Preživetje

Fotografija: Pexels – Jens Johnsson

***

»Ko hodim po tej poti, nikoli nisem sama, čeprav včasih nikogar ne srečam. Povežem se s svojimi pokojnimi, obujam spomine in gledam v prihodnost,« sem z zanosom dejala Zdenki, s katero sva se prvič skupaj sprehajali po Poti spominov in tovarištva, ravno na dan osvoboditve Ljubljane.

Pogovarjali sva se o tistih težkih časih, o smrtnem strahu in o borbi za preživetje. Marsikdo se je v desetdnevni vojni soočil s temi občutki. Le otroci so sposobni hitro pozabiti nevarnost in se vrniti k prekinjeni igri.

Le otroci so sposobni hitro pozabiti nevarnost in se vrniti k prekinjeni igri.

»Preživetje je velika naravna želja ljudi. Vsak želi preživeti,« je zamišljeno komentirala Zdenka.

»Gre za dve dimenziji preživetja, vojno in ekonomsko. O prvi mi je pripovedoval oče, drugo pa sem doživljala v svojem otroštvo,« sem rekla in globoko vdihnila.

»Preživetje ni le fizično, je tudi preživetje duha, spominov, zgodb o ljudeh, ki so kljubovali vsem težavam in o tistih, ki so izgubili življenja,» se je zamislila Zdenka in se ustavila.

Takrat je prišla mimo skupina otrok, verjetno petletnikov in se ustavila ob sosednji klopci. Vzgojiteljica je vsakemu dala čokoladico in jim razložila, da je bila med vojno tu kjer hodijo postavljena bodeča žica. Narisala jo je na kartonček. Male glavice so se stisnile in si podajale risbo. Vprašala je, ali je bila vojna med ljudmi in dinozavri. Nekaj se jih je zasmejalo in odgovorilo, da ne. Oglasil se je vitek deček s temnimi lasmi in dejal, da je v vojni njegov pradedi hodil po mleko in prenašal pisma v čevljih. Dodal je še, da imamo zato svojo državo. 

»Lepo! Ni se nam treba bati za preživetje spomina na težke in žalostne dni naših prednikov. Toda mir in svoboda sta krhka kot steklo,« je zaskrbljeno pripomnila Zdenka.

»Mir ne moremo prepustiti politikom, v vojni umirajo državljani in ne politična elita. V trenutnih vojnah ne poteka dialog za mir, da bi nevarnost vojne odpravili, ampak celo o dodatnem oboroževanju,« sem zgroženo nadaljevala.

Na prostoru za počitek sva se usedli na klopico pod mogočno kostanjevo krošnjo. Svetloba, ki je pronicala skozi liste, je ustvarjala na tleh čudovite vzorce kot bi nekdo z mehko roko slikal prizore iz sanj. Radostno vzdušje je popestrilo žvrgolenje najrazličnejših ptic. Vdih čistega zraka, polnega kisika, ki ga sprošča bujna vegetacija, je popolnoma sprostil telo. Preplavil naju je čudovit občutek miru kot da bi z izdihom izginile vse tegobe.

Svetloba, ki je pronicala skozi liste, je ustvarjala na tleh čudovite vzorce kot bi nekdo z mehko roko slikal prizore iz sanj. Radostno vzdušje je popestrilo žvrgolenje najrazličnejših ptic. Vdih čistega zraka, polnega kisika, ki ga sprošča bujna vegetacija, je popolnoma sprostil telo.

»To pot lahko vsak doživlja po svoje, nič ne zapoveduje; lahko se izgubiš v spominih, občuduješ naravo, sprostiš misli in utopiš žalost, najdeš ljubezensko zavetje ali pa se rekreiraš,« je menila Zdenka.

Pot je živa, dihajoča kulturna dediščina, prepletena s preteklostjo in sedanjostjo v neločljivo celoto zgodovine, narave in sodobnega življenja. Zgradili so jo brigadirji iz nekdanje skupne države. Potek poti označujejo osmerokotni stebri, ki jih je zasnoval arhitekt Vlasto Kopač, z vgraviranim simbolom bodeče žice. Vsak izmed njih nosi tudi ime kolektiva, ki je prispeval sredstva zanj. Toda večine teh podjetij ni več. Tako nas stebri opominjajo tudi na temno plat tranzicije, ko so propadala finančno izčrpana podjetja. 

»Torej ta zeleni prstan okrog Ljubljane je tudi opozorilo, da moramo bdeti nad etičnim in moralnim delovanje v družbi,« je po dolgem molku, ko sva bili zatopljeni vsak v svoje razmišljanje, spregovorila Zdenka.

»Zame ima še poseben pomen, ker jo je soustvarjal tudi moj pokojni mož Tone kot eden izmed zavzetih vodij delovnih brigad. Še vedno me spremlja njegov entuziazem o izgradnji ne le poti, ampak pravičnega sveta,« sem rekla s solzami v očeh. 

Fotografija: Pexels – Engin Akyurt

Neprestano se dogajajo spremembe, a po svetu je še veliko krivic in neenakosti. Posamezne države gredo vedno v tisto smer, kamor jo vodijo vrednote in kvalitete tistih, ki so v danem trenutku na oblasti. Ljudje so v večini dobri, le da so ti bolj zadržani, ne silijo v ospredje, a lahko z močjo vrednot in povezovanjem vplivajo najprej na svojo skupnost in potem se ta duh nezadržno po korakih širi naprej. 

Ljudje so v večini dobri, le da so ti bolj zadržani, ne silijo v ospredje, a lahko z močjo vrednot in povezovanjem vplivajo najprej na svojo skupnost in potem se ta duh nezadržno po korakih širi naprej. 

»Žalostno je, da danes del mlajše in tudi del starejše generacije ponovno bije boj za preživetje. Lačen res ni nihče, a je razlika v kakovosti življenja velika,« sem pripomnila.

Pohlep in nepravično bogatenje na račun premalo plačanega dela bi morali zajeziti. Boj za pravičnost bo dolg kot potovanje čez neskončno puščavo in težak kot prvo plezanje po neznani, strmi in spolzki živi steni.

»Veliko mladih pa zapušča rodne kraje in odhajajo tja, kjer okolje ponuja boljše preživetje, boljšo prihodnost,« je bila prepričana Zdenka.

»Ja, pred kratkim sem prebrala, da je kar nekaj krajev po Sloveniji, kjer živijo le še ostareli in prazne hiše.« 

Vstali sva in pohiteli do bližnjega bifeja, da zadovoljiva svojo potrebo po kavi. Srknila sem na mah dva požirka in nadaljevala:

»Zdi se mi, da so najbolj grozni boji za preživetje dogajajo v času vojne, ko gre za smrt ali življenje. Oče je rekel, da telo dobi v takih trenutkih neverjetno moč, sposobnost, da se do zadnjega diha bori za obstoj.«

Preživetje posameznika v vojni je odvisno do marsičesa, tudi od njegove premišljenosti, strategije in sposobnosti hitrega prilagajanja v najbolj napetih trenutkih. Je kot hoja po tanki vrvi nad globokim prepadom.

Zdenki sem pripovedovala o svojem očetu, ki je znal komunicirati s tistimi, ki so imeli v vojni moč. Za las se je izognil pokolu v Kragujevcu v oktobru 1941. Nemci so za vsakega svojega ubitega vojaki usmrtili sto talcev, za ranjenega pa petdeset. Takrat so aretirali več kot deset tisoč civilistov, med njimi tudi dijake in njihove učitelje. Oče, ki je bil z ostarelima staršema izgnan iz Koroške v Srbijo, je bil že v sprevodu za usmrtitev. Na popisni točki so kot dež letele besede iz njegovih ust, sicer v polomljeni nemščini, da je izseljenec in skrbi za starše, naj se ga usmilijo. Imel je srečo, da mu je uspelo prebuditi čustva v nemškem oficirju zaradi česar je ta pokazal človečnost in s tem omogočil mojemu očetu preživetje. Po vojni je bil pokol obsojen kot vojni zločin in simbol trpljenja ter brutalnosti druge svetovne vojne. 

»Pri nas doma pa se o vojni nismo dosti pogovarjali, ker sta bila starša zaradi nacionalizacije njunega premoženja, zelo razočarana. Nista pa dočakala izplačila odškodnine,« je razodela Zdenka s povešenim pogledom.

Vsaka vojna je kruta in zahteva svoje žrtve. Človek bi pričakoval, da vojne grozote dvignejo duhovno raven naroda, a zakaj se to ne zgodi? Predvsem ženske bi morale dvigniti glas, da ne bodo rojevale otrok zato, da se med seboj pobijajo zaradi interesa elit.

Vsaka vojna je kruta in zahteva svoje žrtve. Človek bi pričakoval, da vojne grozote dvignejo duhovno raven naroda, a zakaj se to ne zgodi? Predvsem ženske bi morale dvigniti glas, da ne bodo rojevale otrok zato, da se med seboj pobijajo zaradi interesa elit.

»Ema, še eno vprašanje. Nisi še povedala, kako si ti v otroštvu doživljala boj za preživetje?«

«Uh, čeprav je bilo to skoraj pred šestdesetimi leti, takrat sem bila desetletna deklica, se še živo spomnim tistega občutka, da moram z delom, čeprav neprimernim za otroka, vztrajati, da bomo preživeli. Dogajalo se je na močvirnem travniku, ki se mi je zdel velik kot pol sveta.«

Na močvirnem predelu so rasli dolgi šaši v velikih šopih na otočkih kopnega. Med otočki se je zadrževala stoječa voda, ki je s svojim blatnim grlom pogoltnila svetlobo in v temni kotanji smrti je nastajala šota. Šaši imajo ozke liste, katerih robovi so grobi in ostri, stebla pa so trikotnega prereza, po čemer se ločijo od trav. 

»Kar zameglilo se mi je, ko sem pogledala na to ogromno količino pokošenih šašev, ker jih bo treba z lesenimi grabljami izvleci na bolj suho področje, kar je zahtevalo veliko moči in me je popolnoma izčrpalo. Oče pa je ponavljal, vem, da je to težko delo, a denar potrebujemo za preživetje, da si bomo zgradili hišo.«

Opisala sem ji, da sem vsak poteg grabelj na razgibanih tleh doživljala kot boj s pošastjo, ki jih vleče nazaj in šaši so se upirali, ker niso hoteli zapustiti svojega okolja, čeprav so bili odrezani. Na dlaneh so se mi pojavili žulji in po nogah ranice od ostrih listov, ki so skelele, kot da me je pikalo tisoč majhnih bodic. Sonce je neusmiljeno pripekalo, v zrak pa se je dvigala vlažna sapa močvirja. Po čelu  so mi začele curljati potne kaplje, bolele so me roke in postajala sem utrujena. Pobožala sta me mamin mili pogled in njene besede, da vse kar zmorem, je dobro. Malinovec mi je dal še nekaj moči, da sem preživela. Počutila sem se kot suženj, ujet v neskončno ponavljanje istega napornega gibanja. Moja koža je vpijala trpljenje, ki ga je zahtevalo močvirje. Zavedala sem se, da je to trpljenje del poti do boljšega jutri. A vseeno sem kot otrok sovražila to opravilo. Oče je seno prodal tovarnarju, ki ga je uporabil za izdelavo žimnic. Močvirje je bilo njegovo zlato polje, vir dobička, nam pa je za trdo delo plačeval le drobiž. V svojem otroškem srcu sem nosila upanje, da bo nekega dne vse to le spomin na preteklost.

Zavedala sem se, da je to trpljenje del poti do boljšega jutri.

»Kar predstavljam si, kako ti je bilo hudo. Kaj se pa danes dogaja s tem močvirjem?« je zanimalo Zdenko.

Nasmejala sem se in odgovorila:

»Danes je to neokrnjen del ekosistema z veliko grmovja, ki se mu nihče ne približuje.«