Fotografija: Pexels – Ian Panelo
»Babi, jaz ne bi šel v šolo,« mi je rekel najstarejši vnuk četrtošolec tik pred koncem počitnic.
Začudeno sem ga pogledala.
»Mami mi teži s slovenščino in branjem,« je odgovoril jezno in hkrati žalostno.
»Razumem te, branje se je tudi meni zdelo najtežje. Toda, ko ga osvojiš, si srečen, ker z branjem knjig izveš veliko zanimivega. Samo še malo vaje potrebuješ, pa boš lahko napovedovalec na radiu,« sem ga potolažila in ga stisnila k sebi.
V mislih sem podoživljala svoje osnovnošolsko obdobje med letoma 1963 in 1971. Še vedno mi srce zaigra, ko se nekajkrat na leto peljem mimo moje šole, ki kot trdnjava ponosno kraljuje na hribu z lepim razgledom na dolino. Nad njo se kot mogočna zelena odeja razprostira smrekov gozd, iz katerega se širi svež in čist zrak. Na desni strani ceste, ki vodi navkreber do šole, so se nekoč razprostirale šolske njive, za katere so skrbeli učenci višjih razredov. Znanje, ki smo ga dobili, tako ni bilo le iz učbenikov.
V mislih sem podoživljala svoje osnovnošolsko obdobje med letoma 1963 in 1971.
Šola je bila kot mikrokozmos, kjer so naši učitelji in mentorji delovali kot skrbni vrtnarji, ki so nas vodili skozi proces rasti, ne le v znanju, temveč so sooblikovali tudi naš značaj. Vedno sem imela občutek, da v nas vidijo več kot le učence, kot da je bil vsak izmed zanje posebej pomemben.
Tisti čas je bil drugačen od današnjega, bolj sproščen. Otroci smo imeli več svobode, a tudi več obveznosti. Morali smo pomagati doma pri kmečkih opravilih, vendar ni bilo stalnega nadzora. Naša naloga je bila preprosta – biti odgovoren. Zdi se mi, da danes otroci odraščajo prehitro in da se izgublja otroška preprosta nedolžnost, ki je bila nekoč samoumevna.
Tisti čas je bil drugačen od današnjega, bolj sproščen. Otroci smo imeli več svobode, a tudi več obveznosti. Morali smo pomagati doma pri kmečkih opravilih, vendar ni bilo stalnega nadzora. Naša naloga je bila preprosta – biti odgovoren.
Takrat nismo imeli zvezkov, predvsem pa ne vnaprej natisnjenih nalog, temveč smo veliko pisali sami. Ustno spraševanje ni bilo v naprej napovedano kot danes, tako da smo se morali učiti sproti in zdi se mi, da je bil ulov znanja večji, predvsem pa ni bilo toliko stresa zaradi ocenjevanja kot ga doživljajo današnji otroci, ko se pehajo za ocenami, verjetno pa tudi zaradi kampanjskega učenja.
Zdrznila sem se, ko me je Matic pocukal za rokav.
»Babi, o čem razmišljaš, gotovo o šoli?« je bil prepričan.
»Ja, v spomin sem si priklicala vsakokratni prvi šolski dan. Zame je bil ta dan vedno praznik. Nestrpno sem ga pričakovala tudi za to, ker sem takrat dobila novo oblačilo, ki ga je sešila ali spletla mama, sicer sem nosila oblačila z druge roke, od svojih sestričen,» sem rekla.
Povedala sem mu, da je bilo nošenje rabljenih oblačil povsem običajno in nihče se zaradi tega ni počutil manjvrednega. Iz današnje perspektive se mi zdi, da ni šlo toliko za revščino, kot bolj za okoljevarstveno usmerjenost naših staršev.
Povedala sem mu, da je bilo nošenje rabljenih oblačil povsem običajno in nihče se zaradi tega ni počutil manjvrednega. Iz današnje perspektive se mi zdi, da ni šlo toliko za revščino, kot bolj za okoljevarstveno usmerjenost naših staršev.
»Meni pa je mami obljubila, da gremo potem v McDonalds,« je rekel z veseljem, kot da je že naročil hamburger in igračko.
Tako jasno kot vonja pokošene trave se spominjam vstopa v prvi šolski razred. Počutila sem se samozavestno, ker sem prostor in razredničarko že spoznala junija, in veselo zaradi nove zelene zvončasto krojene obleke, posute s pisanimi rožicami.
»Čeprav sem pešačila tri četrt ure, se mi je zdelo, da se peljem z oblakom, tako lahka in navdušena sem bila,« sem pojasnila vnuku z zanosom.
»Pri nas v tretjem razredu so večino učencev pripeljali starši, samo trije smo se vozili z avtobusom,« je rekel s ponosom in z zavedanjem, da le zadnji ne povečujejo ogljičnega odtisa.
Prijateljica mi je povedala, da na moji nekdanji osnovni šoli vsako leto v septembru organizirajo »pešbus« za učence od prvega do petega razreda. Zberejo se na določenih zbirnih mestih, od koder nadaljujejo pot peš do šole v skupinah v spremstvu odrasle osebe. Tako se naučijo varnega obnašanja v prometu in pred šolo ni avtomobilskega cirkusa.
Prijateljica mi je povedala, da na moji nekdanji osnovni šoli vsako leto v septembru organizirajo »pešbus« za učence od prvega do petega razreda. Zberejo se na določenih zbirnih mestih, od koder nadaljujejo pot peš do šole v skupinah v spremstvu odrasle osebe.
»Na prvi šolski dan me spomni tudi vonj po pecivu, ker je v našem razredu dišalo kot bi vstopili v slaščičarno.«
»Kaj pa je tako dišalo?« je bil radoveden Matic.
»Tovarišica je prinesla cel pekač še tople jabolčne pite, ki jo je razdelila med nas, s čimer se nam je še dodatno prikupila, tako da smo potem lažje poslušali najvažnejša šolska pravila.«
»Meni pa ni bilo preveč prijetno prvi dan. Nikogar nisem poznal, ker smo se šele preselili. Še dobro, da je bila mama z mano,« se je spomnil Matic.
»Tudi jez sem čutila kanček grenkobe zaradi spoznanja, da res slabše vidim. Vid sem preverila iz zadnje vrste in z grozo ugotovila, da je gosta megla zasenčila sliko dobrodošlice na tabli. Mama mi je že prej rekla, da se moram usesti v prvo klop,« sem dejala zamišljeno.
»Pri nas pa imamo enega sošolca na vozičku,« je dejal z empatičnim glasom.
»Spomim se tudi, kako se nam je naknadno pridružila nova sošolka. Ime ji je bilo Ema, tako kot meni, in obe sva imeli kostanjeve lase spete v čop. Med potjo domov sva se pogovarjali o vsem mogočem, kot da se že dolgo poznava ter se zmenili, da se naslednji dan dobiva pred njeno hišo,« sem mu navdušeno pripovedovala.
»Spomim se tudi, kako se nam je naknadno pridružila nova sošolka. Ime ji je bilo Ema, tako kot meni, in obe sva imeli kostanjeve lase spete v čop.
Vsega pa mu ne morem povedati, da me je naslednje jutro pričakalo neprijetno presenečenje. Ema me ni čakala na dogovorjenem mestu. V tistem trenutku sem začutila nepričakovano žalost in razočaranje. Zdelo se mi je, kot da je prijateljstvo, ki sva ga začeli graditi prejšnji dan, že razpadlo. Toda ko sem obupana premagala rahlo dvigajoči ovinek, sem jo zagledala. Rahlo sem se ji nasmehnila.
»Mama hoče, da hodim z Melito,« je rekla in zavila z očmi.
»Ampak Melita je starejša in tako dolgočasna. Moji in njeni starši so prijatelji. V šolo in domov bom hodila s tabo, ampak dobivali se bova tukaj,« je odločno dejala.
Ta skrivni dogovor je postal najin vsakdan. Postali sva nerazdružljivi, najboljši prijateljici, ki sva si zaupali skrivnosti in se podpirali. Nikoli se nisva skregali. Čeprav naju je njena mama hotela ločiti, sva si našli pot, da sva ostali skupaj.
»Rekla si, da si vseh osem let obiskovala pouk popoldan, meni pa to ne bi bilo všeč,« je pripomnil.
»Dopoldan so obiskovali pouk le tisti, ki so bili najbolj oddaljeni od šole. Popoldanski vstop v šolo pa je bil prijetnejši, in sicer zaradi vonjav, ki so prihajale iz kuhinje, skrite v kletnih prostorih. Velikokrat sva z Emo ugibali, kaj se je kuhalo tisti dan.«
»Dopoldan so obiskovali pouk le tisti, ki so bili najbolj oddaljeni od šole. Popoldanski vstop v šolo pa je bil prijetnejši, in sicer zaradi vonjav, ki so prihajale iz kuhinje, skrite v kletnih prostorih. Velikokrat sva z Emo ugibali, kaj se je kuhalo tisti dan.«
»Ali nista šli na kosilo?« ga je zanimalo.
»Ne, veliko mam je bilo takrat doma, niso hodile v službo.«
»Tudi meni je lepo, kadar mama dela od doma in mi ni treba odklepati vrat, ko se vrnem,« je rekel z zadovoljstvom.
O, tudi jaz sem nekajkrat kosila v šoli in to je bilo posebno doživetje, kot bi vstopila v svet gastronomskih čarovnij. Še danes začutim okus tiste rižote, polpet, obare in neštetih sladicah. Doma smo jedli bolj preprosto – največkrat zelenjavne enolončnice. Meso je bilo na krožniku enkrat na teden. Takšno prehranjevanje priporočajo tudi danes, za zdravo in dolgo življenje.
O, tudi jaz sem nekajkrat kosila v šoli in to je bilo posebno doživetje, kot bi vstopila v svet gastronomskih čarovnij. Še danes začutim okus tiste rižote, polpet, obare in neštetih sladicah. Doma smo jedli bolj preprosto – največkrat zelenjavne enolončnice.
Spomnim se tudi nekega športnega dne, ko nas je kuharica čakala na vrhu strmega hriba z namazanim kruhom in ohlajenim čajem. Tri ure smo hodili po vročem soncu, preden smo prispeli na vrh. Pošteno smo bili že lačni, toda ko sem opazila pašteto, sem samo zavzdihnila. Ne prenesem njenega vonja, ne te zdrizaste strukture. Samo en kos praznega kruha sem želela, a ga ni bilo, meni pa je tako krulilo v želodcu. Hodila sem kot miš okoli vrele kaše in lakota me je prisilila, da sem le vzela predzadnji kos. S prtom sem na skrivaj obrisala pašteto in jo vrgla v travo in potem zagrizla. Tisti prazen kruh, ki je ostal, je bil neverjetno okusen. Pravzaprav je bil tako dober, da paštete po tistem nisem več zavračala.
»Jaz pa ne maram tortelinov v paradižnikovi omaki. Babi, a veš, da po novem jem pečene bučke s sirom,« je povedal z navdušenjem.
»Lepo, vsaka hrana ima v sebi nekaj kar telo rabi, zato moramo jesti raznoliko,« sem modrovala.
»Babi, ali ti je kdo od sošolcev nagajal, imaš kakšne neprijetne spomine?« ni odnehal.
»Ja, imam nekaj neprijetnih spominov, a ne na sošolce, ampak pri ocenjevanju,« sem odvrnila.
Podrobno sem mu pojasnila, kako je bilo solo petje za oceno moja nočna mora, pa čeprav sem imela rada glasbo. Nisem imela posluha in ga nisem razvila še do danes. Kljub trudu, da bi pojasnila učitelju, da nimam posluha, sem morala stopiti pred razred in zapeti. Srce mi je divje utripalo, ker sem vedela, da bo nastop katastrofalen. Moje glasilke ustvarijo vedno neko svojo melodijo. Še danes sem presenečena, da se nihče v razredu ni smejal. Bili so tiho, kot da so razumeli mojo stisko.
Podrobno sem mu pojasnila, kako je bilo solo petje za oceno moja nočna mora, pa čeprav sem imela rada glasbo. Nisem imela posluha in ga nisem razvila še do danes. Kljub trudu, da bi pojasnila učitelju, da nimam posluha, sem morala stopiti pred razred in zapeti.
To še ni bilo vse. Proti koncu četrtega razreda sva z Emo pozabili narediti vetrnico in sva dobili prvo enko. Ta ocena je bila kot hladen tuš, ki naju je zmočil ravno takrat, ko sva mislili, da je vse popolno. To so lekcije, ki nas oblikujejo kot veter oblikuje drevesa, da postanejo močnejša in odpornejša.
Moj mož, ki je bil učitelj s srcem, bi rekel, da naj prineseva vetrnico naslednji dan. On je ocenjeval znanje in ne neznanja. Dijakom je dal možnost, da so lahko v roku štirinajstih dni popravili nezadostno, ki pa jo je vpisal v osebno evidenco. Če se je dijak v tem času sam javil in popravil oceno, o enici ni bilo ne duha ne sluha, sicer pa je nezadostno prepisal v redovalnico.
Moj mož, ki je bil učitelj s srcem, bi rekel, da naj prineseva vetrnico naslednji dan. On je ocenjeval znanje in ne neznanja. Dijakom je dal možnost, da so lahko v roku štirinajstih dni popravili nezadostno, ki pa jo je vpisal v osebno evidenco.
In še težava pri telovadbi. Edina v razredu nisem mogla splezati po vrvi do vrha. Plezanje me preprosto ni zanimalo, ne po vrveh, ne po drevesih. Se dobro, da je bil učitelj razumevajoč in sem lahko plezanje naslednjič preskočila.
Zase pa moram zaenkrat še zadržati spomin na nelagodje, ki so mi ga povzročali zimski meseci. Neki večer, ko je bilo že mračno, se je pred mano ustavil avtomobil, ki katerega je izstopil neznani moški.
Rekel je, da me pozna in da bom hitreje doma, če prisedem. V njegovem vedenju je bilo nekaj nenavadnega, prijazno se je smehljaj, a besede so bile hladne, kar me je prestrašilo do kosti. V trenutku sem se obrnila in stekla navzdol po bregu in potem po močvirnem delu do doma. Srce mi je divje razbijalo, na srečo mi ni sledil. Domov sem pritekla z mokrimi čevlji izmučena in pretresena. Od tistega večera dalje so me starši vsak večer čakali za ovinkom pri sosedu. Še danes se izogibam hoje v mraku.
V trenutku sem se obrnila in stekla navzdol po bregu in potem po močvirnem delu do doma. Srce mi je divje razbijalo, na srečo mi ni sledil. Domov sem pritekla z mokrimi čevlji izmučena in pretresena. Od tistega večera dalje so me starši vsak večer čakali za ovinkom pri sosedu. Še danes se izogibam hoje v mraku.
»Se spomniš, ko mi je lani nagajal Damir. Razjeziti sem se moral nad njim, da je nehal metati mojo torbo in stikati po njej,« je bil ves ponosen nase, ker je delovala najina taktika, da se včasih moraš upreti.
Velika sprememba mojega dnevnega ritma se je zgodila v petem razredu. Vsak dan, preden sem odšla v šolo, sem tri ure pazila sosedovega triletnega fantka, da je lahko njegova babica opravila gospodinjska dela za številčno družino. To je bilo moje prvo plačano delo in je trajalo štiri leta.
»Kaj si kupila za prislužen denar?« je zanimalo Matica.
»Rabljen radio,« sem s ponosom odgovorila.
»Zakaj si nisi kupila igrače?« je bil radoveden.
»Pravzaprav jih nisem potrebovala. Igrali smo se z žogo, skrivali, lovili, kradli zemljo, skakali čez elastiko. Zvečer smo igrali doma izdelano igro tri v vrsto, človek ne jezi se, razne besedne igre.«
»Zakaj si nisi kupila igrače?« je bil radoveden.
»Pravzaprav jih nisem potrebovala. Igrali smo se z žogo, skrivali, lovili, kradli zemljo, skakali čez elastiko. Zvečer smo igrali doma izdelano igro tri v vrsto, človek ne jezi se, razne besedne igre.«
»Kako, da niste imeli televizije?« je bil radoveden.
»Ne, samo ena družina v vasi je takrat imela TV. Spomnim se, ko smo pri njih doma gledali pristanek prvega človeka astronavta Armstronga na Luni leta 1969.«
»Kdaj si se pa učila?«
»Takoj ko sem prišla iz šole. Moja radovedna mama me je vsak dan sproti zasliševala, kaj novega smo se naučili. Vsemu se je čudila in se pretvarjala, da ničesar ne ve. Tako sem praktično ponovila vso snov. Sem pa bila zelo organizirana in sem dobro znala razporediti čas.«
Še spomin na ravnatelja, ki je poučeval tehniko, je zelo živ. Uporabljal je dve nenavadni besedi; pametni in iznajdljivi učenci so bili »kundeki«, tisti pa, ki se niso trudili in niso razmišljali, pa »bizgeci«.
»Ali je bilo veliko bizgecev?« je vprašal Matic.
»Ne. Tako nas je vzpodbujal, da smo razmišljali s svojo glavo. Govoril je, da nobeno vprašanje ni neumno in da je pomembna vrlina iskrenost.«
»Ali je bilo veliko bizgecev?« je vprašal Matic.
»Ne. Tako nas je vzpodbujal, da smo razmišljali s svojo glavo. Govoril je, da nobeno vprašanje ni neumno in da je pomembna vrlina iskrenost.«
Takratno šolsko življenje je povezovala preprostost, prijateljstvo in medsebojna pomoč. Na šoli smo imeli krožke za nadarjene, kjer smo lahko razvijali svoje talente in interese. Vodili so jih učitelji. Vzporedno pa so obstajali krožki za pomoč, kjer so učenci z boljšim uspehom pomagali tistim, ki so se srečevali s težavami pri učenju. To ni bila le priložnost za dodatno učenje, temveč tudi za krepitev prijateljstva in solidarnosti med nami.
»Na izbiro je bilo tudi veliko obšolskih dejavnosti. Na pobudo učiteljice sem se vključila v literarni krožek, za kar sem ji še danes hvaležna. S svojimi spisi sem sooblikovala šolsko glasilo, ki se je imenovalo, mislim da, Beseda,« sem pripovedovala vnuku, ki me je z zanimanjem poslušal.
»Daj Matic, napiši zgodbico v zvezi s preživelimi počitnicami, spomni se kakšnega dogodka,« sem bila navdušena nad svojo idejo, a zaenkrat še ni padla na plodna tla.
»Daj Matic, napiši zgodbico v zvezi s preživelimi počitnicami, spomni se kakšnega dogodka,« sem bila navdušena nad svojo idejo, a zaenkrat še ni padla na plodna tla.
Morda smo bili od današnjih učencev bolj disciplinirani in spoštljivi, saj je bilo spoštovanje do učiteljev in avtoritet del vzgoje tistega časa. Vedeli smo, da je znanje tisto, kar nas bo peljalo naprej in da se trud vedno izplača, bodisi zaradi dobrih ocen, pohval ali preprosto zato, da ne postanemo bizgeci.
