Igor Čuhalev je tokrat pisal na liniji strast-ljubezen-iskrenost. Žanr v katerem ustvarja in se dotika naše prihodnosti, je razumljiv tudi za nepoučene bralce ali pa morda celo za neljubitelje znanstvene fantastike, hkrati pa so njegovi liki psihološko poglobljeni, na trenutke celo razmišljeni, pa potem spet provokativni.
Ko se je Jean Paul ponesrečil, je njegova zavest prešla v kvantno dimenzijo. Nenadoma se pojavi njegova siamska dvojčica Rebecca, ki Eloini skuša pojasniti, kako svet funkcionira v kvantni zavesti. Jean Paul in Rebecca sta dvojčka in imata precejšnjo podobnost v DNK zapisu. Trajalo bo nekaj časa, da se bo Jean Paulova zavest, potem ko je doživela kritični šok, regenerirala in ponovno zaživela v linearni dimenziji.
Tu je še vedno sneg, pa premišljevanje o človeškem bistvu, ženskem principu, ki je povezan z luno in nočjo … »Zakaj ženski in moški princip ne moreta biti združena?« Eloina vpraša Rebecco. »Ker za nočjo pride dan in potem spet noč in zamenjajo se letni časi,« ji odgovori Rebecca.*
***
Škripanje strehe nad njima se je začelo zlovešče stopnjevati. Teža snega je presegla nosilnost letališke stavbe, ki je bila projektirana še v prejšnjem stoletju, ko je prevladovalo subtropsko podnebje in so bile povprečne zimske temperature 14℃.
»Pohiti Eloina!«
»Saj hitim, ali bova vzela tudi ročno prtljago?«
Streha se je vse bolj upogibala, na nekaterih mestih je sneg že začel padati v dvorano. Slišali so se prestrašeni klici potnikov.
»Samo teci, teci!« ji je zakričal Jean Paul in jo potegnil za sabo. Tekla sta proti čakalnici, ki je imela tudi stopnice do nivoja letališke ploščadi. Vrata so bila zaklenjena. Eloina je prestrašena pogledala Jean Paula, ki se je v trenutku odločil in zgrabil bližnji gasilski aparat in z njim razbil steklena vrata. Žvenketanja stekla skoraj ni bilo slišati v trušču stavbe, ki se je sesedala.
Pognala sta se po stopnicah. Prva je bila Eloina, sledil ji je Jean Paul, ki se je ves čas v strahu oziral, da kakšen del stavbe ne bi padel nanju. Ko je dosegla zadnjo stopnico, je zaslišala nad sabo glasen pok. Eloina se je ozrla in videla, kako je jekleni steber padal na stopnišče.
Čas se je za trenutek ustavil in vse se je začelo odvijati kot v počasnem posnetku. Jean Paulova usta so ji kričala, da naj teče, njegove roke so se dvignile in prestregle steber. Videla je, kako so se mu napele mišice in potem se je telo prelomilo pod težo stebra. Vendar mu je uspelo hitrost padanja upočasniti, tako da se je lahko Eloina rešila.
Ustavila se je in se zazrla tja, kjer je še prej stal Jean Paul. Jekleni steber ga je v celoti pokril, samo njegova roka je še ležala na stopnici.
Hotela je steči nazaj, vendar se je letališka stavba sesedla in z njo tudi stopnice. Zalile so jo solze in v visokem snegu se je napotila proti enemu od manjših letal, za katerega sta se z Jean Paulom odločila, da ga bosta uporabila kot zatočišče. Sneg je bil visok in ji je segel do pasu. Pogled, ki je bil zamegljen, je usmerjala samo proti letalu in hodila, se spotikala, dokler ni prispela do koles letala, ki so bila na suhem. Tukaj se je zgrudila in zajokala. Sama v snegu in mrazu. Kako naj pride brez Jean Paula v letalo? Pogledala je proti letališki stavbi. Razen nje, se ni nihče rešil. Pomislila je, da bi raje umrla skupaj z Jean Paulom, kot pa da bo sedaj tukaj, ob kolesih zmrznila. Snežinke so neumorno padale in v nekem trenutku se ji je zazdelo, da v snežnem metežu vidi Jean Paula, ki se prebija po njeni gazi, potem je izgubila zavest.
»Eloina, prebudi se,« je zaslišala nežni ženski glas in začutila roko, ki jo je božala po obrazu.
Odprla je oči in pomislila, da sanja. Bila je v letalu in nad njo se je sklanjalo dekle, ki je imelo najbolj zelene oči, kar jih je kdajkoli videla. In k tem očem je spadal tudi širok nasmešek in beli zobje. Lasje so bili pristriženi na krtačko in so bili rjave barve z odtenkom, ki se je že spogledoval z rdečo.
»Kje sem, kje je Jean Paul?«
»Počasi Eloina, o vsem se bova še pogovorili, sedaj poskusi počasi vstati, da ti krvni obtok ogreje telo.«
Eloina je ubogljivo vstala in previdno preverila, ali ima kje kakšne poškodbe, vendar je ugotovila, da ni ranjena, samo nekaj prask, ki pa niso več krvavele.
»Sedaj pa sedi in ti bom prinesla topel čaj, ali bi raje kavo?« se ji je dekle pomirjujoče nasmehnilo.
»Kava bi se mi bolj prilegla.«
»Tudi meni,« ji je odgovorilo dekle in se napotilo proti sprednjemu delu letala. Sedaj je lahko videla tudi njeno postavo. Oblečena je bila v uniformo stevardese, ki je izzivalno poudarila njene boke in prsi, predvsem pa je izstopal njen sproščeni nasmeh, ki jo je očaral.
Pogledala je okrog sebe. Bili sta v majhnem letalu za dvajset potnikov, ki sta ga izbrala z Jean Paulom. Vendar, kako je prišla v letalo, kdo jo je prinesel in potem še vključil grelce, da so ogreli notranjost, se je spraševala. V tistem se je dekle že vračalo in na pladnju neslo dve veliki skodelici dišeče kave.
»To bova potrebovali, da se bova spoznali,« je dekle odgovorilo na vprašujoč pogled ob velikih skodelicah za belo kavo.
»Sem Rebecca, lahko mi rečeš tudi Becky,« se ji je nagajivo nasmehnila.
»Oprosti, Becky,« je Eloina globoko zajela sapo, »še zmeraj sem v šoku. Videla sem, kako je jekleni steber ubil Jean Paula, potem se je sesula letališka stavba, in ko sem že skoraj zmrznila, se znajdem v toplem letalu ob vroči kavi s čedno neznanko. Potrebovala bom še nekoliko več časa in razlage, da bom razumela, kaj se dogaja.«
Rebecca se je zasmejala. »Si kar predstavljam, če bi jaz bila v tvoji koži, bi bila verjetno še bolj zmedena.«
Fotografija: ustvarjeno z Microsoft Bing
Počakala je trenutek in popila požirek kave. Obzirno je še pomolčala, da ji je Eloina lahko sledila. Potem je začela svojo pripoved.
»Vse kar si mi povedala seveda vem, vendar bo moja zgodba zate tako presenetljiva, da je bolje da popiješ še požirek kave in se privežeš, da ne boš padla, ko ti jo bom povedala,« in se ob tem spet prisrčno zasmejala.
Eloina je popila še en požirek kave.
»Becky, kako veš kdo sem in kako ti je uspelo vse to, kar bi lahko naredil samo Jean Paul, ki je povezan s kvantno dimenzijo?«
»Vidiš, Eloina, saj odgovori prihajajo kar sami. Tudi jaz sem iz kvantne dimenzije in kot veš, smo tam vsi velika družina in se med nami pretakajo informacije in čustva, ki jih gojite v vašem svetu. Zato tudi vem, kaj se je dogajalo med vama in Jean Paulom.«
»Torej v kvantni dimenziji ni več zasebnosti in vsak lahko vohlja za drugim, kaj se mu dogaja,« je nekoliko razdraženo izjavila Eloina, saj jo je nekoliko zmotilo širokoustenje Rebecce.
»Oprosti Eloina, ni bilo tako mišljeno. V kvantni dimenziji občutimo ljubezen, srečo in bolečino drugih duš, vendar je to tudi vse. In ob njihovih občutkih jih lahko tolažimo in vzpodbujamo ali pa smo del njihove sreče, seveda pa je to le na nivoju zavesti in ne vemo, kdo so udeleženci v linearni dimenziji.«
»Vendar si ti rekla, da o nama veš vse,« je še zmeraj nekoliko jezna razpredala Eloina.
»Ne skrbi, to med nama z Jean Paulom je drugače. Midva sva skoraj sorodnika, ali kako to naj drugače povem, zmeraj sem spremljala Jean Paula, čeprav on tem ni nič vedel.«
»Torej zalezovalka!« je Eloina postala rdeča v obraz.
»Umiri se, Eloina. Najina zgodba traja že vse od Jean Paulovega rojstva in še prej.«
Rebecca se je udobno zleknila na sedežu in začela pripovedovati.
»Midva z Jean Paulom sva dvojčka.«
»Lažeš Becky, Jean Paul je edinec in mi nikoli ni povedal, da ima sestro.«
»Ta zgodba je bolj zapletena. Skupaj sva zaživela v maternici, vendar je na mojem telesu, zarodku, prišlo do okvare in je odmrlo. Vendar se je moja zavest, ali naj jo imenujem duša, odločila, da se bo vseeno utelesila. Tako sem se pritajila v Jean Paulovem srcu skupaj z njegovo dušo. Seveda Jean Paul o tem ni nič vedel. Ker pa je imel v svojem srcu tudi ženski princip, se je ta včasih pokazal v njegovi pretirani čustvenosti.«
Eloina je pokimala in pomislila, da se je tudi sama pogosto spraševala, kaj jo na Jean Paulu tako privlači, česar pri drugih moških ni začutila.
»In tako sva živela skupaj v njegovem telesu in sem mislila, da bo to trajalo do njegove smrti, ko bo vsaka duša spet zaživela samostojno.«
»Vendar ni bilo tako. Kaj se je zgodilo, da je prišlo do spremembe?« je Eloina vprašujoče pogledala Rebecco. Sedaj je že čutila naklonjenost do nje in ji je bilo nerodno za prejšnjo nestrpnost.
»Ko se je Jean Paul ponesrečil in ste njegovo zavest prenesli v kvantno dimenzijo, ste naju praktično ločili, kot siamskega dvojčka. Jaz sem se nekoliko umaknila v ozadje, čeprav sem še zmeraj povezana z Jean Paulom, on pa seveda ne ve zame.«
»Becky, še zmeraj se učim in čudim, koliko sva z Jean Paulom ustvarila, ko sva prodrla v kvantno dimenzijo. Kaj pa se je zgodilo z Jean Paulom? Videla sem, da je steber z vso težo padel nanj.«
»To pa je sedaj najbolj čudni del zgodbe, ki je še ne poznaš. Ko smo ustvarili nadomestna telesa za kvantno zavest, kiborge, smo kot osnovo uporabili tudi DNK informacije osebe, ki je prej imela človeško telo. In kiborg se prilagodi informacijam, ki jih narekuje DNK. «
»Sedaj razumem, zakaj se novo telo, kiborg Jean Paula ni razlikovalo od njegovega prejšnjega telesa.«
»In tu je še ena varovalka, duše iz kvantnega sveta ne morejo vstopati v kiborge, ki nimajo vsaj tretjino DNK enakega, kot je bil njihov.«
»Zanimivo, tega nisem vedela in o tem se nisva nikoli pogovarjala,« je pripomnila Eloina.
»Vendar DNK omejitev za naju z Jean Paulom ne velja, saj sva dvojčka in imava precejšnjo podobnost v DNK zapisu. In ob nesreči, ki se je zgodila danes, je zavest Jean Paula doživela kritični šok in bo potrebovala precej časa, da se bo spet regenerirala in delovala v linearni dimenziji.«
Eloina jo je napeto gledala in se ob slišanem oddahnila. Oči so se ji orosile, saj je spoznala, da Jean Paul ni umrl in se bo nekega dne vrnil.
»In kako si se ti pojavila tukaj?« je Eloina radovedno vprašala Rebecco.
»Zadeva je zelo enostavna. Naša umetna telesa, kiborgi, delujejo samo, če je njihov uporabnik pri zavesti in povezan z njimi. Ker je Jean Paul ob padcu stebra doživel šok povezan z ekstremno grožnjo, se je njegova zavest umaknila nazaj v kvantno dimenzijo, kiborg pa se je resetiral in obnovil poškodbe. In tu sem videla priložnost, da prvič sama stopim v realni svet, saj sem bila do sedaj samo Jean Paulova skrivna sestrica v ozadju njegove zavesti. Minimalne razlike med najinim DNK je kiborg upošteval in se transformiral v telo, ki ga vidiš.«
»Uau, to je neverjetno,« je izdavila Eloina in se dotaknila Rebeccine nežne roke, »to je torej roka, ki je pripadala Jean Paulu?«
»Vi ljudje v linearni dimenziji ste še zmeraj tako emocionalno vezani na minljiva telesa. Transformacijski kiborg je samo vozilo, ki ga uporabljamo za prevoz duše,« je enostavno povedala Rebecca in se pri tem spet prikupno nasmehnila.
Eloina je pokimala. Vedela je, da je telesna podoba Jean Paula kiborg, ki pa mu je bil tako telesno podoben, da je na to zamenjavo že pozabila.
Rebeca je začutila njeno stisko ob povedanem in ji je poskušala pomagati.
»Veš Eloina, življenje in čustva ki jih gojimo do bližnjih so velik šopek raznovrstnega cvetja, lepo aranžiran spet in postavljen v vazo, ki kraljuje na mizi v kuhinji. Dišeči in raznobarvni cvetovi so mešanica strasti, ljubezni, povezanosti in žal tudi jeze, sovraštva in egoizma.«
»Ali ne bi bilo mogoče živeti samo v strastni ljubezni, povezan s svojim partnerjem?« je tiho vprašala Eloina.
Rebecca je malo pomislila, čeprav je že poznala odgovor. Sneg na letalu je zdrsnil preko oken in zunaj se je prikazal zasnežena pokrajina. Snežna odeja je bilo že čez dva metra visoko in porušena letališka stavba je izgubljala svojo obliko. Videti je bila samo kot velika snežna gmota.
»Vprašanje, ki si ga zastavljajo misleci že od nastanka civilizacije. Najbolje nanj odgovorimo s konceptom Yin in Yang, kot so si ga zamislili pred tisočletji Kitajci.« Spet je malo pomolčala in opazovala Eloino, ki jo je zavzeto poslušala. Prijela je njeni dlani in se ji zazrla v oči.
»V naravi in človeškem bistvu se ves čas prepletata Yin, ki je ženski princip, povezan z luno in nočjo in Yang, ki pooseblja moško moč, dan in sonce. In kljub moški moči in vročemu soncu, dan počasi ugasne in v večeru se prepleteta moški in ženska v nedeljivo celoto, ki počasi spet preide v skrivnostni ženski princip, povezan s čustvi lune in njenimi mesečnimi cikli. In v jutru se spet združita moški in ženska v nedeljivo celoto, dokler se iz nje ne dvigne moški in odkoraka v svetel dan in pusti za sabo svojo zasanjano žensko.«
»A zakaj ne moreta biti ves čas združena v eno kot zvečer ali zjutraj?«
»Ker za nočjo pride dan in potem spet noč in zamenjajo se letni časi,« je nadaljevala Rebecca.
»Ampak jaz želim najino ljubezen in strast obdržati do konca najinega življenja.«
Rebecca je pokimala in se ji nasmehnila. Še zmeraj jo je držala za dlani in jo gledala v oči.
»Eloina, ti si samostojna duša, ki ima v tem življenju svoje naloge in se mora soočiti s preizkušnjami, ki te bodo dvignile na višji duhovni nivo. In enako je z Jean Paulom, ki čeprav ima rahlo prednost, da je v kvantni dimenziji, je še zmeraj podvržen zakonitostim, ki jih nekateri skušajo povezovati s karmo.«
V kabini je zavladala tišina, slišalo se je samo pritajeno šumenje ventilatorjev, ki so dovajali topel zrak.
»Jean Paul je imel zanimivo ljubezensko izkušnjo, preden te je spoznal,« je začela pripovedovati Rebecca. »Bila je čedna rjavolaska, ki je študirala skupaj z Jean Paulom. Že kmalu se je odločila, da ga bo osvojila, čeprav je bil Jean Paul sprva imun ob njenih poskusi. Vendar Nicky ni obupala, vedno je bila kje v njegovi bližini, mu delala družbo ob kosilu, dokler se njuno površno prijateljstvo ni začelo spreminjati v privlačnost, ki je bila predvsem povezana s strastjo.«
Eloina je poslušala s široko odprtimi očmi in si predstavljala Jean Paula v vročem objemu Nicky. Čeprav se takrat še nista poznala, je nekje v trebuhu začutila ščemenje, ki bi ga lahko opisala kot ljubosumje. Poskušala je potlačiti bolečino in je poslušala naprej.
»Poznala sem Jean Paulova čustva,« je nadaljevala Rebecca, »in sem vedela, da je to zveza, ki jo je poganjala predvsem strast. Drugače pa je bilo z Nicky, ki si je Jean Paula zmeraj bolj lastila. Nadzorovala je njegov telefon, kontrolirala s kom je govoril in počasi je ta posesivnost začela dušiti njuno zvezo. Zanimivo je, da je takrat prvič na železniški postaji uzrl tebe. Sedela si na klopci in opazovala vlak, ki se je ustavil, da so izstopili potniki, in potem odpeljal naprej. Takrat so se vajine oči srečale in čeprav je šlo le za trenutek, se je v Jean Paulu prižgalo novo čustvo, ki ga je začel gojiti do tebe, neznanke na peronu. Hrepenenje, da bi te spoznal, govoril s tabo, te držal v objemu in s tabo zaspal. In kljub še zmeraj strastni zvezi z Nicky, so bile njegove misli pogosto pri tebi.«
Eloina se je spomnila tega dne. Tudi nje se je dotaknil trenutek, ko so se srečale njune oči in je začutila, da si želi, da bi se ta pogled ponovil in trajal. Naslednji dan je bila spet na postaji in je s strahom iskala po oknih, da ga mogoče ne bo uzrla. Vendar je sedel tam, za tistim oknom in zrl vanjo. Zdelo se ji je, da se ji je rahlo nasmehnil, vendar ni bila prepričana. Že je hotela umakniti pogled, a se je zavedla, da ga ne bo videl do naslednjega dne. Zato je vzdržala pogled in se mu tudi sama rahlo nasmehnila, skoraj neopazno. In vlak je odpeljal naprej. Vsa vznemirjena se je vrnila domov in razmišljala, da ga bo naslednji dan spet videla.
»In tisti dan, ko ti je pomahal in si mu ti s širokim nasmehom pomahala nazaj, se je v njem nekaj dokončno premaknilo. Čeprav ni vedel, če te bo srečal in spoznal, se je odločil, da bo z Nicky prekinil, kljub temu, da tebe ni več videval na klopci.«
To je bilo takrat, je pomislila Eloina, ko je zbolela mama in ni imela več časa, da bi hodila na postajo.
»Nicky, ki je njuno zvezo že oznanila svojim staršem in prijateljem, je bila ob njegovi nepričakovani zavrnitvi presenečena. Jok je bil njen prvi odziv. Jean Paulu ob njenem joku ni bilo prijetno, saj je ni hotel prizadeti, hkrati pa se mu je zdelo, da je njuna zveza le bežna, kratkotrajna strast dveh mladih ljudi, ki skupaj študirata. Po tem pogovoru se je obrnila in odšla in ta dan nista več govorila.«
»Ali je bil to konec?« je zanimalo Eloino.
»Kje pa, to je bil šele začetek. Naslednji dan je prišla vsa vesela in ga kot mimogrede vprašala, če je spoznal kakšno drugo. Odkimal je, čeprav nekoliko prepočasi, ker je imel v spominu še zmeraj tvojo podobo s postaje. Opazila je njegovo obotavljanje in ga začela pred vsemi zmerjati z lažnivcem in mu zagrozila, da bo že našla tisto s katero se je spečal. Za Jean Paula je bila ta scena res neprijetna in še dolgo je ta prizor nosil v spominu.«
Eloina je pokimala, zdelo se ji je, da je občutila, kar je preživljal.
»Nadlegovanje in zalezovanje se je nadaljevalo še nekaj časa. Pri Nicky so se menjavala obdobja sovražnosti in spet pretirane ljubeznivosti.«
»In kako se je končalo?«
»Po dveh mesecih je našla drugega fanta in urok strasti ali užaljenosti pri njej je bil uničen.«
»In potem sva se srečala na vlaku, zadnji dan, ko ga je še uporabil, saj je končal študij.«
»Eloina, veš, v takšnih trenutkih zmeraj razmišljam, ali se naša življenja odvijajo načrtovano in je že naprej vse prevideno, koga bomo srečali in s kom bomo živeli. V to skoraj ne morem verjeti in vendar, vajin prvi bežni očesni stik je sprožil v nadaljevanju toliko novih sprememb, da sta se na koncu srečala na vlaku in danes živita skupaj.«
»Tudi jaz še zmeraj ne morem verjeti, kaj vse se nama je primerilo. Ko sem že mislila, da sem ga izgubila v prometni nesreči, nam je uspel preskok v kvantno dimenzijo, ki smo jo sicer načrtovali v prihodnosti in vendar je takrat, v tistem obdobju Jean Paulu rešila življenje.«
»In osvobodila mene iz njegove podzavesti,« je nadaljevala Rebecca, »da sem te danes lahko rešila. Verjamem v naključja in tudi v božansko moč naših misli.«
»Tukaj pa se s tabo popolnoma strinjam. Tudi jaz verjamem, da so naše misli tista skrivnostna sila, ki nam življenje spreminja v raj ali pekel. In samo od nas je odvisno, kje se bomo zjutraj zbudili.«
Rebecca je Eloino ob teh besedah objela in jo dolgo držala v objemu. Dve ženski, v hladu polarne zime, povezani s čustvi in spomini, ko sta iskali svojo pot ob njem. Eloina, kot ljubezen njegovega življenja in Rebecca, dvojčica iz ozadja, ki ji je bila podarjena možnost, da je skozi njegove oči doživljala svet.
- Uredniške komentarja je spisala Gabriela Babnik Ouattara
