Fotografija: Pexels (Ricardo Moura)
September je čas za nove začetke, predvsem za šolarje. Narava pa nas popelje v umiritev in počitek.
Je tudi čas, ko se za naju s psičko premakne ura jutranjih in popoldanskih sprehodov. Prilagodiva se otrokom šolarjem, ki se stekajo mimo našega doma, kot nemirna reka. Hitijo, se brezskrbno lovijo, vozijo z skuterji in kolesi ali pa sanjajo na svoji poti. Midve imava na sprehodih raje več miru.
Občasno pospremim v šolo starejšega vnučka, ki obiskuje drugi razred. Rada poslušam njegovo čebljanje o vsemogočem in predvsem mi je všeč njegova zvedavost. Vedno, ko mu kaj razlagam opazim, kako pozorno posluša. In kako mu nikoli ne zmanjka vprašanj. Lepo ga je opazovati, kako se razvija in vpija vse novo.
Te dni pa je zakorakal v vrtec tudi mlajši vnuček in zato grem nerada na sprehod s psičko mimo vrtca. V primeru, da bi naju zagledal, bi si morda zaželel z nama, saj je sprehodov vajen. Utegnil bi planiti v jok.
Vsako leto ob tem času se tudi sama spomnim sebe, kot male šolarke. Z veliko radostjo sem čakala prvi šolski dan. Takrat smo še živeli v strogem centru in do šole sem hodila peš kar dobrih 20 minut.
Z veliko radostjo sem čakala prvi šolski dan.
Že takrat sem rada sama urejala in organizirala zvezke in nalepke. Zlagala svinčnike, barvice in nalivno pero. Prav oboževala sem čas, ko sem urejala vse potrebno za vsak dan sproti.
Že zgodaj sem pričela brati novo berilo pred celim razredom. Vedno sem se potrudila, da sem prebrala kar se da tekoče. Bila sem sila ponosna nase. Branja sem se naučila izjemno hitro. Že kot mlajša sem bila radovedna in sem se veliko naučila že sama doma.
Ob polletju prvega razreda smo se preselili v naselje na obrobju Ljubljane. Prav srečna zaradi tega nisem bila. Bilo je blokovsko naselje, vajena sem bila mestne arhitekture, drugega utripa življenja. Sem pa precej hitro sprejela spremembo, saj je bilo stanovanje novo in neprimerno večje od prejšnjega. Zdelo se je, da je bila mama v novem okolju srečnejša. Tudi hitro sem spoznala okoliške otroke in skupaj smo v naslednjih letih postali lepa družba.
V šoli sem se največ družila s tistimi otroci, ki so imeli radi šport. Še posebej pa se mi je priljubila učiteljica športne vzgoje. Preko nje sem pobliže spoznala gimnastiko. Uživala sem v vajah tako pri predmetu telovadba, kot tudi pri krožku gimnastika. Kmalu me je učiteljica priporočila v gimnastični klub Zelena jama. Več let sem obiskovala treninge in se udeleževala tekmovanj. Sama tekmovanja me nikoli niso preveč izpolnila, ne glede na rezultat. Imela sem potencial, a zaradi premajhne motivacije na tekmovanjih nisem briljirala. Bila sem pa srečna. Redno sem hodila na treninge, ki so se odvijali vsaj dvakrat tedensko.
V šoli sem se največ družila s tistimi otroci, ki so imeli radi šport. Še posebej pa se mi je priljubila učiteljica športne vzgoje. Preko nje sem pobliže spoznala gimnastiko.
V šoli pa smo ravno pri učiteljici za športno vzgojo ustanovili plesno skupino. Bilo nas je pet deklet, sama sem bila najmlajša. Nastopale smo na vseh šolskih proslavah. Tiste čase je bilo takšnih dogodkov kar veliko. Udeležila sem se vseh treningov in nastopov. Zagotovo je bil ta delček mojega življenja eden izmed najlepših.
Plesale smo na glasbo Bolero, šivilija nam je zašila svilene kostume, nastopale smo v veliki telovadni dvorani, kjer smo lahko lepo izrazile plesne vložke. Ob tem smo neizmerno uživale in na koncu prejele bučen aplavz.
Sicer pa sem najraje imela slovenščino. Hlastala sem po novih čtivih in učenju slovnice, ostale predmete pa sem tudi oddelala po svojih najboljših močeh. Kasneje me je še posebej prevzela tudi angleščina. Poučevala nas je mlada učiteljica, ki je bila stroga, a hkrati izjemno pravična. Bila je zelo lepa, vedno zelo urejena, a nikoli načičkana.
Kasneje me je še posebej prevzela tudi angleščina. Poučevala nas je mlada učiteljica, ki je bila stroga, a hkrati izjemno pravična. Bila je zelo lepa, vedno zelo urejena, a nikoli načičkana.
Prav v tistem času sem doma naredila mini šolo. Mlajše otroke iz hiše sem poučevala, kot je to počela učiteljica angleščine. Kupila sem si celo pravo redovalnico, da sem jih lahko ocenila. Bilo je zelo zabavno.
Vse te otroke sem ob obisku pri meni tudi nahranila in eno deklico izmed njih večkrat tudi umila in preoblekla. Izhajala je iz težkih družinskih razmer. In bilo mi je žal zanjo. Že takrat sem bila rada mama.
Nekje v petem razredu so nas v šoli razdelili in premestili v sosednjo šolo v istem naselju. To je bilo eno izmed prelomnih obdobij zame. Kot da se je tedaj nekaj zlomilo. Spomnim se, da me je to precej užalostilo.
