Vse te besede
Vrnila sem se s sprehoda. Oster zimski zrak je prepihal moje telo in misli. Kri mi hitreje teče po žilah. Sedem pred prazen list papirja in pišem.
Danes pišem o lepih stvareh z lepimi toplimi besedami, zgodbo o razumevanju in ljubezni, o rasti in razvoju. O željah majhnega človeka po velikih dejanjih dobrote. Zgodba teče po ulicah polnih ljudi, ki se pozdravljajo in govorijo isti jezik, čeprav ga drugače imenujejo, govorijo jezik človeštva.
Včeraj sem pisala o breznih, o temačnih nepoznanih globinah, ki se skrivajo za lepimi fasadami, popravljenimi obrazi, lesketajočimi oblekami, za kilometri leporečja, ki prekriva dno teh brezen. O življenjih, ki pozabljena končajo v njih.
Malo dlje v prihodnosti me čakajo zgodbe o nesmislih oznak, ki jih drug drugemu lepimo na čelo, prsi ali kam drugam v pritlehni želji po samopovzdigovanju in vladanju. Če smo ustrezne polti, mogoče nismo pravega spola ali narodnosti, ne govorimo pravega jezika, smo premajhni ali preveliki, preveč govorimo ali pa preveč molčimo.
Nekoč želim povedati zgodbo z očmi nekoga, ki je nihče, ki živi sredi ničesar, ob posodi na svoji zemlji pridelanega krompirja, pogledati na ujmo, ki se je enormno razbesnela, ker mi, privilegiranci ne moremo živeti brez dveh avtomobilov, gromozanske hiše in vikenda, polnih omar oblačil, ki jih oblečemo samo v kabini za pomerjanje, ob brezštevilnih kuhinjskih aparatih in hrani, ki vsebuje vsakovrstne vitamine in minerale, ne pa pesticidov, njemu, ki je nihče, pa je odnesla njegovo njivo in edini obrok za vse naslednje dni.
Rada bi dala glas vsem otroškim obrazom z velikimi očmi, polnimi želje po jutrišnjem dnevu v maminem naročju, po mirnem spancu v bližini toplega očetovega telesa, pa smo jim vse to vzeli.
Povedala bi zgodbe, ki jih je mala črnolasa deklica nekoč poslušala ob večerih, zasanjano zrla v pravljično deželo za devetimi gorami in devetimi vodami in se spraševala, kako zdaj živi Trnuljčica s svojim princem, ali peklenščki še vedno pridejo po poredne punce in kako je lovec lahko zašil volku trebuh in je ta preživel.
Besede so tiste, ki prenašajo ljubezen in bolečino, malodušje in sovraštvo, hrepenenje in pozabo, lahko nas povežejo ali ločijo, sprejo ali pobotajo. Besede so moj medij, z njimi razkrivam svoj notranji svet, ki je neskončen v smislu velikosti in barvitosti. Daje mi svobodo in brezčasnost. Z njimi se dotikam vsega ostalega sveta in se svet dotika mene.
Zato pišem.
