolesih.
»Nona, videl sem tvoje letalo, kako je pristalo,« ji je zadovoljno hitel pojasniti starejši vnuk.
Sin Andraž, ki je nekaj korakov zamujal za njima, ju je sedaj dohitel in ju skušal umiriti, a zaman.
Mama in sin sta se objela.
Sara je te objeme vedno željno pričakovala, saj jih je dolge mesece pogrešala, zato je iz sebe iztisnila zadnji atom nežnosti.
Skakanje in veselje še kar nekaj časa ni pojenjalo in mimoidoči so še vedno opazovali kričava razposajeneža. Saro je oblivala prijetna toplina, ki se je od srca raztaplajala po vsem telesu in jo ovijala v blaženost.
Zadovoljnih obrazov, še zlasti Sarin je žarel od ljubezni, so družno zapustili letališko zgradbo.
- Uredniški komentar je spisala Gabriela Babnik Ouattara
