Fluiden jezik, morda tok jezika, ki se ne ozira na pravila, ki pravila vsrkava vase, in izreče resnico o eksistencialni stiski, ko dolga kava v Caffe San Marco v Trstu, s starimi lesenimi rjavimi vrati in medeninasto pravokotno ploščo z izrezano letnico 1914, postane zares dolga, ker preprosto nimaš, še najmanj za stanovanje, morda le za jogurte v Eurospinu, in si se primoran prehranjevati pri starših … Ne gre za sodbe ali pritoževanje, pač pa za stisko, ki se mestoma pretvori v humor …
Nives Urleb razbija tabuje o milenijcih, ki nočejo biti ujeti in premišljujejo, ostro, lucidno, čeprav se nikoli ne pretvarja, da je več kot je, glas generacije ali nekaj, je samo to kar je … Preživelka!*
***
Čakam Niko, danes ne prodaja telefonov in ne prenaša pluvanja po položnicah na katerih ima narod zaračunane obroke vseh možnih naprav, zneski so previsoki, danes je
praznik,
tudi če ni
praznik je praznik,
je dela prost
dan,
ko se dobiva, kjer je odprto, čakam, čisto zatrapana v Trst, ki romantizira kot dnevni ali večdnevni kontinentalni turist iz različnih profilov, najlepše ujete slike z aperolom ali z amarettom na mizi, Nikina nona naredi domačega, iz principa, proti skomercializiranemu vsega tega, zunaj ga ne pijeta ne ena ne druga, pa čeprav hodi v Caffe San Marco, s starimi lesenimi rjavimi vrati in medeninasto pravokotno ploščo z izrezano letnico 1914, kjer se ob odprtju vrat odpre nova slika, stara meščanska kavarna z lično zloženenimi knjigami na lesenih policah, kot se za knjige spodobi, brez objav bova pili ob žvenketanju posode in pogovorih ljudi iz različnih omizij, v večinoma italijanskem jeziku, pospremljeno s številnimi kretnjami,
kavo,
zame,
brez zbiranja dokazov
za druge
o tem, kako nama gre,
prosta,
vedno prosta
ali pa nikoli,
kakor vzameš ali vzamejo tisti, ki komentirajo, tudi Nika komentira, ampak vsaj prizna, da mi zavida “svobodno” življenje, a jaz zavidam njej, vsaj nima resne partnerke, kaj sili v ta razmerja, ima službo, stanovanje, avto, psa in vse kar mi bo še povedala, po enem mesecu odkar sva se nazadnje videli, je ostalo veliko nedorečenega, čeprav se ne vidiva pogosto, sva najboljši prijateljici že od prvega razreda dalje, v tisti zakotni vasi je najino odraščanje bilo kakršno je pač bilo, vsi se med seboj poznajo in vsi vse vedo, zame, da sem lezbijka, čudna kot Nika, ker nekaj ni v redu z njo, če se druži z mano, vedno oblečena v črno, ob tem, da sem v osnovni nosila še pasove in ovratnice s kovicami, kolikor se nama od srednje šole sploh še uspe družiti, vsaka po svoje, razen kozmetičarko imava še vedno isto, mozolji naju ne zapustijo, kljub temu, da je puberteta odšla, pri meni zagotovo, Nika je večna pubertetnica, kljub vsemu se še vedno enkrat na mesec pripelje v mini slovensko vasico, obišče starše, ker se spodobi, pride tudi k psihiatrinji in kozmetičarki, na nego obraza z diamantnim pilingom in kisikovo masko, čeprav tega ne obeša na veliki zvon spletnih platform, temu mini luksuzu se ne bo odrekla, meni ne uspe vsak mesec, danes sem si privoščila izlet v Trst z bratom in njegovo punco, to je
cena
svobodnega življenja
brez rednega
minimalnega dohodka,
prilagajanje,
da si lahko vsake toliko privoščim kavo zunaj, poleg plačevana najemine 350 enot aktualne valute, s polovičnim delovnim časom sobarice v mladinskem hostlu, prehranjevanjem pri starših, najverjetneje bo dolga kava zelo dolga kava v meni prvič obiskani kavarni,
vrata
se odpirajo
in zapirajo,
po nogah čutim hlad prinešen iz ulice, precej polna kavarna, sedim blizu vhoda, z malo zamude kot ponavadi je le prišla, ker ni našla prostega parkirnega mesta, ko se je opravičila, je dodala:
“Kako dobro izgledaš! Čisto druga, žariš, kot da si noseča. A si?”
“Lepo te prosim … Počakaj da naročiva, preden začnem.”
Nikoli ne klepetava o vremenu, oblačilih, ličilih, če že, zelo površinsko, kadar pa začneva o odnosih, spolnosti in reševanju planeta ni konca izmenjave besed, vem o njej in ona o meni skoraj vse, tako zares, zato mi brez težav pove o novi tinderski Alessandri, kje za vraga je našla policistko, ko bi vsaj kaj drugega, to bodo same težave, še posebej, ko bo odkrila pravo razpuščeno Niko, Alessandra ni nikoli kadila trave, a Nika …., kljub izpolnjenim standardom, tale njena Alessandra, po slikah sodeč si lahko privoščim in stereotipno komentiram: “Čisto tipična Italijanka, manjše postave, ne presuha, vsaj nimaš zadržkov kot tvoja konservativno usmerjena sestra Lara.” Njeno zlato pravilo se glasi: “Z manjšim ne bom!” Našla si je bogatega, enako visokega, po pričakovanjih Aleksandra in Valentine, česar Nika ne bo nikoli dosegla, kakor jaz ne bom dosegla svojega brata, ki že ima potomca in moja mama vnuka, brez predsodkov se poslužujem poleg tindra zmenkarskih aplikacij za osebe s posebnimi potrebami, katerih se v Sloveniji več kot očitno ne poslužuje skoraj več nihče, označim positive about disability, čeprav v razmerju, če se temu sploh lahko tako reče, sem
brez pripisane
etiketirane
telesne ali duševne
nepopravljive okvare,
pri teh osebah je pravzaprav manj okvar
kot pri standardiziranih,
tistih brez “okvar”(?),
običajno bolj omejenih ljudi,
gre za v slovenskem prostoru pomanjkljivo obdelano področje, kar s svojo izpostavljenostjo na instagramu uporablja sebi in človeštvu v prid Vita Bernik, ena redkih, ki v obrisih opozarja na abilizem, nezaposljivost oseb s posebnimi potrebami, razbija tabuje o spolnosti, igračkah, pomanjkanju osebja za osebno asistenco in podobno …
Kadar začnem o tem razlagati Niki, me še ona ne razume, češ, saj ni tako slabo, vsaj ne živimo v sistemu kot pri Alessandri doma, kjer je možno samo delo na črno, zato se je odločila za selitev na sever Italije, ubili so njihovega župnika tik pred začetkom pouka na šolskem igrišču, ker se je boril proti sicilijski mafiji in noben inšpektor ne izda kazni za delo na črno,
ker vsi delajo
za iste,
vprašam ali je že povedala Valentini in Aleksandru za svojo novo “prijateljico”,
“Ne, a si nora?!, čeprav imam najeto stanovanje in bi zaradi homofobnih staršev skoraj postala brezdomka, a veš, da ne dobim neprofitnega stanovanja, prvič, ker nisem prijavljena za stalno v nobeni primorski občini in drugič, ker nimam šest otrok in sem samska, torej bi se lahko znašla, čeprav komaj plačujem najemnino in jem jogurte iz Eurospina, ki so bog ve iz česa!”
“Kaj pa boš zdaj s to Alessandro, a misliš da bo resno?”
“Kaj pa vem, sploh ne upam razmišljati preveč vnaprej, na koncu sem vedno hitro razočarana, čeprav ne mislit, ker te vidim kam meriš, da je ona zaradi nekonzumiranja substanc in hipotekarnega kredita toliko,” – z levo roko dvakrat enakomerno premakne kazalec in sredinec -, “‘boljša’, je bila precej pretepaška v svoji mladosti. Samo povem,”
z nasmeškom, ki nakazuje, da je prepričana v svoj prav,
“Ampak poslušaj, neverjetno, toliko problematike na otoku, oni bi pa gradili most iz Sicilije na kopno, a se jim mosti sesuvajo”,
“Prvič, da komentiraš v negativnem smislu Italijo, včasih si videla samo tiste mulino bianco tortice, in njihov napredek pred Slovenci, še v osnovni šoli si šla po CD od Gorillaz, pri nas, sploh v osmem razredu in v tistem zakotnem kraju niti približno ni nihče tega poslušal, zdaj najbrž bi, ker vsi vsemu sledijo”,
“Zato sem ti pa rekla da najbolje da počakaš v Trstu in se dobiva tukaj, ne v Kopru, me vsaj nihče ne gleda čudno s turbanom na glavi, še nona bi bila zgrožena, čeprav me je navajena, že tako misli, da bomo Slovenci postali narodna manjšina v Sloveniji, ker se že po manjših vaseh šetajo pokrite, kot ona temu pravi, a me ni poslala v Obi po jaslice, ker nismo komunisti, in ravno takrat sem srečala sosedo s Padne, muslimanko, čeprav ni bila pokrita in prav nič ni komentirala jaslic”,
kot da bi bilo ne vem, kako smešno sva se z Niko temu smejali, vmes si je le popravila šminko, ki se ji je odtisnila ob rob kavne skodelice, prekomentirali njeno nono, češ da je bolj recimo temu
konzervativna
iz strahu
pred neznanim,
po Nikinih pripovedovanjih je čedalje pogosteje pred televizorjem, kjer predvajajo italijanska poročila in kvize, občasno prebere kakšno knjigo, ampak samo če so črke dovolj velike, za dokaj sproščeno branje in romane, ljubezenske romane, v katerih opisujujejo življenje, kakršnega sama ni mogla živeti, ali pa ni hotela, sama se tudi ne znam iztrgati iz realnosti, čeprav midve sva si vedno nekako znali popestriti življenje, če odmislim, da je moja partnerka začela zadnje čase postajati precej posesivna, prigode iz dnevnega in nočnega življenja sem povedala tudi Niki, tako sva razglabljali o tem, koliko si pravzaprav v razmerju moramo povedati, ker je ob Alessandri spoznala, da lahko z manj besedami in nerazumevanjem jezika izostri ostale čute, zaznava kretnje, mimiko obraza, dotike in vse kar z besedo ni mogoče izraziti, ker z besedami včasih po njenem mnenju izdamo še preveč, s čimer se strinjam, midve z mojo se ves čas nekaj prcava in nikamor ne prideva, razen do tega, da spim na kavču, ves čas ima izbruhe, če ne poznaš jezika partnerja težko izpelješ izbruhe jeze in se trudiš po Nikinem še ne povsem preverjenem in/ali živetem mnenju v mirnem tonu pojasnjevati in najti besede, dotike in ostale oprijeme za razlago čustev, danes je izlet v Trst in kava z Niko pravi luksuz, da moja zve, se ne bi dobro končalo, ne zame ne za Niko, čeprav njej je vseeno za komentarje, ves čas me vabi, naj kdaj prespim pri njej, da bi šli na koncert, samo zaradi Aleksandrovih komentarjev se obremenjuje, toda njemu niti ne pripoveduje o koncertih, o ljudeh, ki jih spoznava, o pesmih ki jih posluša, že tako ji je rekel, da ne bere pravih knjig, ona pa kar naprej bere, še mene je navdušila, ko sva zapuščali kavarno, in se mi je že mudilo do Piazze Guglielmo Oberdan, kjer me je že po petih klicih zaradi gneče nervozno čakal brat, je rekla, da leti, čeprav brez pilotskega izpita in letala, Masayah pa naj leti visoko, pilotira svoj privat jet kot piše v njeni pesmi “Da blo bi”, airpodse sem potisnila v ušesa, odprla spotify in izbrskala omenjen komad, na poti domov bom predelala to najino kavo in preslišala jok bratovega otroka.
- Uredniške komentarje je spisala Gabriela Babnik Ouattara