Kdaj pišem?

To moram zapisati takoj.

Danes, 9. januarja 2024, je izbrana beseda leta na radiu.

UJMA; beseda leta 2023 po izboru Radia – Val 202. Res nas je zaznamovala, ujma, vse Slovence. Najprej vihar, čeprav smo bili sredi poletja, a so leteli strešniki s streh, čez dva dni pa voda. Vse vode so ponorele. Od povsod so drle …

Nekateri tega čez pet let ne bodo več vedeli. Zato zapišem.

NUTRIJA; drugo-izbrana beseda. Nekaterim se zdijo te živalice prisrčne, ker čuvajo naravo, drugim so nadležne, v nobenem primeru pa teh velikih glodavcev na nabrežjih Ljubljanice preprosto ni mogoče spregledati.

BRALNA PISMENOST; tretje-izbrana beseda. Bralna pismenost je stalno razvijajoča se zmožnost posameznika/posameznice za razumevanje, kritično vrednotenje in uporabo pisnih informacij. Ta zmožnost vključuje razvite bralne veščine, (kritično) razumevanje prebranega, pojmovanje branja kot vrednote in motiviranost za branje ter druge gradnike bralne pismenosti. 

SOLIDARNOST; kretnja leta, ki so jo izbrali gluhi. Gre za prostovoljno družbeno kohezijo oziroma podporo med ljudmi. Solidarni smo lahko s posameznikom, skupino ljudi, delavstvom, ljudstvom itd.

V spomin se je vtisnila podobnost in nasprotje, zgodba pa se je že pisala. 

3. avgust 2023; to je večer prej, pred poplavo. S strahom zrem v paleto raznobarvnih platnic. Zunaj neusmiljeno dežuje. Napovedan je rdeči alarm. Ob svojih knjižnih policah, ki segajo do stropa, se počutim dobro; razkošje knjig in drugega čtiva, poslušam zvoke nespečega mesta, stojim ob oknu in poslušam šklepetanje dežnih kapelj, za zaveso moja senca v bledi svetlobi ulične svetilke. Samo opazovalka sem. Tudi naslednji dan, dan po tem. Želim si kričati, da bi me ljudje slišali, občutek utapljanja v negotovosti in strahu pred tem, kaj še prihaja.

»Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami angelov?« je vprašal Rainer Maria Rilke v svojih Devinskih elegijah.

»Ni večje muke kot nositi v sebi neizpovedano zgodbo,« je napisala pesnica, pisateljica in aktivistka za državljanske pravice Maya Angelon.

Zgodbe nas povezujejo. Neizpovedane zgodbe pa nas ločujejo. Iz zgodb smo narejeni – tistih, ki so se zgodile, tistih, ki se ta hip še vedno odvijajo, in tistih, ki jih v celoti snuje naša domišljija iz besed, podob, sanj in neskončnega čudenja nad svetom okoli nas in z njegovim delovanjem.

Nekatere zgodbe napišem tedaj, ko sem čisto sama. Zvečer se odpravim spat in sence se zarivajo v moje misli. Vstanem zgodaj, ker ne morem spati. Drugo jutro se zgodbe prelijejo na papir.

Posameznik, ki se sooči z negativnostjo in ranljivostjo, išče občutek varnosti in lastne vrednosti na način, da se začne istovetiti z večjo skupino ljudi. On sam ni nič, če pa se identificira z narodom ali prenese svojo narcisoidnost na narod, postane vse. Tako smo se združili v Zelenem gozdičku, kjer živim, ob času poplave; vsi smo delali za vse.

Pripadnost je nenehno samoizpraševanje in dinamično pretresanje tega, kje smo, kdo smo in kje želimo biti. Zgodi se, da se počutiš osamljenega, čeprav živiš v okolju, kamor naj bi gensko in etnično spadal.

Kadar potujem, gre moje mesto z mano, tudi, če grem v drugo deželo, čeprav se kopam v drugem morju, čutim, kot da sem doma, blizu svojim, domu se ne odpovem zlahka, samo fizično sem ločena, kraj – ki ga imam rada -, pa je vedno z mano.

Pišem, ko sem žalostna, ker se počutim osamljeno, ker iščem občutek varnosti in lastne vrednosti.

Apatičnost je na videz umirjeno stanje, a bržkone najbolj pogubno čustveno stanje. Kombinacija številnih občutij: tesnobe, izgubljenosti, izčrpanosti, zamere. Na primer; zatiranje ciganov; na kar gledamo z apatijo. Raje jih pustimo pri miru, kot da bi jim nudili pomoč, kajti oni živijo v svojem svetu, več ali manj smo jim nevoščljivi tega njihovega neposrednega stika z naravo …

Moja zrela leta dokazujejo, da se časi spreminjajo.

V zdajšnjem času je preveč informacij, manj znanja in še manj modrosti. Bombandiranje z informacijami pomeni, da nimajo več svoje vrednosti, saj skoraj vse spolzijo skozi prste kot mivka, ker jih je preveč. Ljudje potrebujemo poglobljeno analiziranje, ki ga lahko sprejemamo in dodobra usvojimo, a le preko čtiva, v knjigah. Nevarna družbena omrežja, ki želijo širiti tudi dezinformacije, skušajo prikriti vrednost knjige. 

Družbena omrežja so kot luna: imajo svetlo plat, ki obljublja prav tako prihodnost, svetlo – najsvetlejšo, pa tudi nepričakovano temno plat; kadar širijo dezinformacije. 

Pišem, ko želim dobro.

Imamo vsa potrebna orodja, da zgradimo družbo na novo, prenovimo svoj način razmišljanja, odpravimo neenakosti in končamo diskriminacijo ter izberemo pravo modrost namesto drobcev informacij.  Lahko izberemo empatijo namesto sovraštva, humanizem namesto tribalizma, vendar pa nimamo veliko časa ali manevrskega prostora za napake, ki jih je bilo že preveč, saj medtem izgubljamo naš planet, naš edini dom.