Fotografije: osebni arhiv Mateje Polone Wallas
Poletje se letos poslavlja počasi, septembrski dnevi so nenavadno vroči, večeri pa še vedno prijazno počitniško topli. V mojem vsakdanu pa ne vlada več poletno vzdušje – vse se je pričelo nenadno; začetek šole, kupovanje zvezkov, roditeljski sestanek. Moja dvojčka sta namreč pričela s prvim šolskim tednom v gimnaziji. Po prvem dnevu sta »fazana« domov prišla porisana, pošpricana, počečkana … in nasmejana. Zanju pomeni gimnazija prehod v odraslost, ki se je veselita. Novi prijatelji, nova doživetja. Pa vendar je tudi gimnazija povsem nov sistem, ki se mu bosta morala privaditi. Na roditeljskem sestanku gledam učiteljico, mlada je in odločna, ima veliko energije in razumevanja. Želim si, da bi v najstnikih videla dobro, da bi razumela, da je učitelj zelo pomemben in da lahko pozitivno ali negativno vpliva na to, kako dojamemo učenje, obveznosti in odgovornosti. Vem pa tudi, da se semena tega zasejejo prav ob prehodih, kot na primer iz vrtca v osnovno šolo ali iz osnovne šole v gimnazijo.
V mojem vsakdanu pa ne vlada več poletno vzdušje – vse se je pričelo nenadno; začetek šole, kupovanje zvezkov, roditeljski sestanek. Moja dvojčka sta namreč pričela s prvim šolskim tednom v gimnaziji.
Skupaj z dvojčkoma tako podoživljam tudi svoje prve dneve v šoli, skušam se spomniti, kako je bilo včasih, kakšen odnos sem sama imela do šole in kako sem se počutila, ko smo prestopili vrata šole. Preiščem svoje stare albume in najdem prav posebne fotografije.
Na prvi polaroidni fotografiji, ki jo je posnel moj oče, smo jaz, moja učiteljica prvega razreda Metka in sošolka Petra. Na zadnji strani piše: »29. november 1981«. Na fotografiji imam kratke blond lase in velike oči, na glavi modra titovko z rdečo zvezdo, okoli vratu zavezano rdečo rutko. Poleg mene sedi sošolka Petra. Njene pege na obrazu so me spominjale na Piko Nogavičko, le da Petra ni bila nikoli tako nagajiva. Obe nosiva belo srajco, na sebi pa imava pleten brezrokavnik. Šolske mize so lično pogrnjene s prtom, na mizi pa so sokovi, sadje in sladice. Praznično ozračje vlada v razredu, vsi prvošolci smo bili sprejeti med pionirje.
Na fotografiji je vidna notranjost razreda; okna so okrašena s številnimi jugoslovanskimi in slovenskimi zastavami. Sedeli smo na manjših lesenih stolih, prilagojeni osnovnošolcem. Spomnim se, da je na sredini razreda kraljevala ogromna zelena šolska tabla, na kateri je pisalo: »Dobrodošli med pionirji!« Bil je to slovesen dogodek, starši so prišli v šolo, skoraj prepričana sem, da smo malo pred tem deklamirali pionirsko prisego: »Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo: da se bom pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo …«
V objektiv fotoaparata gledam nasmejana, srečna sem, da sem postala pionirka.
V ozadju, za najinim hrbtom, stoji učiteljica. Oblečena je v svetlo rjavo krilo in črtast pulover zemeljskih barv, okoli vratu ima verižico. Spominjam se, kako zelo sem jo imela rada, zame je bila učiteljica pomembna avtoriteta, ubogala sem jo in ji verjela. Če bi mi učiteljica Metka rekla, da po nebu letijo sloni, bi to sprejela.
Spominjam se, kako zelo sem jo imela rada, zame je bila učiteljica pomembna avtoriteta, ubogala sem jo in ji verjela. Če bi mi učiteljica Metka rekla, da po nebu letijo sloni, bi to sprejela.
Odgovoren odnos do šole mi je bil položen že od prvega razreda dalje. Spominjam se zvezkov in prvih domačih nalog. Ena takšnih domačih nalog je bila, da smo črko preoblikovali, narediti iz nje žival ali predmet. Abecedo so nam želeli približati tudi skozi risanje. Spominjam se črke S, narisala sem ji kljunček in oči, dodala peruti, iz črke sem ustvarila račko… Domače naloge so bile vedno pomembne. Po šoli sem sedela v kuhinji, mama pa je med tem brkljala okoli štedilnika. Njena prisotnost je ustvarjala občutek varnosti in reda. Včasih je prenehala z lupljenjem krompirja in je na hitro ošvrknila list, nad katerim sem se sklanjala. Bila je stroga; vse je moralo biti napisano lično, nič spackano ali radirano. Mama je v tistih časih prihajala zgodaj domov, dovolj časa sva imeli, da sva pregledali šolsko torbo, naloge, uredili peresnico. Danes tudi moja sinova delata naloge v kuhinji, posebej kadar kuham. Le da jaz ne kuham kosila, kot je to delala moja mama, temveč večerjo. Na mizo si razporedita zvezke, knjige, pisala, vse to me spominja na tisti mir, ki je vladal, ko sem tudi sama delala naloge doma.
Spominjam se, da je bila prav učiteljica Metka tista, ki mi je ustvarila pozitiven odnos do učenja. Čeprav sem skozi leta imela še druge razredničarke, se nje spomnim zaradi mirnosti in toplega odnosa. Kasneje sem jo v življenju še večkrat srečala, stanovala je v bližini doma mojih staršev. Bila je prijazna in topla, vem, da sem se v šoli trudila biti vzorna učenka, tudi zaradi nje.
Spominjam se, da je bila prav učiteljica Metka tista, ki mi je ustvarila pozitiven odnos do učenja.
Doma smo imeli lep vrt z dišečimi mnogocvetnimi vrtnicami, na katerega sta bila ponosna mama in oče. Mama je narezala šopek vrtnic, ki sem ga odnesla svoji učiteljici. Danes bi to veljalo kot znak podkupovanja, a takrat smo to dojemali kot gesto prijaznosti in deljenja tistega, kar smo imeli na razpolago.
Mama je narezala šopek vrtnic, ki sem ga odnesla svoji učiteljici. Danes bi to veljalo kot znak podkupovanja, a takrat smo to dojemali kot gesto prijaznosti in deljenja tistega, kar smo imeli na razpolago.
Šola in učitelji posameznika oblikujejo. Včasih se mi zazdi, da se starši – učitelji – otrok postavljamo vsak na svoj breg in da ne znamo prehajati drug k drugemu. Stroga navodila, pravilniki, nezmožnost gledati na otroka kot celovito osebnost, omejujejo pravzaprav vse.
Šola in učitelji posameznika oblikujejo. Včasih se mi zazdi, da se starši – učitelji – otrok postavljamo vsak na svoj breg in da ne znamo prehajati drug k drugemu.
Hitim po stopnicah, bežim ven do kolesarnice, in tik preden speljem s kolesom, zagledam rjavolaso, skodrano sosedo ob oknu. Zdaj ko so dnevi še topli, jo večkrat vidim, kako sloni na okenski polici. Premalokrat se ustavim pri njej, čeprav do nje še vedno čutim strahospoštovanje, morda celo rahlo boječnost.
To jutro je drugače. Zaustavim hitenje, iz žepa potegnem polaroidne fotografije iz prvega razreda šole.
»Nekaj sem našla, to morate videti« ji rečem.
»A veš, da te nisem takoj prepoznala, šele ko si se nasmejala, sem vedela, kam spadaš,« mi je dejala.
Stojim pod njenim oknom in stegujem roke navzgor. Stopim skoraj na prste, da lahko vzame fotografije. Narahlo se dotakne mojih rok. Spreleti me, njen dotik je še vedno mehak, njeni prsti na rokah so negovani. Moja učiteljica prvega razreda Metka ima danes 85 let in še vedno vsak dan odide na tržnico, kjer poklepeta s prodajalkami.
Moja učiteljica prvega razreda Metka ima danes 85 let in še vedno vsak dan odide na tržnico, kjer poklepeta s prodajalkami.
»Ti si bila vedno tako pridna,« mi reče in se nasmeji, ko gleda fotografije.
Preteklost in sedanjost se srečata. Od tistega trenutka je minilo kar 42 let, jaz nisem več majhna in nosim daljše lase, ona pa je še vedno skodrana in vitalna. Spregovoriva o njenem zdravju, o življenju nasploh, o mojem mačku, ki včasih zaide na njeno okensko polico. Še vedno v njej vidim tisto učiteljico, ki mi je v prvem razredu dajala čebelice za lepopis in zaradi katere sem rada hodila v šolo.
Pomislim na moja gimnazijska »prvošolca«, želim jima, da bi tudi onadva imela srečo z razredničarko.
Včasih v življenju potrebujemo samo eno prijazno učiteljico in njeno vero, da zmoremo.
