Slike: Ustvarjene s Copilot Designer
Spomnim se, kot da bi bilo včeraj. Tedaj sem bil kondukter že tretjo leto in služba mi je bila zmeraj bolj všeč. Imel sem čedno uniformo, ljudje so me naslavljali z gospod kondukter, tisti, ki so se vozili bolj pogosto, so me poznali tudi po imenu in zanje sem bil gospod kondukter Otto.
Bila je noč čarovnic, saj veste, dan pred 1. novembrom. Sam sicer ne verjamem v te vraže, vendar so bili tisti pripetljaji res čudni. Večerni vlak je peljal v glavno mesto. Prispeti bi morali malo pred polnočjo, a se je prihod zaradi nepričakovanega postanka nekoliko zavlekel, tako da smo prispeli ob pol enih, prvega novembra. Še sedaj imam kurjo polt, ko se spomnim, kaj vse se je dogajalo.
Vlak je imel le štiri vagone. Prvi je bil prazen, v drugega so vstopali potniki, tretji in četrti vagon sta bila namenjena samo za tovor, pretežno pakete in poštne pošiljke. Potniki na tej vožnji so bili maloštevilni. V prvem gnezdu, tako jaz imenujem štiri sedeže, kjer sta dva in dva obrnjena eden proti drugemu, da se potniki lahko pogovarjajo, je sedel Bogomir, ki sem ga poznal zaradi pogostih voženj v glavno mesto. Ob sebi je imel majhen črn kovček, ki ga je položil na sedež zraven sebe. Nasproti mu je sedel neznani moški, ki je imel vozovnico samo do naslednje postaje. Videl sem, da se živahno pogovarjata. V nekem trenutku, ko je beseda nanesla na kovček, je Bogomir dejal, da je to kovček želja, ki jih izpolni hudič, če mu prodaš dušo. Ob tem se je suho zasmejal in pokroviteljsko potrepljal vrh kovčka.
V prvem gnezdu, tako jaz imenujem štiri sedeže, kjer sta dva in dva obrnjena eden proti drugemu, da se potniki lahko pogovarjajo, je sedel Bogomir, ki sem ga poznal zaradi pogostih voženj v glavno mesto. Ob sebi je imel majhen črn kovček, ki ga je položil na sedež zraven sebe.
Vzporedno z njima so sedeli mlajši fantje. Njihova obleka je bila precej zanemarjena in čutil se je tudi vonj po pijači. Dva sta utrujeno dremala, tretji, rdečelasec, je imel žive oči, ki so ves čas švigale po prostoru. Videlo se je, da je skušal prisluškovati pogovoru med Bogomirjem in njegovim sopotnikom. Takšne vrste nepridipravi zmeraj pomenijo težave na vlaku in zato sem tega fanta, kasneje sem izvedel, da se je imenoval Dieter, opozoril, da ne bom trpel, da na vlaku povzročajo neumnosti. Pokimal je in se mi v odgovor samo pobalinsko zarežal.
Naslednja gnezda so bila prazna, razen v zadnjem je sedel potnik, ocenil sem, da je uradnik, saj je bil oblečen v brezhibno poslovno obleko in je z zanimanjem bral časopis. Videlo se je, da si ni želel družbe in je hotel v miru prebrati novice.
Na naslednji postaji je Bogomirjev sopotnik izstopil. Zunaj je bilo že temno in opazil sem, da se Bogomirju počasi zapirajo oči. Pokimal sem mu in potem pogledal mladeniče. Dva sta še zmeraj spala, tretji pa je zaprl oči, čeprav sem videl, da skrivaj pogleduje proti Bogomirjevemu kovčku. Uradnik je še zmeraj bral svoj časopis. Napotil sem se nazaj v prvi vagon, kjer sem imel spravljeno zanimivo knjigo, ki sem jo bral med vožnjo, ko sem opravil pregled vozovnic. Do naslednje postaje je bilo približno tri četrt ure, tako da sem se lahko zatopil v zgodbo. Sicer se mi je nekajkrat zazdelo, da sem za trenutek slišal odpiranje in zapiranje vrat na vagonu, vendar takrat temu nisem posvečal pozornosti.
Zunaj je bilo že temno in opazil sem, da se Bogomirju počasi zapirajo oči. Pokimal sem mu in potem pogledal mladeniče.
Na naslednji postaji je sledilo presenečenje. Postaja je bila močno osvetljena in na vsaki strani vlaka so stali soldati, tako da ni bilo mogoče izstopiti iz vlaka, v prvi vagon pa je vstopil samo en potnik, ki se mi je predstavil z izkaznico.
»Generalni orožniški inšpektor Maksimiljan,« je dejal s strogim glasom in si pogladil črne brke.
»Koliko potnikov imate na vlaku?«
Na hitro sem v mislih preštel, Bogomir, trije fantje in uradnik.
»Pet,« sem samozavestno odgovoril.
»A res?« Je bil njegov nekoliko posmehljiv odgovor. »Greva, jih bova skupaj preštela,« se je odločil. Pokimal sem, saj oblast je treba spoštovati. Vstopila sva v vagon. Bogomir je spal na svojem sedežu. Opazil sem, da na sedežu zraven njega ni bilo več kovčka. Tudi fantje na drugi strani prehoda so izginili. Počasi sva prišla do konca vagona, kjer je na eni strani sedel uradnik, na drugi strani pa je bil na sedežu Bogomirjev kovček in zraven še umazan suknjič enega od fantinov. Tudi inšpektor ga je videl in ga dvignil, kot da bi želel preveriti, da v njem ni nihče skrit.
»Trije so bili?« Je vprašal.
Presenečen sem pogledal. Kako je lahko to vedel samo s tem, da je pogledal suknjič? Pokimal sem. Potem se je obrnil k uradniku, ki je sedel čudno mirno. Časopis je neurejeno ležal na sosednjem sedežu, možakar pa je ves bled strmel proti vratom, ki so vodila iz vagona, kot da bi tam videl prikazen.
»Začela bova s temle,« je pokazal inšpektor in se napotil proti prvemu vagonu. Pretresenemu potniku sem pomagal vstati in mu pokazal, da naj sledi inšpektorju, sam pa sem pobral kovček in ga odložil na sedež zraven Bogomirja, ki je še zmeraj spal.
V prvem vagonu je inšpektor že posadil potnika nasproti sebi, da ga je lahko videl, ko ga bo zasliševal. Tudi meni je pokazal, da naj sedem zraven potnika, kar je pomenilo, da bom tudi jaz odgovarjal, vendar me to ni skrbelo, saj sem delo opravljal po vseh pravilih Južne železnice. Najprej se je obrnil k meni.
»Kaj mi lahko poveste o treh fantih, ki so se peljali s tem vlakom?«
Povedal sem mu, da so bili čudna druščina, njihova oblačila so bila umazana, zanemarjena in smrdeli so po pijači.
»Kaj mi lahko poveste o treh fantih, ki so se peljali s tem vlakom?«
Povedal sem mu, da so bili čudna druščina, njihova oblačila so bila umazana, zanemarjena in smrdeli so po pijači.
»Kaj mi lahko poveste o treh fantih, ki so se peljali s tem vlakom?«
Povedal sem mu, da so bili čudna druščina, njihova oblačila so bila umazana, zanemarjena in smrdeli so po pijači.
Inšpektor je pokimal in čakal na nadaljevanje.
Spomnil sem se, da sta dva spala, tretji pa je prav tatinsko pogledoval proti kovčku na drugi strani prehoda, zato sem ga tudi opozorila, da naj ne dela neumnosti.
Inšpektor si je prižgal cigaro in pokimal.
»Ali ste kaj slišali, kakšen pogovor?« ga je zanimalo.
»Zdi se mi, da se je potnik na drugi strani prehoda, gospod Bogomir, šalil, da je njegov kovček izpolnjuje želje. Ob tem se je čudno zasmejal, tako da me je spreletel srh.«
»Se spomnite še česa?« me je prekinil.
Odkimal sem in obrnil se je k potniku, ki sem ga zaradi obleke ocenil, da je uradnik. Iz žepa je potegnil beležnico in svinčnik in si vanjo nekaj zapisal. Še enkrat se je obrnil k meni.
»Kovček želja, ste rekli?«
Pokimal sem in spet si je nekaj zapisal v beležnico.
Potnik ob meni se je že nekoliko umiril in spet dobil nekaj barve v obraz.
»In kaj mi vi lahko poveste o teh treh fantih?« Se je inšpektor obrnil k potniku.
Uradnik je nekaj trenutkov pomolčal, potem se je zbral in začel pripovedovati. Pripoved, ki sem jo slišal na drvečem vlaku, v noči čarovnic, me še zdaj občasno spremlja v nočnih morah.
»Kakšne četrt ure po kontroli vozovnic, so na sedeže na drugi strani prehoda prišli trije fantje. S seboj so imeli majhen črn kovček. Tako so bili zatopljeni vanj, da me sploh niso opazili. Glavni je bil rdečelasec. Še sedaj se spomnim njegovega navdušenega glasu.
»Kakšne četrt ure po kontroli vozovnic, so na sedeže na drugi strani prehoda prišli trije fantje. S seboj so imeli majhen črn kovček. Tako so bili zatopljeni vanj, da me sploh niso opazili. Glavni je bil rdečelasec.
»Fanta, slišal sem, da je to kovček želja. Razumeta, kovček želja. Sedaj smo bogati!«
Ostala dva sta ga samo začudeno gledala, potem pa se je eden začel smejati, pridružil se mu je še drugi.
»Kovček želja? Ne trapaj Dieter.«
»Prisežem, slišal sem, kako je gospod tam na začetku dejal, da mora imeti kovček zraven sebe, ker je tako dragocen in izpolnjuje želje.«
»Hej Dieter, danes si pa res nekoliko preveč popil,« se je še drugi ponorčeval iz rdečelasca.
»Prav, če mi ne verjameta, bom pa kovček uporabil sam in si pridobil bogastvo. Vidva, ubogi pari, pa bosta še naprej pila poceni vino.«
Fanta sta se za trenutek prenehala smejati, kot da razmišljata, ali je ideja o kovčku želja mogoče resnična.
»Prav, Dieter, poskusi ti prvi,« se je zresnil eden od fantov, »kaj pa si boš zaželel?«
»Najprej dobro pijačo, ki jo naj prinese brhka deklina,« se je pohotno zasmejal.
In oba druga sta mu pritegnila,« je razlagal potnik. Nekoliko je pomolčal. Videlo se je, da je razmišljal, kako naj pove tisto, kar je sledilo.
»Rdečelasec je postavil kovček na prazen sedež poleg sebe in ga začel počasi odpirati. Še sedaj nisem prepričan, da je to, kar sem videl resnično,« je pripoved spet prekinil potnik.
Inšpektor je kadil in si zapisoval v beležnico. Pogledal ga je in mu odobravajoče pokimal.
»No, ko je nekoliko privzdignil pokrov, ga je oblila rumenkasta svetloba, kot mesečina. Fant se je ustrašil in zaprl pokrov, a glej ga zlomka, ob vratih, ki so vodila iz vagona se je pojavila prelepa mladenka s čašo vina. Vsi smo jo videli, jaz in tudi fantje.
Dieter je kot zasanjan vstal. Opazil sem, kako se mu je zapeljivo nasmihala in mu molila čašo. Vzel jo je in jo na dušek izpil, nato pa jo vrgel po tleh in skušal objeti dekle. Ta se mu je navidezno sramežljivo umikala in ga hkrati zmeraj bolj vlekla za sabo. Tedaj so se odprla vrata vagona in videl sem, kako se zunaj v temi občasno zasvetijo signalne luči ob progi. Podala mu je roko in oba sta izginila v noč. Vrata za njim so se zaloputnila,« je potnik zaključil ta del pripovedi.
Midva z inšpektorjem sva s široko odprtimi usti strmela vanj.
»Oprostite gospod, da vas to vprašam,« se je prvi ovedel inšpektor, »ali ste danes popili kakšno alkoholno pijačo?«
Potnik se je namrščil.
»Sem računovodski revizor in nikoli ne uživam alkohola, ker je to proti pravilom naše službe,« se je uradnik uprl temu vprašanju.
»Oprostite, prosim,« se je opravičil inšpektor, »ali lahko nadaljujete. Vaša pripoved je bila tako neverjetna, da sem moral preveriti, ali je resnična.«
»Oprostite, prosim,« se je opravičil inšpektor, »ali lahko nadaljujete. Vaša pripoved je bila tako neverjetna, da sem moral preveriti, ali je resnična.«
Potnik je pokimal in nadaljeval s pripovedovanjem.
»Ob tem, kar se je zgodilo, sta se fanta spogledala s široko odprtimi usti.
»Ali si videl, kaj mu je uspelo? Res je kovček želja. In kakšna baba je prišla iz njega in še vino mu je prinesla,« je komentiral prvi.
In drugi mu je prikimal.
»Kaj si pa ti želiš?«
»Jaz bi konja, črnega, vranca, da vidim, kaj zmore ta leseni kovček? Kaj pa ti?«
»Jaz imam še bolj noro idejo. Naj se pojavi ciganska godba, da bom lahko zaplesal,« mu je odgovoril drugi in se zasmejal.
In prvi fant je previdno odprl kovček, tako da ga je obsijala rumenkasta svetloba in ga spet zaprl. Na prehodu se je pojavil črni vranec, ne bosta verjela, čisto pravi konj in je zarezgetal, da sem se kar ustrašil. Potem ga je fant zajahal in odprla so se vrata vagona in jahajoč je izginil v temo. Zadnji fant se je usedel pred kovček in me pogledal.
»Sedaj boš videl, gospod, kaj je ciganska godba,« me je prešerno ogovoril in privzdignil pokrov kovčka. Za hip ga je osvetlila svetloba in že se je po prehodu zaslišala ciganska glasba. Godba, ki so jo sestavljali, violina, kitara, kontrabas in harmonika je zaigrala tako poskočno melodijo, da so še mene zasrbele pete, da bi se pridružil mladeniču pri plesu,« je sramežljivo priznal potnik in nadaljeval, »in potem so se kot pri prvih dveh odprla vrata v temo, kamor so odplesali. Čez nekaj časa ste prišla vidva. Hvala bogu. Razmišljal sem že, da bi tudi sam dvignil pokrov tistega čudežnega kovčka,« je končal pripoved popotnik.
Inšpektor si je med pripovedovanjem zmeraj manj zapisoval in na koncu tudi cigare ni več otresel od čudenja.
Inšpektor si je med pripovedovanjem zmeraj manj zapisoval in na koncu tudi cigare ni več otresel od čudenja.
»Prekleto, kaj takega še nisem slišal, odkar sem pri orožnikih in tudi nisem prepričan, da bom tam še ostal, če napišem to poročilo. Čigav je kovček?«
»Gospod Bogomir je njegov lastnik,« sem odgovoril.
»Pripeljite ga, da še njega zaslišimo in razčistimo to zmedo v izjavah. Vi se pa lahko vrnete nazaj v vagon,« je pomignil potniku, ki je brez obotavljanja zapustil prvi vagon.
Napotil sem se v drugi vagon in opazil, da je Bogomir že buden. Povabil sem ga, da mi sledi in mu med potjo v prvi vagon na kratko razložil, da so iz vagona izginili trije fantje in da poteka orožniška preiskava.
»Sedite,« mu je inšpektor pokazal prostor nasproti, kjer je prej sedel potnik, »vaš poklic?«
»Grobar,« je odgovoril Bogomir.
Inšpektor se je ob odgovoru nekoliko stresel in tudi sam sem se spet spomnil, da je noč čarovnic in se bliža polnoč.
»Domnevamo,« je začel inšpektor, »da je vaš kovček kriv izginotja treh ljudi in je povzročil splošno nevarnost. Bi nam, prosim, pojasnili, kaj je v njem in kam ste namenjeni?«
Bogomir je pokimal in se ob obtožbah samo kislo nasmehnil.
»Namenjen sem na Dunaj in prevažam lobanjo čarovnice Valpurge, ki je bila obglavljena v srednjem veku,« je začel svojo pripoved.
Inšpektor je samo zavil z očmi in zastokal.
»Zmeraj huje postaja.«
»V srednjem veku so najbolj nevarne čarovnice obglavili, nato so glavo pokopali v domači cerkvi, telo pa so prepeljali v skupno grobnico na Dunaju. Tako so čarovnicam odvzeli moč, da bi po smrti še naprej škodovale ljudem,« je nadaljeval pripoved Bogomir, »vendar je bilo to samo za določen čas. Konjunkcija planetov, zaporedje sončevega in luninega mrka so Valpurgi spet vrnile del moči, ki se je začela širiti iz lobanje, ki je bila v kripti cerkve Svetega Jurija. Čeprav je bil sveti Jurij zaščitnik pred zlimi silami, so se vernikom začele pojavljati nesreče. Toča, kobilice, bolezni in ko smo o tem povprašali na Dunaj, so nam odgovorili, da naj pripeljemo Valpurgino lobanjo, ki je vzrok vseh težav.«
»Kdo vam je to naročil,« je zanimalo inšpektorja.
»Tukaj imam dopis Cesarjeve inkvizicijske komisije, ki je odgovorna za takšne pojave,« je odgovoril Bogomir in podal inšpektorju pismo.
Inšpektor ga je pazljivo prebral in ob tem postajal zmeraj bolj bled.
»O ljuba Marija, pomagaj mi iz te zgodbe,« je tiho zaprosil in s tresočimi rokami vrnil pismo.
»O ljuba Marija, pomagaj mi iz te zgodbe,« je tiho zaprosil in s tresočimi rokami vrnil pismo.
»A kaj bodo z lobanjo na Dunaju?« Je zastavil naslednje vprašanje.
»Vrnili jo bodo v skupno grobnico, kjer se bo združila energija telesa in glave. Kripta, kjer so okostja teles obglavljenih čarovnic, je že nekaj časa napolnjena z blagoslovljeno vodo, kar se je do sedaj pokazalo, kot najbolj učinkovito sredstvo pred ponovno obuditvijo njihovih moči.«
Prav tedaj se je iz sosednjega vagona zaslišal krik potnika. Vsi trije so vstali in pohiteli, da bi videli, kaj se je zgodilo. Na Bogomirjevem sedežu je ležal kovček, ki se mu je videlo, da ga je nekdo odpiral. Na tleh je ležal suknjič potnika in na koncu vagona se je zaslišalo, kako so se zaloputnila vrata vagona.
»Prosim, zaklenite ta prekleti kovček, da ne bo prišlo še do kakšne nesreče,« je bevsknil inšpektor in videlo se je, da razmišlja, kaj naj napiše v poročilo.
Tedaj sem se opogumil in postavil še zadnje vprašanje, ki me je že dolgo mučilo.
»Gospod generalni orožniški inšpektor Maksimiljan, kako pa ste tako hitro izvedeli za izginotje na vlaku?«
Pogledal me je in potem nekoliko nejevoljno odgovoril.
»Prva žrtev, Dieter, je padel iz vlaka tik ob orožniški patrulji. Ker je živel še nekaj minut, je izpovedal, da se na vlaku dogaja nekaj grozljivega. Orožniki so potem po telegrafu sporočili na naslednjo železniško postajo, da naj soldati zavarujejo vlak, da ne bo kdo izstopil. Obvestili pa so tudi generalno orožniško izpostavo, kjer so poslali mene, da raziščem zadevo.«
Pogledal sem Bogomirja in potem še inšpektorja. Razmišljal sem, da bo ta zgodba slaba reklama za Južno železnico in še kup poročil bo treba napisati. Zato sem predlagal dogovor.
Pogledal sem Bogomirja in potem še inšpektorja. Razmišljal sem, da bo ta zgodba slaba reklama za Južno železnico in še kup poročil bo treba napisati. Zato sem predlagal dogovor.
»Ostali smo trije in če se dogovorimo, da so se fantje napili in z njimi še en potnik, kar je privedlo do nesreče, ki je ni bilo mogoče predvideti, se bomo izognili kupu poročil in dodatnih vprašanj. Izjavo Dietra pa proglasite za blodnje pred smrtjo?«
Inšpektor je z veseljem pokimal in tudi Bogomir je s kislim nasmehom pokimal in sedel k svojemu kovčku.
Od takrat se na noč čarovnic zmeraj spomnim te zgodbe in kovčka želja, ki je pognal v smrt štiri ljudi.
