Tokrat je Ana Kalin pisala o srečanju dveh prijateljic. Med drugim razpravljata o Živinem partnerju Dobruju in Živa se spomni spora iz včerajšnjega dne, ko sta z Dobrujem govorila o Beatrix in o njeni pravici, da sama odloča o svojem življenju. Živi se je zdelo, da Dobru sploh ne govori o njej, ampak o sebi, o svoji pravici do izbire.
Prijateljica Nika ji odvrne, da so Dobrujevi izbruhi morda vezani na njegovo prtljago, torej na njegovo slabo izkušnjo temnopolte osebe v belopolti družbi. »Niti ni nujno, da se vsega zaveda in da bi ti znal razložiti, lahko samo reagira, ko mu ti stopiš na nek žulj.«
Psihološko izjemno pretanjena pripoved, kjer si Živa prizna, da nekatera njena dejanja ali besede sprožijo Dobrujevo reakcijo, na katero ona nima vpliva, kaj šele uvida. V njej zbudijo le gromozanski občutek nemoči.*
***
Živa je nestrpno pogledovala proti vratom, Nikino letalo je pristalo pred dvema urama, vožnja z vlakom in tramvajem do knjigarne pa ne bi smela trajati več kot tri četrt ure. V primeru dobrih povezav. Verjetno malo več, če je morala kje čakati, a potrpljenja Živa v tistem trenutku ni imela v izobilju, zato se je zelo razveselila ženske, ki je vstopila, pred vrati pa pustila partnerja z majhnim otrokom, ki je spal v vozičku. Glede na več plasti oddej, s katerimi je bil pokrit, je sklepala, da je družinica prišla na Nizozemsko na počitnice, kar je angleški pozdrav s pridihom Sredozemlja tudi potrdil.
Po nekaj minutah brskanja med policami, je ženska z gostimi temno rjavimi kodri, ki so segali do sredine hrbta, nekoliko previdno pristopila k Živi, se živčno nasmehnila, za tem pa ji pod nos pomolila knjigo: »Imate mogoče še kakšno podobno knjigo?«
Medtem ko si je ogledovala naslovnico Ženske spolne fantazije Mitzi Szereto, se ji je začela odvijati zgodba ne najmlajšega para, ki po napornih dveh letih po rojstvu otroka išče nekaj, kar bi obudilo njuno strast (pri vsakem še tako velikem minusu se vedno najdejo tudi plusi, je pomislila ob ugibanju njej nepoznane realnosti). »Mislim, da bi se nekaj moralo najti,« je Živa preverila v računalniku, svoje knjige je dobro poznala, a ni si vedno zapomnila zalog na policah. S kotičkom oči je ujela, da se je ženska obrnila proti možu in mu z majhnim in neslišnim ploskom rok nakazala, da bo nakup uspešen, on pa ji je pokazal navzgor obrnjen palec. Izmenjavi se je Živa nasmehnila, kar je ženska opazila in zakuhala vse do ušes. Rdečica je že skoraj izginila, ko je Živa naznanila: »Kar pridite za menoj … Na razpolago je nekaj, recimo temu klasik, od Anais Nin in Reage, Zgodba o O, to so romani, morda pa bi vam bile bližje zbirke od Nancy Friday, kjer kot pri Szereto, ženske same opisujejo svoje fantazije.«
Pokazala je polico z erotičnimi pripovedmi in se vrnila k pultu, kodrolaski je bilo že brez Živine prisotnosti dovolj nerodno. Samovoljno določanje tako imenovanih primernih in neprimernih vsebin za pogovor, ki jih je od nekdaj opredeljevala moralna elita, pa čeprav le v besedah, redko tudi v dejanjih, je nikoli ni nehalo čuditi. Sama je spolnost videla kot eno izmed človeških potreb, čeprav je brala o aseksualnih ljudeh, ki se verjetno ne bi strinjali z njo. Nestrinjanje in različni pogledi na temo je niso motili, kar jo je vznemirjalo, je bil manjko pogovorov, kar je tabuiziralo temo in je po njenih izkušnjah vodilo v bolj zaprto in zavrto družbo. Ko je Nancy Friday v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja izdala knjigo Moj skrivni vrtiček, naj bi završalo. Med moralno elito zaradi nespodobnosti teme, med ženskami, katerih telesa naj bi bila namenjena reprodukciji in ne užitku, pa zaradi navdušenja, da se je končno glasno povedalo, da imajo tudi one zelo žive spolne fantazije. In prav to knjigo si je izbrala kupka, ki je na Živin hvala za nakup, uživajte ob knjigi, ponovno zardela.
Pri izhodu se je srečala z žensko, ki je za seboj vlekla kovček, roki pa je imela obloženi z vrečkami. Živa je opazovala ples izogibanja in dajanja prednosti, ko ji je iz ust ušlo: »O moj bog, Nika, saj te sploh nisem prepoznala!« je skočila v zrak in odhitela k vratom, da jo razbremeni.
»Ja, ja, saj vem, zredila sem se, ti prokleti hormoni,« je z očmi zavila Nika.
Ko sta prtljago odložili za pult, jo je Živa objela in zašepetala: »Kako sem vesela, da si prišla!«. Ko jo je izpustila, je hitela s pojasnjevanjem: »Kakšna zredila, o tvoji frizuri govorim! Kdaj si se pa postrigla?« Nika je bila vse svoje življenje postrižena na paža, dolžina se je sicer razlikovala, od brade pa skoraj do ramen, njeni ravni, svetli, skoraj beli lasje, ki so uokvirjali njen obraz, so vedno imeli prečko na desni strani. Pred njo pa je stala kratkolasa ženska z rahlo razmršeno pixie frizuro, ki je poudarjala njene ličnice in dolg vrat.
»Se mi je zdelo, da je zdaj še zadnji čas, da si lahko privoščim kratko frizuro,« si je segla skozi lase, »preden se mi celoten obraz povesi proti jugu. Že tako se nakazujejo moje beagle poteze,« je potegnila za kožo levo in desno od brade. »Mislim, da imam krizo srednjih let, pa sem rabila nekaj malo bolj radikalnega.«
Živa se je glasno smejala, malo zato, ker se je zabavala ob Nikinih pretiranih obraznih izrazih, malo pa zaradi toplega občutka ob srečanju z drago prijateljico, ki je želel bruhniti iz nje, in jo je ob tem nagajivo žgečkal po celem telesu: »Kriza srednjih let? Saj še nisi dovolj stara, o čem govoriš?«
»Očitno si pozabila, da sem en letnik padla in sem tako leto starejša od tebe, vse pa kaže tudi na zanikanje lastne starosti, draga moja,« je privzdignila eno obrv, nihče ni znal tako visoko od oči oddaljiti obrvi kot je to uspelo Niki, ob tem pa je iz ustnic naredila šobico.
»Je res tako hudo?« je med smehom vprašala Živa.
Nika je zmajevala z glavo: »Hja, sigurno me že dajejo hormoni, ni še sile, ampak čutim pa res že kar nekaj sprememb. Prav nič mi niso všeč, lahko mi rečeš nečimrna, pa da se udinjam pričakovanjem, ki jih družba goji do žensk, ampak sem si bila kar všeč, ko sem bila suha in brez gub. No, je pa tudi res, da nisem jaz tista, ki ima novo razmerje, in to z mlajšim tipom, ob katerem se počutim kot seks bomba«, je pomežiknila.
In so taki, ki ne zardevajo, ko odkrito govorijo o spolnosti, je prešinilo Živo: »Ko smo že pri temi, gospa, ki si jo srečala, je kupila knjigo spolnih fantazij žensk. Če mene vprašaš, glede na to, kako sta se medtem spogledovala z možem, jo bosta skupaj brala.«
»Ha! To pa ni slišati slaba ideja! Nama z Žigo tudi ne bi škodilo, če bi si malo začinila posteljno dogajanje,« se je zahihitala, »grem pobrskat med police, da sploh vidim, kaj se da kupiti pri tebi. Kdaj si rekla, da zapiraš in bova šli domov?«
»Čez uro in pol, si rabila dolgo, da si prišla z letališča!«
»Če ne bi bilo treba toliko vina prinesti s sabo, mi ne bi bilo treba čekirati prtljage!«
»Čakaj, a v kovčku imaš še vino, poleg steklenic, ki so v duty-free vrečkah?«
»Itak!« je prhnila Nika, »a nisva rekli, da ga bova žurali kot na faksu? Mimogrede, kdaj bom pa spoznala gospoda šarmantnega?«
»Jutri,« je odgovorila Živa, ko jo je ponovno uščipnilo v trebuhu ob misli na prihajajoče snidenje najboljše prijateljice in partnerja, ki ga je ljubila, »danes je rezerviran za naju. Boš že potrpela, saj veš, potrpljenje je božja mast,« se je glasno zakrohotala. »Če bi prišla bolj zgodaj, sem ti hotela predlagati, da bi odnesla svoje reči do mene, ampak zdaj se ti pa skoraj ne izplača več. Sem mislila, da bi šli nekaj pojest ven, a mogoče lahko spotoma pobereva kak suši ali se ustaviva v libanonski in izbereva meze za domov.«
»To!« je vskočila Nika, »libanonske meze, kar sline so mi stopile v usta. Merlot, ki ga imam v kovčku, bo super šel zraven.« Odpravila se je po stopnicah do polic, se prijela za kovano ograjo in se obrnila: »Krasno si opremila knjigarno. Tako domačno je, starinsko pohištvo spominja na otroške obiske babic, ki so nas razvajale in imele rade, tople barve pa za piko na i pobožajo. Res čudovito …«
V uri in pol se je zvrstilo več kot deset strank, nekatere so kupile knjige, prodana je bila tudi cinična ilustracija o obsedenosti s pametnimi telefoni, druge pa so le listale in si zapisovale sezname bodočega čtiva ob pitju toplih napitkov in Živinem jabolčnem kruhu s cimetom in korenčkovi torti s pekani, košček slednje je poskusila tudi Nika in komentirala, da ni vedela, da zna Živa tako dobro peči. Ko je zadnjo stranko pospremila do vrat in za njo zaklenila, je Nika prišla s kupom knjig in jih položila na pult: »Zanimive knjige sem našla, še celo mene, ki nisem knjižni mol, so zasrbeli prsti, kar nekaj sem jih vrnila nazaj na police. Tale Akissi je za Tino, tole si verjetno priporočila gospe, ki sem jo srečala, jo bom kar Žigatu poklonila,« jo je nagajivo pogledala, »tele tri pa so zame. Šola za dobre matere, ok, res distopična in temu primerno verjetno karikirana, ampak slišati je, da dobro opiše pritiske družbe na ženske, kako naj bodo dobre matere,« je zadnji dve besedi v zraku postavila v navednice. »O tej Živela bom sem že brala, so bile zelo pisane reakcije nanjo, pa še na Nizozemskem se dogaja, kako primerno. In pa da končno preberem nekaj od tvoje ljube pisateljice, sem si zbrala Dekle, ki je lovilo luno.«
»Izvrsten izbor, če smem komentirati,« je pokimala Živa, »Akissi pa je celo prevedena v slovenščino.«
»Kaj zdaj, si hočeš prodajo znižati? Kar naj se Tina začne privajati na angleške knjige, s stripi se mi zdi, da bi znalo biti lažje. Mimogrede, imaš vsak dan toliko obiska?«
»V Čarni izbi velja posebna ponudba, ko vsako peto knjigo dobiš brezplačno,« je nadvse uradno odgovorila Živa, ki ni čisto dobro vedela, kako naj se počuti ob prodaji knjig prijateljici, »sicer pa – tako kot danes, niti ne. Mislim, zdaj je prodaja knjig čisto ok, nekaj zaslužim še z ostalimi proizvodi, pa kavarnico, ampak se vidi, da bo čez dva dni Kraljev dan, je prišlo kar nekaj turistov danes k meni.«
»Vidiš, jaz pa več ali manj nikoli ne grem v knjigarno v tujini, razen v Angliji ali Ameriki, kjer so reeees velike knjigarne, pa seveda knjige v jeziku, ki ga razumem.«
»Jaz pa vedno, nikoli ne veš, na kaj naletiš, mogoče spoznaš kako novo pisateljico ali pisatelja, ki so bolj priljubljeni v tisti državi ali pišejo v nacionalnem jeziku, pa je kakšna njihova knjiga prevedena v tuje jezike, « je v papirno vrečko zavila knjige in zaključila blagajno. »Greva!« je zmagoslavno naznanila.
Ko sta, do zob oboroženi z jedačo in pijačo, dobro uro kasneje odprli vrata v Živino hiško, je Nika zažvižgala: »Vidim, da si prav našla svoj stil na Nizozemskem. V drugo!«
»Se mi zdi, da sem veliko reči našla v drugo. Da sem si jih končno upala in pustila najti.«
»Sem že brala, da si ljudje v tujini pogosto upajo živeti neko drugo življenje, ker ni nikogar, ki bi jih za to obsojal.«
»Pa ne vem, če gre za to,« je razmišljala Živa, »tele vreče pustiva kar v kuhinji, pridi, ti pokažem, kje boš spala,« jo je odpeljala v spalnico, »sem ti naredila malo prostora v omari.«
»Že ok, na poteh se vedno iz kovčka oblačim. Mimogrede, saj letos smo že bolj normalno potovali, ampak ti povem, da se slabše znajdem na letališčih, ko smo bili pred tem dve leti zaprti v svoje občine ali države.«
»Tudi jaz sem se počutila malo bolj štorasto, ko sem prišla sem…«
»Kako je torej s to novo Živo?« je spomnila Nika.
»Se mi zdi, da so se mi stvari sestavile skupaj. Da se prvič ne opravičujem sama sebi in svetu, ker sprejemam odločitve, ki so zame dobre. In to po mojem nima veze s tujino. Ok, res sem šla, bolj pobegnila, v tujino. Ampak vse po tem pa ni vezano na tuje okolje, če že kaj, je vse, v kar sem se podala, vse, kar sem si upala izbrati, težje doseči brez poznanstev in opore, ki jo imaš v domačem okolju. Saj ne, da nisem imela nobene opore, ne vem, kaj bi brez tebe v vseh temnih trenutkih. In odkrito, Kees mi je v najbolj kritičnem trenutku veliko pomagal, da se je zgodba zasukala v pozitivno smer,« na obraz se ji je prikradel nasmešek, »pa tudi eno pošteno merico samozavesti mi je vlil,« ob čemer sta se obe zakrohotali. »On, pa tudi Dobru … in čas, verjetno, so mi pomagali, da odžalujem do konca za otrokom, ki ga nikoli ne bom imela. In da si ob vseh izgubah, tudi Martina in ideje družine, ki sem si jo hotela z njim ustvariti, spet upam navezati na nekoga. In to na drugačen način, saj niti ne vem, kako najbolje opisati. Manj zlit, pa ne, da nisva navezana drug na drugega, samo veva, kje se eden končna in drugi začne in taka vstopava v odnos. In – pomemben del – to je obema ok. Če je karkoli od tega razumljivo.«
Prestavili sta se nazaj v kuhinjo in v tišini odkrivali posodice, napolnjene s pomakami iz humusa, tahinija, muhamare, baba ganuša, labne in tabule, na večji krožnik pa sta preložili polpetke falafla in kibbe ter trikotnike sambusaka, poleg pa položili arabski kruh. Nika je odprla rdeče vino, med njegovim točenjem v kozarca pa previdno vprašala: »Kako pa on gleda na to, da ne bosta mogla imeti otrok?«
Živa je čičerikin ocvrtek nabodla na vilice, ga potunkala v humus in polovico odgriznila. Ni še do konca nehala mleti, ko je skomignila z rameni: »Si nikoli ni želel imeti otrok, verjetno to pomaga pri … recimo temu harmoniji v najinem odnosu.«
»Oh, potem sta zgladila nesporazum, saj veš…?«
Ob spominu na hlad, s katerim se je prešnji večer obdal Dobru, bi bila najraje pograbila celo zaplato kruha, jo pomočila v vsako izmed pomak in si vse skupaj zbasala v usta, nato pa tako dolgo žuljila, da bi vprašanje z vsemi njegovimi podtoni zmlela v prah. Odkimala je: »Je ves čas nekje v ozadju in vsake toliko pride na plano. Ko sploh ne pričakujem, včeraj, na primer, je totalno burno odreagiral, ko sva govorila o Beatrix, nekaj o njeni pravici, da sama odloča o svojem življenju, razložim sceno kasneje. In se mi je zdelo, da sploh ne govori o njej, ampak o sebi, o svoji pravici do izbire. Samo ne štekam, ker mu je res nikoli nisem jemala, zakaj tako v luft skoči. Ok, kdaj ne razumem čisto vsega, ampak jaz mu res ne govorim, z besedami ali dejanji, kako naj živi. Kdaj si želim, da bi mi pojasnil v čem je težava, zaenkrat pa bolj tipam, da bi si ustvarila sliko…«
»Mogoče pa nima veze s tabo?«
»Kako to misliš?«
»Ja, da je to njegova prtljaga, očitno vezana na njegove slabe izkušnje temnopolte osebe v belopolti družbi. Iz tega, kar si povedala, je njuno srečanje z Gabrielle potegnilo nekaj na plano. Niti ni nujno, da se vsega zaveda in da bi ti znal razložiti, lahko samo reagira, ko mu ti stopiš na nek žulj.«
»Sliši se, kot da to počnem namenoma …«
»Samo v tvoji glavi, ko nase jemlješ tuja bremena,« je z roko zamahnila Živa, »glej, ne vem, ga ne poznam, kar vem o njem, le iz tvojih pripovedovanj. In iz teh je slišati že skoraj sanjski moški, tako, da mogoče ni nič nenavadnega, če ima kakšno hibo. Plus noben par ni popoln, pa na začetku je vedno vse krasno, sčasoma pa se začnejo kazati razpokice …«
»Hm … Mogoče pa res pretiravam in preveč pozornosti posvečam majhnim dogodkom. Samo res se v trenutku čisto umakne, se prav ne znajdem …« Spoznanje, da nekatera njena dejanja, točno katera, ni vedela, sprožijo reakcijo, na katero ni imela nobenega vpliva, kaj šele uvida, so v njej vzbudla gromozanski občutek nemoči, ki ga je sunkoma potisnila iz svojih misli: »Vidim, da so kratki lasje koristili tudi tvojemu vpogledu v človeško psiho,« se je prisilno zasmejala in preusmerila temo pogovora, »daj, povej, kako ste vi, Tina, vidva – kako si ti?«
»Haha, za crknit zabavno,« jo je prestrelila Nika, »pa ok smo. Tedni sicer letijo, ne morem verjeti, da bo kmalu maj. Veliko je vsega, Tinini popoldanski krožki, na srečo gre tudi že sama kam, ampak ponekod jo je pa še vedno treba peljati. Usklajevanje celotne družinske logistike, dejansko večji delež pade name, to me res utruja. In potem še moja služba, razmišljam, da bi se potegovala za napredovanje, pa že brez tega vsi pričakujejo, da sem ves čas dosegljiva. Ne vem, če smo si naredili uslugo s tem, da imamo ves čas dostop do mailov in telefonov. In, če si pozorno poslušala, sem svojo službo dala na zadnje mesto. Kdaj imam občutek, da res zadnja pridem na vrsto.«
»Saj točno zato sem ti pa pravila, da moraš priti k meni na obisk!!« je bila odločna
Živa.
»Mi je jasno. In sem res vesela, da sem prišla,« je za roko stisnila Živo in izpraznila kozarec, »ampak zdi se mi, da bi rabila eno leto počitka, da pridem k sebi. Zaprtje šol, pa da smo mi – oziroma večinoma me – bile učiteljice, poleg službe, to je bilo kot zadnji žebelj v krsti. Ko se malo pogovarjam s prijateljicami in znankami, imam občutek, da nas je to pahnilo čez rob. Da je pred tem še nekako bila možnost regeneracije, zdaj pa smo dokončno izčrpane. Seveda hormonska nihanja pri tem prav nič ne pomagajo.«
Živa ji je dotočila vina: »Anne in Laila, Dobrujevi prijateljici, hodita v nek hud spa. Jima pišem, da mi povesta, kako se mu reče, mogoče greš lahko tja jutri čez dan, preden se dobimo z Dobrujem, v savno in na kako fino masažo, da malo k sebi prideš?«
Nika je izbruhnila v smeh: »Jao, ne vem, če si sploh še upam na masažo!« Ko se je nehala krohotati, je Živi povedala zgodbo o obletnici, Živa pa se ni mogla načuditi, kako dolgo sta že poročena, kar je bil le začetek obujanja spominov, ki je trajal dolgo v noč. Dovolj dolgo, da sta morali odprti še eno steklenico vina.
- Gre za uredniške komentarje, pod katere se podpisuje Gabriela Babnik Ouattara.
