Mladostniška nedolžnost in moč političnih hegemonij

Paradiž, Abdulrazak Gurnah (Morfem, 2023; prevod: Alenka Ropret)

Leta 2021, ko so vse prestižne svetovne literarne nagrade pripadle afriškim pisateljem, smo se znašli v čudni, čeprav ne ravno presenetljivi, situaciji, da o takratnem Nobelovem nagrajencu Abdulrazaku Gurnahu (1948) nismo vedeli kaj dosti oziroma, če smo natančnejši, skorajda nič. Razen kratke zgodbe Šefko, ki je izšla v zbirki sodobnih afriških zgodb Jutri je predaleč (Mladinska knjiga, 2007), nismo imeli prevedenega nobenega Gurnahovega dela. Zapozneli prevod – lansko leto je namreč pri založbi Morfem izšlo pisateljevo osrednje in najbolj odmevno delo Paradiž (1994) – pa bolj kot na obskurnost Gurnahovega opusa kaže na splošen odnos do afriške literature, ne le pri nas, temveč tudi širše. V pričo temu govori tudi podatek, da je roman tanzanijskega pisatelja, ki se je v 60. letih prejšnjega stoletja v času zanzibarske revolucije preselil v Združeno kraljestva, kjer je vse do upokojitve bil profesor angleške in postkolonialne literature na Univerzi v Kentu, šele pred kratkim izšel v svahiliju, uradnemu jeziku Tanzanije, kar je za zdaj tudi edini prevod Paradiža v katerikoli afriški jezik.

Zapozneli prevod – lansko leto je namreč pri založbi Morfem izšlo pisateljevo osrednje in najbolj odmevno delo Paradiž (1994) – pa bolj kot na obskurnost Gurnahovega opusa kaže na splošen odnos do afriške literature, ne le pri nas, temveč tudi širše.

Zgodba v Paradižu, zgodovinskemu romanu, ki je bil leta 1994 tudi med nominiranci za Bookerjevo nagrado, je po eni strani zelo enostavna. V maniri buildungsromana spremljamo odraščanje in fizično, mentalno ter duhovno zorenje protagonista Yusufa, ki ga kot 12 letnega dečka oče, v zameno za odpis dolgov, zastavi bogatemu in mogočnemu arabskemu trgovcu Azizu, za katerega Yusuf sprva naivno misli, da je njegov stric. Yusuf najprej služi kot prodajalec v trgovini, naposled pa se njegov gospodar – navsezadnje ima Yusuf zgodovinsko gledano status sužnja – odloči, da ga vzame s seboj na trgovsko odpravo v notranjost dežele, kjer Aziz na zahtevnem in izzivov polnem terenu trguje s tako imenovanimi ’primitivnimi’ afriškimi ljudstvi. Dogajanje v romanu je postavljeno na začetek 20. stoletja v prostor današnje svahilijsko govoreče vzhodne Afrike, natančneje v Tanzanijo in na Zanzibar, pri čemer se v romanu zelo očitno kaže diskrepanca med obalnim delom in notranjostjo Afrike. Yusuf, ki ga sicer spremlja fizična lepota, kar je v romanu izprašano tako s pozicije privilegijev kot tudi pasti in ranljivosti, se po prihodu iz relativno neuspešne ekspedicije, nekega dne, sedaj že v najstniških letih, po spletu nesrečnih okoliščin, ki jih sam vse do konca romana ne uvidi, pusti zapeljati Azizovi ženi. To je v romanu, ki se preko vsevednega pripovedovalca strogo drži linearne forme, kar bi lahko tako pohvalili kot tudi kritizirali, predvsem z vidika ničnega eksperimentiranja s slogom, vrhunec romana. Ob tem dogodku Yusuf končno uvidi konfliktnost z zunanjim svetom, predvsem v luči lastnega ujetništva in svobode. Vse do takrat pa je Yusuf, kot je značilno za mladostniško obdobje, omejen s percepcijo okolice. Je pasivni opazovalec lastnega življenja, nad katerim nima nikakršne moči. Njegova nedolžnost mu tako vse do konca romana preprečuje kontekstualiziranje političnega dogajanja okoli njega, ki ga sicer tepta, ne da bi se ga protagonist sploh zavedal, kar njegovo tragičnost še bolj stopnjuje.

Dogajanje v romanu je postavljeno na začetek 20. stoletja v prostor današnje svahilijsko govoreče vzhodne Afrike, natančneje v Tanzanijo in na Zanzibar, pri čemer se v romanu zelo očitno kaže diskrepanca med obalnim delom in notranjostjo Afrike.

Enostavno zgodbo pa spremlja kompleksno družbeno in politično dogajanje. Ob povratku z omenjene ekspedicije se namreč prične 1. svetovna vojna, kar se v romanu kaže skozi prisotnost Nemcev, ki se poleg govoric in skorajda fantomskih fantazij, pojavijo tudi v zelo realni obliki tako na začetku kot tudi na koncu knjige. Roman se namreč prične s prizorom Nemcev na železniški postaji, ki so jo, tako kot v drugih koloniziranih državah, za potrebe kolonizatorja kot dninarski delavci gradili Afričani, zaradi česar železnica kot pridobitev modernizacije v tedanji Afriki vselej simbolizira izkoriščanje, in konča s prihodom Schutztruppe oziroma nemške kolonialne vojske, v katero so bili rekrutirani domačini oziroma askariji, ki navsezadnje predstavljajo medij kolonizatorjev. Če v romanu nenehne spremljamo dinamiko med Afričani, ki živijo v notranjosti države, in Arabci z obalnega pasu, pa se v to dinamiko vmešajo tudi evropske kolonialne sile, kar zgodovinsko gledano reflektira konec arabsko omanske hegemonije na Zanzibarju in prihodov neizprosnega evropskega imperializma, ki bo radikalno spremenil družbenopolitično klimo tistega področja. Čeprav roman časovno slednjega ne zapopade, je bralcu, kateremu zgodovina kolonializma ni tuja, jasno, kaj se ima v nadaljevanju zgodbe zgoditi.

Če v romanu nenehne spremljamo dinamiko med Afričani, ki živijo v notranjosti države, in Arabci z obalnega pasu, pa se v to dinamiko vmešajo tudi evropske kolonialne sile, kar zgodovinsko gledano reflektira konec arabsko omanske hegemonije na Zanzibarju in prihodov neizprosnega evropskega imperializma, ki bo radikalno spremenil družbenopolitično klimo tistega področja.

Poleg Yusufove osebne zgodbe pa je v središču romana tudi tema trgovanja, tako v predkolonialnih in predkapitalističnih afriških družbah kot tudi v izrazito znotraj izrazito kolonialno kapitalističnih agendah. To najbolje pojasni Aziz, ko reče, da so Nemci v Afriki iz istega razloga kot on – torej zaradi zaslužka. Poleg Arabcev in Nemcev pa se za dobiček v tem delu vzhodne Afrike, ki je od nekdaj imel pomembno vlogo pri trgovanju, a tudi tihotapljenju z začimbami, slonovino, zlatom, celo, kot beremo v romanu, nosorogovo roževino, in na žalost tudi s sužnji, grebejo tudi Angleži in Indijci. Pohlepna borba po dobičku posledično sovpade s sobivanjem različnih kultur na istem mestu, znotraj česar se vzpostavi diskurz o divjaštvu, ki pa se hierarhično oblikuje predvsem v odnosu do transcendence oziroma Boga. V imaginariju Arabcev, kar se nadaljuje v kasnejši zavesti kolonizatorjev, so ljudje iz notranjosti, torej Afričani, ravno zaradi poganstva v primerjavi z islamom manjvredni divjaki. Po drugi strani pa Indijec Kalasinga ravno muslimanom očita manjko duhovnosti, ki naj bi jo posedovali ljudje iz vzhoda, rekoč: »ti si le neumen trgovec, ki ima navado petkrat poljubiti tla in med ramazanom stradati do smrti. Ti ne razumeš meditacije, transcendence, ničesar podobnega«. Muslimanski trgovec mu na ta očitek odgovori, da ni nič boljši ko poganski ljudje v Afriki, češ da Indijci častijo »gorile in krave« ter pripovedujejo »otroške zgodbe o nastanku sveta«. Skratka, v kotlu medkulturnosti, znotraj katere je v romanu zanimivo opazovati tudi večjezične dinamike in težave s prevodi, vsi gojijo določene predsodke eni do drugih, pri čemer je religija, ki jo vsak razume na svoj način, demarkacijska črta, ki divjake ločuje od ’nedivjakov’.

Poleg Arabcev in Nemcev pa se za dobiček v tem delu vzhodne Afrike, ki je od nekdaj imel pomembno vlogo pri trgovanju, a tudi tihotapljenju z začimbami, slonovino, zlatom, celo, kot beremo v romanu, nosorogovo roževino, in na žalost tudi s sužnji, grebejo tudi Angleži in Indijci.

Medetnični odnosi so opisani skozi stereotipne govorice, ki pa kljub mestoma humornim trenutkom, mejijo na hud orientalizem. Takšen je na primer tudi opis Rusov, ki jih skozi zgodbe strica, ki je prebival v St. Peterburgu, pripoveduje eden izmed arabskih trgovcev. Pri tem se pisatelj medbesedilno sklicuje na zgodnjo svahilijsko prozo iz 19. stoletja, in sicer na popotniške memoarje Salima bin Abakarija z naslovom Safari Yangu ya Urusi na ya Siberia (Moje potovanje v Rusijo in Sibirijo). Podobno neverjetne in predsodkov polne zgodbe in šale krožijo tudi o Nemcih, med drugim tudi ta, ki deluje dokaj resnično, saj zelo dobro opiše naravno samega kolonialnega aparata, da Nemci »najprej zgradijo zapor, potem cerkev, potem trgovalno lopo /…/. In vse to prej, preden si sploh zgradijo hišo, v kateri bodo živeli.« S tematsko razširitvijo in diskurzom predsodkov in govoric uspe Gurnahu vzporedno nakazati kompleksnost pozicij moči in vsem lastno nagnjenost do izkoriščanja.

Pri tem se pisatelj medbesedilno sklicuje na zgodnjo svahilijsko prozo iz 19. stoletja, in sicer na popotniške memoarje Salima bin Abakarija z naslovom Safari Yangu ya Urusi na ya Siberia (Moje potovanje v Rusijo in Sibirijo).

V roman, ki se sicer odvija s počasnim ritmom, se odpira tudi ključna tema svobode. Ne le pri Yusufu, temveč tudi pri drugih protagonistih spremljamo značilen odnos za gospodarja in sužnja. Če Yusuf ne more in ne zna doumeti svoje pozicije v ujetništvu, jo Amina in Khalil zavestno ponižno in ubogljivo sprejemata. V nasprotju z njimi pa vrtnar Mzeee Hamdani o svobodi razmišlja drugače. V duhu Camusovega absurdnega človeka, ki svojo usodo presega s tem, ko jo prezira, razmišlja o svobodi, ki jo posamezniku nihče ne more ne odvzeti ne podariti, rekoč »svobodo sem imel od trenutka, ko sem se rodil«.

V duhu Camusovega absurdnega človeka, ki svojo usodo presega s tem, ko jo prezira, razmišlja o svobodi, ki jo posamezniku nihče ne more ne odvzeti ne podariti, rekoč »svobodo sem imel od trenutka, ko sem se rodil«.

Kljub Yusufovim novim spoznanjem pa konec romana ostaja odprt. Ni jasno, ali se Yusuf pridruži nemški kolonialni vojski ali pa ubere neko drugo, neizrečeno, pot. A eno je zagotovo – življenje vsaj v tistem trenutku vzame v svoje roke in se v luči trenutnega ujetništva na simbolni ravni (samo)rehabilitira.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«