Zgodba je nastala pred leti kot odziv na dogodke in naključne pogovore ob in o njih. Razmišlja o razslojenosti/razdeljenosti in odtujenosti v družbi, o težko razločljivi meji med resničnostjo in teorijami zarote, o posamezniku in njegovih nepričakovanih vzgibih.
***
Sedel je v kotu, stran od večine in se pogovarjal z žensko, ki sem jo prav tako videl prvič. Pravzaprav sem na praznovanju sodelavčevega rojstnega dneva poznal le nekaj oseb. Pričakoval sem, da bo tako, saj nisem posebej družaben in niti ne vem, zakaj sem se odzval povabilu. Kot da ne bi imel dovolj izkušenj in kot da se nisem že v študentskih časih na večini žurov počutil odveč. Prisedel sem na prazen stol pri njima in se nekako poskušal vključiti v pogovor:
“Saj vaju ne motim, ne?”
Pogledal me je ostro, precenjujoče. Edino, kar se je dalo prebrati v njegovih zamolklo temnih očeh — te sem opazil, čeprav običajno seveda nisem pozoren na telesne lastnosti moških — sta bila nemir in opreznost.
“Kar pridruži se nama,” mi je rekel in se komaj opazno nasmehnil. “Borut sem,” je dodal, ne da bi mi ponudil roko, “z njo,” je pokazal proti sogovornici, “se bosta pa že sama predstavila.”
“Zdravo,” se mi je zazdelo, da moram odzdraviti, “jaz sem pa Franci.”
“Franci?” me je presenečeno pogledal.
“Ja … je kaj narobe?”
“Ne,” je odmahnil. “Franci je bil moj pokojni stric. Zagrizen komunist,” se je nasmehnil. “Redko še naletiš na to ime. No, vsaj v naši generaciji,” je pomežiknil ženski.
Gube, ki so se mu ob nasmehu izrisale ob očeh in ustnicah, so spominjale na vzorec, kakršnega bi spreten kipar vklesal v kamniti kip; kot brezčasni v glino vtisnjeni mačji brki.
Povedal sem, da sem gostiteljev sodelavec, da si pravzaprav deliva pisarno, torej — ja, seveda, — tudi jaz sem pač uradnik. Pri tem se je kiselkasto, prizanesljivo nasmehnil. Vprašal sem ga, kaj počne on. Odgovoril je, da piše knjigo.
“Res?” sem z zanimanjem prisluhnil, saj sem tudi sam že od mladih let razmišljal o tem, da bi napisal kakšen roman, a kadarkoli mi je prišla na misel dobra ideja, sem čakal tako dolgo, da me je pisateljska vnema minila. Čeprav se govori, da danes že vsak piše, pa se v resnici še nikoli doslej nisem imel priložnosti pogovarjati s pravim pisateljem, zato sem sklenil izkoristiti priložnost. Kakšno naključje, me je prešinilo, da sem pristopil ravno k njemu!
“O čem pa pišeš?” sem ga pobaral.
“O svetu,” je odgovoril.
“Ali niso vse knjige o svetu?” sem butnil. Najbrž je zvenelo cinično, čeprav nisem imel tega namena.
Nestrpno me je pogledal in precej potiho — tanke ustnice je odpiral komaj opazno, da se je včasih zdelo, kakor da glas prihaja od nekod drugod — rekel:
“Ali ti verjameš, da je Twin-towers res zrušilo letalo?”
Ni bilo videti, da je vprašal zato, da bi sam lahko odgovoril meni, ali pa je že v osnovi imel spraševanje za retorično potezo. Morda pa mi je s svojim poizvedovanjem na nek način odgovoril vnaprej. Večina vprašanj, tako je zapisal neki psihoterapevt, so namreč trditve, ki jih pragmatično zavijemo v vprašalno obliko.
Bil sem precej presenečen, običajno namreč ljudje, s katerimi ste se komaj predstavili na rojstnodnevni zabavi skupnega znanca, ne začenjajo s tako delikatnimi temami. Z Borutom bi se raje zapletel v debate o kakšnem hobiju ali o novi TV-nadaljevanki. Zazdelo se mi je, da ni vseeno, kaj mu bom odgovoril in občutek v želodcu mi je prišepetaval, da naj se v tem primeru raje opredelim za zaroto. Rekel sem: “Hm, ne vem. Veliko se je govorilo, da se je bil ameriški predsednik dogovoril in da—”
“S kom, s kom se je dogovoril?” je pograbil.
Ugibal sem, kako bi se izognil nadaljevanju. Če bi kar vstal in odšel, bi se naslednji hip znašel v isti zagati samotnosti, za katero sem pred le nekaj minutami mislil, da sem se je s pridruženjem Borutu in ženski elegantno rešil. Kaj naj počnem med neznanci — naj se še nekomu drugemu vsilim v pogovor, da ne bo videti, kakor da sem sam v množici? Ali pa če bi čim prej odšel domov. Sploh ne vem, zakaj sem kar ostal, če sem že moral priti.
“Jah … z Arabci, kaj jaz vem,” sem se izmotaval. Začutil sem, da ta pogovor ne bo prijeten, ali da celo ne vodi nikamor drugam kot v konflikt, in ga skušal odvrniti od nehvaležne teme, pa se ni dal.
“Ti pa jaz povem kot tehnik: take zgradbe ne moreš zrušiti z enim letalom!” S pogledom me je ocenjeval in ker nisem komentiral — premišljeval sem, kaj je torej Borut, pisatelj ali tehnik —, je to storil sam. “Kot da bi hotel ustreliti človeka s plastelinskimi kroglicami.”
Pri tem se je ženska zasmejala, meni pa se primerjava ni zdela posebej smešna, še toliko manj, ker sem v nižjih razredih osnovne šole iz plastelina neštetokrat poskušal narediti pajaca, ki bi stal pokonci, pa se je večinoma hitro prelomil in se zvrnil na šolsko klop, kot da bi ga bil kdo ustrelil.
Ko se je ženska odsmejala, je nadaljevala s počasnim, uživaškim srkanjem piva; zdela se mi je popolnoma zadovoljna, da sem ji prevzel sogovornika. Torej sem moral Borutu nekaj reči.
“Sem slišal, ja, da so na internetu razlage o simulacijah z razstrelivi in—”
Prekinil me je, kot da me sploh ne posluša in kot da ga moje mnenje v resnici ne zanima.
“Pa ti veš, zakaj so to naredili?” je rinil. “Zakaj so žrtvovali svoje ljudi?”
Padel sem v merjenje govornih spretnosti, čeprav si tega nisem niti najmanj želel.
“Zakaj?” sem pametnjakovsko ponovil in si tako pridobival čas, da se mi utrne dobra zamisel. “Boš rekel, da za preusmeritev pozornosti?”
“Samo zato, da so lahko sprejeli tisti novi varnostni zakon. Samo zato! Sploh veš, kaj vse implicira? Koliko denarja je zadaj?”
“Aha,” sem bil kratek, saj izjave nisem znal umestiti v kontekst. Za ameriško politiko se ne zanimam bogve kaj. Čeprav sem sedel, me je od glave do pet premeril s ciničnim pogledom, na njegovem širokem čelu pa se je izpisalo: ‘Pojma nimaš!’, kar je bilo na nek način tudi res.
Vprašal sem ga: “Kaj pa si počel prej, preden si začel pisati?”
Če je po izobrazbi res tehnik, sem špekuliral, bi se morda dalo preusmeriti pogovor na modelarstvo.
“Hja,” je pomenljivo pokimal in odkimal obenem, kar je precej shizofrena kretnja, še posebej, če jo izvede moški, ki počasi razkriva svoj zagoneten značaj. “Tudi sem pisal, le da v drugih jezikih,” se je nasmihal v mojo pričakujočo mimiko. Očitno se je počutil precej superiornega. Ponosno je postavil: “Programiral sem!”
Oddahil sem si, pomislil sem namreč, da ni res poliglot. Včasih kar veš, da je bolje ostati ob strani in predvsem poslušati, še posebej, če imaš opravka s pisateljem. Počakal sem, če bo še naprej vzbujal klepet in res ga je.
“Prej, preden je komurkoli drugemu to prišlo na misel, sem napisal kodo za zbiranje podatkov s strani pravnih subjektov, ki on-the-flight pretvori podatke v poročilo ali v katerokoli drugo obliko informacije,” — pomežiknil je —, “ki jo naročnik želi. Analize, grafi, dešbordi …”
“Za zbiranje ali za distribuiranje?” sem skušal razvozlati zaslutene nelogičnosti.
“Za zbiranje, kot sem rekel,” je posmrknil. “Niso razumeli, bebci, odslovili so me, najeli so drugega izvajalca in pet let je trajalo, da so za ogromne denarje naredili isto; samo slabše, seveda.”
Kje sem to že bil slišal? Film Citizen four?
Glasno je srknil pijačo. “Kot pri ameriškem varnostnem zakonu, vsi so ti isti. Moj problem,” me je zaupno pogledal in se primaknil proti meni, “je ta, da sem vedno pred časom.”
“No,” se je oglasila ženska, “ta del sem pa že slišala.” Borut jo je ošinil s prezirljivim pogledom in zamahnil z roko, češ, ‘Ženske!’ Pomislil sem, da bo vzela kozarec s pivom in se odzibala drugam, a je ostala.
“Aha,” sem pritrdil obema. O programiranju ne vem dosti, precej bolj me zanimajo knjige. Podatek, da se je celo nekakšen nekdanji računalničar spravil k pisanju knjige, pa me je precej vznemiril, morda celo razjezil, saj sam desetletja ostajam zgolj pri obžalovanju, da bi bil zagotovo dober pisatelj, če bi le uspel najti čas za pisanje.
“O čem pa bo govorila tvoja knjiga?” sem ga ponovno vprašal.
Končno mi je odgovoril: “O oligarhih, ki nam vladajo. Že veliko predlogo!” je pribil. “Čas je, da jih ustavimo.”
“Z revolucijo?” se je oglasila ženska, ki je večino časa, odkar sem se jima pridružil, le poslušala, pa še to se je zdelo, da precej odsotno. Pivu je ves čas namenjala več pozornosti kakor nama. Že marsikdaj sem posumil, da ženske, še posebej mame, ki so paralelno z otroci pridobile tudi nekaj presežne mase, na zabave prihajajo predvsem zato, da pijejo pivo. Morda pa sta o isti temi govorila že prej, preden sem se jima pridružil. Nikoli ne moreš vedeti.
Na misel mi je prišla tudi možnost, da bi se mi trije srečali na žuru pred petindvajsetimi leti, kot študentje, in kam bi tedaj stekel pogovor. Najbrž bi se midva z Borutom potegovala za njeno naklonjenost, ali pa bi si vsaj ona tako razlagala, in ker ima Borut lepše ime, pa tudi bolj zgovoren je, bolj asertiven in decidiran, bi najbrž jaz bil tisti, ki bi izvisel. Zadovoljen sem bil, da nismo več mladi in da je pravzaprav vseeno, kdo od naju bo na žensko naredil boljši vtis.
“Ah, kje pa!” je zamahnil z roko. “Revolucije so precej premalo učinkovite.”
Z zanimanjem je čakal na najin odziv, zdaj so njegove murnaste oči brownovsko brzele od enega do drugega. “Treba jih je zares sesuti. Iztrebiti!” je zaškrtal.
“Kdo pa so oni?” sem previdno vprašal.
“Naša rasa, Homo sapiens sapiens, se deli v dve skupini. Mi, normalni in oni, sociopati in njihova podsorta, psihopati. Sicer pa, da si boš lahko konkretneje predstavljal, so to v glavnem bankirji in politiki. Pri nas tudi pidovski baroni.”
Brez okolišenja je naštel nekaj imen, ki jih vsi poznamo, vsaj s televizije. “Bankir,” je dejal, “je pri nas najhujši, eden prvih. Žal tudi svetuje Predsedniku. Pomočnik je tudi njihov. Pa Vodja in Šef — ta dva sta za povrhu prototipna narcisa. Narcisi so večinoma psihopati. Minister — ta pa je pravi satan! Samo pomisli na njegov ledeni pogled!” Moral je podrsati z zobmi, slišalo pa se je kot brušenje nožev.
“Kako pa jih prepoznaš?” se je z zanimanjem oglasila ženska. Ko je Borut začel naštevati priimke, je postala zares pozorna in se nepričakovano poskušala polno vključiti v pogovor.
Pogledal jo je kot nadut učitelj zviška ošine ne najboljšo učenko in poznavalsko začel:“Vidiš ta kozarec?” je pokazal na edini stekleni kozarec na mizi, ki bi ji zaradi bližine lahko rekli naša.
Pokimala je kot prvošolka.
“Sociopatu je čisto vseeno, ali prime ta kozarec in ga vrže na tla …,” svečano je umolknil, se uleknil preko mize, počasi potiskal kozarec proti robu — že sem slišal razbijanje stekla na trdih tleh — “… ali pa ubije tebe,” je sunkovito odmaknil roko s kozarca.
Oba z žensko sva se zdrznila in se naglo odmaknila. Jasno je bilo zaznati, da sta Borutu ustrezali tišina in napetost, ki ju je ustvaril; molče smo se spogledovali.
“Bam, bam!” je proti nama zakrožil s pestjo desnice in nameril kazalec, ki je skupaj s palcem oblikoval prevrnjeno črko L.
Ženska je kriknila, jaz sem še enkrat brezglasno trznil. Borut se je zahihital in čeprav si nisem mogel kaj, da ne bi njegovega muttleybark-smeha imel za nevrotičnega, sem se tudi sam nasmehnil.
Spet dobra ideja za roman, sem pomislil. Same od sebe se ponujajo! A kaj, ko se nikakor ne uspem spraviti k pisanju.
Tišina po streljanju je postala neznosna. Tudi ženska je bila spet negibna kot miš. Ne vem, kdaj se je svet tako nenavadno spremenil — včasih so ženske neprestano govorile; je pa res, da takrat v glavnem še niso pile piva.
Še najvarneje se mi je zdelo, da se vrnem nazaj k Borutovi knjigi. Vprašal sem ga:
“Pišeš iz glave, na podlagi kakih materialov, ali kako?”
“Nisem amater,” je ošabno navrgel in pospravil pištolo v žep drap suknjiča. “Pet tisoč strani virov imam zbranih. Ogromna e-knjižnica. Vse je podprto z dokazi in dokumentirano.”
“Aha,” sem nakazal, da poslušam z velikim zanimanjem. Nadaljeval je:“Ne morejo se več izmazati. Že najmanj dva tisoč let nam vladajo, množijo se med seboj, zato ne izumrejo. Evgenika!”
Spet mi je namenil vprašujoč pogled, jaz pa sem mu samo medlo kimal.
“Sedaj pa jim je začela trda presti. Odkar je internet — vsaka čast cernovskim fizikom,” me je vprašujoče pogledal, a se nisem dal zmesti, zanalašč nisem komentiral, “se nobenih informacij ne da več povsem skriti in tudi ne ustaviti njihovega širjenja, čeprav to obupno poskušajo. Če misliš, da je fb nastal slučajno, si naiven.” Pomel je z dlanmi in povzel:
“Zdaj jih bomo dokončno razkrinkali! Tako dobro premišljenega načrta v zgodovini še ni bilo!”
“Kdo pa ste … vi?” sem previdno dahnil.
“Skupina,” je spregovoril na hitro. “No … Projekt.”
“Živiš od tega?” sem vprašal. Nisem poskušal drezati globlje v projekt.
“Od česa?” je préžavo šavsnil.
“Od … pisanja,” sem ponudil.
Nasmehnil se je, češ, ti pa res nimaš pojma.
“Živim seveda od prihrankov.”
Nato je z zanimanjem pogledal na uro in zaključil: “Sicer pa bom moral kmalu oditi. Jutri spet letim v Bruselj. Dokončati moramo nalogo.”
Naslednji dan sem od sodelavca izvedel Borutov priimek. Vpisal sem ga v iskalnik, ki je izpljunil kar nekaj starih časopisnih novic, nedelujoče povezave na fb, dva e-naslova, sodno odločbo o dolgovih in podatke o selitvah. Poskušal sem pozabiti na novo znanstvo, a bilo je kot pop melodija, ki ji nehote prisluhneš v avtu na poti v službo, nato pa se ti njen hojla-dri refren “Beeeela snežinka, ki paaada …” zlepa ne umakne iz rama.
Zvečer sem kot običajno prižgal televizijo, medtem ko je žena kuhala večerjo. Vprašal sem jo: “Se ti morda spomniš, kdaj je bil zadnji teroristični napad?”
“Ne vem, če ni bilo ravno danes nekaj na poročilih,” je relativno nezainteresirano odgovorila izza štedilnika, a brž dodala: “Saj se bo vsak čas začel Dnevnik. Če je bilo kaj, bo gotovo prva novica.”
Še preden se je odvrtela Dnevnikova najavna špica, je otožen voditeljičin glas začel monotono drdrati:“Po terorističnih napadih v Barceloni, Parizu in Londonu je danes odjeknilo tudi v Bruslju.”
Odjeknilo je tudi v meni. Slika Borutovega svetlo pepelnatega širokočelnega obraza, iz katerega so velike temne oči begale kot v škatlo ujeti črički, mi je utripala v zgornjem levem vogalu ekrana. Sestavljal sem vtise, ki mi jih je pustil. Občutek nezaključenosti mi je vzbujal iz konteksta iztrgane drobne reminiscence na otroške pripovedke.
Deček iz Wildove pravljice, ki hoče obuditi mrtvega vrabčka. Deklica z vžigalicami, ki v premraženih rokah nosi košček žerjavice. Neujemajoči koščki puzle so preprečevali, da bi iz včerajšnjega nenavadnega pogovora mogel izluščiti celovito podobo neznanca, ki sem ga — tako sem verjel — naletel po naključju.
Le v fragmentih sem sledil nadaljnjemu poročanju: “Na postaji … vsaj pet oseb, med njimi otrok …” TV-glas se je zatresel. Pogoltnila je slino in nadaljevala. “Razlogi … še raziskujejo.”
“Joj,” se je razburila žena in s krpo v rokah prišla od štedilnika do podbojev širokega prehoda, ki kuhinjo navidezno ločuje od dnevne sobe. “Spet! Si slišal, Franci?”
Slišal — slišal, ali pa sanjal. Ali pa vedel že včeraj!
“Pa kaj se gredo, norci!” je bila vse bolj ogorčena, “Zakaj vedno napadejo na krajih, kjer so samo navadni ljudje, ki niso ničesar krivi? Kot da bodo s tem karkoli dosegli!”
Ker tudi sam nisem imel odgovorov, sem se pridružil njenemu negodovanju. Zdi se mi, da sem ponujal racionalne, moške razlage, na primer, da je najbrž pretežko priti do tistih, ki imajo v rokah vzvode moči, saj so zaščiteni bolj kot kočevski medvedi. Ali pa sploh ne poznamo njihovih imen. In podobne ljudske splošnice.
V glavi se mi je risala groteskna prispodoba množice ljudi, ki nasmejanih obrazov v dolgi vrsti vstopajo v dvorano, kjer naj bi nastopila njihova priljubljena glasbena skupina. Pri kontroli vstopnic jim iz varnostnih razlogov poberejo torbe, denarnice in telefone, potem vstopajo v veliko črno škatlo dvorane. Na njihovih obrazih v nestrpnem pričakovanju koncerta trajajo potrpežljivi smehljaji. V vogalu na diametralni strani dvorane je še ena vratna odprtina, ki je vodila ven iz zgradbe. Tja je moja navidezna kamera priletela kot gromozanski nočni metulj in se v hipu sfokusirala. Iz rež so v elegantnih paraboličnih lokih padale konzerve. Na posnetku so se periodično izmenjavali odbleski zloščenih kositrnih dnov in napisov na nalepki: Hrana-za-domače-živali.
Otresel sem z glavo kot pes, ko splava iz vode.
“Se ti ne zdi?” je žena še čakala na moj odgovor in se spretno umaknila pršečim kapljicam, jaz pa sem odkimal, da bi iz glave odplaknil čudne, prividne podobe.
“Ja, verjetno res,” sem potrdil.
Tedaj je zazvonil telefon.
“Tvoj!” je brez kančka dvoma določila žena.
Začudeno sem jo pogledal. Zmignila je, češ, nič nimam s tem. A tudi sam nisem pričakoval nikogaršnjega klica ob tej uri. Na zaslonu se je izpisala neznana številka. Tapnil sem zeleno ikono slušalke in nezainteresirano izmomljal:
“Prosim?” Pogoltnil sem slino. “Ja, jaz sem, Franci.”
Nepremično sem držal telefon na ušesu. Izraz na mojem obrazu, ki ga je žena na srečo spregledala, je moral biti podoben tistemu, s kakršnim bi človek poslušal glas z onega sveta. Zaslišal sem se reči:“Borut? A nisi včeraj rekel, da letiš v Bruselj? Kako — si lahko spet tu? Kje si pa—“
“Aha,” sem potrdil, da razumem in poslušal naprej. “Ja, seveda!”
Telefon sem odložil na omarico v hodniku, vzel svoj svetlo rjavi jopič — zazdel se mi je drapast — in sede med ovijanjem vezalk navrgel ženi:“Grem … na pivo. Ne vem, kdaj pridem.”
“Kako — kar greš?!” je prišla za mano, kot da bi me v svoji razpotegnjeni trenirki lahko zadržala.
A bil sem že na drugi strani vrat.
Tudi sam ne vem, kako, sem ji hotel odgovoriti.
