Danaja

Odlomek iz romana Za angele, da jim ne bo dolgčas, Litera 2023

Danaja je birasna deklica. Oče Ousmane je odšel v Afriko in deklica opazuje svojo mamo, ki spričo očetove odsotnosti postaja obsedena, ujeta, medtem ko Danaja čaka, da bo mama spet hvaležna za vse, kar imata, predvsem pa, da se bosta lahko pogovarjali o tem, da ji rastejo prsi, ki jih noče; pred dnevi se je na stranišču zalizala s punco in na zadnjem sedežu avtobusa odprla Camusa; ko se je sredi dneva s sošolkami vračala domov, se je napila in nedolžno potikanje po mestu se je spremenilo v begavo tavanje.

Očetova odsotnost se v trenutku, ko deklica raziskuje lasten svet, niti ni izkazala za tako katastrofalno!

***

Moja mama velja za inteligentno žensko, vendar ne razume nekaterih osnovnih stvari. Predvsem v zvezi z mojim očetom. Večino dneva se vede, kot da je vse po starem, skuha mi kosilo, se usede za mizo in me opazuje, zastavi mi kakšno mimobežno vprašanje in mi potem obrne hrbet, pomiva posodo, briše pult, včasih jo vprašam, ali ji kaj pomagam, največkrat tiho odkima, in tedaj vem, da se njena miselna koncentracija porazgublja in da se oddaljuje od vseh, najbolj pa od same sebe. Njen izgubljeni pogled pripoveduje o tem, da si poskuša zamisliti drugačno življenje od tistega, ki smo ga živeli, hkrati pa si dopoveduje, da je oče odšel, ker mora v Afriki urediti svoj posel. Očitno je, da je izgubljena. Ko jo kateri od znancev vpraša po Ousmanu, se njeno telo zravna, postane napeto in iz sebe izvrže tisto, kar je premlelo v nočnem času: »Ni umrl, še je tam nekje, vendar ga hkrati ni več.« Če sem v bližini, stavek napol zašepeta, kot da je moja dolžnost, da ga ne slišim, čeprav obe veva, da je neprimerno, da ga izreka vpričo mene. Vse to toleriram, ker vem, da si ne more pomagati, svojo povnanjeno prizadetost razlaga s tem, da bi se sicer njena notranjost zakisala.

»Tako dolgo sem molčala o tem, kar se dogaja v naši družini, da imam menda pravico, da spregovorim,« se je nekoč pod večer, ko sem pekla pokovko in je mama začela premikati pohištvo, postavila v bran.

Ni mi bilo jasno, kaj naj bi bilo to, kar naj bi se dogajalo pri nas. Zdi se mi, da smo povsem povprečna družina, le to je, da moji starši prihajajo iz različnih svetov, kar pomeni tudi različnih kultur, vendar so se nekje srečali in za razliko od mnogih podobnih parov ustvarili nekaj skupnega, skupni prostor, katerega očividna posledica sem najprej jaz.

Mamo sem potem vseeno previdno vprašala, čemu ponoči joče, vstaja, hodi na stranišče, zaradi česar potem zbuja tudi mene.

»Oprosti, ljubica,« je rekla brezbrižno, se usedla na staromodno zofo, ki jo je oče pripeljal iz Antwerpna. Vse v našem stanovanju je bilo optimalno, mama je morda v svoji glavi prestavljala televizor, gramofon, knjižne police, toda vsega tega ni imela kam premakniti, kar je tudi vedela, če pa ni vedela, jo je na to opomnil prižgan lestenec, ki je vse pod seboj obarval na temnorumeno. »Ko sem bila tvojih let, sem začela brati knjige, Sartra, Camusa, Dostojevskega … Pol tistega, kar sem prebrala, nisem razumela … V eni od Camusevih knjig sem naletela na odlomek, v katerem pravi, da smo obsojeni na svobodo in da se vsak hip odločamo, ali bomo živeli ali pa bomo naredili samomor.«

Ozrla sem se po prostoru, kot da ga vidim prvič. Saj ne pravim, da se z mamo nisva nahajali v čudnem obdobju, toda prestavitev pohištva bi pomenila, da se je najin svet nagnil proti vratom, skozi katera je oče odšel.

»Si že brala Camusa?«
Odkimala sem.
»Pa te sploh zanima?«
»Ne vem, mami, jaz nisem toliko za branje knjig …«

»Kaj pa ti potem leži?«

»Ne vem, mogoče hočem samo, da bi me nekdo objel …«
»Jaz te lahko objamem, če ti to kaj pomeni …«

Tedaj me je prvič zaskrbelo za mamo, tišina, ki jo je med njima vzpostavil oče, jo je načela bolj, kot si je upala priznati. Bala sem se, da bo vse spustila iz rok, in ko bo spustila, se bo pod njenimi nogami odprla loputa. Že večkrat sem ji rekla, da oče razdaljo med njima razume kot možnost prehoda na višjo raven odnosa, ko se bo vrnil, se bosta – brez odvečnih besed – uglasila na novo frekvenco.

Odsotno me je poslušala, na njenem obrazu je bila enaka svetlobo kot tedaj, ko ponehuje dež.

Fotografija: Pexels-Megan Ruth

Včasih si mislim, da moja mama spominja na tiste ljudi, ki vedo, da obstaja neka razsežnost, da je v resnici zelo blizu, čutijo jo kot obris ali utripanje metuljevih kril, česar seveda ne znajo opisati, in ker tega ne znajo opisati, rečejo, da je to Bog, s čimer prisotnosti vzamejo vso magijo. Od nekoga, kot je moja mama, bi pričakovala, da se postopoma pomika proti tej razsežnosti, jo priklicuje, in se je, tudi če spozna, da je nedosegljiva in neulovljiva, poskuša dotakniti z notranjo stranjo dlani.

Ko roko pomakam v skledo, napolnjeno s kokicami, in se mamino telo na zofi spreminja v delfinje, njeni zobje so skoraj prosojni in njene dlesni so oblikovane iz želatine, napihnjena od velikosti lebdi po stanovanju, si mislim, da je to zato, ker mama razdaljo zaznava kot časovno globino, te pa nikoli ni prenesla. Zaprti prostori in strah pred padcem so njene fobije. Pravi, da zato, saj jo je njena mati Mila, moja babica, kot dojenčka in kot deklico zapirala v stanovanje. Takšna pojasnila odvračajo od tega, da bi za lastna početja prevzeli odgovornost. Stvari, ki so nam jih naši starši počeli v otroštvu, niso vedno razlog za našo negotovost. Če mama ve, da jo ima oče še vedno rad, zakaj ne ustvari pogojev za njegovo vrnitev? Ne nazadnje bi svojo čakajočo vlogo lahko v nekaj pretvorila. Si izmislila vztrajnost ter ji dodala milino potrpljenja. Ampak vsega tega mami seveda ne morem reči. Kar vem, je, da mama pri meni išče predvsem tolažbo. Če bi bilo na njej, bi ji morala petnajstkrat na dan ponoviti, da bo vse dobro. Mama potrebuje to gotovost in ta njena potreba izvira iz strahu, pred čem, ne vem zagotovo, lahko samo ugibam.

Odkar očeta ni več, greva z mamo večkrat na sprehod. Hodiva med napolnjenim osrednjim trgom, prečkava Plečnikov most in v starem delu mesta poiščeva kavarno, kjer obe naročiva čaj in prisluškujeva pogovorom, ki pršijo okoli naju; tako se pretvarjava, da sva tudi midve del zunanjega sveta, ki kipi nad najinimi vsakodnevnimi mislimi. Na poti domov naju ulovijo snežinke, zaradi katerih se zdi vse zamegljeno in zabrisano. Telesi se nama samoumevno obrneta proti mrzli Ljubljanici. Včasih se oddaljim od nje in se nagnem čez ograjo. Poskušam poiskati rečno dno, ki se ga oprijema žlindra, čeprav vem, da je dno, posebej v zimskem času, mojim očem nedosegljivo.

Mama se v času moje zamaknjenosti zaplete v pogovor z znancem. In ko prejme klic, se po navadi umakne v spalnico, kjer ostane tudi po uro ali dve. S svojimi prijateljicami razpravlja o razočaranju, ki ga je doživela z očetom. Tarna in sprašuje za nasvet, premleva, kaj se ji je zgodilo, medtem ko se njene prijateljice, ki to niso, še posebej mi gre na živce ena, ki se je razglasila za mamino zaveznico, spoznali sta se na avtobusu ali nekaj, na poti iz moje šole, naslajajo nad maminim neuspehom v ljubezenskem življenju. Neuresničeno poželenje, neizpolnjene potrebe, nesporazumi, to je največ, kar te ženske, razočarane nad svojimi moškimi, ki so čustveno nezreli, lahko dobijo. Nekoč sem to nebodigatreba prijateljico slišala mami reči, da ni železniška postaja in da naj si najde belega moškega, ob čemer se je mama živčno zasmejala. Vem, da vse to prihaja iz mamine potrebe, da bi bila še vedno ljubljena. V ogledalo se gleda, kot bi si hotela dopovedati, da še ni za odpad. Da je njeno telo še lahko uporabno: za koga drugega, ne za očeta, česar ji ne zamerim. Zamerim ji, ko pravi, da sem kruta. Hladna. Da branim očeta, se postavljam na njegovo stran. Kar je še ena zmota, ki jo je sproducirala mama v svoji glavi – v mnoštvu drugih. Hočem ji povedati, da se na ta način spreminja v starko z delfinjo sivo kožo in da prevzema njene karakteristike. Prva od njih je samota. Moje oči to lahko vidijo. Mama je v stanju oklevanja. Naj pride ven, naj ponudi svojo zgrbančeno kožo od bivanja v povodnji svetlobi. Zdaj je njen vonj še tu, njena prepoznavnost, toda prav tako je nezgrešljiva njena ugaslost, odtekanje po kapljah.

Morbidno, vem. In zaradi te morbidnosti mi gre na bruhanje. Ko imam vsega dovolj, grem včasih sedet na balkon. Tako je počel oče, dvignil noge na ograjo in ignoriral ves svet. Meni preostane, posebej zdaj, ko zima raste v svoj zenit, opazovanje krmilnice za mestne ptice; njeno tiho pozibavanje. Mislim si, kaj bi bilo, če bi oče umrl. Bi mama ravnala bolj pragmatično kot ravna zdaj? V neki knjigi sem prebrala, da je ženska, ki jo je zapustil mož, vzcvetela. No, ne vem, ali jo je res zapustil, morda je samo odšel, začasno, in ona je to videla kot priložnost, da začne zahajati v gledališče, da si sredi dneva umije lase ali pa se samo uleže v posteljo in se boža po presredku. Mogoče je bilo to pri tistem fužinskem avtorju ali pa pri kom drugem, ne spomnim se več.

Oče zna ohraniti svojo celost, četudi je daleč od naju, on zna iti skozi dan, si ob vikendih oprati oblačila, se urediti, poiskati hrano in, kar je najpomembnejše, se smejati z ljudmi in jih tudi nasmejati, medtem ko se mora mama vsega tega še naučiti. Njena razpoloženja so ciklična – včasih se zdi, kot bi se spustila v podzemlje in govori neumnosti. O sebi, o drugih, predvsem pa o očetu. Toda čakam na čas, ko se bo te kože znebila in bo spet normalna, manj obsedena, manj ujeta, kdaj spet hvaležna za vse, kar imava, predvsem pa, da se bova lahko pogovarjali o tem, da mi rastejo prsi, ki jih nočem; da sem se pred dnevi na stranišču zalizala s punco; da včasih na zadnjem sedežu avtobusa odprem tistega njenega Camusa in razmišljam, da se z nikomer ne morem pogovarjati o tem, kar piše tam notri; da sem se sredi dneva, ko smo se s sošolkami vračale domov, napila in da se je nedolžno potikanje po mestu spremenilo v begavo tavanje. Izgubila sem torbo in dežnik, in ko sem se vrtela okoli lastne osi, bi me skoraj zbil taksi, katerega voznik je bil ob tem zgrožen in dovolj človeški ter tudi zvest svojemu poklicu, da me je naložil na zadnji sedež in me odpeljal do bolnišnice, kjer so zdravila, s katerimi so me na kratko uspavali, da so mi izprali želodec, mojo zbeganost še povečala.

Ko sem se zbudila, ležeč na pomičnem vozičku, se mi je najprej zdelo, da me po čelu boža razmršeni bog dremeža vseh pijancev. Čas se je raztezal na vse strani, želela sem si nazaj v temino naše družinske preteklosti, vendar je bila mamina roka tista, ki me je zadržala, da bi se premaknila. Ni me presenečalo to, da sem lastno telo občutila kot zlomljeno, pač pa, da je s polomom prišel občutek nečesa novega, morda svobode, ki naj bi poživila vse mrtvilo, ki se je naselilo med naju zadnje tedne.

Zaprla sem oči in poiskala dež isker, ki so se razletele pod mojimi vekami. Mami sem bila hvaležna za njen molk, da je zadržala izbruh besed. Tudi ko sem ji hotela reči, da je najina situacija smešna, če ne bi bila tako resna, in da se komaj držim tistega, kar naj bi v očeh sveta bila, je zmajala z rjavo grivo in se smehljala. Ko bom dovolj pri močeh, ji bom povedala, da se v meni skriva nekaj s svojim lastnim življenjem. Ali gre samo za prehodno stanje, ne vem, vsekakor pa se z vsem tem čutim zaznamovana. Oče ne bi razumel, zato je bolje, da se je v tem trenutku umaknil, mama pa bi v dobrem razpoloženju znala reči, naj se odločim sama, kaj si želim biti.