Kot v starih dobrih časih, ko so recenzije izhajale še pred izzidom knjige!
Adriana Kuči, Noč ko je preplavala reko (Litera, 2024)
Živimo v času največjega napredka, nenehnih inovacij, iščemo nove digitalne možnosti povezovanja, imamo občutek, da obstajajo enakopravne možnosti za vse in zdi se, kot da so nam odprte vse možnosti. Samo odpreti je potrebno Chat GPT in ga vprašati karkoli, pa nam bo ta povedal pravi odgovor. Pa vendar ostajajo nekatera vprašanja še vedno aktualna, kot na primer prespraševanje »Kaj je ljubezen?«, pa naj se sliši še tako klišejsko. Stopnja opolnomočenja in razumevanja žrtev nasilja še nikoli ni bila tako visoka, zakaj je potem tako težko prekiniti krog nasilja? Zakaj se intimno partnersko nasilje še vedno dogaja?
Konec lanskega leta je Društvo SOS telefon izdalo knjigo V njeni koži (2023, Društvo SOS telefon), kjer je opisanih 23 zgodb, pričevanj žensk, ki so doživele intimno partnersko nasilje. Avtorice spremnih besedil opozarjajo na to: »…da je potrebno nasilje nad ženskami razumeti v kontekstu širšega družbenega sistema spolne neenakosti…« Kar so želele poudariti je, da kar se dogaja na ravni posameznika, v intimno partnerskih odnosih, se dogaja tudi na drugih ravneh družbe; na medijskem področju, v kulturi, literarnih delih in tudi v institucijah, ki bi sicer morale prepoznavati nasilje in ščititi šibkejše. Kakor hitro se želi žrtev izviti iz kroga nasilja, prekinitev nasilnega razmerja ne pomeni konec zlorab. Avtorice zapišejo naslednje: «Patriarhalna definicija ženskosti (odvisnost, pasivnost, prestrašenost) pomeni kulturno razorožitev, člani privilegirane skupine uporabljajo nasilje za vzdrževanje svoje prevlade«.
Medtem ko smo ženske dosegle formalno enakopravnost, smo v očeh drugih, družbe, pričakovanj sorodstva, pomembnih drugih, v očeh delodajalcev še vedno percepirane kot tiste, ki bi se morale podrediti. »Moška prevlada se tako s sistemske in družbene ravni zrcali tudi na individualni ravni odnosov, saj si nekateri moški še vedno pridržujejo pravico do nadzorovanja celotnega življenja svojih partnerk, kar manifestirajo skozi uporabo različnih oblik in taktik nasilja«.
Fotografija Yaroslav Shuraev
Adriana Kuči je pri Založbi Litera izdala svoj drugi roman Noč, ko je preplavala reko (2024, Litera). Kučijeva, ki je s prvim romanom Ime mi je Sarajevo dodobra razburkala domačo literarno sceno, nam je pripravila novo presenečenje. Tokrat upam, da bo val razburkanosti, pljusnil še više in še dlje. Naj poškropi vse tiste, ki žrtve nasilje obsojajo ali pa ga celo vrednotijo! Roman mahoma pritegne s svojo zgodbo in izjemno prepričljivo opiše krog nasilja, ki ga doživlja glavna junakinja Sara. Avtorica nas spusti v intimo obeh protagonistov Sare in Gašperja, ki sta ujeta v odvisniškem razmerju nasilja.
Že takoj na začetku smo pripuščeni k eni izmed ponavljajočih se epizod nasilja. Sara je v podrejenem odnosu do Gašperja, ker jo je fizično, psihično in ekonomsko izčrpava, podrejena pa je tudi zato, ker je priseljenka iz Bosne: »V nekem trenutku me je zgrabil za lase in me potegnil, da sem izgubila ravnovesje, padla med stopnišče in polico s knjigami, nekaj knjig se je zgrnilo name, on pa je stal in kričal: »…. Ubil te bom! Ničesar drugega si ne zaslužiš! In tako naredil konec temu sranju! Saj so mi vsi govorili, da so s čefurji same težave. Da ste vsi fuknjeni. In ste res! Poglej se. Vi iz Bosne, vi ste še najbolj nenormalni!««
Sara vseskozi rezimira situacijo, jo skuša racionalizirati: »Moški, ki me je, po letih maltretiranja, letih življenja v peklu, prepričal, da je s pomočjo terapij, ki jih je opravil v samo osmih mesecih, ko nisva bila skupaj, postal drugačna, neprimerljivo boljša različica samega sebe. Rekel je, da mu je pomembno, da sem mu pomembna, da se ljudje spreminjajo, če si tega želijo, in da midva nisva statistika.» Kljub njeni racionalnosti pa to ni dovolj, da bi prekinila, odšla iz razmerja. Morda tudi zato, ker ne pozna drugega, ne urejenosti, ne topline, ne sprejemanja v družini, nima lastnega stanovanja, nima lastne države, ekonomsko je vezana in podrejena na svojega partnerja.
A ponavljajoče se nasilje je za žensko hudo breme, stalno je na preži, analizira situacije, jih skuša oblažiti, hkrati pa se od nje pričakuje, da sodeluje v rehabilitaciji odnosa, kljub temu, da ve, da bo zopet padla v past, da nikakor ne more izstopiti, saj ne vidi nobene možnosti. Nasilnež se nauči izrabljati sistem, manipulirati, vse to je del njegove strategije, da obdrži svojo pozicijo še naprej … Sara obupuje: »Podpiram ga, pomagam mu, da znova zažene svoje delo preko drugega podjetja. Terapije obiskuje redno. Prosil me je, celo, ali greva znova skupaj na tisto za pare. In sem privolila. Toda zdaj vem, da so vse te terapije izguba časa. In to kakšna izguba časa! Kaj se je spremenilo? Morda samo to, da on obvlada terminologijo strokovnjakov za nasilje v družini?! Strokovnjaki se nasilnežev tako ali tako bojijo.«
Sara je žrtev na številnih ravneh, je priseljenka, potisnjena na obrobje, kjer ni sposobna plačevati najemnine, ima kredit, hčerko, službo, ki ji ne omogoča dostojanstvenega preživetja. Sara nima pogojev, za svoj odriv navzgor, kljub pomoči Centra za socialno delo, Društva za nenasilno komunikacijo, ne najde svetle točke: »Tujka sem. Brez doma. Brez premoženja … Najbolj sama na svetu.« Junakinja občuti osamljenost in izpraznjenost, ni sposobna skrbeti zase, začne dvomiti v lastno stabilnost, premišljuje, da mora na psihiatrijo. Praznina v njej se kot plesen razširja v njeno okolico, v svet živih.
Le nekoga ne doseže, glasu iz preteklosti, glasu tiste, ki jo kliče in se ji prikazuje v njenih halucinacijah. Njena mama ji kot ključ do rešitve navrže: »Vse bo v redu Sara,… a moraš čez reko.«
Fotografija Yaroslav Shuraev
Kaj torej je »prehod reke« v romanu Adriane Kuči?
Reka v romanu označuje prehod, nekam čez, v drugi svet, kjer se svetlika nekaj boljšega, rešitev morda, lepše življenje, ljubezen, moški, ki ima urejene razmere, tudi v finančnem smislu … Vse tisto, česar Sara še ni izkusila, saj je zaslepljena, ne ve natančno, kdaj se bo zgodil ta prehod in kaj mora zanj narediti. Pustiti Gašperja najti novega moškega, se odseliti? Avtorica ob tem analogijo vleče s prehodom njene mame in očeta, ona Albanka, on Srb, sta šla skozi vse družbene, etične, religiozne omejitve, da sta lahko zaživela, pa čeprav je to pomenilo, da je oče za sabo, na drugi strani »reke«, pustil celotno svojo identiteto, družino, ki se mu je odpovedala, njihovo sporočilo je namreč jasno; Sarina mama in oče sta preplavala reko. Zagotovo pa je, da mora junakinja prečkati reko, ravnati aktivno, se prebiti skozi težave in probleme.
Dinamika v romanu je sicer zelo intenzivna, nepretrgoma se pojavljajo izzivi v najrazličnejših oblikah. Kučijeva se na primer v romanu dotakne tudi (ne)odgovornosti ljudi, ki delujejo v sistemih; policistov, varnostnikov v trgovinah, managerjev na pozicijah, sodnikov, naleti pa tudi na nerazumevanje njenega najožjega kroga, prijateljic, sorodnikov; tako jo njena lastna hčerka prosi: «A lahko prekineš vse to, mama, prosim te … Ne bo te ogrožal, vem, da te ne bo. In ne boš se bolje počutila, če ga cotaš po policijah in sodiščih, a ne?! Prosim te, mama.« V stiku s takšno realnostjo Sara le stežka najde svoj glas, svojo resnico, držo recimo, s pomočjo katere se bo zoperstavila magnetizmu, ki sta ga ustvarila skupaj z Gašperjem.
Kljub prepovedi približevanja s strani sodišča, se Sara odloči in se ponovno spusti v razmerje z njim.
»Človek je čudno bitje,« napiše Kučijeva, »navadi se prav na vsako nesrečo, tako kot na vsako srečo.« In prav težke okoliščine so tiste, na katere se glavna junakinja navadi. Ganljiva je zgodba iz Sarajeva, ko Sara in Tarik med sprehodom na zasnežem Bistriku zagledata žensko, ki je sede spala v snegu. Ženske ni imela kam iti, želela si je, da je ne bi zbudili in bi tam umrla. Doma jo je čakal nasilen mož, ljubše bi ji bilo, da bi zmrznila, kot pa, da bi se vrnila domov. Če ta prizor parafraziramo – tudi Sara je na nek način zamrznjena, speča, nepremikajoča … Kaj je tisto, kar jo lahko reši? Za Saro se je nemogoče soočiti, živi namreč v zanikanju, na avtopilotu, v bolnem stanju, okužena s sindromom, zaradi katerega ostaja s plenilcem, agresorjem.
Ni naključje, da je zapik romana ravno v pismih. Kaj drugega kot beseda, najbolj neposredna govorica, ki zadane bistvo, ki ne more zaslepiti resničnosti, temveč ostaja dan za dnem kot trdo dejstvo na papirju?
In morda se Sara zdrzne, odtaja šele, ko se njena lastna situacija odslika v pismu hčerke Ines, v pismih Alena ali pa podobah matere, ki jo venomer opozarja na reko, ki jo mora prečkati, v nasprotnem primeru namreč ne bo preživela.
Kučijeva je spisala pogumen in presunljiv roman, ki marsikoga ne bo pustil ravnodušnega. Njena moč je v nizanju kratkih stavkih, ponekod jih niza celo kot verze: “ Težko se je soočiti, da ti nekaj tako nepredstavljivega počne najbližja oseba. / In je lažje oprostiti. / Pravzaprav potisniti. /
Zakopati. / Kot mačka svoj iztrebek./ Pa vseeno smrdi in boli in gnije.”
Ne ponudi nam oporne točke, ničesar, kar bi nas nagovorilo k temu, da bi recimo bili samo na Sarini strani, celo nasprotno, v resnici pisateljica skuša razumeti vse vidike, za hip nam omogoči vpogled tudi v Gašperjev svet, čeprav hitro razumem, da Gašper ni pripravljen prevzeti odgovornosti in je vsa njegova energija usmerjena v to, da bi odvrnil pozornost od sebe, od lastnega nasilja, in da bi krivdo zvrnil na Saro, ki je reko prečkala tudi s pomočjo novega moškega, starejšega in premožnejšega, pri čemer je potrebno poudariti, da je tudi Alen nov lik Bosanca v slovenski literaturi, kakršnega morda še nismo zasledili …
V romanu je veliko prostora namenjenega predvsem iskanju izhoda iz zaciklanosti nasilja, Kučijeva nam ves čas nastavlja zrcalo in prevprašuje – kako bi pa vi ravnali v tej situaciji, kar pomeni, da ne išče solidarnosti z bralcem, ali pa jo ponuja le toliko, kolikor ponuja nekakšen voajerizem v intimno-partnersko razmerje, brutalno in iskreno, od koder v drugi polovici romana vendarle vznikne upanje, da bo Sara našla svobodo, da bo prečkala reko in našla ljubezen, predvsem ljubezen do same sebe. Roman, ki bi ga moral prebrati vsak, ki se pri svojem delu srečuje z žrtvami nasilja in vsak, ki se je kadarkoli srečal z nasiljem v družini.
