Mali rjavi kovček

Maja Drolec piše roman, niz zgodb in portretov, ki se pletejo okoli lanskih poplav. Nesreča je združila različne sostanovalce in jih naredila ranljivejše.

Tokratno Majino besedilo, odlepljeno od tal, ponuja razmislek o naši ranljivosti, ko se nahajamo na letalu … Plastičen opis, med drugim Matija z notranjimi očmi pokomentira stevardese: “Hm, stevardese so ženske, vredne greha, bi na hitro lahko rekel, ni bil pa prepričan, če to res drži.” 

Ko se letalo umiri in ostali potniki zapuščajo letalo, Matija pomisli, da so si vsi mirni poleti podobni, vsak turbulentni polet pa je turbulenten po svoje … *

***

Taksi je pripeljal na Brniško letališče zadnji trenutek. Vožnja iz Litije se je vlekla, čeprav je bil še zgodnji jutranji čas, a tedaj vsi hitijo proti Ljubljani v službo. Matija je dal sosedi Francki ključe svoje hiše, za vsak slučaj.  Sava je še vedno grozila, da prestopi bregove. Ni mogel verjeti, ko so se na vratih prikazali Mojca, Nande in Viktor. Mojca ga je pokrila z odejo, stal je v vodi do kolen, že nekaj ur se je boril s pol metrsko vodo v kurilnici, Nande in Viktor sta prinesla črpalko, jo zagnala, in rjava voda v kurilnici je končno začela izgubljati višino. Vse je bilo uničeno; peč, električna napeljava in omara  z obutvijo in vso smučarsko opremo.

 Le zakaj Mimi še ni pobrala vseh stvari?  

Spet bo hotela ogromno denarja za svoj beli smučarski kombinezon s kapuco, ki jo obroblja polarna lisica. Če denar ne bi bil tako precenjen, bi mu pripisoval manjšo vrednost. Tisočkrat si je rekel, da ne bo več mislil na propadli zakon in na vse izdatke, a ne more. Tukaj sta še Manca in Tina. Mora ven iz tega življenja. Tudi Mojca je bila mnenja, da mora iti  na potovanje, da bo vsaj delno pozabil na vse tisto, kar se mu je zgodilo v zadnjih dveh letih, vsaj za nekaj časa. 

Na začetku vsakega potovanja, si je mislil, da bo za seboj zapustil novo sled. Radovedno, kaj ga čaka tokrat, je stopil iz taksija in vstopil v letališko avlo.

Oddal je prtljago pri prijavnem okencu, nad katerim je z velikimi črkami napisano CHEK-IN. Pogledoval je okoli sebe; ljudje so posedali ob visokih mizicah in srkali prvo jutranjo kavo, otroci so se lovili in smejali,  pri tretji mizici je stala ženska finih potez obraza, še čisto mlada, a gubice okrog oči izdajajo, da je že prestopila prag tridesetih. 

Spomnil se je, da jih je imela Mimi petintrideset, ko je bil povabljen v Moskvo. Bil je uspešen ekonomist v Slovenijalesu, zato taka povabila niso bila redkost. Tudi Manca in Tina naj bi šli zraven. Ko so oddali prtljago in opravili varnostno kontrolo, sta šla z Mimi v brezcarinsko trgovino po Whisky, darilo za Dmitrija,  Mimi si je izbrala Chanelov parfum in za mali dve plišasti igrači – ninici, da bosta naslonili glavici, če bosta med letom zaspali. Ko sta prišla nazaj v mednarodni prostor, kjer je čakalnica, je Manca spala na klopi, Tina pa ju je samo debelo gledala. Bila sta presenečena, saj se je mala najbolj veselila tega potovanja. Mimi jo je potipala in njeno čelo je bilo toplo. Imela je povišano temperaturo. Odpeljala sta jo k letališki medicinski sestri, ki  je namerila 39 stopinj, torej je Manca zbolela, in glede na to, da je potovanje naporno, jima je odsvetovala,  da otrok potuje z njimi. Kaj storiti? Kovčke so že nalagali na letalo. Še ura do vzleta. Matija je poklical  Mojco. Kaj bi brez Mojce, te čudovite družinske prijateljice?  Z Nandetom sta pridrvela iz Litije in potovanje je bilo rešeno. Čeprav je Mimi s težavo dušila solze ob pogledu na mali kovček svetlo rjave barve, ki je bil že na letalu, a so ga postavili ven, ko so prečrtali ime male potnice …  Ah, moji punci, vedno reče Matija.

Matija se je ozrl na svetlobno tablo; odhod v Pariz bo čez deset minut. Pomaknil se je proti izhodu; gate št. 7, uradnici s temnimi lasmi, močno naličenega obraza je pokazal potni list, potem pa po aviomostu odšel na letalo. Bilo je še jutro, polet je bil miren, in sonce, ki je šele pravkar vstalo izza obzorja, je slepilo pogled na zelena polja, male rečice, ki se prepletajo s cestami in avtocesto, ki jo je še prepoznaval. Ta vodi na Gorenjsko, okoli pa se razprostirajo vrhovi Stola, Storžiča, na zahodu pa se pne Triglav. Letalo ga je spominjalo na galeba, ki se  dvigne pod nebo,  – najprej trideset metrov visoko, potem višje,  tedaj spodvije pod sebe s plavalno mreno preprežene nožice, dvigne kvišku kljun in se ves napne, zato da čvrsto usloči krila. Krivina usločenih kril mu bo pomagala, da se bo upočasnil, potem leti počasneje, in veter mu šepeta v obraz.

V Parizu se je Matija vkrcal na drugo letalo, ki ga bo popeljalo na cilj. Na ogromnem letalskem trupu vidi oznako Boeing 787 in to letalo leti na relaciji Pariz – New York. Potniki so glasni, smejejo se, vstajajo s sedežev, brkljajo po ročni prtljagi in jo skupaj z bundami zapirajo zgoraj v prostor za ročno prtljago. Zatiči vratic pri omaricah trpijo ob butanju, nekatera se ne zaprejo takoj, kajti oblačila so priščipnjena,  razmetana in visijo čez rob.  Nikoli ni razumel, zakaj toliko prestavljanja, vstajanja in spreminjanja položaja. Zdi se mu, da imajo potniki tremo pred letom, mogoče celo strah, kdo bi vedel, zato toliko nepotrebnih aktivnosti. Udobno se namesti v svoj sedež ob oknu in pogleduje ven, na letališko pisto. Bilo je že popoldne.  Tokrat ni imel časa, da bi se sprehodil po ulicah Pariza do Notre-Dame, mimo Slavoloka zmage po uličicah Montmartra in popil kavo v kavarnici na vogalu nasproti  Elizejskih poljan. Postanek bo čez štirinajst dni daljši in si bo lahko privoščil sprehod po delčku Pariza.

»Letalska družba Air France pozdravlja vse potnike«, se zasliši prijazen glas stevardese po zvočniku. Srečal jo je ob vstopu na letalo. Z nasmeškom je pozdravljala  potnike v  modrem Chanelovem kostimu. Hm, stevardese so ženske, vredne greha, bi na hitro lahko rekel, ni bil pa prepričan, če to res drži. Po zvočniku se predstavi  pilot, ki  bo potnike skupaj s kopilotom popeljal proti Ameriki.

Poleg Matija sedi potnica finih potez, ki se je spominja še z brniškega letališča, a se ne zmeni za Matija, ljudje okoli njiju so glasni, v pričakovanju vzleta. Matija se nasloni nazaj, zapre oči in čuti dvigovanje letalskega trupa, spredaj je višje, čisto kratek čas se čuti nagnjenost trupa. Kmalu zagleda kot drobtinice majhne barke na morju, letalo je zravnano, nabira hitrost, še vedno se dviga. Matija se dobro  počuti, do zadnjega vlakna se počuti živega, ponosen je, da se je odpravil na to pot. Letalo je hitro zavzelo največjo hitrost, hitrost, ki mu daje moč. Razmišlja, kako svobodna se počuti ptica, ko leti, najočarljivejša je mojstrska lahkost, s katero leti. S pogledom skozi okence je Matijev pogled objemal vse nebo, ki ga je doseglo oko, to čudovito zračno pokrajino. Nad oblaki so meglice in pasovi sončnih žarkov.

Taka so nebesa, je pomislil Matija in se moral nasmehniti samemu sebi. Ko se se oddaljevali od Zemlje, se je letalo dvignilo  visoko nad puhaste oblake, ki so se kar naenkrat raztrgali, leteli so nad morjem, proti močno členoviti obali. Letijo hitro kot misel.

Kadar Matija potuje z letalom, vedno s spoštovanjem razmišlja o pilotu, ki vodi to ogromno potovalno gmoto s tristo potniki na krovu. Piloti so močni ljudje; ne moti jih utesnjenost kabine ali hitrost, predajo se tehniki, ki ji zaupajo v temi, megli, turbulentnem vremenu, širjava jim služi kot prosojni zastor, zanje je vse njihovo delo le rutina. Tudi ob slabih vremenskih razmerah pilotu skoraj vedno uspe varno pristati.

Iz pilotove kabine prihaja obvestilo o nenadnem poslabšanju vremena.

Ura je 16.13 in na letalu Boeing 787 iz Pariza v New York se je na jugu Nove Škotske pred letalom kar na lepem razbohotil orjaški komulonimbus. Matija je bral o tem. Do nastanka nevihtnega oblaka kumulonimbusa pride zaradi velikega temperaturnega gradienta med spodnjimi in zgornjimi plastmi ozračja, nastaja labilno ozračje. To se posebej pogosto zgodi v topli polovici leta pred hladno fronto, ob njej in po njenem prehodu, lahko pa tudi ob anticiklonalnem vremenu zaradi močnega dnevnega pregrevanja spodnjih plasti ozračja. Pri tem se ogreti deli zraka pri tleh zaradi različnih vzrokov začnejo dvigati nad hladnejši zrak. V primeru dovolj velike pregretosti in vlažnosti teh delov zraka se bodo le ti lahko dvignili dovolj visoko, da se bo temperatura dvigajočega se zraka spustila do temperature rosišča. Na višini, kjer se to zgodi, se nahaja baza oblaka. Oblačna fronta se dviga, in to zelo hitro. Oddaljena je še kakšnih petnajst minut, a se polkrožno razteza več sto kilometrov daleč tako proti severu kot proti jugu, vrh oblaka pa je kakšnih 45000 čevljev visoko.

Boeing se je že začel pripravljati na pristanek, a fronte ne bo mogel zaobiti, zato v pilotski kabini na mah završi. Stevardesa vljudno prosi potnike, naj ostanejo na svojih sedežih. Matija si predstavlja, da  kopilot primerja vremenske karte z vremenskim radarjem, poskuša razmišljati za zaprtimi vekami. Začuti, da je mlada potnica na sosednjem sedežu vznemirjena. Rad bi ji rekel tolažilno besedo, a si premisli, ona pa stiska dlani k varnostnemu pasu s takšno močjo, da ima bele členke. Kar naenkrat letalo pade v naslednjo zračno luknjo in nenadoma se nekaj v Matiju zlomi, zapre oči in se prepusti vsemirnemu premetavanju, ne trudi se več obvladati svojega telesa. Naposled, po dolgih minutah, ki se vlečejo v neskončnost, letalo vendarle uide viharju. Ljudje okoli njega se znova razživijo, smejejo se in se jočejo, on pa vse to dogajanje opazuje izza nekakšnega motnega stekla. Pilot potnikom prepove, da bi si kdorkoli od njih pred pristankom odpel varnostni pas, vendar je Matija že tako ali tako izpraznjen vsakršne energije in se nikakor ne bi mogel dvigniti s sedeža. 

Po uspešnem pristanku so vsi potniki zaploskali in se dvignili s sedežev. Ko so se odprla vrata, planejo pokonci, vsi nestrpni, da bi čimprej zbežali iz letala, Matija pa ves ta čas, ko se letalo prazni, ostaja na svojem sedežu ob oknu. 

V kabino se prikrade žarek sonca.

Vsi mirni poleti so si podobni, razmišlja, vsak turbulentni polet pa je turbulenten po svoje.

  • Vsi komentarji, podani uvodoma, so komentarji uredništva!