Fotografija: Lilijana Homovec – Nekdo vedno odide prvi, Hirondelle 2024, naslovnico oblikovala Božidarka Brnas, mag. art. Bestias
Lilijana Homovec je bila do sedaj znana predvsem kot pesnica in ne kot avtorica proznih del, zato je romaneskni prvenec Nekdo vedno odide prvi svojevrsten novum, pa ne samo zaradi teme, ki jo vpeljuje, če smem biti nekoliko banalna – odnosa starejše ženske in mlajšega moškega, ter posledično iskanja ljubezni v starejših letih, kar odpre vrsto vprašanj – zmožnosti telesa, spolnosti, bolezni, pač pa tudi v smislu lastne avtopoetike. Če »odhodi iz položaja ujetosti« v njenih pesniških zbirkah, posebej v zbirki O sebi (Bogataj, 2012) niso bili mogoči in »se lahko realizirajo samo v sanjah«, v romanu Nekdo vedno odide prvi naletimo, in to že na uvodnih straneh, na edinstveno posameznico – Lilo, za katero se zdi, da smo jo že nekje srečali in da je toliko kot naša znanka. Živi sama v manjšem stanovanju, mož je odšel že pred leti, izvemo, da si je zgradila svoj lasten svet, in da se je z ločitvijo pomirila. Neki svet se je zrušil, toda Lila si je zgradila novega, s čimer je nakazano, da si je junakinja dovolila »preskok v novo kvaliteto življenja« (Bogataj, 2021). Lila skoraj ničemur več ne pripada in tudi iz ničesar ni izključena, zdi se, da svoje življenje zgolj živi in da si v skladu z vrednotami, ki jih je prejela v otroštvu, biti delavna, prizadeva ustvariti svoj posel, in to ne kar katerega; vodi cvetličarno Lilijo, s katero je, kot beremo v romanu, »uresničila svoje sanje«, in kar je še pomembnejše, cvetličarna ji omogoča finančno neodvisnost.
Lila je torej na neki način uresničena, čeprav ji je propadel zakon. V ta njen svet, v katerem ji nič ne manjka, nenadoma pade Leon, ki pa sprva obljublja zgolj popestritev Lilinega vsakdanjika, toda ker je Lila čuteča in razmišljujoča oseba, začne premišljevati ne samo o svojem preteklem razmerju, pač pa jo vidimo, kako pravzaprav sprejema življenje, in to v najglobljem pomenu besede. Ne gre zgolj za prepoznanje, da se je »njen /prejšnji/ zakon izpraznil«, pač pa Lilo vidimo, kako spet začenja sprejemati svoje telo. Tu smo kot bralci in bralke kar nekajkrat pripuščeni v intimni svet starejše ženske, ki še vedno ohranja notranjo lepoto, vendar se zaveda, da je njeno telo v usihanju. Tisto, kar je presežno v romanu Nekdo vedno odide prvi, je, da njena avtorica premore redko kvaliteto združevanja misli in situacije, kar pomeni, da so skoraj vsi prizori v romanu porojeni iz doživete izkušnje; s tem seveda ne ciljam na prekrivajočo identiteto avtorice in junakinje Lile, ravno nasprotno – Lila je ne samo razmišljujoča oseba, pač pa na neki način zastavlja svojo lastno zgodovino, svoj lastni obstoj, da bi si ustvarila pot v prihodnost. Zanjo misliti pomeni kreniti skupaj z drugimi na pot, pri čemer ves čas gleda na to, ali je ta drugi izpolnjen, ali ima dovolj prostora, da upove svojo zgodbo.
Tisto, kar je presežno v romanu Nekdo vedno odide prvi, je, da njena avtorica premore redko kvaliteto združevanja misli in situacije, kar pomeni, da so skoraj vsi prizori v romanu porojeni iz doživete izkušnje;
Razvojni zamah romana se torej resda gradi okoli Lile kot osrednje junakinje in Leona kot njenega partnerja, ki ima svoja pričakovanja, toda v roman zelo avtonomno vstopajo tudi stranski liki. Madga na primer, kot Lilina dobra prijateljica, je iskreno dobronamerna, predvsem pa je ženska, ki zna poslušati. Morda je pisateljica neuresničenost skrbno vtkala ravno v Magdin lik, saj je bila Magda od ranega otroštva zaljubljena v knjige, vendar so ji starši to onemogočili. Lilijana Homovec se ravno s pomočjo Magdinega lika subtilno sprašuje – kakšni upi so nam ženskam dovoljeni in kaj lahko z njimi naredimo? Razmišljanje o življenju žensk izhaja iz avtentične izkušnje, vendar pisateljica pri tem nikoli ne pozabi tudi na humor. Magda je sprejela svojo danost, naletela je celo na partnerja, ki je njen enakovreden sogovornik v literaturi. Ta prvi indic, kako zelo pomembna je literatura za pisateljico in posledično za njene junake, vidimo ne samo na podlagi Magdinega lika in njenega partnerskega razmerja, ki je stabilen in ljubeč, pač pa tudi na podlagi odnosa do resničnosti. Lilin svet na primer je sestavljen iz cvetja in branja, pri čemer se je pisateljica, in to je treba poudariti, polotila izrazito raziskovalnega pristopa. Lila na primer v odnos z Leonom vstopi tako, da mu pojasni simboliko lilij, svoj lastni mir pa najde z branjem pesniške zbirke Patrizie Cavalli.
Lilijana Homovec se ravno s pomočjo Magdinega lika subtilno sprašuje – kakšni upi so nam ženskam dovoljeni in kaj lahko z njimi naredimo?
Odnos Lile in Leona je, tudi zaradi Liline zaznamovanosti s preteklostjo, in ne nazadnje zaradi Lilinega spraševanja, koliko je žensko telo pri šestdesetih še lepo in poželjivo, koliko se še lahko razdaja, nekakšen proces; v prvi polovici romana vidimo njuno negotovost, tudi iztrganost iz vzorcev pričakovanega. Za Lilo izvemo, da se je, odkar je sama, »ukvarjala s svojim telesom, ga negovala in vzdrževala, da se je v njem dobro počutila; ni pa se ji bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je komu všeč ali ne«. V nadaljevanju tudi vidimo, da Leonov vstop v njeno življenje ničesar radikalno ne spremeni in da je Lila še vedno sama svoja, vendar je to mogoče tudi zato, ker tudi Leon na neki način skuša svojo človeškost sproti definirati. Ko Lila zamiži in podoživlja dotike z Leonom, si mislimo, da je Leon »dober moški«; predvsem pa ga ni mogoče ukalupiti v modul mlajšega ljubimca. Njun odnos je torej lahko dinamičen, odprt, toleranten, ker je zgrajen na pogovoru – in ravno tu se nam (in ne samo Lili) Leon zaupa. Tudi on ima svoje brazgotine, imel je dve resni večletni zvezi, vendar se je izkazalo, da ne more imeti otrok. Strah, da bi Leon na ta način do Lile čutil pripadnost ali celo hvaležnost, je odveč, ko pisateljica njun odnos nadgradi s čudovitimi opisi ljubljenja. Leon in Lila sta nam torej blizu, ker se na novo izumljata, v tem odnosu »postajata druga človeka« in gradita krhko dvojino, saj nobeden od njiju za drugega ne zahteva, da bi se odpovedal sebi.
Ko Lila zamiži in podoživlja dotike z Leonom, si mislimo, da je Leon »dober moški«; predvsem pa ga ni mogoče ukalupiti v modul mlajšega ljubimca.
Ljubezen, ki jo gledamo kot v filmskem prizoru, pa ne more biti več nedolžna. Ne toliko zato, ker Lila in Leon ljubita in ustvarjata svoj svet v času, ki je že zdavnaj izgubil nedolžnost, pač pa, ker sta sama izgubila naivnost. Ko Lila doživi možgansko kap, začne razmišljati, da ji svet, ki sta ga ustvarila z Leonom, več ne pripada, predvsem pa, da mu ničesar več ne more dati. Strah in visoka stopnja samorefleksije, ki je bila pri Lili vedno prisotna, se pretvori v avtodestrukcijo; namesto Leona si Lila zastavi vprašanje – ali še hoče biti s takšno žensko? Toda v trenutku, ko je Lila izgubila nadzor nad svojim telesom, ko je ranljiva, se na prizorišču pojavi tisto nekaj iz njenega prejšnjega življenja, in to je poezija. Poleg estetske, ta nenadoma zadobi tudi okrevalno funkcijo; Lila namreč, da bi si izboljšala motoriko, začne prepisovati poezije svoje avtorice – Lilijane. Fikcija tu nenadoma preskoči v realnost, ki poteka mimo zgodbe. Zgodba o Lilinem okrevanju teče naprej, medtem ko značilni metafikcijski signal opozarja, da je besedilo zgolj izmišljija, čeprav ga pisateljica z mimobežno gesto, ki bo morda ostala celo neopažena, ponese na višjo raven. Tovrstno razbijanje pripovedovalske iluzije deluje streznitveno za vsakogar, ki ga bo zapeljala skušnjava, da bi roman Nekdo vedno odide prvi vzporejal z avtoričinim življenjem; ne nazadnje je v njem vse upovedano, kot »da gre zares«, predvsem pa avtofikcijski trenutek kaže na pisateljičino mojstrstvo.
Ali če še nekoliko potenciram, bolj ko Lila izgublja nadzor nad svojim telesom, bolj Lilijana Homovec pridobiva nadzor nad zgodbo.
Ali če še nekoliko potenciram, bolj ko Lila izgublja nadzor nad svojim telesom, bolj Lilijana Homovec pridobiva nadzor nad zgodbo.
Lilino oklevanje, ki je tudi nekakšna hoja po robu, torej, ali naj Leonu pove, da nimata skupne prihodnosti, je tisto, zaradi česar je ta roman tako intriganten. Lila nenadoma misli misli, ki so onstran njenega nadzora, in v trenutku, ko že sklene, da bo zapustila Leona, saj »mu ne more biti več enakovredna partnerka«, se pojavi praktična težava – njene misli, ki odsevajo tudi v telesu, kar Leon nedvomno čuti, postanejo neizrazljive. Lila ne zmore napisati pisma in naj se še tako prepričuje, da »ne spadata skupaj, /saj / je njuna zveza mlada in potrebuje romantiko«, se zgodba počasi preveša v smeri rehabilitacije. Morda se prvi hip zdi, da se je Lilina odločitev zgodila spontano, toda dejansko je bilo na delu več registrov pripovedi. Nikoli ni šlo le za Lilino odločitev, pač pa za so-odločitev z Leonom, ki je začela delovati že zdavnaj, preden se je ona odločila ali ne-odločila. Drug drugemu, predvsem pa svojim telesom, sta že zdavnaj podelila notranji smisel. Tudi njuna medsebojna privlačnost, ki smo jo zaznali na začetku romana in od katere se je kar elektrilo, še vedno deluje. Preplet je zdaj resda drugačen. Leonova potrpežljivost ni samo to, kar se zdi, pač pa je tudi neko globlje razumevanje, da zdaj njegovo telo, čeprav ga nismo videli tako eksplicitno kot Lilino, pripada še nekomu drugemu. Lila je njegovo življenje okrasila s posebnim sijajem, kar opazi tudi Leonova mama, ki je še en zelo poseben stranski lik v romanu, samohranilka, ki je zanosila relativno pozno, ki ji je uspelo vzgojiti Leona kot avtonomno osebnost, zato zdaj čuti, da ji lahko vrne, če ne drugače tako, da jo počaka.
Leonova potrpežljivost ni samo to, kar se zdi, pač pa je tudi neko globlje razumevanje, da zdaj njegovo telo, čeprav ga nismo videli tako eksplicitno kot Lilino, pripada še nekomu drugemu.
Povsem legitimno je reči, da roman Lilijane Homovec deluje na več ravneh. Očividni znak tega je, da isti dogodek lahko interpretiramo na več načinov, kar je imanentna lastnost literature, toda občutek je, da se izkušnje in dogodki ovijajo drug okoli drugega. Tisto, kar zgodbo poganja naprej, je bogatitev in hvalnica življenju, ki jo avtorica poje ne samo svojim junakom in junakinjam, pač pa predvsem literaturi, do katere čuti globoko spoštovanje. Celotna struktura romana je takšna, da je treba za to, da bi se ljubezen lahko potrjevala, biti izpostavljen bolečini in ranljivosti. Bolj kot okoli spirale časa, je ta roman zasnovan na podlagi izkušnje. Pa naj bo to izkušnja ljubljenja ali bolezni. Vzdolž tega procesa je to eden izmed najlepših romanov o dvojini. Ne nazadnje sta junaka svoj obris ljubezni zgradila iz spominov, poškodb, umrlih ljubezni, in se popolnoma nepreračunljivo podala na pot upanja. Ne vemo, kako se jima bo izšlo, celo katarzični prizor ljubljenja na koncu, ki izkazuje avtoričino osvobojenost pred predsodki, ne more biti zagotovilo za srečno prihodnost, in še toliko bolj, ker avtorica ljubezni v tem romanu ne malikuje, pač pa jo razpre kot pahljačo. Če pogledamo z distance, je seveda jasno, da je spisala roman, ki smo ga že brali, vendar na povsem nov in svež način. Njeno izhodišče je, da življenje poteka kot tok in da sama temu toku sledi. Da se pri tem ni ujela v past, kakršnokoli že, je svojevrstna kvaliteta. In še posebej, ker je v središču njenega zanimanja telo, starajoče, hirajoče, če hočete, telo. Ki pa ga je Lilijana Homovec obsijala z neko posebno blago notranjo lučjo. Za kar smo ji lahko le hvaležni.
Če pogledamo z distance, je seveda jasno, da je spisala roman, ki smo ga že brali, vendar na povsem nov in svež način.
