Slike: Izdelane s Copilot Designer
Deklica je zasanjano opazovala plišastega medvedka. Pogladila se je po licu in nekoliko priprla oči.
»Bolj se boš moral potruditi Medo, če hočeš zmagati. Konkurenca v oddaji je zelo huda. Poglej, kako dobro pleše Račka in še Punčka zna lepše zapeti kot ti.« Rahlo je nagnila glavo na eno stran in zaprla desno oko. Poznavalsko si je ogledovala medvedka.
»Imaš potencial, to drži kot pribito, vendar boš moral še vaditi in vaditi, hojo, nasmeh in predvsem petje, da ju boš premagal.«
Medo je z žalostnimi očmi zrl vanjo in za trenutek se ji je zazdelo, kot da so se pojavile nagajive iskrice nekje v njihovi globini.
»Vidiš, saj znaš,« ga je pohvalila deklica. »Razmišljaj o zmagi, poslušaj, kako ti ploskajo in občuti trenutek, ko nate padejo zlati lističi. Narahlo se prikloni, presenečeno odpri usta in v očeh se ti bodo pojavile solze. S šapico si nato pokrij usta in naj se zdi, da od navdušenja jočeš.«
Še zmeraj ga je opazovala z napol nagnjeno glavo. »Tako, ja, tako, super, sedaj pa poklon in obrišeš si solze, ki ti tečejo po licih.«
»Ruby, čas je za vajo.« se je zaslišal mamin glas. »Tvoj učitelj petja je tukaj«.
»Že prihajam,« je deklica hitro odgovorila in poravnala medvedka, ki je stal na bobnu, njihovem majhnem odru. Na desni strani sta čakali Račka in Punčka in zdelo se je, da sta bili nekoliko nestrpni, predvsem pa je bilo čutiti nekakšno zadržanost, saj se je deklica ukvarjala predvsem z medvedkom, čeprav sta obe vedeli, da plešeta in pojeta bolje od njega.
»Že prihajam,« je deklica hitro odgovorila in poravnala medvedka, ki je stal na bobnu, njihovem majhnem odru. Na desni strani sta čakali Račka in Punčka in zdelo se je, da sta bili nekoliko nestrpni, predvsem pa je bilo čutiti nekakšno zadržanost, saj se je deklica ukvarjala predvsem z medvedkom, čeprav sta obe vedeli, da plešeta in pojeta bolje od njega.
»Danes bova vadila tri ure,« ji je namesto pozdrava sporočil učitelj, ki se je že sedel za klavirjem.
»Dober dan, gospod učitelj,« mu je odgovorila deklica.
»Začniva že otrok,« je bil njegov nestrpni odgovor.
Učitelj je bil umetniški vodja mestne opere, strah in trepet pevcev in plesalcev. Te individualne ure sploh niso bile njegova izbira, vendar se je pojavilo nekaj nepredvidenih obrokov za odplačilo. Tako se je moral ponižati in si poiskati še honorarno zaposlitev. Sedel je za klavirjem in čakal, da se mu je deklica počasi približala.
Kako je drobna, je pomislil. Osem let. Ali bo ta drobižek zmogel tri ure sodelovati na vajah? Spomnil se je svojega otroštva, ki so ga zaznamovale naporne vaje. Pogosto je skozi okno opazoval druge otroke, ki so se igrali na dvorišču in ob tem skušal slediti melodiji in taktu, čeprav je navidezna košarkarska žoga včasih spremenila ritem skladbe. In v tistih časih so še poznali udarce z ravnilom, kar je hitro spet uskladilo ritem in melodijo.
Kako je drobna, je pomislil. Osem let. Ali bo ta drobižek zmogel tri ure sodelovati na vajah? Spomnil se je svojega otroštva, ki so ga zaznamovale naporne vaje. Pogosto je skozi okno opazoval druge otroke, ki so se igrali na dvorišču in ob tem skušal slediti melodiji in taktu, čeprav je navidezna košarkarska žoga včasih spremenila ritem skladbe.
Deklica se mu je plašno nasmehnila in se zazrla navzgor v njegov obraz. Učitelj je bil visok in močne postave. Imel je črne lase in tudi okvirji očal so bili temni, kar je še bolj poudarjalo njegovo strogost. Kljub vsej resnosti se ji je zazdelo, da so nekje za stekli očal, skrite iskrice, kot pri njenem medvedku.
»Začniva z lestvico.«
Klavir je zadonel in s svojimi toni napolnil prostor. Slike na stenah so za trenutek zadrhtele in se potem umirile. Deklica je dihala, pela in spet dihala. Njene oči so se sprehajale od slike do slike, od jezdeca na konju do albatrosa, ki je jadral v nebesnih širinah. Zdelo se ji je, da ima krila in tudi sama lebdi v modrih višinah. Velika ura v kotu je pritajeno tiktakala. Samo vsako uro se je nekoliko glasneje oglasila, ko je odbila polno uro.
Učitelj je pogledal na svojo ročno uro. Še dve uri je pomislil in pogledal deklico. Zazdela se mu je še manjša in vsa prosojna, kot da so glasbene lestvice posrkale vso njeno energijo. Vendar je bil v njenih očeh še zmeraj sijoči žar pričakovanja.
»Sedaj pa melodija in greva,« se je spet zaslišal njegov strogi glas.
Odprla je usta in zapela. In za trenutek se mu je zazdelo, da je njeno prosojno telo in angelski glas, prihajata iz neke druge dimenzije, iz prostora, ki ga je mogoče poznal Bach, ko je pisal svoje skladbe.
Odprla je usta in zapela. In za trenutek se mu je zazdelo, da je njeno prosojno telo in angelski glas, prihajata iz neke druge dimenzije, iz prostora, ki ga je mogoče poznal Bach, ko je pisal svoje skladbe.
»Aaavee Mariiija,« je melodija plavala po prostoru, se dotikala sten, se dvigala do stropa in se spet spustila do tal, »Aaavee Mariiija.« Njene oči so tavale po slikah, po jezdecu, ki je hitel preko polja in mu je griva plapola v vetru. Potem se je preselila med oblake, kje je jadral albatros in je čutila veter, ki ji je pihal v obraz. Iz te višine so bile hiše pod njo kot drobne igračke. Ljudje, konji, avtomobili, vse je bilo tako majhno in zdelo se je, da se je čas ustavil. Melodije in jadranje med oblaki. Zvok klavirja je utihnil in počasi se je začela spuščati v sobo, kjer jo je presenetil zvok ure. Učitelj je vstal.
»Danes si bila odlična. Jutri spet pridem, ti pa medtem vadi,« jo je pohvalil.
Nasmehnila se mu je in se rahlo priklonila. Začutila je, kako se zlati listki vrtinčijo okrog nje, ji padajo na lase in se dotikajo njenih razgretih lic. Aplavz v nabiti dvorani je bil oglašujoč. Žarometi so osvetljevali njeno drobno postavo.
Odpravil se je proti vratom in se še enkrat ozrl. Še zmeraj je stala tam in zrla tja, kjer je prej sedel. Zazdela se mu je drugačna, večja in tudi njena prosojnost je izginila. Nasmehnil se, saj se je spomnil, kako je bil po uspešni vaji in pohvali tudi sam zmeraj poln energije.
Ob koncu vaje je v sprejemnici, ki je bila zraven sobe s klavirjem, zavladala tišina. Stella, Rubyjina mama, stala pred steno, na kateri so bile obešene slike njenih prednikov.
Ob koncu vaje je v sprejemnici, ki je bila zraven sobe s klavirjem, zavladala tišina. Stella, Rubyjina mama, stala pred steno, na kateri so bile obešene slike njenih prednikov.
»Ali misliš, da bo zmogla,« je babica z rahlim dvomom vprašala Stello. Čutiti je bilo, da je za tem vprašanjem še skrit podton, ki ga je Stella že poznala.
»Seveda, saj ima talent in tudi pridno vadi,« ji je z nekoliko negotovim glasom odgovorila Stella in pred očmi so se ji prikazale podobe izpred dvajsetih let, njen nastop, solze in dolga leta bolečih spominov na tisti nekaj minut, ki so zaznamovali njeno življenje.
»Saj si tudi ti imela talent in si marljivo vadila, pa si kljub temu na nastopu popolnoma odpovedala,« je pikro pripomnila babica in stisnila ustnice, ki so postale popolnoma tanke, kot dve ravni, brezbarvni črti. Zdelo se je, da še zmeraj stoji v zaodrju in opazuje svojega otroka, ki sprva začudeno gleda v publiko in potem plane v jok.
»Saj veš, da pri tistem nastopu ni bila moja krivda,« je spet ponovila Stella, čeprav je v zadnjih dvajsetih letih to opravičilo povedala že neštetokrat. In vsakokrat je ponovno podoživljala tistih nekaj minut, ki so ji spremenile življenje. O tem je bila še zmeraj prepričana njena mama, Rubyjina babica. Sprememba ji je odvzela življenjsko priložnost in jo pahnila v povprečnost meščanskega življenja, njo in celo družino, ki je imela že več generacij tradicijo vrhunskih umetnikov. Potreti v sprejemnici so prikazovali uspešne operne pevce, prima balerine in vmes še uokvirjenja priznanja in odlikovanja.
Sprememba ji je odvzela življenjsko priložnost in jo pahnila v povprečnost meščanskega življenja, njo in celo družino, ki je imela že več generacij tradicijo vrhunskih umetnikov. Potreti v sprejemnici so prikazovali uspešne operne pevce, prima balerine in vmes še uokvirjenja priznanja in odlikovanja.
»Zmeraj isti izgovori. Osramotila si družino. Kaj vse bi lahko še bilo iz tebe. Tako pa moram sedaj jaz razlagati o tvojem sramotnem nastopu, « je s suhim glasom odgovorila babica in se zazrla v zadnji portret, ki jo je prikazoval na njenem zaključnem koncertu. »Zakaj se mi vse to dogaja?« je nadaljevala z nespremenjenim glasom. »Upam, da bo vsaj Ruby rešila čast družine, če je že ti nisi zmogla,« je dodala in z ledenim pogledom ošvrknila Stello.
***
»No, sedaj pa bomo nadaljevali z vajo. Medo ti boš nastopil prvi, nato bo zaplesala Račka in zadnja bo zapela Punčka. Na koncu bom ocenila vse tri in vam povedala, kdo bo zmagovalec, ki se bo skupaj z mano udeležil velikega tekmovanja na televiziji.
Račka se je zavrtela enkrat in potem še enkrat.
»Kaj je s tabo,« jo je s strogim tonom opomnila Ruby.
»Medo zmeraj nastopa prvi, ker je tvoj ljubljenec,« je začela jezno razlagati Račka. »In tudi, če zapoje narobe, mu vse oprostiš. Poglej, kakšno postavo ima. Saj se sploh ne more prikloniti do tal, kot se lahko jaz ali Punčka. In tudi obleke nima. Razen rumenega pliša nima na sebi ničesar. Midve s Punčko pa imava živobarvni obleki, ki že sami pomenita pol zmage.«
Ruby je ob tem izbruhu onemela. Takšnega upora ni pričakovala, in to ob vsem trudu, ki ga je vlagala v svoj umetniški ansambel. Nekoliko je počakala, odkimala z glavo v levo in desno, da so ji kitke divje zaplesale po zraku, potem si je postavila kazalec na vrh nosu in se za trenutek namrščila. V prostoru je zavladala tišina, Medo in Punčka sta s strahom zrla v njene oči, Račka pa se je še naprej kljubovalno vrtela, kot da je sploh ne zanima, kaj bo odgovorila Ruby. Moreče tišina je trajala še nekaj trenutkov, potem se je deklica zasmejala.
Ruby je ob tem izbruhu onemela. Takšnega upora ni pričakovala, in to ob vsem trudu, ki ga je vlagala v svoj umetniški ansambel.
»Prav imaš Račka. Mogoče sem vaju s Punčko nekoliko zanemarila. Zato bomo zamenjali vrstni red nastopov. Najprej bo zapela Punčka, potem boš zaplesala ti in zadnji bo Medo. Samo še trenutek, da nastavim glasbo.«
V prostoru se je razlegla tiha melodija in Ruby je postavila Punčko na oder, kjer se je priklonila in začela peti. Njen glas je skrivnostno potoval po sobi. Medo in Ruby sta jo zamaknjeno poslušala, Račka pa se je še zmeraj kujavo vrtela. V nekem trenutku, ko je Punčka že prišla do sredine svojega nastopa in je ob njenem petju Ruby tiho ponavljala besedilo, je glasba nenadoma utihnila. Punčka je zapela še en takt, potem je presenečena utihnila. Vsi trije razen Račke so se spogledali, le Račka se je še naprej vrtela v krogu. Potem se je ustavila in jih pogledala.
»Njeno petje mi ni bilo všeč, zato sem ugasnila glasbo,« je mirno spregovorila Račka.
»Kako si lahko?« je zakričala Ruby, »Punčka je bila sredi nastopa in s tem si jo izločila iz tekmovanja.«
»Seveda sem jo, tako kot je babica na tekmovanju iztaknila kabel mikrofona, ko je nastopala Stella.«
»Seveda sem jo, tako kot je babica na tekmovanju iztaknila kabel mikrofona, ko je nastopala Stella.«
V sobi je nastala tišina. Vsi, razen Račke so bili presenečeni ob tej izjavi.
»Lažeš! To si si sedaj izmislila,« se je prva oglasila Ruby in prijela Račko, da se ni mogla več vrteti. Vendar je Račka kljubovalno dvignila peruti in jih uprla v boke.
»Ne, pa je res. Neko noč sem jo slišala, ko je govorila v spanju,« je začela razlagati Račka, »babica je bila tedaj slavna pevka, ki pa je bila že počasi v zatonu. In ker je želela, da bi se njena slava ohranila in je ne bi zasenčil Stellyn talent, je skrivoma povzročila okvaro in s tem onemogočila Stellyno zmagoslavje. Tako je tudi še danes najbolj slavna umetnica v družini.«
Ob tem pripovedovanju so vsi utihnili. Ruby so se v očeh nabrale solze, Medo in Punčka sta žalostno zrla v tla.
»Račka, ali meniš, da se bo to ponovilo tudi pri mojem nastopu?«
»Da, v sanjah je dejala, da nihče v rodbini ne bo več tako slaven, kot je bila ona,« je Račka hitro odgovorila na vprašanje.
»Da, v sanjah je dejala, da nihče v rodbini ne bo več tako slaven, kot je bila ona,« je Račka hitro odgovorila na vprašanje.
»In kaj bomo sedaj naredili?« je Ruby vprašala prijatelje.
»Stella je bila na nastopu sama, ti pa imaš nas,« se je oglasila Punčka.
Dvorana je bila nabito polna. Žarometi so osvetljevali strokovno žirijo, nato pa so poiskali nov cilj. Po odru je počasi prikorakala majhna deklica. Svetle lase je imela spete v dve kitki in v roki je nosila vrečko. Pogumno se je postavila pred mikrofon in se zazrla proti žirantom.
»Kako ti je ime?«
»Ruby,« je odgovorila s tihim glasom, ki se je komaj prebil skozi zvočnike.
V dvorani je vladala tišina in vsi so napeto čakali na dekličin nastop.
»In koliko si stara, Ruby?«
»Osem let,« je spet tiho odgovorila in že se je zdelo, da bo skoraj planila v jok.
»S kom pa si prišla?«
»Z mamo in v tej vrečki imam svoje prijatelje.«
»Nam jih boš predstavila?«
Deklica je pokimala. V tistem je na oder že pritekel asistent in prinesel majhno mizico, ki jo je postavil ob Ruby.
»Tole je naš oder,« je začela razlagati in na mizico postavila majhen boben, »in tole so Račka, Medo in Punčka. Vsi trije mi bodo pomagali pri nastopu.«
V dvorani je zašumelo in slišati je bilo pritajen smeh in vmes tudi nekaj bodrilnih klicev.
»Želimo ti uspešen nastop, Ruby.«
»Hvala,« je tiho dejala Ruby, se še enkrat ozrla proti svojim spremljevalcem, potem pa se kljubovalno zazrla proti žarometom.
Zadonela je spremljevalna glasba in zaslišal se je čudovit glas, ki je zaokrožil po dvorani in se dotaknil poslušalcev. Vsa dvorana je v popolni tišini spremljala petje in trepetala ob virtuoznem izvajanju. In v nekem trenutku je glasba utihnila, a Ruby je pela in pela, in ko je končala, je z zaprtimi očmi še čakala nekaj trenutkov, potem se je navdušenje v dvorani razmahnilo v divje ploskanje in bodrilne klice.
Zadonela je spremljevalna glasba in zaslišal se je čudovit glas, ki je zaokrožil po dvorani in se dotaknil poslušalcev. Vsa dvorana je v popolni tišini spremljala petje in trepetala ob virtuoznem izvajanju.
Narahlo se je priklonila, si z roko obrisala solze in čakala, da ploskanje utihne.
»Ruby, res si nas presenetila in za svoj nastop si zaslužiš posebno nagrado!«
Spet se je zaslišalo oglušujoče ploskanje in po zraku so se začeli vrtinčiti zlati listki. Padali so ji na lase, jo božali po licih in se nagajivo vrteli okrog nje.
»Ruby, ali želiš še kaj povedati?«
V dvorani je spet zavladala tišina.
»Zahvalila bi se mami, Stelly, ki je verjela vame in mi pomagala, da sem uresničila njene otroške sanje. In zahvalila bi se Rački, Punčki in Medotu, ki so mi pomagali zapeti to pesem.«
»Zahvalila bi se mami, Stelly, ki je verjela vame in mi pomagala, da sem uresničila njene otroške sanje. In zahvalila bi se Rački, Punčki in Medotu, ki so mi pomagali zapeti to pesem.«
V dvorani se je zaslišal smeh.
»Tudi mi se zahvaljujemo mladi pevki, Ruby in njenim spremljevalcem, ki so pripomogli h glasbeni dovršenosti nastopa.«
Zaslišalo se je glasno ploskanje in smeh.
***
V sprejemnici je vladala napeta tišina. Stella in Ruby sta opazovala hišnika, ki se je s sliko v roki vzpenjal po lestvi.
»Gospa Stella, že brez merjenja vidim, da Rubyjine slike ni mogoče obesiti na steno, ne da prestavimo predhodno sliko, na kateri je vaša mama.«
Stella je vprašujoče pogledala Ruby, ki je v naročju držala Račko, Punčko in Medota. Deklica ji je pokimala.
»Prav, pa snemite mamino sliko in jo premaknite nekoliko nazaj.«
»Bom poskusil, ali lahko prosim previdno primete njeno sliko?« je vprašal hišnik in z eno roko komaj držal težki okvir slike.
»Ne morem je doseči, bom stopila na prvo prečko lestve.«
»Previdno, gospa,« se je še enkrat oglasil hišnik.
Slika se je ločila od kavlja na steni in se začela počasi spuščati. Stella jo je prijela z obema rokama in presenečena ugotovila, da je slika zelo težka. Počasi se je pripravljala, da stopi iz lestve, ko je Ruby nenadoma zakričala. Stella se je ustrašila, izpustila sliko, ki je z vso svojo težo padla na marmorna tla. Okvir se je kot v počasnem posnetku razletel, prav tako se raztreščilo tudi steklo. A najbolj čudno je bilo, da je bila slika nalepljena na stekleno ploščo, ki se je ob padcu prav tako razbila in hkrati se je tudi fotografija raztrgala na mnogoštevilne delčke.
V prostoru je zavladala tišina. Hišnik je presenečen gledal ostanke razbite slike, Stella se je držala za lestev, ko da bi se bala, da bo padla, samo Ruby se je sklonila in nekaj pobrala.
»Ti poredna Račka, poglej, kaj si naredila! Sedaj je babičina slika uničena.«
Punčka, Medo in Račka so nepremično zrli predse, a Ruby je v njihovih očeh videla iskrice, ki so se veselo svetlikale, ko so opazovali sliko na kateri je bila Ruby in njen mali spremljevalni zborček.
»Ne skrbite,« se je oglasila Stella in pogledala hišnika, »že nekaj časa sem hotela odstraniti to sliko, sedaj pa se je kar sama.«
»Vaša mama je že deset let pokojna in naj počiva v miru.«
Stella je pokimala in čakala, če bo v glavi spet zaslišala mamin glas. A glasu ni bilo in razbita slika je uničila urok, ki jih je spremljal že leta.
Stella je pokimala in čakala, če bo v glavi spet zaslišala mamin glas. A glasu ni bilo in razbita slika je uničila urok, ki jih je spremljal že leta.
