Fotografija: Pexels – cottonbro studio
V novem romanu Vlada Žabota Gral skoraj pogrešamo besedico “Sveti”, saj se pisatelj, predvsem na samem začetku, torej v prologu, sooča s cesarjem Francem Jožefom Habsburško-Lotarinškim in Jezusom Kristusom Nazareškim. Ta dva predstavljata nekakšen okvir, ni jasno, kateri nosi večjo krivdo za morijo v prvi svetovni vojni, katere del je bil tudi pisateljev “praded Matjaž Jug, /ki je/ kot avstro-ogrski vojak po letu 1916 ostal nekje na ruski fronti.” Ta avtobiografski odkrušek pa je tudi vse, kar nam pisatelj ponudi, vse drugo je njegova domišljija, njegov dolg do preteklosti in po vsej verjetnosti tudi današnjosti. Pisatelj, ki oživlja demone v ljudeh, in ima “v delovni sobi zaprta Jezusa Kristusa in Franca Jožefa”, ni vsemogočen, očitno pa je, da Žabot vzdramlja nekaj, kar je pozabljeno v ljudeh – pesniško plat tistega, kar naj bi še veljalo za sveto. Govorimo o besedah kot so domovina, cesar in bog. Pri tem seveda ne gre za oživljanje zgolj golih besed, pač pa Žabot skuša pronikniti v tisti svet z vsem njegovim vrednostnim sistemom. Pisateljevo premišljevanje in notranji monolog sta v funkciji opominjanja, da se pretekla zgodba piše iz današnje perspektive, kar je morda precej konvencionalen način opozarjanja in poskus zdramljenja bralke ali bralca, da v današnjem postmodernem času premisli neke “stare vsebine” kot pravi Žabot (Delo, 2024), po svoje pa je njegov namen tudi pregledati in premisliti, kako deluje oblast in kako obravnava slehernika.
To je sicer precej pesniški poskus kritike, saj si, vsaj na prvi pogled, težko predstavljamo, da bi bil “17. cesarski pešpolk”, katerega del je tudi osrednji junak Lazar Melkov, primerljiv s čimerkoli v današnjosti. Tu in tam se ponudi primerjava, da je skupina neznanih vojakov, ki jih pisatelj obudi od mrtvih, in tavajo po neznani, neobljudeni pokrajini, primerljiva s kakšno danes marginalizirano skupino, ki je izbojevala “veliko vojno”, zdaj pa je vse, kar jim je preostalo, izpiranje za manjši korec zlata, s pomočjo katerega naj bi si kupili svojo pot na svobodo.
Njihova vrženost v umazanijo in smrad in blato, predvsem pa njihovi spomini na vojno, ki so jo preživeli, pri čemer pisatelj sugerira, da naj bi bilo za vojake bolje, vendar ni bolje, izgubili so vero v človeškost, predvsem pa vero v cesarsko in božjo svetost, nam onemogoča ogleduštvo. Žabotu tudi ne gre za dokumentarizem ali za zasledovanje faktov, nenazadnje niti ni jasno ali so ti vojaki že mrtvi in gre le za to, da bodo, potem ko so jih stražarji izkrcali iz vagonov, ponovno umrli. Presunljiv je prizor, ko Lazar ob zakurjenem ognju razmišlja o prejšnjem samem sebi kot verujočem in ponižnem, pokornem semeniščniku – “z vsem tistim zaupanjem v božjo navzočnost in milost, v tihe, goreče molitve pred križem v samoti in družbe semeniške litanije /…“ Beseda svoboda se tu in tam še pritakne, tudi spomin na dom, edino, kar še ostaja v junaku, je njegova hrepenenjskost in slutenjski svet, ki mu na svojstven način pomaga preživeti.
Presunljiv je prizor, ko Lazar ob zakurjenem ognju razmišlja o prejšnjem samem sebi kot verujočem in ponižnem, pokornem semeniščniku – “z vsem tistim zaupanjem v božjo navzočnost in milost, v tihe, goreče molitve pred križem v samoti in družbe semeniške litanije /…“ Beseda svoboda se tu in tam še pritakne, tudi spomin na dom, edino, kar še ostaja v junaku, je njegova hrepenenjskost in slutenjski svet, ki mu na svojstven način pomaga preživeti.
Tu Lazarju v precejšnji meri na pomoč priskoči pisatelj, ki ni prisoten samo na začetku, pač pa ves čas pripovedi – nekakšen prišepetovalec, ki se usede med misli in besede vseh likov. Zaradi jezika, ki je gost in poetičen, ves čas na meji artizma, pripoved pa počasna kot vijugasta reka, pri čemer nam pisatelj počasi razkriva, kdo je tu sovrag in kdo na strani dobrih, je to pripoved, ki vrta v globino. Če smo na začetku romana imeli občutek, da se junaki nekam pomikajo, zelo kmalu postane jasno, da so pravzaprav nasedli, in da je temu tako tudi zato, ker pisatelj poglablja vdrtino in se spravlja v odnos z jezikom. Kontrastnost med bednimi razmerami, v katerih so se znašli junaki in izrazito poetičnim jezikom, ki se ga poslužuje Žabot, še dodatno poudarja njihovo zmaličeno doživetje resničnosti. Vemo, da so liki plod pisateljeve domišljije, toda zaradi variiranja, plastičnih opisov, izpostavljenosti pokrajini, predvsem pa vesčasnega zavedanja smrti (čeprav so morda že mrtvi), je njihova fizična prisotnost toliko evidentnejša.
Žabotova pripoved o trpljenju nekih avstro-ogrskih vojakov, katerih spomin ponovno oživlja in jim posoja glas, opisovanje njihove donkihotske narave in po drugi strani mikroskopsko analiziranje njihovih strategij preživetja, odpira še eno pomembno vprašanje – in to je vprašanje upodabljanja Ciganov, ki tu nastopajo kot temnopolti liki. Ujetniki so prepričani, da so jih kupili premožni Cigani, čeprav njihove perspektive v resnici nikdar ne dobimo. Edini pogled, ki ga imamo na zgodbo, je pogled žrtev, in žrtve so ti, ki so prisiljeni v plenjenje naravnih virov zato, da bi preživeli. Plenijo, se spopadajo in potem iščejo zavezništvo, v na videz prazni pokrajini; nekoč so bili vojska, zdaj ne več, so samo preživelci vojne, nekoč so verjetno imeli vojaškega poveljnika, zdaj so svoje strahove in mržnjo projicirajo v navidezne nasprotnike. Ko se psovke obsedeno ponavljajo, se vprašamo, od kod tolikšno sovraštvo do “ciganske sodrge”? Jasno je le, obstajajo strani, in da je Žabot v tem romanu, ki je artistično priveden do skrajnosti, in na trenutke deluje kot pesem, pri čemer slišimo tudi neko posebno glasbo, odprl vprašanje, ki se dotika rase.
Seveda je mogoče reči, da se nahajamo v svetu, ki se na nek način šele vzpostavlja, v svetu, ki je pred civilizacijski, in celo v svetu, v katerem je vnema po zlorabljanju ženskega telesa silovita (zato ženski liki obstajajo samo na simbolni ravni, kot oblika hrepenenja, ali pa kot projekcija zlorabe), toda Žabotovi zaziralci v domišljiji proizvedejo nasprotnika, ki morda niti ne obstaja in je samo njihova notranja nuja, strah, morasti polsen. Takšen primer je počrnelec, ki ga Lazar ustvari v svoji domišljiji in se mu prikazuje toliko kot v sanjah. Počrnelec, Cigani, temnopolti, vragi bivajo na drugi strani, niso in ne morejo biti resnični gospodarji, pač pa sovragi in sovraga se degradira na način, da se ga označi kot nekoga, ki prebiva v noči, je temnejše polti, toliko kot poosebljeni vrag, predvsem pa nikoli človek; simptomatično je, da takšna katolicistična dialektika Ciganom ne podeli logosa, telesa, kaj šele imena; če jih vidimo, vidimo le senco in mrak. Lazarju se resda v misli večkrat prikrade spomin na vojno in na “zaklanega, zadavljenega fanta, ki je takrat resda bil nekoliko temnejše polti”, kar je – iz stališča pisatelja – poskus variiranja, Lazar ni samo žrtev, Lazar je kot bivši vojak tudi storilec.
Seveda je mogoče reči, da se nahajamo v svetu, ki se na nek način šele vzpostavlja, v svetu, ki je pred civilizacijski, in celo v svetu, v katerem je vnema po zlorabljanju ženskega telesa silovita (zato ženski liki obstajajo samo na simbolni ravni, kot oblika hrepenenja, ali pa kot projekcija zlorabe), toda Žabotovi zaziralci v domišljiji proizvedejo nasprotnika, ki morda niti ne obstaja in je samo njihova notranja nuja, strah, morasti polsen.
Ta misel je kasneje postavljena v širši okvir – Lazar, podobno kot toliko drugih, še naprej skuša zgolj preživeti. Žabot se torej osredotoča na najmanjše premike v dušah svojih junakov, da bi prišel do širše slike, morda celo do resnice, ki je več kot izkopano zlato. Podobno kot v primeru cesarja in Kristusa ne gre za obsojanje, verjetno je, da so tedanji vojaki res razmišljali na takšen način, pa tudi če niso, fakti kot že rečeno, v Gralu niso bistveni, bolj gre za naravo spomina in za upodabljanje človeške ranljivosti. S tem ko je Žabot skonstruiral glavnega junaka in ob njem kar nekaj stranskih likov, ki enakovredno pridejo do glasu, je seveda odprl tudi moralno dimenzijo. Avstro-ogrski imperij je bil zasnovan na nevidnih žrtvah. Te obstajajo na nevidnem zemljevidu. S tem, ko jim pisatelj podeli glas, sega onkraj uradne zgodovine. Seveda tega ne počne na način poustvarjanja zgodovinskosti, zato Gral tudi ni zgodovinski roman, pač pa poskus poustvarjanja arhetipskih momentov.
Večkrat se namreč vprašamo, po čem hrepenijo Žabotovi junaki? Odgovor je nadvse zapleten in hkrati preprost – po svobodi. Česa jih je strah? Da bi potonili v mulj. In bojijo se ljudi, ki vstajajo iz mulja. Ljudje, zrasli iz mulja, so črni in pomenijo temo. Pomenijo “nekaj, česar nočeš.” Tako se zastavi vprašanje, ki je relevantno še dandanašnji, kaj je sredi vsega tega blata sploh še lahko svetinja? Gre za avtorjevo posebno branje zgodovine, pri čemer ustvarja jezikovni zemljevid, ki se nahaja na meji nevidnega. Hkrati pa ta izbris na tisoče avstro-ogrskih vojakov, ki so izginili neznano kod, nosi tudi močan politični naboj. Vprašanje je, ali je Žabotu uspelo “vrniti domov” enega izmed njih? Ali pa je ta ostal, in kljub vsem prevpraševanjem, čudno tuj in oddaljen? Pripovedovalec, ki se je odločil odpotovati na kraj zločina, uvidi, da si mora zgodovino izmisliti. Kraj, v katerem se premikajo ali bolje – v katerega se pogrezajo junaki, je negotov, toda hkrati pisatelj veliko pozornosti posveča ne samo opisom teles, pač pa notranjim, duhovnim premikov. Občutek je, da se posameznik lahko zanese le nase. Da pri tem nekako stopica po obodu nasilja, je razumljivo.
Občutek je, da se posameznik lahko zanese le nase.
Sklepati je mogoče, da Žabotu v Gralu ne gre toliko za popravljanje krivic ali za priklic dogodka, ki se je zgodil v preteklosti ter dajanje glasu utišanim, ter s tem opisovanje banalnosti zla, pač pa odsotnost zavzema veliko večje dimenzije; tisto kar je presežno v Gralu, je avtorjev slog, velik pomen pa je pripisan tudi etničnim razsežnostim; moralne in čustvene vsebine tega, kar so utrpeli junaki. Pri tem je ključno intuitivno dojemanje celote, ki jo je Žabot morda vendarle kanček preveč zasnoval na dialektičnih nasprotjih – belega in črnega, angelskega in hudičevega, kar je seveda legitimna interpretacija zgodovinskih arhetipov in tega, kako se je porajala civilizacija.
*Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS*
